Neplodnost prizadene vsakega šestega ali sedmega para v Evropi, kar poudarja resnost problema in njegovo razširjenost. Vse več parov se zato sooča z odločitvijo za medicinsko asistirane reprodukcijske postopke, med katerimi je najpogostejši in najbolj znan postopek oploditve z biomedicinsko pomočjo (IVF). Ta proces, čeprav ponuja upanje, je pogosto dolgotrajen, čustveno izčrpljen, finančno obremenjujoč in poln nepredvidljivosti. Zgodba Katarine*, ki se je devet let borila za otroka, slikovito prikazuje kompleksnost te poti, od nepričakovanih zapletov v zgodnji nosečnosti do neštetih neuspelih poskusov v IVF postopkih.
Zunajmaternična nosečnost: Prvi grenki udarec
Katarinina pot do materinstva se je začela pred devetimi leti, ko je bila stara 33 let. Po šestmesečnem trudu je zagledala prvi pozitiven test nosečnosti, ki pa se je hitro izkazal za tragičnega. Krvavitve in bolečine so jo privedle na urgenco, kjer so potrdili zunajmaternično nosečnost. Zaradi počene jajcevodnice je močno krvavela v trebuh, kar je zahtevalo takojšnjo operacijo in odstranitev desnega jajcevoda. "Lahko bi umrla. Hkrati nisem točno razumela, kaj se dogaja," opisuje izkušnjo, ki jo je pustila brez enega jajcevoda. Zunajmaternična nosečnost je sicer redek zaplet, ki se pojavi pri enem do dveh odstotkov nosečnic, pri čemer je kar 97 odstotkov teh nosečnosti v jajcevodu.
Med operacijo so kirurgi opazili, da je močno zabrazgotinjen tudi levi jajcevod. Nadaljnji pregledi so potrdili njegovo neprehodnost, kar je postavilo diagnozo: neplodnost. Katarina je priznala, da je po diagnozi delovala kot robot, saj si ni vzela časa za sprocesiranje dogajanja. Kljub temu sta se s partnerjem že po treh mesecih soočila s komisijo za postopke neplodnosti, ki jima je zaradi jasne diagnoze takoj odobrila proces. A usoda je znova posegla vmes. Tik pred začetkom IVF postopka je Katarina nepričakovano zanosila, a žal ponovno v jajcevodu. Tudi ta nosečnost se je končala z odstranitvijo preostalega jajcevoda. "Vedela sem, da je zame konec. Po naravni poti ne morem več zanositi. Sesulo me je, podrlo," opisuje psihično bolečino, ki jo je spremljala izguba možnosti naravne zanositve.
Psihični zapor in fizična akcija: Pot skozi IVF
Po izgubi obeh jajcevodov je postala IVF edina možnost za uresničitev sanj o otroku. Katarina je opisala začetek "prave fizične akcije" na Kliničnem oddelku za reprodukcijo na UKC Ljubljana. Postopek je bil opisan kot niz hormonskih injekcij, tablet, punkcij, ki so bile neznosno boleče. V prvem postopku sta bila pridelana le dve celici, ki se nista oplodili. Naslednji protokol je prinesel 19 celic, a le dve sta se oplodili, vendar brez nosečnosti. Sledili so še trije neuspešni postopki v Ljubljani, kjer sta imela dva zarodka, a brez ugnezditve.
Pot sta nato nadaljevala v Postojni, kjer je bil rezultat še slabši: ena celica, ena oploditev, a spet brez ugnezditve. Šesti in zadnji postopek, ki ga krije slovensko zdravstveno zavarovanje, sta opravila v Mariboru, kjer so bili prijazni in punkcijo opravili pod narkozo. Kljub temu se je zgodba ponovila: dve oplojeni celici, dva zarodka, brez nosečnosti. Mož je predlagal konec, a Katarina ni želela odnehati, čeprav se je silila zaradi želje po otroku, ne pa zaradi lastne želje. "Ko pogledam nazaj, sem se silila, ker sem drugim želela dati otroka. Če bi poslušala sebe, bi že prej rekla: dovolj. Ne grem se več."
Kako deluje oploditev in vitro (IVF)? Pojasnilo korak za korakom
Iskanje upanja v tujini in soočanje z dvomi
Ker domači postopki niso obrodili sadov, sta se Katarina in njen mož odločila za samoplačniški IVF v Pragi, kjer naj bi bili postopki uspešnejši. Katarina se je odločila za oploditev z darovano celico, kar je pomenilo, da ni bilo več potrebnih punkcij, a se je soočala s slabo vestjo, ker je zaradi nje neka druga ženska morala skozi ta postopek. Darovalka je pridelala pet celic, Katarina pa je imela tri neuspešne transfere. Na šesti in zadnji postopek v Pragi se je odpravila zavedajoč, da je to zadnji poskus. Vzroka za neugnezditev oplojenih celic zdravniki niso nikoli našli. "Nepravilnosti na maternici nisem nikoli imela. Samo … prijelo se ni … Utrujen si. Postarala sem se. Dovolj je bilo. Poskusila sem vse." Par je bil upravičen do štirih postopkov umetne osemenitve in šestih postopkov IVF za prvega otroka, a kljub temu se ni prijelo.
V tem času se je Katarina poskušala z zatekanjem k alternativnim metodam, kot so razne bioresonance, terapije in karmične diagnostike. Kljub temu se je soočala z dvomi v svoje telo in v sam postopek. Spraševala se je, ali so bili zarodki sploh vnešeni v telo ali ali so bili sploh oplojeni. "Včasih sem se počutila kot poskusni zajček."
Psihični in fizični davek IVF-a
Naporna in dolgoletna prizadevanja so terjala velik psihični davek. Zaradi hudih hormonskih nihanj je Katarina izgubila vse dlake po telesu, močno so ji izpadali lasje. Kot poudarja, se zgodba neplodnosti ni končala z zadnjim poskusom. "Težava je v tem, ker sem se tekom devetih let popolnoma izgubila. Vse prilagodiš morebitni nosečnosti. Aktivnosti, prehrano … vse se vrti okoli tega, nič ni normalno. Naporno je fizično, psihično. In tega ni nikoli konec. Tega ne končaš, to traja. To je diagnoza, ki bo vedno moja."
Vpliv okolice in iskanje podpore
Okolica je na Katarinino situacijo gledala nekoliko drugače. Čeprav sta bila s partnerjem odprta glede njunih težav, so nekateri odzivi bili nepremišljeni in celo boleči. Komentarji, kot so "ti ni bilo namenjeno" ali "saj bo," so jo jezili, saj je vedela, da zaradi zdravstvenega stanja ne more biti tako enostavno. Zaradi teh izkušenj je začela skrivati svoja čustva, čeprav ni zamerila bližnjim, saj "ne morejo vedeti, kako ti je". Svoje občutke je zaupala terapevtki, ki ni bila čustveno vpletena v njeno življenje, ter možu, ki ji je ves čas stal ob strani. Poudarila je, da postopki IVF niso naporni le za ženske, temveč tudi za moške, ki bi prav tako potrebovali psihično podporo.
Vzroki za neplodnost in statistika
Vzroki za neplodnost so približno enakomerno porazdeljeni med ženske in moške: približno tretjina pri ženskah, tretjina pri moških in tretjina kombinacija obeh. Predstojnica oddelka za reprodukcijo na UKC Ljubljana, dr. Helena Ban Frangež, pojasnjuje, da o neplodnosti govorimo, ko po letu dni rednih spolnih odnosov ne pride do zanositve. V letu 2021 so v Sloveniji zabeležili 277 zunajmaterničnih nosečnosti. Plodnost pri ženskah se začne zmanjševati že pri 32 letih, drastično pa po 37. letu starosti, medtem ko se po 40. letu starosti poveča odstotek spontanih splavov zaradi kromosomskih napak.
Finančni in časovni vidiki
Katarina in njen mož sta razmišljala tudi o posvojitvi in rejništvu, vendar sta zaradi velikega finančnega zalogaja, ki ga predstavljata tako posvojitev kot samoplačniški postopki v tujini, to možnost izpustila. Odločila sta se lahko le za eno možnost. Poleg tega so postopki posvojitve dolgotrajni, kar bi njuno pot do otroka še dodatno podaljšalo. V primerih, ko zdravniki ne uspejo ugotoviti točnega vzroka neplodnosti (približno pet odstotkov parov), se postopki močno podaljšajo, saj strokovnjaki poskušajo zanositev doseči z dodatno diagnostiko in zdravljenjem z zdravili, kar lahko trajanje zdravljenja podaljša na eno leto ali več. Čakalne dobe se podaljšujejo tudi zaradi majhnega števila darovalcev spolnih celic.
Zadrževanje vode v telesu med nosečnostjo in IVF postopki
Zadrževanje vode v nogah, občutek napihnjenosti, težke roke ali obraz, ki je zjutraj zabuhlo otekel, so pogosti znaki zadrževanja vode v telesu. Čeprav gre pogosto za prehoden pojav, lahko vztrajno zadrževanje tekočine kaže na hormonsko neravnovesje, prehranske napake ali celo skrite zdravstvene težave. V nosečnosti so vzroki za zadrževanje vode lahko različni, od povsem nenevarnih do takih, ki zahtevajo zdravniško pozornost. Med najpogostejše sprožilce sodijo hormonske spremembe, nezadostno uživanje vode, previsok vnos soli, dolgotrajno sedenje ali stanje, pomanjkanje gibanja, nekatera zdravila ter bolezni jeter, ledvic ali srca.
V primeru nosečnic, ki se soočajo z zadrževanjem vode, je pomembno, da se posvetujejo z zdravnikom. Mag. Stanko Pušenjak, dr. med., specialist ginekolog in porodničar, pojasnjuje, da je zadrževanje vode v nosečnosti pogosto posledica visokih vrednosti progesterona, kar je povsem normalno stanje. Priporoča izločitev soli iz prehrane ter počivanje z dvignjenimi nogami. V nekaterih primerih lahko pomagajo tudi naravni "diuretiki", kot so peteršilj, buče, kumare in melone, vendar njihov uspeh ni zagotovljen.
Med postopki IVF, zlasti zaradi hormonskih injekcij, ki se uporabljajo za spodbujanje jajčnikov, lahko pride do občutka nelagodja in napetosti v trebuhu. Blage bolečine se lahko pojavijo tudi med postopkom odvzema jajčnih celic (punkcije), pri čemer se uporablja lokalna anestezija ali analgosedacija. Čeprav je IVF relativno varen postopek, obstaja majhna verjetnost za zaplete, kot so sindrom hiperstimulacije jajčnikov (OHSS), večplodna nosečnost, krvavitev ali okužba po odvzemu jajčnih celic.
Pomembnost pavze in skrbi zase
Ko se pogleda nazaj, Katarina obžaluje predvsem to, da si ni vzela dovolj časa in poslušala svojega telesa. "Ne bi nizala postopkov. Jaz sem kar forsirala." Prav tako bi si prej poiskala psihološko pomoč. Pavze med IVF postopki niso znak obupa, temveč priložnost za umiritev, čustveno celjenje in ponovno povezovanje s sabo kot osebo. Te pavze omogočajo, da si povrnemo identiteto, ki se med postopki nehoteno zoži na vlogo "ženske v postopku". Skrb zase, bodisi skozi zdrave navade, gibanje, prehrano ali iskanje notranjega miru, je ključna za dobro počutje in uspešnejše soočanje s potjo do starševstva, ne glede na končni izid.
Vprašanja kot so "Zakaj ravno jaz?", "Sem naredila kaj narobe?" ali "Bi lahko kaj naredila bolj prav?" so pogosta spremljevalka neplodnih parov. Vendar pa je pomembno razumeti, da neplodnost ni vedno posledica napake posameznika. Vzroki so lahko kompleksni in pogosto nepojasnjeni. Zato je ključnega pomena, da si pari dovolijo čutiti vsa čustva, ki jih proces prinaša, in da poiščejo podporo, bodisi pri partnerju, prijateljih, strokovnjakih ali v skupnostih, ki delijo podobne izkušnje.
*Pravo ime hranimo v uredništvu.