Gibalni razvoj dojenčka je fascinanten proces, ki se od posameznika do posameznika razlikuje. Čeprav obstajajo splošna razvojna obdobja, je pomembno poudariti, da se gibalni razvoj dojenčka razlikuje od dojenčka do dojenčka. Do približno tretjega meseca starosti naj bi normalni razvoj potekal enotno in približno enako za vsakega dojenčka. Pozneje pa se v razvoju dojenčkov pokaže raznolikost in še vedno popolnoma zdrava odstopanja od normalnega. Starši naj otrok ne primerjajo med seboj, saj je vsak otrok drugačen. Popolnoma zdravo in normalno je v otrokovem razvoju naleteti na odstopanja oziroma razlike. Zato je opis razvoja dojenčka le okviren, in ne točno določen ter za vse enak.
Ena izmed prvih in najpomembnejših nalog v gibalnem razvoju dojenčka je samostojno obvladovanje glave. Ta sposobnost predstavlja temelj za nadaljnje motorične dosežke in omogoča otroku, da začne aktivno raziskovati svoje okolje.
Prvi mesec: Začetki gibanja in refleksni odzivi
V prvem mesecu bi gibanje novorojenčka lahko poimenovali z »vse ali nič«, saj za novorojenčka še niso značilni selektivni gibi in niti nadzorovano gibanje. Zaradi normalno zvišanega tonusa novorojenčkov pride pri gibanju do verižne reakcije in lahko opazimo, da v gibanju sodeluje celo telo, nepovezano z velikimi gibi in nekoordinirano. Ko novorojenček iztegne nogico, se ta takoj pokrči nazaj v prvotni položaj, kar imenujemo refleks na nateg, sledijo ji druga nogica, rokici in celo telo. Ko se novorojenček giba, to počne s celim telesom, miruje le v spanju, zato izraz vse ali nič. V hrbtnem položaju poskuša glavico prinesti proti sredini, vendar mu ta takoj pade nazaj na eno ali drugo stran. V trebušnem položaju so rokice in nogice pokrčene k telesu, težišče telesa pa je na glavi in vratu; otrok poskuša dvigniti glavo od podlage, vendar mu to še ne uspeva najbolje. V tem obdobju je zelo pomembno, kako rokujete z njim. Izogibajte se dvigovanju iz hrbta in odlaganju na hrbet. Njegova glava je težka, zato mu jo je potrebno v zgodnjem obdobju ustrezno podpreti. Pa vendar to ne pomeni, da dojenčku glavo fiksirate z držanjem za glavo. S fiksiranjem glave in omejevanjem »samostojne borbe proti gravitaciji« lahko dojenčku nehote škodite in onemogočate naraven razvoj kontrole glave v vse smeri.
Drugi mesec: Usmerjanje k sredini in asimetrični tonični vratni refleks
V drugem mesecu se že postopoma začne usmerjati proti sredini, gibanja »vse ali nič« ni več, tudi obseg gibov je manjši; pri gibanju se nogice in rokice ne vrnejo več v isti položaj. Glavo že prinese na sredino in jo za kratek čas tudi zadrži, za kratek čas celo fiksira pogled. Kadar ima glavo obrnjeno na stran, je obrazna stran telesa bolj iztegnjena (roka, noga), zatilna stran telesa pa bolj pokrčena, kar imenujemo asimetrični tonični vratni refleks. Ta refleks je najbolj izrazit od drugega tedna do drugega meseca ter okrog 2. meseca starosti izveni. Ta refleks gradi občutek sredine in prispeva k graditvi občutka leve in desne strani telesa. Na trebuhu so roke pokrčene ob telesu in na sredini lahko glavico dvigne že toliko, da nos dvigne od podlage. Obseg gibov je manjši, pri gibanju se nogice in rokice ne vrnejo več v isti položaj.
Tretji mesec: Stabilnost, simetrija in začetki koordinacije
Glavo že zadrži v srednjem položaju ter pogleda levo in desno. Noge že postavi v položaj, kjer so kolena pravokotno dvignjena nad kolki; v tem položaju so noge aktivne, stopala pa se dotikajo in gibajo. Noge tudi spusti na podlago, na zunanji rob stopal. Roke pripelje na sredino, vendar na telesu, saj ne posežejo še v prostor. Prisotno je nenehno drobno gibanje celega telesa, imenovano drencanje, ki je pomembno za pridobivanje stabilnosti in občutka sredine. Na trebuhu sta komolca za malenkost postavljena bolj naprej kot ramena, kar dojenčku zagotovi stabilen in funkcionalen položaj, v katerem se lahko dviga in spušča. V tem obdobju se dobro razvija simetrija telesa. Roki ima ob tem v enakem položaju na obeh straneh telesa, vrat je dolg in brada usmerjena proti prsnici. Zelo je pomembno, kako rokujete z njim v tem obdobju. Izogibajte se dvigovanju iz hrbta in odlaganju na hrbet. Njegova glava je težka, zato mu jo je potrebno v zgodnjem obdobju ustrezno podpreti. Pa vendar to ne pomeni, da dojenčku glavo fiksirate z držanjem za glavo. S fiksiranjem glave in omejevanjem »samostojne borbe proti gravitaciji« lahko dojenčku nehote škodite in onemogočate naraven razvoj kontrole glave v vse smeri.
Gibalni razvoj skozi mesece: Od prvih premikov do samostojne hoje
Gibalni razvoj dojenčka je proces, ki se nadaljuje skozi celotno prvo leto življenja in dlje, prinašajoč nove izzive in dosežke. Vsak mesec prinaša napredek na področju kontrole telesa, koordinacije in samostojnosti.
Četrti mesec: Vzravnanost, dvig medenice in prvi poskusi obračanja
Na hrbtu leži vzravnano in vzdržuje sredino. Vzravnan položaj omogoči dvig medenice od podlage in noge prosto postavljene v prostor. Noge so pokrčene v kolenih in kolkih približno 90°. Vid vzpodbudi poseganje z rokami v prostor, ko zagleda svoja kolena, pa se jih poskuša dotakniti. Prekucne se tudi že na bok, kjer glavo za kratek čas lahko dvigne od podlage. Za igro pa se še vedno obrne nazaj na hrbet. Na trebuhu je na komolcih, z glavo lahko giba v vse smeri. Če se istočasno odrine od komolca in kolena na isti strani telesa, se lahko prekucne na hrbet.
Peti mesec: Močnejši dvig medenice, zanimanje za stopala in aktivno obračanje
Dvig medenice v hrbtnem položaju je še močnejši, zanimajo ga njegova stopala in prstki na nogah. Ko se zasuče na trebuh, že med zasukom aktivira dvig glave. V bočnem položaju je stabilnejši in ga zadrži dalj časa, tudi za igro. Na trebuhu je obremenjena noga bolj iztegnjena kot noga, ki je bolj razbremenjena in je v bolj pokrčenem položaju. Pojavi se tudi dejavnost, ki ji rečemo plavanje, med katero so noge popolnoma iztegnjene in roke dvignjene, glava pa gleda v prostor. Na začetku gleda samo naravnost, pozneje pa tudi levo in desno.
Šesti mesec: Pivotiranje, odpiranje dlani in prvi poskusi opore na štirih
Na prehodu iz petega v šesti mesec se na trebuhu začne vrteti v levo ali v desno stran, kar imenujemo pivotiranje. Sposoben je hotenega odpiranja in zapiranja dlani; ko vidi predmet, gre z rokami proti njemu. Na hrbtu se opre z nogami na podlago in dviguje medenico. Na hrbtu pogleda vstran in nazaj za mamo ali igračo ter se tako obrne na trebuh. Ko je na trebuhu oprt na dlani, mu uspe odriniti se nazaj na vse štiri.
Pomagajte dojenčku okrepiti trup za plazenje in sedenje!
Sedmi mesec: Samostojno premikanje po vseh štirih in prvi poskusi samostojnega sedenja
Približno pri tej starosti se začne premikati po vseh štirih. Nekateri dojenčki tega nikoli ne počnejo, vendar pa to še ne pomeni, da je z razvojem kaj narobe. Iz položaja na vseh štirih lahko izteguje eno ali drugo nogo vstran in kmalu ugotovi, kako se lahko samostojno, brez pomoči staršev, usede z zasukom na eno stran. Približno pri tej starosti otrok v gibanju res postane svoboden ter ima vse možnosti za raziskovanje in odkrivanje okolja. Vendar pa ni nujno, da se vse to res zgodi do sedmega meseca. Do vsega opisanega lahko pride tudi precej pozneje, pa je še vedno v mejah normale. Ko je otrok enkrat sposoben, da se po vseh štirih premika po prostoru, je le še vprašanje časa, kdaj se bo začel dvigovati ob opori in se postavljati na noge.
Stoja: Prvi poskusi dvigovanja in pridobivanje ravnotežja
Prvi poizkusi stoje se začnejo, ko se otrok z rokami poskuša povleči gor, da bi se postavil na noge. Ko se nanje postavi, se še ne zna kontrolirano spustiti nazaj na tla, zato se spusti in pade nazaj na zadnjico. S čedalje več ponovitvami se otrok nauči odriva od nog in se ne vleče več gor z rokami; tudi spuščanje nazaj na podlago sčasoma postane postopnejše in bolj načrtovano, zato moramo otroku omogočiti čim več svobodnega gibanja po prostoru in ga ne smemo omejevati. Prva stoja je vedno nekoliko nestabilna in širokobazna. Čim večkrat to ponavlja, tem več stabilnosti in ravnotežja pridobiva. Na začetku se drži z obema rokama, pozneje samo še z eno in na koncu stoji brez držanja z rokami. V rokah lahko drži igračo in se z njo igra (vendar ne med hojo). Če ga kakšna stvar posebej zanima, pa je previsoko, da bi videl, se dvigne tudi na prste, in ko poteši radovednost, se spusti nazaj na cela stopala.
Hoja: Od hoje ob opori do prvih samostojnih korakov
Otrok se najprej nauči hoje vstran, pri čemer si pomaga z oporo rok na različne predmete v okolici, najprej z obema rokama, nato samo z eno. Ko otrok za hojo ne potrebuje več opore rok, kar pomeni, da je pridobil dovolj stabilnosti in ravnotežja ter vso težo prenese na noge, začne hoditi naprej, in ne več vstran. Prva hoja je negotova, širokobazna, s pomanjkanjem stabilnosti in ravnotežja; roke so visoko in komolci rahlo za linijo ramen, tudi medenica še ni čisto poravnana s telesom, vendar je rahlo bolj nazaj. Hoja počasi postaja bolj gotova in stabilna, roke se spustijo, medenica se poravna in tudi ravnotežni odzivi se izboljšajo. Ko bo zmogel, bo s ponavljanjem vzorcev gibanja naredil sam enako.
Babyhandling: Ključ do pravilnega rokovanja in spodbujanja gibalnega razvoja
"Babyhandling" oz. rokovanje z dojenčkom predstavlja način, kako naj starši s pravilnimi prijemi in vodenjem spodbujajo dojenčkove naravne fiziološke vzorce drže in gibanja. Danes dajemo temu vse večji poudarek, ker je na tržišču vse več tehničnih pripomočkov, ki naj bi staršem pomagali pri dnevnem preživljanju časa z otrokom. Otrok potrebuje za svoje gibanje ravno površino, ki mu daje varnost, zato so tla najboljša izbira. Uporabi se kakovostna blazina, ki je dovolj velika, ni zdrsljiva in dojenčku nudi varnost pred padci. Otroci danes preživljajo vse preveč časa vpeti v vozičke, hojice, nosi se jih v različnih rutah, kengurujčkih in nahrbtnikih ter sta jim tako vse premalo omogočena igra in gibanje na tleh oz. travi. Otroka se na sprehodih naj ne bi prevažalo, temveč naj bi čim več samostojno hodil takoj, ko osvoji samostojno hojo. Do takrat se ga spodbuja h gibanju na tleh, da se čim več kotali, obrača, dviguje in vstaja po svojih zmožnostih.
Babyhandling oz. rokovanje z dojenčkom je del razvojno-nevrološke obravnave tistih otrok, ki imajo zaostanek ali odklon v razvoju in so vodeni v nevrofizioterapevtskih ambulantah. Pomembno je, da upoštevamo simetrijo leve in desne strani telesa. Vsi starši morajo biti ozaveščeni oz. poučeni o pravilnem rokovanju z dojenčkom, torej o dvigovanju, spuščanju, oblačenju, igranju in vseh ostalih postopkih v vsakodnevnem življenju družine. Starši lahko preprečijo slabe vzorce gibanja, kot so na primer iztezanje navzad v loku, spastičnost, iztezanje glave in trupa, križanje nog, metanje glave nazaj ipd. Ti slabi vzorci gibanja nastanejo zaradi poškodbe možganov in dojenčkove nezmožnosti, da pravilno napravi neke gibe (dvig glave, obrat s hrbta na trebuh in obratno, odriv od podlahti in dlani itd.). Z ustreznimi postopki se dojenčkovim možganom ves čas pošiljajo informacije o pravilnih položajih in kretnjah in tako dojenček nehote vadi ves dan. Pri pravilnem postopanju pazimo, da so dojenčkove roke vedno spredaj, ne smejo zaostati za njegovim hrbtom ali ob straneh, da so komolci pred rameni in da se izvaja rotacija v trupu, kar je še posebej pomembno za sedenje in hojo.
Dokler je dojenček še zelo majhen, naj počiva v rahlo skrčenem položaju, kot zarodek v maternici, ker je to nasproten položaj od iztezanja dojenčka v loku navzad. Ta položaj dobimo tako, da ga leže na boku podpremo s svitkom brisače ali pleničke. Dojenček in svitek imata obliko črke C. Ročice morajo biti pred telesom, prav tako pazimo, da glavica ni potisnjena nazaj. Ta položaj imenujemo gnezdo (angl. nest).
Dojenčka se ne sme dvigovati s podlage kot paket, torej tako, da damo roke pod njegovo glavico in ritko ter ga dvignemo, ali tako, da večjega otroka primemo pod pazduhe in ga kot lutko dvignemo v zrak. Pravilno je, da ga prek svoje roke rotiramo na stran, pri čemer je roka podložena med njegovimi nogami in drži ramo na tisti strani, na katero ga obrnemo. Njegovo zgornjo prosto roko potisnemo prek svoje roke, in če je to potrebno, pridržimo glavico in ga dvignemo. Pri spuščanju sledi obratni vrstni red kot pri dvigovanju. Dojenčka držimo bočno na svoji roki ter ga najprej počasi spuščamo bočno na njegovo ritko in kolk, nato pa ga nežno spustimo na podlago.
Običajno se dojenčka pri menjavanju plenic in negi ritke prime za stopala in dvigne noge v zrak. Dojenčka ne držimo za stopala, temveč svojo roko položimo med njegove noge in držimo njegovo stegno, medtem ko smo drugo nogico naslonili na svojo roko.
Polagajte dojenčka med igro na trebuh, kolikor časa je to mogoče. Morda se bo prvič obrnil, čeprav tega še niste pričakovali. Zmanjšajte uporabo igračk na minimum.
Hranjenje in položaji: Udobje in optimalno hranjenje
Rokovanje (Babyhandling) in položaji dojenčka med dojenjem so medsebojno povezane aktivnosti ob hranjenju in negi dojenčka. Novorojenček še ne zna držati glave, zato je potrebno nekaj pazljivosti. V prvih tednih je važno, da ga nikoli ne dvigujemo, ne da bi mu podprli glavico z rokami. Tudi če ga držite ob sebi z vzravnanim hrbtom, novorojenček vselej potrebuje podporo glavice. Tedenske oznake so le orientacijske, saj se otroci lahko v tem precej razlikujejo.
Ob rojstvu: Glave ne drži sam; če je ne pridržimo, omahne naprej ali nazaj. Če ga položimo z obrazom na ležišče, zna sam obrniti glavico.Pri štirih tednih: Če ga počasi potegnemo in zadržimo v sedečem položaju, lahko za kratek hip zadrži glavo v pokončni legi.Pri šestih tednih: Če ga položimo na trebuh, začne dvigovati glavico in trup, zdrži pa približno eno minuto. Če ga položimo na hrbet, obrne glavico levo in desno ter jo skuša dvigniti.Pri osmih tednih: V sedečem položaju se glava že dlje časa zadrži v telesni osi, vendar še ni stabilna.Pri dvanajstih tednih: Leže na hrbtu drži glavo v srednji črti in jo dvigne. Leže na trebuhu lahko dvigne glavo in jo nekaj časa zadrži pokonci, če se ob tem opira na komolce.Pri šestnajstih tednih: Če leži na trebuhu ali na hrbtu, lahko za krajši čas dvigne glavico.
Ko dojenček glavo že dobro obvladuje (običajno med tretjim in četrtim mesecem, nekateri pa še kasneje), ga smemo nositi pokonci. Še vedno pa ga moramo podpirati v trupu. Zato je najbolj enostavno, da ga z eno roko naslonimo nase tako, da lahko gleda okrog sebe, z drugo pa podpremo pod ritko in stegni. Ko sedi v naročju, ga z drugo roko podpremo ob pasu.
Pri hranjenju po žlički je najbolje, da nam sedi v naročju. Spet mu podpremo hrbet in glavo, ki mora biti pokonci. Žličko položimo na spodnjo čeljust in konico jezika ter počakamo, da otrok z ustnicama sam pobere hrano z nje. Če se mu zaleti, pa ga le zasukamo navzdol in po potrebi udarimo z roko po hrbtu. V starosti, ko začnemo dodajati mešano hrano, dojenčki še ne morejo sedeti samostojno. Če otroka hranimo v stolčku ali »lupinici«, kjer je naslonjen nazaj, pa hrana sama steče navzdol in verjetnost, da se mu bo zaletelo, je večja. Dokler je otrok v hrbtu še mehak, ga ne posedamo med blazine. Bolje je, da ga položimo na tla. Tam bo lahko bral in se prevračal po mili volji ter si tako krepil mišice, hrbtenica pa pri tem s težo ne bo obremenjena. Samostojno lahko sedi šele, ko je sposoben sedeti z zravnano hrbtenico.
Ko otrok že obvladuje glavo in trup (večina okrog sedmega meseca), ga lahko nosimo v pokončnem položaju, in sicer tako, da ga z eno roko podpiramo pod stegnom in ritko, z drugo pa pazimo, da ne omahne. Običajno se močno zanima za svet okoli sebe in se v naročju ves čas vrti. Otroku se vedno dobro zdi, ko se z njim igrajo tudi starši. Prve mesece si ga položimo v naročje, kot kaže risba, in se pogovarjajmo z njim. Zazrl se bo v naš obraz, kmalu pa se nam bo tudi nasmehnil in nam začel »odgovarjati«.
Igra in vaja: Spodbujanje gibalnega razvoja skozi vsakodnevne aktivnosti
Igra je izjemnega pomena za otrokov miselni in gibalni razvoj. Toda še preden začnete razmišljati o tem, katere igrače za razvoj so primerne za vašega malčka, pomislite o igralnem prostoru. Ni boljšega kot Airex blazina, ki je velika, nudi toplotno izolacijo in je dovolj debela za blaženje padcev.
Napredek in vaja
Za napredek je potrebna vaja in pri malčkih ni nič drugače. Ob rojstvu znajo bolj malo, zato začnite z osnovnimi vajami, ki bodo primerne njegovi razvojni stopnji. V prvem mesecu starosti, dojenček vidi le predmete na razdalji do 30 cm, zato vam priporočamo, da ga odložite na blazino in se mu z obrazom približate na cca. 15 cm in poskusite ujeti njegov pogled. Od 2. meseca starosti dalje, lahko vajo nadgradite tako, da se po vzpostavitvi očesnega kontakta začnete počasi premikati, tako da vam otrok še vedno sledi, a mora zato obračati tudi glavo. Na ta način se krepijo tudi njegove vratne mišice, ki jih potrebuje za samostojno držanje glave. Ker otrok na začetku svojega življenja kar nekaj časa preživi na tleh, je še toliko bolj pomembno, da izberete dobro blazino, kjer bo lahko (varno) užival tudi v položaju na trebuščku. Čas, ki ga otrok preživi na trebuščku, je izjemnega pomena, saj na ta način krepi trebušno jedro, ki je temelj stabilnosti telesa. V tej fazi lahko vključite tudi igrače za razvoj senzorike, saj dojenčka v starostnem obdobju od 3-6 mesecev zanimajo novi in neznani predmeti. Vse bo poskusil otipati (in okusiti) in ni boljšega od senzorne žogice. Kasneje to vajo lahko nadgradite tako, da igrače, ki so mu všeč, postavite v njegovo neposredno bližino na blazino, zato se bo za dosego moral nekoliko bolj potruditi.
Naslednji pomemben razvojni mejnik predstavljajo plazenje, kobacanje, ter nato še sedenje. V starosti od 6 - 9 mesecev dojenčki gibalno zelo napredujejo. Gibanje po prostoru dosežejo s kobacanjem, ki pa je z vidika koordinacije še zelo zahtevno. Povezav med levo in desno stranjo možganov še ni veliko, zato tudi samo gibanje ni najbolj energetsko učinkovito in to dojenčka kar hitro utrudi.
Ko bo otrok sam osvojil stranski sed, je čas za prve poskuse samostojnega sedenja. Ker je zelo pomembno, da je otrok dovolj močan za samostojno sedenje, ga (preden tega ne osvoji sam) ne postavljajte direktno v sedeč položaj. Pomagate mu lahko tako, da sedete na blazino in ga položite v sedeč položaj med vaše noge, ter ga s pomočjo igrače zvabite v premik in v stranski sed. Tako se bo naučil, kako prehajati iz sedečega položaja in nazaj. Če želite igro nekoliko popestriti in vse to združiti, mu lahko po blazini postavite različne ovire - vzglavnike ali igrače za razvoj, ki bodo v njem vzbudile zanimanje in ga pognale v gibanje preko ovir. Airex blazina bo imela pomembno vlogo tudi, ko se bo vaš dojenček učil svojih prvih korakov. Vstajanju ob opori bodo sledili tudi nekoliko trši pristanki na tla, zato je blaženje, ki ga nudi dobra blazina, ključna preventiva pred bolečinami ob udarcu.
Avtomobilčki, Barbike ali igrače za koordinacijo?
Čeprav se zdi, da je otrok na določeni točki osvojil že večino osnovnih gibalnih veščin, lahko premišljen izbor igrač še dodatno spodbudi njegov gibalni razvoj. Več ponovitev kot bo opravil, boljše bo njegovo gibanje. Ker je koordinacija telesa zelo kompleksna, so igrače za koordinacijo zelo različne. Lahko govorimo o medsebojni koordinaciji rok in nog, za napredek katere lahko postavite enostaven poligon. Za uspešno žoganje (lovljenje, metanje žoge) je pomembna dobra koordinacija roke ter vida in tako naprej. Koordinacija telesa je ključna za učinkovito gibanje in se tudi kasneje pri odraslih izkaže kot eden izmed ključnih elementov za preprečevanje nastanka poškodb (ob padcih, ipd.). Je nikoli končan projekt v razvoju telesa, zato svojemu otroku na ta način lahko vedno postavljate nove izzive. Na trgu obstajajo številne razvojne igrače za dojenčke, ki pa jih izberite glede na otrokov razvojni nivo.