Vsaka izguba ljubljene osebe predstavlja za posameznika izjemno boleč dogodek, če pa gre za izgubo otroka, pa je bolečina še toliko večja. Zgodilo se je nekaj, kar se ne bi smelo zgoditi in kar si starši v najstrašnejši nočni mori niso mogli predstavljati. Vsako leto milijone staršev po svetu in pri nas globoko prizadene izguba otroka v nosečnosti. Občutki, ki jih doživljajo starši, so različni; a ne glede na to, v katerem tednu nosečnosti se je izguba zgodila, doživljajo starši bolečino, ki jih globoko pretrese in prizadene. Mnogi pari opisujejo, da so se jim porušila tla pod nogami in da je travma izgube spremenila njihov pogled na življenje. Nič ni več tako, kot je bilo pred izgubo. Smrt otroka za starše pomeni izgubo upanja, prihodnosti, sanj in pričakovanj.
Čustvena pokrajina žalosti in izgube
Izpovedi staršev pričajo, da izgubo spremljajo različna čustva, ki pa se lahko spreminjajo tudi iz dneva v dan. Poleg žalosti so tukaj še strah, jeza, občutki krivde, nemoč, osamljenost in druga težka čustva. Vsem izpovedim, ki so tako različne, pa je skupno to, da ostanejo brez odgovora. »Zakaj ravno jaz?« in »Zakaj se je to zgodilo ravno nama?« so vprašanja, ki odmevajo v srcih in mislih tistih, ki so doživeli to nepredstavljivo izgubo. Žalovanje je proces, ki lahko traja več let in ob vsaki obletnici se lahko stara čutenja in spomini na bolečo izgubo ponovno zbudijo.
Smrt je pomemben del življenja, pa vendarle o njej tako neradi in težko govorimo. Ko pa umre otrok med nosečnostjo, pa se pogosto sploh ne pričakuje, da bodo starši objokovali njegovo smrt. Bližnji pogosto staršem, seveda v najboljši veri, svetujejo, naj čimprej pozabijo na izgubo in gredo naprej, ali pa jim poskušajo izgubo osmisliti z besedami, kot so: »Gotovo je bil neki razlog, da se je to zgodilo,« »Bolje tako, kot pa da bi bil otrok prizadet … je narava poskrbela …,« »Saj sta še mlada …,« »Bodita srečna, da že imata zdravega otroka,« »Zdaj bi pa že bil čas, da pozabita in gresta naprej …,« »Sta razmišljala o posvojitvi?« »Bolje, da se je zgodilo zdaj kot pa potem, ko bi bil večji …« itn. Te besede pa, kljub dobrim namenom, starše globoko prizadenejo in lahko še dodatno zapletejo proces žalovanja.
Proces žalovanja: Normalen odziv na nenormalno izgubo
Žalovanje je povsem normalen in zdrav odziv posameznika na izgubo. Poleg normalne žalosti pa lahko starši po izgubi otroka doživijo tudi druge, bolj kompleksne psihične odzive. Mednje sodijo depresija in anksioznost, posttravmatski stres, nekatere raziskave pa so odkrile tudi povezanost s samomorilnimi mislimi. Prav tako pa se lahko negativne posledice kažejo tudi v partnerskem odnosu.
Izguba otroka v visoki nosečnosti, žalovanje in skrb zase - Gabrijela Vrbnjak - BRSTOLOGIJA #37
Trenutek izgube je za par velika preizkušnja. Gre za prelomnico in točko, na kateri se bo odnos ali poglobil in rastel; lahko pa povzroči krizo v odnosu, ker ne zmoreta medsebojne opore in razumevanja. Drug drugemu sta lahko v pomoč, lahko pa je partner vir dodatnega stresa. In s tem je pomembno povezano, kako se bodo žalujoči starši soočali z izgubo. Raziskave, v katerih so sodelovali žalujoči starši, so pokazale, da ima dober partnerski odnos zaščitni faktor za žalujoče ženske in je povezan z nižjo stopnjo anksioznosti in depresije. Za pare, ki se ne zmorejo soočiti z izzivi v odnosu, ki jih povzroči izkušnja izgube, je večja verjetnost, da bodo posledice oz. učinki dolgotrajnejši.
Partnerski odnos v času žalovanja: Med globljo povezanostjo in krizo
Ker partnerja v odnos prihajata z različno zgodovino, izkušnjami in vzorci iz primarne družine, lahko imata drugačna pričakovanja o tem, kako bi bilo treba reagirati in se obnašati ob izgubi. Prav tako imata lahko različno predstavo o tem, kakšno časovno obdobje je primerno za žalovanje po izgubi. Zaradi različnih predstav o tem, kako naj bi žalovanje in soočanje z izgubami izgledalo in ker vsak žaluje na svoj, drugačen način, lahko to v odnos prinese napetost in konflikte, predvsem zaradi nezmožnosti dajanja medsebojne podpore. Z zavedanjem, sprejemanjem različnosti ter dopuščanjem te različnosti lahko partnerja podarita drug drugemu prostor, svobodo, varnost v odnosu in si data možnost za rast.
Partnerja lahko skozi takšno preizkušnjo svoj partnerski odnos poglobita, prav tako pa lahko zrasteta tudi kot posameznika. Ko zmoreta sprejeti sebe in drug drugega v svojskih reakcijah na izgubo otroka, lahko rasteta v vzajemnem spoštovanju in občudovanju. Učinek te povezanosti in medsebojne opore lahko vidimo tudi v naslednji nosečnosti, ki je lahko ravno zaradi medsebojnega zaupanja, občutka varnosti, ljubljenosti in sprejetosti bolj mirna in sproščena.
Med ljudmi prevladuje prepričanje, da se ob izgubah ljudje zbližajo, vendar ni zmeraj tako. Razlike v procesu žalovanja lahko vodijo tudi k nerazumevanju, ko se nerealna pričakovanja do partnerja kombinirajo z različnim načinom žalovanja partnerjev in odsotnostjo ustrezne komunikacije. Raziskave ugotavljajo, da se pri mnogih partnerski odnos v procesu žalovanja spremeni: precej se izboljša ali precej poslabša, po procesu žalovanja pa se običajno normalizira oz. je ponovno tak oziroma podoben, kot je bil značilen za partnerja pred otrokovo smrtjo.
Potrebe žalujočih staršev: Razumevanje, senzitivnost in podpora
Potrebe žalujočih staršev so različne in so odvisne od vsakega posameznika. Ne glede na trajanje nosečnosti ob izgubi otroka je starše treba obravnavati z vso senzitivnostjo, tako v času otrokove smrti in tudi mesece ali leta kasneje. Staršem pomaga, če jim pokažemo razumevanje za njihova občutja, skrbi in strahove. Pomembno je, da slišimo, kaj nam pripovedujejo in da smo občutljivi za misli in občutke, ki jih ne zmorejo ubesediti. Starši v tem težkem obdobju zelo težko razumejo in izrazijo svoja čustva in potrebe.
Soočanje z izgubo otroka v nosečnosti je ena najtežjih izkušenj, s katerimi se lahko soočata starša. Gre za globoko osebno in čustveno potovanje, ki zahteva čas, razumevanje in podporo. Pomembno je, da starši v takšnih trenutkih vedo, da niso sami ter da imajo podporo bližnjih in strokovnjakov. Podpora družine in prijateljev je neprecenljiva, vendar je lahko to obdobje žalovanja tako intenzivno, da presega njihove zmožnosti soočanja z bolečino izgube. V takšnih primerih lahko ima pomembno vlogo psihoterapija, ki nudi varen prostor, kjer lahko starši izrazijo svojo bolečino, predelajo občutke izgube in najdejo poti za ponovno vzpostavitev notranjega ravnovesja. Terapevtski proces omogoča raziskovanje občutkov krivde, žalosti, jeze ali nemoči ter pomaga pri sprejemanju in integraciji te izkušnje v njihovo življenje.
Nenačrtovana nosečnost in notranji konflikti: Strah, odločitev in iskanje pomoči
Ko se ženska znajde v situaciji, da nenačrtovano zanosi, in meni, da je za to povsem neprimeren čas, jo lahko preplavijo močna čustva. Nenadoma se ji zdi, da se je njeno življenje obrnilo na glavo − vse, kar si je zastavila, se ne sklada več z novo resničnostjo. Če zmoreš, poskusi v celoti sprejeti svoja čustva, ki se v tebi prebujajo. Ne glede na to, kaj čutiš − strah, jezo, žalost, sram, osamljenost … so ta čustva razumljiv odziv na tvoje nepričakovano odkritje nosečnosti. Tvoja čustva in občutki so pomemben odraz tega, kar trenutno doživljaš. Nepričakovane situacije lahko v nas prebudijo globok strah pred naslednjim neznanim korakom.
Ženske začutijo lastno ranljivost pred življenjem in se pogosto soočajo z vprašanji: »Ali naj naredim splav? Kaj, če bom splav kasneje obžalovala? Kakšne posledice bi lahko imela ta izkušnja zame? Kako bo, če se odločim za materinstvo in otroka? … « V redu in povsem običajno je, da se ti porajajo ta vprašanja. To kaže na tvojo človeško in ranljivo plat. Poišči bližino tistih, ob katerih se čutiš varno in so pripravljeni prisluhniti tvoji stiski. V naravi vseh ljudi je težnja po bližini. Ko svojo stisko zaupaš osebi, ob kateri se čutiš varno in sprejeto, ti lahko razumevanje in podpora bližnje osebe pomaga, da lažje pomiriš svoja občutja in raziščeš možnosti, ki jih imaš. Pogovor s strokovno osebo pripomore k razreševanju notranjih bojev. Če te tvoja stiska povsem preplavlja in nenehno razmišljaš o tem, ali narediti splav ali otroka obdržati, lahko poiščeš strokovno pomoč pri psihoterapevtu ali v svetovalnici.
Tokofobija in odločitev o prekinitvi nosečnosti: Osebna izkušnja in iskanje podpore
»Trenutno se moje življenje razpada in iščem pomoč. Naj začnem na začetku. Pri 20. sem z bivšim fantom zaradi neprevidnosti zanosila. Ker sva bila takrat še na začetku veze, doma odnosi niso bili dobri, sem se odločila, da nosečnost prekinem. Vse je potekalo normalno. Po 3,5 letih se je veza končala. Nekaj let kasneje sem spoznala sedanjega partnerja. Svojega zaročenca. Najina veza je praktično popolna. Odlično se razumeva. Skupaj sva malo več kot 7 let in v tem času nisva imela niti enega 'ornk' prepirov. Vsi se prepiramo tu in tam, ampak da bi bilo pa v tem času kaj zelo narobe, pa ne. Pred parimi leti, sva se odločila, da bova začela delati na naraščaju. Ni in ni se prijelo. Spadava v kategorijo nepojasnjene neplodnosti. Nato, po 4 letih truda, se je prijelo. Naravno. Najprej je sledil šok. Potem nekaj malo veselja. Nato pa… Od nekdaj sem vedela, da se bojim poroda. Vedno sem govorila, da bom uporabila vse zveze, da bi le prišla do carskega reza. Nisem pa vedela, da se bojim tudi dejanske nosečnosti. Torej da trpim za tokofobijo. Strah je bil tako hud, da sem razmišljala samo še o samomoru. Na koncu sva se s partnerjem odločila, da prekinem nosečnost. Grozno je, ko si nekaj takoj zelo želiš, strah pa te popolnoma paralizira. Zdaj mi je jasno tudi zakaj se toliko časa ni prijelo. Blokada v glavi, ki se je nisem zavedala. Ampak, tu se zadeva šele dobro začne. Ne samo, da se soočam z dejstvom o prekinitvi nosečnosti, pa s tokofobijo - ki niti ni tako znana fobija, zdaj imam na tem super pladnju še dejstvo, da zaročenec premisluje o tem, da bi vezo preprosto končal. Po eni strani ga razumem. On si želi biološkega otroka, jaz pa ne vem, če mu ga bom kdaj lahko dala. Si nadvse želim to. Ampak obljubiti pa ne moremo nikomur nič. Hodim na psihoterapijo. Premalo časa je minilo, da bi bile opazne kakšne izboljšave. Terapevtka je predlagala, da grem na AD. Počutim se obupno. V prsih me konstantno stiska, samo jokala bi, ne vidim več veselja v ničemer, najraje bi videla, da me ni več. Nič ne jem, nič ne pijem. Poleg vsega kar se dogaja, me neizmerno boli dejstvo, da partnerju več kot očitno 'samo jaz', nisem dovolj. In da je pripravljen tako hitro vreči puško v koruzo. Zelo se tudi bojim AD-jev. Zaradi stranskih učinkov. Dejstva, da toliko časa traja, da primejo. Odtegnitvenih znakov. Pa dejstvo, da jih je treba tako dolgo jemati. Za pomirjevala pa tudi vemo, da lahko hitro postanemo odvisni in se jih bojim jemati.«
V takšnih trenutkih je ključnega pomena iskati strokovno pomoč. Psihoterapija nudi varen prostor za raziskovanje globokih strahov in notranjih konfliktov. Terapevtski proces lahko pomaga pri razumevanju vzrokov za tokofobijo, pri obvladovanju tesnobe in pri sprejemanju težkih odločitev. Poleg psihoterapije se lahko kot dodatna podpora izkažejo tudi antidepresivi, vendar je odločitev o njihovi uporabi vedno individualna in sprejeta v sodelovanju s strokovnjakom.
Poporodna otožnost, depresija in psihoza: Razumevanje in prepoznavanje duševnih stisk
Skoraj ni nosečnice, ki ne bi poznala sindroma gnezdenja. To je tisti notranji impulz, ki bodočo mamico vodi k urejanju prostorov, čiščenju, opremljanju otroške sobice in nakupovanju pripomočkov. Sem sodi tudi branje literature o porodu in negi novorojenčka, čustvenih spremembah in vsemu, kar prinese družinsko življenje. A ne glede na to, kako močno se trudimo s pripravami na novo življenjsko vlogo, nismo na prihod otroka nikoli povsem in v celoti pripravljeni. Rojstvo otroka je pomemben mejnik, ki prinese s seboj številne telesne in čustvene spremembe, preoblikovanje družinskih odnosov ter sloga življenja.
Včasih se zgodi, da rojstvo otroka ni povezano le z veseljem in srečo. Z vidika čustev, se lahko pojavijo različne oblike motenj čustvovanj, ki so lahko blage in kratkotrajne, ali pa so intenzivne in dolgotrajne. V vsakem primeru je koristno znati prepoznavati določena čustvena stanja, saj le tako lahko ustrezno in pravočasno ukrepamo.
Oblike motenj čustvovanj v poporodnem obdobju:
- a.) Poporodna otožnost ali Baby blues: Gre za prehodno obdobje, ki ga izkusi kar 50 do 80 odstotkov otročnic in ne potrebuje zdravljenja. Razlog za poporodno otožnost naj bi bil v intenzivnih hormonskih spremembah - visok nivo estrogena in progesterona po porodu drastično pade, kar je povezano s čustvovanjem novopečene mamice. Pojavi se občutljivost, razdražljivost, jokavost in nemir. Velikokrat je prisotno tudi nezaupanje vase, motnje spanja in hranjenja, ter pomanjkanje energije. Simptomi običajno izzvenijo v nekaj dneh povsem spontano. Nekatere raziskave kažejo, da so razlog za tovrstno otožnost lahko tudi negativna oziroma stresna porodna izkušnja, odnos zdravstvenega osebja in sprememba v biološkem ritmu.
- b.) Poporodna depresija: Je bolj intenzivno in dlje trajajoče čustveno stanje kot poporodna otožnost. Raziskave kažejo, da se običajno pojavi med 6. in 12. tednom po porodu, nekateri avtorji navajajo, da se lahko pojavi tudi kasneje - celo do 6. mesecev po porodu. Znaki, na katere moramo biti pozorni, vključujejo:
- Pogosti občutki žalosti, brezupa, nemoči in jokavost.
- Nezmožnost koncentracije, pozabljanje stvari, čustvena labilnost.
- Nezmožnost uživanja v stvareh, ki so bile prej vir zadovoljstva.
- Nezmožnost spanja kljub izčrpanosti, nenehna utrujenost.
- Motnje hranjenja (izguba ali povečanje apetita).
- Samoobtoževanje, nezanimanje za otroka.
- Notranja praznina, apatičnost.
- Strah pred samoto.
- Obup in strah, da se takšno stanje ne bo nikoli končalo.
- c) Poporodna psihoza: Je intenzivnejša in redkejša oblika poporodne depresije, ki zahteva psihiatrično zdravljenje. Znaki, na katere moramo biti pozorni, vključujejo:
- Slušne halucinacije (prisluhi).
- Nespečnost, ki lahko traja tudi več dni.
- Občutki, kot da misli niso tvoje.
- Samodestruktivne težnje.
- Misli, da bi škodovala svojemu otroku.
Čeprav poporodne depresije ni možno napovedati, obstajajo določeni rizični faktorji, na katere je potrebno biti pozoren. Pomembno je vedeti, ali se je depresija že pojavljala v družini; če se je poporodna depresija že pojavljala v pretekli nosečnosti; če se pojavljajo težje čustvene motnje v predmenstrualnem sindromu. Velikokrat ostanejo simptomi in znaki poporodne depresije neprepoznani ali zanikani, ker mamice mislijo, da sodijo k stresu, ki ga prinese nova vloga. Nemalokrat pa ženske ne znajo ali ne želijo izraziti pomoči, saj menijo, da ne bi bile dovolj dobre mame, če same ne bi zmogle vzgajati in skrbeti za svojega otroka. To prepričanje je zmotno, saj je materinska vloga ena izmed težjih v življenju ženske.
Izguba otroka v nosečnosti: Globoko osebna pot preobrazbe
Izguba otroka v nosečnosti je izkušnja, ki lahko globoko zaznamuje posameznika in par. Potrebno je zavedanje, da je žalovanje naraven proces, ki zahteva čas, razumevanje in podporo. V iskanju poti naprej je ključnega pomena skrb zase, odprta komunikacija v partnerskem odnosu ter iskanje strokovne pomoči, kadar je ta potrebna. Ne glede na okoliščine nosečnosti, je vsaka ženska in vsak par edinstven v svoji izkušnji in potrebuje podporo, ki je prilagojena njim.