Človeško življenje se začne s spočetjem in preden se ženska zave, da je noseča, otroku že bije srce (biti začne v petem tednu nosečnosti oz. 22 dni po oploditvi). V Sloveniji se vsako leto izvede več kot 3.000 umetnih prekinitev nosečnosti, bodisi s kirurškim posegom ali z zdravili. Ta članek obravnava predvsem splave s pomočjo tabletk, njihove postopke, učinke in posledice, pa tudi druge metode prekinitev nosečnosti, ki so na voljo.
Metode umetne prekinitve nosečnosti
V Sloveniji in po razvitem svetu je kemični splav s tabletko, ki temelji na uporabi zdravil kot sta mifepriston in Cytotec (mizoprostol), najpogostejša oblika umetne prekinitve nosečnosti. Ta metoda se lahko uporabi vse do 21. tedna nosečnosti in običajno zahteva tri obiske pri zdravniku. Na prvem obisku ženska prejme tableto, ki prekine delovanje posteljice. Na drugem obisku dobi tableto, ki povzroči krče in izločitev zarodka. Tretji pregled služi preverjanju, ali je bil postopek splava uspešno zaključen. V nekaterih primerih se lahko zgodi, da se življenje otroka konča z iztisom v straniščno školjko ali pa se ga zavrže kot biološki odpad.
Druga metoda je aspiracija, znana tudi kot vakuumska ali kirurška umetna prekinitev nosečnosti. Ta postopek se izvaja od 6. do 14. tedna nosečnosti po zadnji menstruaciji. V maternico se vstavi cevka, ki s pomočjo vakuuma odstrani plod in posteljico. V zadnjih letih se ta metoda uporablja redkeje.
Feticid je metoda, ki se uporablja po 22. tednu nosečnosti, predvsem iz medicinskih razlogov, na primer pri ugotovljenih anomalijah ploda. Vključuje vbrizgavanje kalijevega klorida v srce nerojenega otroka, kar povzroči odpoved srca. Po feticidu običajno sledi sprožitev poroda.
Pomembno je omeniti tudi, da lahko nekatere oblike kontracepcije delujejo kot abortivna kontracepcija. Maternični vložki (spirala, Mirena) in hormonska kontracepcijska sredstva (tabletke, vaginalni obročki, obliži, injekcije) lahko v določenem odstotku povzročijo splave, saj tanjšajo maternično steno in s tem preprečujejo ugnezdenje oplojenega jajčeca, čeprav se pogosto zmotno misli, da le preprečujejo oploditev.
Evropska komisija: za splav na voljo sredstva iz sklada ESF+
Postopek splava z zdravili: podrobneje
Metoda splava z zdravili je izjemno učinkovita in se danes uporablja za umetno prekinitev nosečnosti do dopolnjenega 10. tedna nosečnosti, šteto od prvega dne zadnje menstruacije. Postopek običajno vključuje zaužitje dveh vrst zdravil: mifepristona in mizoprostola.
Prva faza vključuje zaužitje tablete mifepristona, ki jo nosečnica običajno zaužije v ambulanti ali doma. Mifepriston prekine delovanje progesterona, hormona, ki je ključen za ohranjanje nosečnosti, s tem pa ustavi razvoj posteljice in zarodka. Po zaužitju te tablete lahko nosečnica že odide domov.
Drugi del postopka se izvede v bolnišnici, običajno zjutraj čez dva dni (v roku 36 do 48 ur) po zaužitju mifepristona. V nožnico se vstavita dve tableti mizoprostola. Ta zdravila sprožijo krče maternice in močno krvavitev, ki povzroči izločitev nosečniškega tkiva. Med štiriurnim opazovanjem v bolnišnici približno 60-70 % nosečnic opravi splav. Preostale nosečnice lahko splavijo po odpustu iz bolnišnice doma. Med postopkom se lahko pojavijo neželeni učinki, kot so slabost, zaprtje, bruhanje, driska, občutek napihnjenosti ali izpuščaj na koži. Krvavitve so lahko močnejše od običajne menstruacije, v približno petih odstotkih primerov pa so še močnejše. Po splavu lahko ženska še sedem dni pričakuje menstruaciji podobno krvavitev, ki ji sledi približno pet dni rjavega izcedka. Zdravniki običajno priporočajo do pet dni bolniškega dopusta in počitka po posegu.
Kirurški splav: vakuumska aspiracija
Kirurški splav, ki ga opravi ginekologinja v bolnišnici, je druga možnost prekinitve nosečnosti, še posebej, če je nosečnost starejša od 10 tednov ali če metoda z zdravili ni primerna. Postopek vključuje razširitev materničnega vratu in nato sesanje vsebine maternične votline z aspiratorjem. Kadar je potrebno dodatno čiščenje, se uporabi poseben instrument, kireta. Ta poseg se običajno izvede v kratkotrajni splošni anesteziji, kar pomeni, da med posegom ne čutite bolečine. Sam poseg je hiter, traja približno 15 minut, in je varen, vendar kot pri vsakem kirurškem posegu obstaja majhna možnost zapletov, kot so poškodbe maternice ali materničnega vratu ter okužbe. Če poseg poteka brez zapletov, lahko ženska bolnišnico zapusti že nekaj ur po posegu. Po posegu lahko pričakujete šibkejšo krvavitev kot pri običajni menstruaciji, ki lahko traja do sedem dni. Bolečine so običajno blage in jih je mogoče lajšati z analgetiki. Priporočljiv je kontrolni pregled pri ginekologinji čez dva do tri tedne. V redkih primerih, ko umetna prekinitev nosečnosti ni uspešna, je potreben ponoven kirurški poseg. Po posegu se odsvetujejo spolni odnosi, težje fizično delo, kopanje in uporaba tamponov zaradi povečanega tveganja za okužbe.
Posledice splava na žensko
Umetna prekinitev nosečnosti, ne glede na metodo, lahko pusti globoke posledice na žensko, tako telesne kot čustvene. Telesni neželeni učinki lahko vključujejo bolečine v trebuhu, slabost, bruhanje, krvavitve, poškodbe organov (kot so maternični vrat ali brazgotine na maternični sluznici), sepso in celo neplodnost.
Pomembnejše pa so pogosto čustvene posledice, ki jih združujemo pod izrazom postabortivni stres. Ta se lahko manifestira kot depresija, anksioznost, panični napadi, nizka samozavest, neodločnost, obup, živčnost, nemir, samomorilne misli, motnje hranjenja, težave v medsebojnih odnosih, občutki krivde in sramu ter čustvena otopelost. Te posledice izhajajo iz nerešenega procesa žalovanja za umrlim otrokom.
Vpliv splava na ponovno zanositev in prihodnje nosečnosti
Po umetni prekinitvi nosečnosti se lahko pojavijo različna čustvena stanja, ki vplivajo na prihodnje odločitve o nosečnosti. Nekatere ženske po splavu nočejo več zanositi, saj menijo, da si naslednjega otroka ne zaslužijo. Druge si želijo čim prej ponovno zanositi, da bi "nadomestile" splavljenega otroka. V obeh primerih je ključno, da se ženska sooči s svojimi čustvi, saj to olajša predelavo in pripomore k bolj psihično pripravljeni prihodnji nosečnosti. Enako velja za spontane splave, saj se lahko v nosečnosti ponovno prebudijo potlačena čustva, ki povzročajo strahove in negotovost.
Čas, ki naj bi ga ženska počakala pred ponovnim poskusom zanositve po splavu, je odvisen od več dejavnikov, vključno s starostjo ploda in potekom splava. Nekateri strokovnjaki priporočajo počitek vsaj do prve menstruacije ali celo do dveh ali treh menstrualnih ciklov, da se maternična sluznica obnovi in telo pripravi na novo nosečnost. Vendar pa obstajajo tudi mnenja, da je pretirano odlašanje nesmiselno, če ni drugih zdravstvenih razlogov. Pomembno je, da se o tem ženska posvetuje s svojim ginekologom, ki bo na podlagi njenega zdravstvenega stanja podal najboljše priporočilo.
V primeru ponavljajočih se spontanih splavov je nujno iskati vzrok. Ti so lahko genetske ali kromosomske nepravilnosti, hormonske motnje, okužbe, nepravilnosti maternice ali avtoimunske reakcije. V takih primerih se lahko izvajajo dodatne preiskave, kot so genetske, hormonske in imunološke analize, histeroskopija ali laparoskopija. V nekaterih primerih se pari napotijo na oploditev z biomedicinsko pomočjo.
Kljub žalostni izkušnji splava je pomembno poudariti, da naravna zanositev po splavu ostaja realna možnost za večino žensk. Ključno je, da se ženska posveti predelavi žalosti, jeze in razočaranja, ter da si dovoli čas za fizično in čustveno okrevanje. S posebnim mestom v srcu za nerojenega otročka se lahko nadaljuje pot proti novi nosečnosti.
Odločitev za splav: pritiski in občutki
Veliko žensk si splava ne želi, vendar se zaradi različnih pritiskov počuti prisiljenih k tej odločitvi. Ti pritiski lahko izvirajo od partnerja, staršev, delodajalca ali medicinskega osebja, še posebej v primeru najstniške nosečnosti ali zdravstvenih zapletov pri otroku. Finančne okoliščine so prav tako pogosto dejavnik. Mnoge ženske izrazijo občutek, da nimajo druge izbire.
Nekatere ženske se za splav odločijo zaradi občutkov osamljenosti ali zapuščenosti v nosečnosti, še posebej, če se partner čustveno umakne in vso odgovornost prepusti njej. Veliko jih pove, da kljub dostopnim informacijam niso povsem razumeli, kaj dejanje splava pomeni zanje in za otroka.
V trenutku, ko ženska izve za neplanirano nosečnost, se lahko življenje zdi brezupno, vendar otrok, ki raste v njej, predstavlja novo upanje. Zgodbe, kot je zgodba Marnie, ki se je znašla v stiski zaradi neplanirane nosečnosti in je bila deležna neustreznega svetovanja, poudarjajo pomen informacij in podpore v teh občutljivih trenutkih. Marnie je prejela tablete za splav, ne da bi bila polno seznanjena s postopkom in posledicami. Njena izkušnja je poudarila strah, bolečino in kasnejše čustvene posledice, vključno s krivdo in jezo. Šele kasneje, ob podpori in pogovoru, se je začela soočati s svojo izkušnjo in iskati pot do odpuščanja.
Medicinska stališča in priporočila
Glede na različna mnenja in izkušnje, ki so predstavljene v priloženih besedilih, je pomembno poudariti, da je vsak primer edinstven. Strokovnjaki, kot je mag. Stanko Pušenjak, dr. med., specialist ginekolog in porodničar, svetujejo individualni pristop in posvet z izbranim ginekologom. Medtem ko nekatere ženske po splavu prejmejo navodila, da naj počakajo več mesecev pred ponovno nosečnostjo, drugi strokovnjaki menijo, da je po eni ali dveh menstruacijah, če ni drugih zdravstvenih težav, ponovna zanositev možna.
Pomembno je, da se ženska po splavu počuti varno in podprto, ter da ima možnost postaviti vsa svoja vprašanja in dvome. Zdravstveno osebje ima ključno vlogo pri zagotavljanju ustreznih informacij in podpore, ne glede na to, ali gre za splav s tabletko ali kirurški poseg.
