Problem s spanjem ponoči je eden najpogostejših izzivov, s katerimi se mnogi starši soočajo že od samega rojstva otroka. Dejstvo je, da imajo novodobni otroci lahko povsem dovolj že samo štiri ure spanca. Ko se dojenček rodi, se na začetku praviloma doji na približno dve uri. Takrat je to povsem normalno. Najkasneje ob koncu porodniškega dopusta, pa se mame pričnejo soočati s kopico nasvetov, kako uspavati otroka zvečer s polnim želodcem do tistih, ki priporočajo metodo izjokavanja pa celo do tistih, ki namensko ukinjajo nočno dojenje. Ko bi si bili vsaj pediatri enotni, pa še tega ni. Resnica se skriva v dejstvu, ki po številnih raziskavah pojasnjuje zakaj v resnici otroci sploh jočejo.
Jok kot temeljni način komunikacije
Dojenčki komunicirajo na neverbalni ravni. Jok je oblika komunikacije. Na začetku otroci jokajo zaradi treh temeljnih potreb. Če so lačni, si želijo bližine ali pa je plenička polna. Zato nošeni otroci (v mislih imam nosilke) veliko manj jokajo, ker starši hitreje opazijo znake, ki nakazujejo na njegove temeljne potrebe. Če je lačen cmoka z ustki, bližine je dovolj, če je plenička polna pa je to moč začutiti ali vonjati. Zato so pri otrocih, ki dobijo dovolj bližine in stika s starši tudi koliki neizraziti ali pa jih sploh ni. Študije so pokazale, da otroci s kolikami v večini nimajo nikakršnih težav s prebavo. Drugi vidik, ki ga izpostavlja dr. Sotlerjeva pa je zdravilni proces izražanja čustev, ki se odraža pri joku. Če želimo, da bo otrokov jok izzvenel brez posledic potrebuje bližino, ki bo predstavljala varnost. Ko izjokava med drugim tudi naš starševski stres, ki smo ga nehote prenesli nanj je naša naloga ta, da smo mu v oporo in mu stojimo ob strani. Odraslim otrokom starši velikokrat ponavljajo, da naj jim svoje težave vendarle zaupajo, saj bo tako lažje skupaj najti rešitev. Pozabljamo pa na to, da ta otrok, ki staršem svojih težav ne zmore zaupati pogosto ni bil slišan, ko je bil še dojenček.
Multifasetni vzroki joka
Strokovnjaki poudarjajo, da dojenčki nikoli ne jočejo brez razloga. Njihov jok je signal, ki nam sporoča, da potrebujejo pomoč ali da imajo nekatere življenjske potrebe nezadovoljene. Ti vzroki so lahko zelo različni in se pogosto prepletajo:
- Fiziološke potrebe: Najpogostejši vzroki za jok so osnovne fiziološke potrebe. Dojenček lahko joče, ker je lačen, žejen, mu je prevroče ali prehladno, potrebuje previjanje ali pa mu je preprosto neudobno zaradi oblačil. Ti znaki so običajno precej očitni in jih starši hitro prepoznajo.
- Potreba po pozornosti in bližini: Jok je tudi učinkovito sredstvo za pridobitev pozornosti. Dojenček hrepeni po bližini staršev, po toplini, znanih glasovih in občutku varnosti. Včasih je dovolj, da ga starš vzame v naročje, ga nežno boža ali mu prigovarja, da se umiri. Pomembno je, da je starš v tem trenutku resnično prisoten, ne le fizično, ampak tudi z mislimi osredotočen na dojenčka.
- Stiska, nelagodje ali bolečina: Dojenček lahko joče zaradi bolečine, ki je lahko posledica prebavnih težav, kot so vetrovi ali kolike, ali pa zaradi drugih, morda manj očitnih, telesnih nelagodij. Jok zaradi bolečine je pogosto bolj intenziven in se lahko nadaljuje tudi, ko je dojenček v naročju.
- Prekomerna stimulacija ali utrujenost: Preveč intenzivno dogajanje v okolici, preveč novih vtisov ali preprosto prevelika utrujenost lahko privedejo do jokavosti. V takih primerih dojenček potrebuje mir, umirjeno okolje in priložnost, da se sprosti.
- Sproščanje nakopičene napetosti: Jok je lahko tudi naraven način za sprostitev nakopičene napetosti. Dojenček, ki je bil čez dan izpostavljen številnim vtisom ali pa je bil preprosto zelo aktiven, lahko potrebuje izrazit jok, da se ponovno vzpostavi v ravnovesje.
- Psihološki vzroki: Včasih dojenček joka, čeprav so vse fiziološke potrebe zadovoljene. To je lahko znak psihološke stiske, odraz težkega poroda, ki je bil zanj travmatična izkušnja, ali pa nezmožnost prilagajanja na nov svet. V takih primerih je ključen dotik in čustvena podpora staršev.
- Razvojne faze in preskoki: Zlasti v prvih mesecih življenja so večerni gibi in jok pogosti, saj se dojenčkov živčni sistem reorganizira in prilagaja novim ritmom. Okoli šestega tedna se jok običajno poveča in lahko traja do tretjega meseca.
- Izsiljevanje (pri starejših dojenčkih/otrokih): Ko otrok odraste, lahko jok postane tudi način izsiljevanja, s katerim preizkuša meje in poskuša doseči svoje želje. Vendar je pomembno poudariti, da dojenčki v prvih mesecih ne izsiljujejo, saj njihovi možgani za to še niso dovolj razviti.
Prepoznavanje različnih vrst joka in odzivanje
Čeprav je vsak dojenček edinstven, se starši z izkušnjami naučijo prepoznavati različne vrste joka in njihova sporočila. Tisti, ki je najpogosteje ob dojenčku, običajno mama, se hitro nauči razlikovati, ali jok sporoča lakoto, utrujenost, potrebo po previjanju ali bolečino.
- Lakota: Jok zaradi lakote je pogosto glasen in nujen, z zelo kratkimi premori za vdih.
- Bolečina: Jok zaradi bolečine je lahko oster in prodoren, in se lahko nadaljuje tudi v naročju.
- Utrujenost: Jok zaradi utrujenosti je cmerav, pogosto ga spremlja mane oči.
- Osamljenost/potreba po bližini: Ta jok je žalosten in ga je najlažje potolažiti z objemom in dotikom.
Ko dojenček joka, je ključnega pomena miren in sočuten odziv starša. Dvignite ga v naročje, ga nežno božajte in mu prigovarjajte. Ta osnovna potreba po bližini in varnosti je pogosto tisto, kar dojenček potrebuje.
Pomen različnih vrst dojenčkovega joka - Eva Miler Mojčkerc, pediatrinja
Učinkovite strategije za pomiritev dojenčka
Univerzalnega recepta za tolažbo joka žal ni, saj kar deluje pri enem dojenčku, morda ne bo pri drugem. Vendar obstaja vrsta tehnik, ki lahko pomagajo:
- Toplota in bližina: Dvignite dojenčka v naročje, ga nežno objemite. Toplota telesa, znani glasovi in občutek varnosti so pogosto najučinkovitejši način za pomiritev.
- Nošenje in gibanje: Nošenje v nosilki, ruti ali na podlakti (s trebuhom navzdol) lahko pomirja. Ritmično zibanje, ki ga dosežemo z vožnjo v avtomobilu, vozičku ali s plesom, je prav tako lahko blagodejno.
- Tesno povijanje: Občutek mehke in tople površine, ki spominja na bivanje v materinem trebuhu, lahko dojenčka pomiri. V takih primerih je ključno, da starši ostanejo čim bolj mirni, saj njihova vznemirjenost lahko le še poveča nemir pri dojenčku.
- Beli šum: Nekatere dojenčke pomirjajo stalni in enakomerni zvoki, kot so zvok sesalca, sušilnika za lase, pralnega stroja, tekoče vode ali čisto preprosto materinega mrmranja. V takšnih primerih je lahko v pomoč tudi beli šum, ki zaduši zvoke v okolju.
- Kopel in umirjeno okolje: Kamilična topla kopel lahko dojenčka sprošča. Pomirjujoče spalno okolje, ki je hladno, tiho in zatemnjeno, je prav tako ključno.
Če ne morete najti vzroka za neutolažljiv jok, je smiseln posvet s pediatrom. Ta lahko pomaga izključiti morebitne zdravstvene težave ali pa vas napoti k specialistu. Včasih je za pomoč pri odkrivanju in sanaciji nematerialnih vzrokov za otrokov nemir potrebna pomoč terapevta.
Pomembnost mirnih staršev in zdravega odnosa
Ključ do pomiritve jokajočega dojenčka je pogosto v mirnih in uravnoteženih starših. Če ste sami nemirni, zaskrbljeni ali žalostni, ne morete ponuditi miru otroku. Vaša lastna čustvena stanja vplivajo na vašo sposobnost, da zaznate in razumete sporočila, ki jih otrok pošilja z jokom. Zavedajte se, da dojenček potrebuje vašo pomoč in da nikoli ne joka brez razloga. Tudi če vzroka ne prepoznate, ne izgubljajte živcev. Predajte se situaciji, bodite nesebično na razpolago in predvsem bodite z mislimi pri otroku.
Pri starejših dojenčkih in otrocih, ki jokajo zaradi izsiljevanja, je pomembno, da starši postavijo jasne meje, vendar to storijo z razumevanjem, ljubeznijo in spoštovanjem. Ne popustite skušnjavi, da bi za kratkotrajni mir žrtvovali svoje vrednote.
Jok med spanjem: Razumevanje in pomoč
Nenaden jok med spanjem je lahko zaskrbljujoč, vendar je pogosto del normalnega razvoja. Dojenčki lahko jokajo med spanjem zaradi prilagajanja na naravne spalne cikle, rastnih skokov ali preprostega neugodja. Čeprav se veliko dojenčkov pomiri samo, lahko nežne tehnike, kot so trepljanje, šepetanje ali ponudba dude, nudijo podporo. Pomirjujoče spalno okolje, ki je hladno, tiho in zatemnjeno, je prav tako ključno.
Če jok med spanjem postane vztrajen ali intenziven, ali če ga spremljajo drugi simptomi, kot so motnje dihanja ali prekomerna dnevna zaspanost, je priporočljivo poiskati zdravniško pomoč.
Jok kot del duševnega ravnovesja
Jok ni samo oblika komunikacije za dojenčke, ampak tudi za odrasle. Z jokom lahko izrazimo čustva, sprostimo napetost in ponovno vzpostavimo ravnovesje. Starši, ki se kot otroci sami niso imeli možnosti izjokati v naročju starša, lahko hitreje želijo pomiriti jokajočega otroka z različnimi pripomočki, namesto da bi mu dovolili izraziti svoja čustva.
Jok dojenčka pred spanjem in razvojni preskoki
V obdobju prvih mesecev življenja je dojenček še zelo navezan na svojo mater in joka, kadar je ni zraven. Njegova največja želja je, da je udobno nameščen v materinem naročju. Tam se počuti varnega, pomirjen je. Vendar to ni vedno mogoče. Dojenček ponavadi spi v svoji posteljici. Mati ve, da se bo slej ko prej vrnila k njemu, toda dojenček tega ne ve in se počuti zapuščenega. Če njegov jok ostane večkrat prezrt, se začne v njegovih možganih rojevati nezaupanje do staršev. Začne ga strašiti misel, da se njegova mamica morda ne bo vrnila.
Če je mogoče, naj bosta zato mati in otrok v prvih mesecih življenja skupaj. Dojenček se mora naučiti spati sam, brez pestovanja, hranjenja, toda to ne pomeni, da mati ne sme biti prisotna. Njegova posteljica je lahko v spalnici in dojenček bo čutil prisotnost matere. Če joče, ko ga položite v zibelko, mu nežno prigovarjajte, ga božajte in mu dajte vedeti, da ni sam, da ste ves čas v njegovi bližini. Počutil se bo varnega in vam bo sčasoma zaupal. Vedel bo, da ga ne boste zapustili in da se vedno znova vračate k njemu.
Od šestega meseca dalje, ko otrok začne spoznavati, da z materjo nista 'eno,' pa je morda že pravi čas, da dobi svojo sobo.
Spalna inercija in jok ob prebujanju
Spalna inercija je občutek omotičnosti, dezorientacije in zaspanosti, ki sledi prebujanju. Biološki razlog za ta pojav ni popolnoma znan. Simptomi spalne inercije so najbolj opazni ob prebujanju in se sčasoma počasi zmanjšujejo. Pri otroku se to najbolj kaže kot jok, razdražljivost, slaba volja in simptomi so najbolj prisotni, ko se zbudimo ali se otrok zbudi po dolgotrajnem spanju ali dremežu, ki traja več kot 30 minut. Dojenčki se želijo dojiti in tako regulirajo neprijetnost, ki jo čutijo v telesu.
Če vam razumevanje različnih stopenj - faz spanja, predstavlja izzive predlagam, da si preberete naslednji prispevek, v katerem so bolj natančno obrazložene različne stopnje spanja. Če povežemo teorijo povečanja delta valov z razlago, zakaj se dojenček ali otrok zbudi z jokom se odgovor, lahko skriva v tem, da se je otrok prebudil med globoko fazo spanja. Adenozin, spojina nukleozinske kisline, ki jo najdemo v možganih, je ključni del spanja in budnosti. Občutek visoke ravni adenozina je staršem zelo poznan občutek. Gre za tisti telesni občutek, ko bi samo spal in v tistem trenutku hrepeniš po kavi. Kava onesposobi adenozin, usede se na receptorje in občutek zaspanosti za nekaj časa izgine. Ob dobro prespani noči ali pri otrocih pri dnevnem počitku mora biti raven adenozina nizka. Pri neuspelem dnevnem spanju ali neprespani noči pa raven adenozina ostaja visoka in včasih se otrok zbudi iz dnevnega ali nočnega spanja, ker bi še spal. Pogosto se zgodi, da se otrok iz dnevnega in nočnega spanja prebudi, raven adenozina pa ostaja visoka in telo hrepeni po spanju. Rad bi zaspal nazaj, ne zmore zaspati nazaj in to izraža z jokom. Sindrom kronične utrujenosti je povezan z zmanjšanim možganskim pretokom krvi. Simptomi kronične utrujenosti so podobni simptomom spalne inercije in lahko se zgodi, da zmanjšanje pretoka krvi po prebujanju povzroči simptome spalne inercije. Upoštevajte tudi, da pri otroku dozorevanje možganov v čelnem režnju poteka do 25 leta. Zato imajo otroci veliko večje težave s samonadzorom, ko se prebudijo iz spanja. Otrok se zbudi z jokom, je disreguliran in potrebuje nekaj časa, da pride k sebi.
Skrb zase in iskanje pomoči
V obdobju, ko se je sin prebujal tudi 20x na noč, sem sama doživljala že določene epizode depresivnih simptomov. Opremljena s čustvovanjem, o katerem se premalo govori v starševstvu, bi brez lastne psihoterapije veliko težje izplula ven. Ko sem začela delati s starši na spanju, sem hitro ugotovila, da je spanje samo en del sestavljanke in da tudi, če spanje in pogosto prebujanje vsaj malo uredimo, da veliko večjo vrednost staršem doda to, da jih opolnomočim na vsebinah, ki jih nato ponesejo v svet in jim ostanejo za vedno. Zelo mi je pomembno, da so informacije, ki so na strani strokovne, preverjene in celostne. Kljub dobremu namenu se lahko zgodi, da kakšno novo priporočilo, novo dognanje ali raziskavo spregledam. Vesela bom, če to opazite, da me na to opozorite, z veseljem zapis spremenim, dodam, ali se za svojo napako opravičim. Poskušajmo si soustvarjati svet, ki ni zavajajoč in naj starši dobijo preverjene informacije odgovornost, kaj storimo s to informacijo, pa je na nas. Informacije na spletni strani Spi kot dojenček niso nadomestilo za posvet z zdravnikom! Spletna stran Spi kot dojenček je namenjena izobraževanju, vsebine v nobenem primeru niso prilagojene za posebne namene, zahteve ali potrebe posamezne osebe.
tags: #zakaj #novorojencek #joka #preden #zaspi