"Ali spite?" je zagotovo eno izmed prvih vprašanj, ki so ga deležni novopečeni starši. Kako nehvaležno vprašanje, ki po nepotrebnem starše spravlja v dodatno stisko. Draga starša, popolnoma običajno je, da vaš dojenček (še) kar nekaj časa ne bo prespal noči. Za vas smo pripravili nekaj nasvetov, kateri upamo, da vam bodo vsaj nekoliko v pomoč. Kako ravnati z otrokom, ko pride čas za njegov odhod v posteljo in kako ravnati v času nočnega počitka? Kot novopečeni starši ste zagotovo že ugotovili, da je izraz "spim kot dojenček" verjetno izjavil nekdo, ki nima svojih otrok. Prej kot se boste sprijaznili, da spanje in dojenčki praviloma ne gredo skupaj, lažje bo za vas. Na dojenčka, ki noče spati, ne glejte kot na svoj osebni neuspeh. Številne raziskave so pokazale, da se dojenčki zbujajo veliko pogosteje kot odrasli, njihov cikel spanja pa v povprečju traja 50 minut. Spanje je naša osnovna biološka potreba, ki pomembno vpliva na zdravje - tako otroka kot tudi cele družine.
Razumevanje Spalne Biologije Dojenčkov in Regresije Spanja
Večina mladih staršev še ni slišala za regresijo spanja oziroma jim ta izraz ni poznan. Na kratko vam lahko regresijo spanja obrazložimo kot obdobje, ko dojenček, ki je prej dobro spal, doživi začasno zmanjšanje vzorcev spanja, se zato pogosteje zbuja in težje umiri. Regresija spanja se običajno pojavi, ko dojenček dopolni 4, 9 in/ali 18 mesecev. Traja lahko od treh do šestih tednov. Pogosto sovpada z razvojnimi in/ali fizičnimi mejniki kot sta npr. kobacanje, izraščanje prvega zoba ipd.
Zavedanje o teh naravnih obdobjih je ključno za obvladovanje pričakovanj. Novorojenčki potrebujejo veliko več spanja kot odrasli, v povprečju okoli 18 ur na dan, vendar to ni neprekinjeno. Njihovi spalne cikli so krajši, pogosto le okoli 50 minut, kar pomeni pogostejša zbujanja. Faza REM (hitrih očesnih gibov), ki je ključna za razvoj možganov, pri dojenčkih traja dlje kot pri odraslih, kar lahko povzroči nemirnejši spanec ali celo prebujanje ob živahnih sanjah. V prvih tednih in mesecih se dojenčki ne orientirajo po dnevu in noči, temveč po občutku lakote. Pomanjkanje spanja se hitro pokaže v utrujenosti in stresu pri starših, kar lahko negativno vpliva tudi na otroka. Novopečeni starši prvih 12 mesecev v povprečju izgubijo do 750 ur spanja. Zato je pomembno, da se naučite izkoristiti obdobja, ko dojenček spi, in se prilagodite njegovemu ritmu.
Varen Prostor za Spanje: Ključ do Mirnega Počitka
- Prostor, ki je namenjen spanju, mora biti v prvi vrsti za dojenčka varen. Da bi pri dojenčku čim bolj zmanjšali tveganje za sindrom nenadne smrti v zibki (t.j. problem, ki nastane zaradi dojenčkove nerazvitosti srčnega utripa, dihanja ali krvnega tlaka med spanjem) je potrebno upoštevati previdnostne ukrepe, ne glede na to, ali dojenček spi v svoji postelji ali v skupni postelji s starši. Pomembno je, da dojenček spi na trdi vzmetnici, pokrit le do višine pazduh. Naj ne bo obrnjen z obrazom navzdol. Noge naj ima na končnem delu postelje, da ne more zlesti pod odejo. Dojenčkova glava med spanjem nikoli ne sme biti pokrita. Temperatura v sobi naj bo med 16°C in 20°C. Dojenček naj spi v vaši sobi vsaj prvih šest mesecev. Prav tako naj dojenček ne spi med dvema osebama. Če kadite, jemljete zdravila ali pa ste preveč izčrpani, ne spite v isti postelji z vašim dojenčkom.
Zavedanje o varnosti med spanjem je temeljnega pomena. Poleg ustrezne vzmetnice in temperature prostora, je pomembno tudi, da dojenček spi na hrbtu in da je pokrit le do višine pazduh, s čimer se zmanjša tveganje za pregrevanje in zadušitev. Izogibajte se uporabi mehkih predmetov, kot so blazine ali odeje, v posteljici, saj lahko predstavljajo nevarnost zadušitve. Pomembno je tudi, da otrok ne spi med dvema odraslima, predvsem zaradi tveganja za zadušitev. Starši, ki kadijo, jemljejo določena zdravila ali so pretirano utrujeni, bi se morali izogibati skupnemu spanju v isti postelji z dojenčkom, saj lahko njihova stanja zmanjšajo pozornost in povečajo tveganje za nesrečo.
Večerna Rutina: Gradnik Varnosti in Mirnega Uspavanja
- Ko se približuje čas za uspavanje, je prav od vas odvisno, kako uspešni boste. Otroci vas čutijo in zelo dobro znajo prepoznati ton vašega glasu. Če želite, da otrok zaspi, mora le-ta imeti občutek varnosti. Vaš miren in pomirjujoč glas bo zagotovo prispeval k temu, da se bo otrok potolažil, umiril in lažje zaspal. V kolikor ste napeti in razdraženi, bo to zagotovo začutil tudi vaš otrok. Še kako dobro se zavedamo, da slej ko prej pride trenutek v dnevu, ko enostavno ne zmoremo več. In zaradi tega ni z vami čisto nič narobe. Prav vsakemu staršu se je to že zgodilo, pa čeprav se o tem največkrat ne govori na glas. Če imate le možnost, si takrat vzemite nekaj minut zase. Zelo pomembno je, da poskusite ustvariti prijetno in pomirjujočo večerno rutino, ki se je boste dosledno držali. Otroku bo lažje, če bo lahko predvideval zaporedje dogodkov, ki se običajno začnejo po večerji. Ob vsakodnevni rutini se bo počutil veliko bolj varnega v svojem malem svetu. Ritual poskusite vzpostaviti že pri majhnemu dojenčku (npr: hranjenje, previjanje, crkljanje, poslušanje uspavanke, spanje,..). Kasneje, ko je otrok že nekoliko večji, pa v večerno rutino vključite še druge aktivnosti, kot so npr. poslušanje zgodbe, ki bo aktiviralo njegova čelna režnja (višje možgane) - del, ki onemogoča motorične impulze. Pred spanjem naj otrok ne je hrane, bogate z beljakovinami, ki aktivira dopamin (možgansko poživilo) kot so npr. ribe ali meso. Kot ste verjetno že sami ugotovili, tudi čokolada pred spanjem ni najboljša ideja. Boljša izbira je hrana, bogata z ogljikovimi hidrati. Če opazite, da se otrok nečesa boji, njegove strahove vzemite resno. Pred spanjem ga vedno pomirite. Če spi pri vas, se uležite poleg njega in se osredotočite na vaše globoko dihanje. Ni vam potrebno govoriti. V kolikor spi v svoji posteljici mu ponudite ninico, ki jo bo lahko ponoči prijel in bo dišala po vas. Še posebej priporočljivo je, če dojenčku ponudite mehko blago, ki diši po vašem mleku. Vaš vonj lahko sproži v otrokovih možganih pozitivna občutja in deluje kot močno pomirjevalo. Če vas dojenček potrebuje, ga ne pustite samega. Starši, ki imate že nekoliko starejše otroke, ste se zagotovo že srečali s situacijo, ko vaš tri-letnik nikakor ne želi zaspati, kar naprej vstaja iz postelje, hoče na stranišče ali vas prosi še za en kozarec vode. To pogosto počnejo, ker si v resnici želijo kupiti čas z vami in vam sporočiti, da so prestrašeni ali si želijo pozornosti. Pogosto se jim v teh primerih v možganih aktivira sistem za strah in ločitveno stisko.
Kako zgraditi spalne rutine za svojega novorojenčka
Večerna rutina je ključnega pomena za vzpostavitev občutka varnosti in predvidljivosti pri dojenčku. Dosledno izvajanje ustaljenega zaporedja dejavnosti, kot so kopanje, previjanje, branje pravljice ali poslušanje uspavanke, pomaga otroku, da se umiri in pripravi na spanje. Pomembno je, da se starši izogibajo prekomerni stimulaciji ali napetosti pred spanjem, saj jo lahko otrok zazna. Vključevanje umirjajočih aktivnosti, kot je poslušanje zgodbe, lahko stimulira razvoj višjih možganskih centrov, ki pomagajo pri samokontroli. Prav tako je pomembno, da se izogibate hrani, ki lahko stimulira ali povzroči nemir, kot so živila z visoko vsebnostjo beljakovin ali sladkorja. Če otrok izkazuje strahove, jih je treba jemati resno in ga pomiriti. Ponuditev predmeta, ki diši po staršu ali mleku, lahko deluje kot močno pomirjevalo.
Skupno Spanjenje: Evolucijski Pristop k Povezovanju in Varnosti
- Ste vedeli, da noben drug sesalec svojega dojenčka / mladička ne uspava, tako da ga socialno izolira? Ste vedeli, da devetdeset odstotkov staršev na svetu spi v postelji skupaj s svojim dojenčkom? Tako je bilo že od začetka človeštva. Vprašanja o tem, kje in kako naj otrok spi, pravzaprav sprožajo burne odzive samo v nekaterih delih sveta. V marsikateri državi je spanje v isti postelji z otrokom nekaj povsem samoumevnega in v veliki meri povezano z dejstvom, da marsikje otroka niti ni mogoče dati spati v drugo sobo. To, da dojenčki spijo sami, je v zadnjih nekaj desetletjih predvsem značilno za srednji razred na zahodu. Številne raziskave so pokazale, da je spanje z otrokom v isti postelji (seveda ob upoštevanju vseh zgoraj naštetih varnostnih ukrepov), naložba v njegovo čustveno in telesno zdravje. Telesni stik (dotikanje) namreč pomaga uravnavati sistem za odzivanje na stres v možganih. Psihološke raziskave dokazujejo, da imajo prav otroci, ki so v prvih letih življenja spali v skupni postelji s starši, boljše kognitivne spretnosti, boljše mnenje o sebi, manj so anksiozni. V odrasli dobi pa so bolj zadovoljni s svojim življenjem in imajo manj duševnih težav. Otrok več časa preživi v plitvejšem spanju, kar ga lahko varuje pred sindromom nenadne smrti v zibki. Izboljša vaše spanje, saj lahko dojenčka, ki je ob vas, hitreje pomirite, kot če morate vstajati in iti do otroka. Nekateri starši imajo o spanju v isti postelji z otrokom pomisleke, ker se bojijo, da se bodo ulegli na njega in ga zadušili. Ameriška akademija za pediatrijo, s stališča preprečevanja nenadne smrti dojenčka, odsvetuje spanje v skupni postelji predvsem takrat, kadar imajo starši čezmerno telesno težo in so kadilci. Je pa pred kratkim mednarodna raziskovalna organizacija SIDS Global Task Force, odkrila, da imajo prav kulture, kjer dojenčki najpogosteje spijo skupaj v postelji s starši, najmanjšo stopnjo sindroma nenadne smrti v zibki na svetu.
Pristop k skupnemu spanju, ki je bil v zgodovini človeštva in je še vedno v mnogih kulturah običajen, temelji na biološki potrebi po bližini in varnosti. Raziskave kažejo, da lahko skupno spanje, ob upoštevanju varnostnih ukrepov, pozitivno vpliva na čustveno in telesno zdravje otroka, saj telesni stik pomaga uravnavati stresne odzive v možganih. Otroci, ki spijo s starši, naj bi imeli boljše kognitivne sposobnosti, višje samovrednotenje in manj anksioznosti. Poleg tega lahko skupno spanje izboljša tudi spanje staršev, saj jim omogoča hitrejše odzivanje na potrebe dojenčka. Medtem ko obstajajo pomisleki glede varnosti, so študije pokazale, da kulture z visoko stopnjo skupnega spanja pogosto beležijo nižjo stopnjo sindroma nenadne smrti v zibki.
Prehod na Samostojno Spanjenje: Individualni Pristop in Potrpežljivost
- Enotnega odgovora na to vprašanje v literaturi žal ne boste dobili. Po našem mnenju je pravi čas za to takrat, ko to odgovarja izključno vaši družini. V kolikor se vi in vaš otrok dovolj naspita, s partnerjem pa imata kljub skupnemu spanju dovolj telesne intimnosti, ni nobenega razloga, da bi se temu morali odpovedati. Skrb, da otrok kasneje ne bo želel spati v svoji postelji, je odveč. Temu v prid govorijo dejstva, da otrokovi hitro razvijajoči se višji možgani začnejo moč sistema za ločitveno stisko zmanjševati in le-ta s časom zelo oslabi. Seveda pa v kolikor vam skupno spanje ne odgovarja in se ne morete naspati, je bolje, da spite vsak v svoji postelji. Če boste zaradi neprespanosti razdražljivi in preutrujeni, prav gotovo ne boste mogli biti dojenčku v veliko pomoč čez dan. Otrok je po šestem mesecu starosti praviloma že sposoben prespati vsaj šest zaporednih ur. V tem obdobju začnejo običajno jesti gosto hrano, zato je dobrodošlo, da mu v drugi polovici prvega leta življenja daste priložnost, da poskuša spati v svoji posteljici. V kolikor želite biti pri tem uspešni, se izogibajte uspavanja v naročju, vozičku, avtosedežu ipd. Zavedamo se, da je za starša to zagotovo najlažji in najhitrejši način uspavanja, vendar bo otrok (ko se bo po prespanem ciklu prebudil) točno vedel, da je zaspal drugje. Posteljica, v katero ga naknadno odložite, pa mu ne bo poznana. Da lahko sam preide iz enega ciklusa spanja v drugega, ob sebi običajno potrebuje ninico, ki mu pri tem pomaga. Vendar pa smo si ljudje različni. In tako je tudi pri otrocih. Nekateri gredo z veseljem spat v svojo posteljo, povezujejo jo z dobrimi občutki in nanjo gledajo kot na prostor, kjer se počutijo varne. Brez da bi jih starši morali kdaj navajati na to. Če se odločite, da bo vaš otrok spal v svoji sobi, vam resnično odsvetujemo, da se poslužujete načinov, ki zagovarjajo, da otroka pustite jokati, brez da bi ga skušali potolažiti. Ko se razvijajo višji možgani, otroci prerastejo odzivanje s paniko / žalostjo, do takrat pa je izjemno pomembno, da se na njihovo stisko vedno odzovete s pomirjanjem in tolaženjem. Dojenček se namreč sam ni sposoben spraviti v stanje notranjega miru in dobrega počutja. Če se nihče ne odzove nanj in mora zaspati po neskončnih neuslišanih klicih na pomoč, ga to lahko zaznamuje za celo življenje, saj bo razvil preobčutljiv sistem za odzivanje na stres. Govorimo o dolgotrajnem joku, ki ga vsak človek - občutljiv za stisko drugega človeka - prepozna kot klic na pomoč. Veliko večja naložba v zdrav razvoj vašega otroka bo, če si vzamete čas in poskrbite, da boste otroka prijazno navajali na samostojno spanje. Poslužujte se varnih načinov, pri katerih otroku ni treba jokati. Še enkrat poudarimo, da je redna večerna rutina za otroka izjemno pomembna. Tako se počutijo varni. Bodite ob njem toliko časa, kolikor vas potrebuje. Naj ima ob sebi svojo najljubšo ninico, ki naj po možnosti diši po vas. Otroška soba naj bo njegov prav posebni prostor, v katerem se bo počutil varno in se tam z veseljem zadrževal. Če vam sledi vsakič, ko odidete iz njegove sobe, se takoj obrnite, mu povejte, da je vse varno in se kmalu spet vidita. To ponavljajte vsakič, ko vstane iz postelje. Ne odvihrajte iz sobe in ne pustite ga jokati. To zna situacijo samo še poslabšati. Izogibajte se navajanju na samostojno spanje, ki temelji na dogovoru, da boste pustili vrata odprta, če ostane v postelji, ter jih zaprli, če bo poskušal iz postelje vstati. Tak način se sicer obnese, vendar so dokazali, da le zato, ker v nižjih možganih aktivira sistem za strah in povzroči skrb vzbujajočo visoko raven kortizola. Raziskave so pokazale, da ponavljajoče se aktiviranje tega sistema v otroštvu povzroči anksiozne motnje kasneje v življenju. Nespanje otroka ima zagotovo velik vpliv na vso družino. Še kako dobro vemo, da je to obdobje za starša izredno stresno in naporno. Upamo, da vam bodo zgornji nasveti vsaj malo v pomoč ali pa zgolj v tolažbo, saj nikakor niste osamljen primer. Vsekakor pa bodite pozorni, če pri nespečemu otroku opazite tudi dnevne simptome, kot so razdražljivost, motnje pozornosti, hiperaktivnost.
Prehod na samostojno spanje je individualen proces, ki zahteva potrpežljivost in prilagajanje potrebam družine. Ni univerzalnega "pravilnega" časa za ta prehod; pomembno je, da se odločite, kdaj je to primerno za vas in vašega otroka. Izogibanje metodam, ki vključujejo pustiti otroka jokati, je ključnega pomena, saj lahko dolgotrajen jok in občutek zapuščenosti negativno vplivata na otrokov razvoj in lahko povzročita dolgotrajne posledice na njegovem živčnem sistemu. Namesto tega je priporočljivo uporabljati pristope, ki temeljijo na varnosti, tolažbi in postopnem privajanju na samostojnost. Ustvarjanje prijetnega in varnega okolja v otroški sobi ter dosledna uporaba umirjajočih ritualov lahko bistveno olajšata ta prehod. Če otrok izkazuje strah ali nelagodje ob samostojnem spanju, je pomembno, da se starši odzovejo s pomirjanjem in zagotovilom, da je varno.
Različni Pristopi k Uspavanju: Od Belega Šuma do Telesnega Stika
Nekoč mi je mamica, pri kateri smo delali na skrajševanju uspavanja otroka brez, da bi kar koli vedela o spanju, rekla, da otrok ne zaspi, kot da bi ga čez nekaj časa zajel »drugi veter«. Drugi veter (ali tretji veter, četrti veter Itd.), je pogovorno ime za znanstveni izraz območje vzdrževanja budnosti, ki je pojav spanja, pri katerem oseba po daljšem obdobju budnosti začasno preneha čutiti zaspanost, otroci postanejo hiperaktivni, kar pogosto povzroči, da otrok težko zaspi. Pri dojenčkih in otrocih to povzroči daljše uspavanje dojenčka ali daljše uspavanje otroka. Območje vzdrževanja budnosti pred spanjem je normalen pojav delovanja cirkadianih ritmov, ki traja 2. do 3. ure, v tem času smo manj nagnjeni k temu, da bi zaspali. Pri dojenčkih in otrocih čezmerna budnost ali stimulacija, ki ju povzroči drugi veter, lahko povzroči težave z uspavanjem, majhni dojenčki gredo tudi pogosto zaradi nezrelosti živčnega sistema ob tem v krčevit jok. Območje zadrževanja budnosti v prvih mesecih, ko se biološka ura pri dojenčkih šele soustvarja, povzroči, da je dojenček proti večeru zelo razdražen, nekateri dojenčki se želijo bolj dojiti, ker tako umirjajo svoj živčni sistem. Moja izkušnja je taka, da je bil v tem obdobju sin zelo buden, razdražen in ni ga bilo mogoče uspavati, hčerka pa je zelo jokala. Nekje do 3. Ko pozno popoldne preide v večer, lahko spremembe ravni svetlobe stimulirajo suprahiazmatsko jedro v možganih, da spodbudi signal vzburjenja v možganih. Približno ob 22.30 uri - pri odraslih! (odvisno od dejavnikov, vključno z letnim časom in stanjem posameznika), melatonin - hormon, odgovoren za pripravo telesa na spanje, doseže vrhunec; v tem času se lahko pojavi drugi veter, če se oseba upira spanju ali ne zaspi pred vrhuncem melatonina. Zaradi tega smo lahko bolj sočutni, ko otroku pomagamo v spanje, on pa je pred tem bolj razdražen, jokav ali hiperaktiven. Tega ne dela zavestno, ampak njegovo telo ustvarja določene procese, ki jih zaradi nezrelih možganov ne more uravnavati. Tudi starši smo zaradi območja vzdrževanja budnosti manj potrpežljivi, bolj občutljivi na kričanje svojih otrok … Itd. Če opazite, da se pri otroku zgodi drugi, tretji "veter" vzdrževanja budnosti in je uspavanje dojenčka ali uspavanje otroka zaradi tega daljše, ga poskušajte prej uspavati. Opazujte znake, ki vam jih sporoča, da ne gre v preutrujenost. V primeru, da otrok dolgo ne zaspi in predvsem asociira spanje z neko neprijetnostjo, se pojavljajo bitke pred spanjem, lahko poskusite metodo »bedtime fading« tako, da z določenimi tehnikami otroka pripravite na zgodnejšo uro nočnega spanja.
Uporaba belega šuma je vse bolj priljubljena metoda za uspavanje, ki je učinkovita in varna za velike in male. Gre za skupek zvokov različnih frekvenc, ki jih sicer slišimo, a noben med njimi posebej ne izstopa. Ti zvoki, kot so zvok sušilca za lase, mikrovalovne pečice, dežja ali morja, spominjajo dojenčka na zvoke, ki jih je poslušal v materinem trebuhu, kar mu daje občutek varnosti in udobja. Beli šum lahko tudi prekriva druge zvoke iz okolice, kar pomaga otroku, da se lažje sprosti.
Prislonite ga na svoje prsi. Kaj je lepšega, kot prisloniti dojenčka k svojim prsim, da lahko posluša vaš srčni utrip, ki ga bo pomiril in uspaval. Bitje vašega srca je namreč za otroka pomirjujoče, še posebej, če gre za materino srce, saj mu je ta zvok znan še iz vašega trebuščka. Ritmični zvok srca bo malčka popeljal v najslajše sanje, saj bo imel nanj hipnotičen učinek.
Namestite ga v nosilko. Dojenček je izjemno rad v bombažni nosilki, s katero ga lahko privijete k sebi. V vašem naročju se namreč počuti varno in sproščeno in se bo lažje prepustil spancu. Ta metoda, ko dojenčka namestite v nosilko in ga nosite, med tem ko se sprehajate ali opravljate hišna opravila, lahko pride prav tudi, ko otroka mučijo kolike ali trebušni krči.
Peljite ga z avtomobilom. Veliko staršev lahko potrdi, da je bila vožnja z avtomobilom tista zadnja rešilna bilka, katere so se oprijeli, če je dojenček neutolažljivo jokal in ni mogel zaspati. Vožnja v avtu namreč dojenčka pomirja zaradi brnenja motorja in rahlega pozibavanja. Vsekakor je najudobnejše mesto za dojenčka njegova posteljica, zato se te metode poslužujte le, kadar vam gre res za nohte.
Vpliv Prehrane in Stresnih Dejavnikov na Spanec
Katera hrana vpliva na uspavanje otroka? Triptofan je aminokislina, ki deluje kot predstopnja serotonina, prenašalca med živčnimi celicami, ki uravnava razpoloženje in zmanjšuje anksioznost oziroma strah in napetost. Iz serotonina nastane melatonin, ki je hormon spanca. Na našo budnost in željo po spanju poleg 24-urnega cirkadianega ritma vpliva tudi spalni pritisk. Večji kot je ta pritisk, bolj smo zaspani. Kofein deluje tako, da v telesu premaga adenozin, kemično snov, ki nam daje signal, da smo zaspani. Prilepi se na receptorje v možganih, in ko jih zasede, jih blokira oz. onesposobi. Kofein ni prisoten le v kavi, najdemo ga tudi v čaju, energijskih pijačah, temni čokoladi, čokoladi, sladoledu in nekaterih zdravilih. Telo potrebuje 6 ur, da razgradi učinke, ki jih je kofein pustil na telo. Iz tega lahko izpeljemo, da imajo omenjeni produkti z vsebnostjo kofeina pomembno vlogo pri dolgem uspavanju.
Čeprav ni nobenega dokaza, da bi določena živila omogočila daljše neprekinjeno spanje, določena živila pomagajo ali zavirajo proces uspavanja. Hrana, bogata s triptofanom, kot so mlečni izdelki, oreščki in semena, lahko pripomore k proizvodnji melatonina, hormona spanja. Po drugi strani pa živila z visoko vsebnostjo kofeina ali sladkorja, kot so čokolada, sladki prigrizki ali energijske pijače, lahko negativno vplivajo na sposobnost uspavanja in povzročijo nemir. Zato je priporočljivo, da se takšna živila izogibajo v času pred spanjem.
Vpliv stresnih dejavnikov in nezadostnega spanca na živčni sistem je lahko zelo izrazit. Ko telo preide v disregulacijo, se lahko aktivira simpatični živčni sistem (boj ali beg), kar povzroči zakrčenost mišic, pospešeno dihanje in črno-belo razmišljanje. V takšnem stanju je otroku težko zaspati. Pomembno je, da starši prepoznajo te znake pri sebi in otroku ter se poskušajo umiriti z globokim dihanjem ali drugimi tehnikami sproščanja. Če se starši pogosto znajdejo v stanju "rdečega levčka" (simpatični živčni sistem), je priporočljivo poiskati strokovno pomoč, saj lahko to negativno vpliva na dinamiko družine in otrokov razvoj.
Pogoste Napake in Rešitve pri Uspavanju Dojenčka
Napake, ki jih starši ponavljajo pri uspavanju dojenčka:
- Ne upoštevajo večerne rutine (kopanje, preoblačenje, umirjanje, uspavanje).
- Otroka prepozno zvečer uspavajo ali se ne držijo določene ure.
- Otroka prekomerno animirajo, da bi zaspal.
- Otroka prekmalu namestijo iz zibelke v veliko posteljo ali lastno sobo.
Če se trenutno soočate z otrokovo nespečnostjo in ste izmozgani do konca, ne skrbite. Tudi to obdobje bo minilo. Večina otrok kaj kmalu najde svoj ritem in stanje se umiri. In tudi vi se boste nekega dne znova zbujali naspani in spočiti. Trenutno pa bodite potrpežljivi in se čim več crkljajte s svojo malo štručko, saj je čas, ki ga uspete preživljati skupaj, neprecenljiv.
Če otroka muči dvigovanje kisline iz želodčka, poskusite dvigniti vzglavje (podložite pod jogi pri glavi kakšno odejico, ki bo vzglavje dvignila). Morda se otroček boji biti v temi. Pomagajte mu z lučko z medlo svetlobo. Preverite, če je mogoče plenička zapeta preveč tesno in ga to moti. Mogoče uporabljate plenice, ki so neudobne, zamenjajte firmo in boste hitro videli, če je v tem tičal vzrok. Otroka navadite na kakšno igračko ali ninico, ki naj jo ima pri spanju pri sebi, da se počuti varnega. To lahko naredite tako, da izbran predmet mama nosi pri sebi, mu tako navda svoj vonj, kar pomeni, da je dobro, da je igračka "vsiljivec" pri dojenju. Duda je lahko dobro sredstvo za uspavanje. Lahko je pa tudi krivec, da se dojenček zbuja, saj jo lahko išče, ko mu pade iz ust in je ne najde. Zobki. Napenjanje.
Če zaspi ob dojenju, mu dojko nežno izvlecite iz ust in mu jih zaprite. Če zahlasta za dojko, ga nežno s prstom pritisnite za bradico ali na spodnji del lička. Če zajoka, mu dojko ponudite nazaj ali pa ga vzemite v naročje in zibajte. Ko zaspi, ga položite v njegovo posteljico (če spi v svoji posteljici) in ga še nekaj sekund držite, da se umiri. Najbolje pa je, da ga položite v njegov prostor, ko še ne spi trdno. Saj veste, ko se pozneje zbudi drugje kot je zaspal, se lahko prestraši.
Lakota. Žal, ko preidete na gosto hrano, ni nujno, da bo otroček spal dlje, kot mnogi pričakujejo. Otrok je mogoče zares lačen, zato ga ne pustite lačnega. Lahko pa, da se je navadil na ure, kdaj je jedel, in se tako zbuja iz navade. Takrat mu ponudite vodo (čaj se ne priporoča) ali pa se, če ga dojite, postavite v tak položaj na hrbtu, da se bo malce "matral" držati dojko v ustih. Počasi se bo navadil, da se mu ne splača tako truditi za par kapljic mleka. Je pa tudi tako, da ob vstopu v svet goste hrane otrok čez dan izgubi tisto bližino in crkljanje, na katerega je bil prej navajen. Ko se dojenček sredi noči zbuja, mu ne govorite in se z njim ne igrajte. Nežno mu šepetajte in mu ponavljajte ene in iste besede, npr. "zdaj spi".
Otrok naj spi čez dan. Vsaj dvakrat ga "prisilite, da zaspi". Če se zbudi ob 6h zjutraj, kot otroci radi počnejo, naj bi bil utrujen že okrog 8h - 9h. Odnesite ga v posteljo in ga umirjajte, da bo zaspal. Skrbno opazujte znake utrujenosti in ga takoj spravite spat, ko zasledite enega od njih. To so lahko: zehanje, mencanje oči, sitnost, nezanimanje za okolico in igračke… Na začetku boste potrebovali kar nekaj časa, a se bo ta čas skrajševal. Preverjeno. Pa tudi po kosilu ga dajte spat. Otroček naj bi (po statistiki, ki seveda ne velja za vse) spal v razmaku 4 ur. Ni pa to seveda nujen razlog. Sama kot otrok nisem spala čez dan nič, a sem ponoči spala celo noč. Je pa še nekaj … Otroci se prve mesece življenja počutijo tako povezane z mamo, da težko ločijo, da gre pravzaprav za dve različni osebi. Zato tudi izjemno močno čutijo mamino energijo in njeno napetost. Mamica, sprosti, zadihaj, pomiri se. Vzemi si uro zase, meditiraj, delaj tisto kar imaš rada. Če je mama srečna, je srečen otrok. In s tem mislim - če je mama mirna, bo miren otrok. Iz srca upam, da sem vam s temi nasveti kaj pomagala. Sama sem preizkusila vse in vsekakor je kaj pomagalo.