Spontani splav, znan tudi kot izguba nosečnosti pred 20. tednom nosečnosti ali pred težo ploda 500 gramov, je žal dokaj pogost pojav, ki prizadene znaten odstotek nosečnosti. Čeprav podatki variirajo, nekatere statistike kažejo, da se lahko vsaka četrta nosečnost, ki je bila že potrjena z ultrazvokom, zaključi s spontanim splavom. Če upoštevamo še zgodnje "kemične nosečnosti", ki jih zaznajo le hormonski testi, se ta odstotek znatno poveča, saj naj bi v literaturi opisovali celo do 50 odstotkov izgub nosečnosti. Večina teh zgodnjih izgub, kar v 60% primerov ostane nepojasnjenih, pogosto nastopi v prvem trimesečju nosečnosti, do 12. tedna. Medicinski izraz za spontani splav je "spontani splav".
Kromosomske nepravilnosti: Najpogostejši krivec
Najpogostejši vzrok za spontani splav, še posebej v prvem trimesečju (do 13 tednov), so kromosomske nepravilnosti zarodka. Približno 50 do 70 odstotkov vseh spontanih splavov v tem obdobju je povezanih s težavami pri kromosomskem naboru ploda. Kromosomi so drobne strukture v celicah, ki nosijo naše gene, določajo pa vse telesne lastnosti. Med oploditvijo se združita dva sklopa kromosomov iz jajčeca in semenčice. Če ima katera od spolnih celic nenormalno število kromosomov, ima zarodek nepravilno število kromosomov, kar lahko privede do njegovega propada. Te napake se pogosto zgodijo po naključju med celično delitvijo in razmnoževanjem zarodka. Analiza splavljenega tkiva lahko potrdi prisotnost kromosomske napake, čeprav pri prvem splavu ginekolog tega običajno ne naroči. Pomembno je vedeti, da je verjetnost ponovitve kromosomsko pogojenega splava minimalna. Po koncu prvega trimesečja se delež splavov zaradi genetskih nepravilnosti zmanjša na manj kot 10%.
Starost nosečnice je pomemben dejavnik pri kromosomskih nepravilnostih. Pri ženskah, starejših od 35 let, se tveganje za spontani splav postopoma povečuje. Pri 40. letu starosti je stopnja spontanih splavov že okoli 40 odstotkov, pri 45. letu pa lahko doseže celo 80 odstotkov. To je posledica ne le povečanega tveganja za kromosomske nepravilnosti, temveč tudi zmanjšane kakovosti jajčnih celic s starostjo. Tudi starejše semenčice lahko prispevajo k tem težavam. T.i. proces anevploidije, pri katerem pride do odklona števila kromosomov zarodka, je pogostejši pri starejših nosečnicah.
Hormonske motnje: Vloga progesterona in ščitnice
Hormonske motnje so še eden od pomembnih vzrokov za zgodnje spontane splave, ki se običajno zgodijo do 10. tedna nosečnosti. Po tem obdobju namreč tvorbo hormonov, ključnih za ohranjanje nosečnosti, prevzame posteljica. Najpogostejša hormonska težava je pomanjkanje progesterona, ki je lahko posledica prehitrega propada rumenega telesca. Nizka vrednost progesterona se lahko kaže skozi krajše lutealne faze (manj kot 11 dni), kapljične krvavitve pred menstruacijo, slabšo kvaliteto cervikalne sluzi in izrazite predmenstrualne sindrome (PMS). Nizka vrednost progesterona pogosto kaže na nosečnost, ki nima možnosti, da se obdrži. Diagnostika nezmožnosti nadaljevanja nosečnosti zaradi težav s progesteronom lahko vključuje dve ločeni biopsiji endometrija. Vendar pa nizek progesteron pogosto ni vzrok, temveč posledica nosečnosti, ki se ne more obdržati. Uporaba progesteronskih preparatov je v nekaterih primerih sporna in morda neučinkovita, razen pri insuficienci rumenega telesca.
Drugi pogost hormonski problem so nezdravljene težave s ščitnico, ki lahko vplivajo na sposobnost ženskega telesa za vzdrževanje nosečnosti.
Strukturne nepravilnosti maternice in materničnega vratu
Anatomske nepravilnosti maternice ali materničnega vratu lahko prav tako privedejo do spontanega splava, pogosteje v drugem trimesečju (med 12. in 24. tednom), vendar tudi v prvem. Nenavadna oblika maternice, kot so pregrade ali nepravilnosti v njeni votlini, lahko ovira ugnezdenje ali optimalen razvoj zarodka. Obstajajo različne stopnje pregrad; nekatere so majhne in ne povzročajo težav, druge pa bistveno povečajo tveganje za splav. Če se zarodek ugnezdi v predelu stene, kjer nima možnosti za optimalen razvoj, bo najverjetneje prišlo do spontanega splava.
Oslabljen maternični vrat (cervikalna insuficienca) je lahko vzrok za prezgodnji porod, saj ne zdrži naraščajoče teže otroka. V času rasti dojenčka mu nepravilna oblika maternice preprečuje širjenje, medtem ko se lahko šibek maternični vrat začne odpirati. Te težave se lahko zdravijo s korekcijsko operacijo maternice ali s cerklažo (šivom) materničnega vratu v naslednjih nosečnostih.
Imunske motnje: Ko telo napade samo sebe
Imunske motnje predstavljajo pomemben vzrok za ponavljajoče se spontane splave. Pri antifosfolipidnem sindromu imunski sistem proizvaja protitelesa, ki napadajo določene beljakovine v krvi in lahko povzročijo krvne strdke v posteljici. Ti strdki ovirajo ali upočasnijo dotok krvi do ploda, kar lahko privede do njegove smrti ali zaostanka v rasti. Antifosfolipidni sindrom je lahko primaren ali sekundaren, povezan z drugimi avtoimunskimi boleznimi, kot je lupus. Ker protitelesa lahko prepoznajo očetov dedni material kot tujek, lahko pride tudi do zavrnitve zarodka. Zdravljenje vključuje zdravila, ki preprečujejo strjevanje krvi, kot sta aspirin ali heparin.
Antinuklearna protitelesa se tvorijo pri avtoimunskem odzivu, kjer protitelesa napadajo telesu lastne celice. V nekaterih primerih je lahko genetski material očeta preveč soroden materinemu, kar oslabi materin obrambni mehanizem in omogoči napad belih krvničk na nove celice. Če testiranje pokaže preveliko sorodnost DNK, se lahko izvede postopek z injiciranjem partnerjevih belih krvničk za stimulacijo močnejšega zaščitnega odziva. Te težave pogosto povzročijo zgodnje splave, še posebej, če se ponavljajo v istem obdobju nosečnosti.
Okužbe in določene bolezni
Nekatere okužbe lahko povzročijo spontani splav. Med najpogostejše spadajo okužbe, ki so posledica spolno prenosljivih bolezni (sifilis, gonoreja, klamidija), ter okužbe, kot so mikoplazma, toksoplazma, listerioza, malarija in ošpice. Okužbe, ki neposredno prizadenejo maternico ali plodove ovoje, predstavljajo večje tveganje.
Obstajajo tudi določene bolezni, ki lahko povzročijo splav ali deformacijo zarodka, če jih ženska preboli v času nosečnosti. Sem spadajo norice, peta bolezen in hepatitis A in B. Večina žensk je na te bolezni že imuna, zato je priporočljivo, da se posvetujejo z zdravnikom in opravijo ustrezne teste, če niso prepričane o svojem imunskem statusu. Vsaka okužba, ki povzroči vročino nad 38 stopinjami, zahteva takojšnjo zdravniško obravnavo.
Drugi dejavniki in razjasnitev napačnih predstav
Med druge dejavnike, ki lahko prispevajo k spontanemu splavu, spadajo nekatere kronične bolezni matere, kot so sladkorna bolezen, bolezni srca ali motnje ščitnice, če niso ustrezno urejene in nadzorovane. Tudi huda podhranjenost ali izpostavljenost določenim snovem, kot so kemikalije ali sevanje, lahko povečajo tveganje.
Pomembno je razjasniti tudi nekatere napačne predstave. Rutinske dejavnosti, kot so vadba (vključno z visoko intenzivnimi aktivnostmi), spolni odnos ali delo (če niste izpostavljeni škodljivim snovem ali sevanju), običajno ne povzročijo spontanega splava. Prav tako ni znanstvenih dokazov, da bi stres, telesna aktivnost, spolna aktivnost ali dolgotrajna uporaba kontracepcijskih tablet povzročali spontani splav. Dojenček je v maternici dobro zaščiten s plodovimi ovoji in tekočino, zato tudi manjši padci ali udarci v trebuh običajno ne predstavljajo nevarnosti.
V Sloveniji je bilo v letu 2020 zabeleženih 2180 spontanih splavov in drugih patoloških oblik nosečnosti, kar poudarja njihovo pogostost.
Ko pride do spontanega splava, je ključnega pomena, da se ženska ne krivi. V večini primerov gre za naravne procese, ki so izven njenega nadzora. Razumevanje vzrokov in dejavnikov tveganja lahko pomaga pri soočanju z izgubo in pri načrtovanju prihodnjih nosečnosti. V primeru ponavljajočih se spontanih splavov (treh ali več zaporednih) je nujno opraviti nadaljnjo diagnostiko za ugotavljanje osnovnega vzroka in ustrezno zdravljenje.