Razvoj govorno-jezikovne komunikacije pri otrocih je kompleksen proces, ki se začne že z prvo izrečeno besedo okoli prvega leta starosti in se skozi otroštvo nadaljuje do popolne usvojitve vseh glasov ob vstopu v šolo. Vendar pa ta napredek ni zgolj samodejen. Ustrezen razvoj govora in jezika je namreč odvisen od prepleta bioloških značilnosti, kot so zdrav sluh in vid ter razvite kognitivne sposobnosti, ter od vplivov okolja, predvsem kakovosti družinskega življenja in rutine branja. Moč pripovedovanja zgodb je ključnega pomena pri tem razvoju, saj otrokom ne ponuja le zabave, temveč tudi bogat vir izkušenj, vrednot in življenjskih lekcij, ki oblikujejo njihovo celostno bit.
Biološke in okoljske spodbude za razvoj govora
Osnovni pogoj za ustrezen razvoj govora je biološke narave: zdrav sluh omogoča otroku poslušanje zvokov, glasov in govora iz okolice, medtem ko zdrav vid pomaga pri povezovanju govorjenega jezika z vidnimi podobami. Pri osebah z okvaro sluha pa vid omogoča nadomeščanje z opazovanjem mimike obraza in gibanja artikulatorjev sogovornika. Višje razvite kognitivne sposobnosti otrokom olajšajo in pospešijo usvajanje govora in jezika.
Vendar pa biološki potencial potrebuje ustrezne zunanje spodbude. Kakovost otrokovega družinskega življenja in ustvarjanje rutine branja imata pomemben vpliv na pripovedovalne zmožnosti. Več kot se družinski člani pogovarjajo z otrokom, mu pripovedujejo in postavljajo vprašanja, večja je verjetnost, da bo otrokovo besedišče bogatejše. Pri vzpostavljanju bralnih navad je ključno izbirati literaturo, primerno otrokovi starosti. Vključitev v vrtčevsko skupino omogoča otroku soočanje z različnimi situacijo in osebami, kjer uporablja svoj govor in se uči pravil dobre komunikacije.
Stopnje razvoja pripovedovanja
Razlike v pripovedovanju so opazne že med dvoletnim in petletnim otrokom, pa tudi med sorojenci z majhno starostno razliko ali različnega spola. Mlajši otroci do tretjega leta starosti še niso zmožni povedati celotne zgodbe, temveč le nizajo izjave ali opisujejo predmete. Starejši kot je otrok, več izkušenj pridobiva in s tem razvija ustrezno shemo pripovedovanja, kar se običajno zgodi med tretjim in četrtim letom starosti. Po četrtem letu starosti postajajo zgodbe otrok bolj dovršene in jasne. Kljub temu, da morda še ne znajo popolnoma umestiti zgodbe v časovno zaporedje, že pripovedujejo o dogodkih, ki se dogajajo okoli glavnega junaka, začutijo se posamezna razmerja, čustva, občutki in misli junakov.
Branje kot temelj jezikovnega in čustvenega razvoja
Branje knjig ni le prijetna skupna dejavnost, ki otroka umiri in starše poveže s poučno zgodbo, temveč ustvarja mirno, ljubeče vzdušje, ki je ključnega pomena za razvoj čustev, moralnega čuta in osebnosti. Tovrstna bralna rutina je poglavitni dejavnik za razvoj govornih in pripovedovalnih sposobnosti. Izpostavljenost sistematičnemu in namensko branju kakovostne literature v predšolskem obdobju omogoča otrokom napredovanje v pripovedovanju. Otroci, ki so med četrtim in petim letom starosti izpostavljeni sistematičnemu prebiranju kakovostne otroške literature, pogosto zmorejo pripovedovati zelo dinamične in napete zgodbe, postavljajo junake v medsebojna razmerja ter si zapomnijo in uporabljajo tipične fraze iz zgodb.
Pri mlajših otrocih, otrocih s težavami na področju govorno-jezikovnega razvoja ali pri tistih, ki branje zavračajo, je pomembno, da jim to dejavnost ponudimo na prijeten in sproščen način, ki jih bo motiviral. Poudarjanje pomembnih besed v knjigi in razširjanje otrokovih izjav, na primer, ko otrok reče »To je hiša!« in nanjo pokaže s prstom, sta ključna za bogatenje njegovega besedišča in razumevanja.
"Gingo v deželi besed": Nov pripomoček za govorno-jezikovni razvoj
Na trgu je na voljo veliko otroških knjig in slikanic z bogatimi ilustracijami, vendar se starši pogosto sprašujejo, katero izbrati. Nova otroška knjiga "Gingo v deželi besed" ponuja dodatne nasvete in ideje za govorno-jezikovni razvoj otrok. Avtorice, učiteljica, pesnica, pisateljica in dve logopedinji, so združile svoje znanje in pri ustvarjanju knjige upoštevale več vidikov otrokovega razvoja govora in jezika ter učenja nasploh. Knjiga je namenjena otrokom med 2. in 8. letom starosti in vsebuje 22 kratkih zgodb s slikovitimi ilustracijami, ki spodbujajo poimenovanje, naštevanje, tvorjenje povedi ter vaje motorike govoril. Vsaka zgodba ima skrbno zastavljen logopedski cilj in nasvet za vaje, ki so v pomoč staršu ali strokovnemu delavcu. Pri mlajših otrocih se lahko v zgodbo vključi tudi ročna lutka Gingo, ki z besedilom v barvitih oblačkih nagovarja, spodbuja in uči otroka. Ta pristop olajša približevanje otroku, ki ima krajšo pozornost ali zavrača branje, ter mu vzbuja motivacijo in ljubezen do knjig. Zgodbe so prirejene za prepoznavanje ali pridobivanje točno določenega glasu, prepletajo se pesmi in rime, ki spodbujajo ponavljanje in utrjevanje glasu. V knjigi se izmenjujejo male in velike črke za spoznavanje abecede in učenje branja, kar omogoča starejšim otrokom, da del zgodbe preberejo sami.
Razvoj govora pri malčkih: mejniki, nasveti in kako spodbuditi jezikovni razvoj
Prednosti branja pravljic za razvoj možganov in domišljije
Branje in pripovedovanje zgodb malčkom ni le zabava, temveč ima ključno vlogo pri njihovem razvoju. Otroške zgodbe so bogat vir izkušenj, vrednot in življenjskih lekcij. Najlepše pravljice so spremljale generacije in imajo najvidnejšo vlogo pri razvoju jezika. Malčki se skozi poslušanje zgodb učijo novih besed in fraz, kar bogati njihov besedni zaklad. Učijo se pravilne izgovorjave in slovnice, kar je ključnega pomena za njihov govorni razvoj.
Čarobni svet pravljic spodbuja domišljijo in kreativnost. Zgodbe o čarobnih svetovih, junakih in bitjih, ki premagujejo zlobne nasprotnike, otrokom odpirajo nove svetove in razvijajo njihove sposobnosti za ustvarjanje in reševanje problemov. Pripovedke in bajke prenašajo pomembna sporočila, vrednote in moralne nauke. Učijo o poštenosti, prijaznosti, pogumu in sočutju, kar je dragoceno za njihov socialni in čustveni razvoj. Zgodbe so tudi odličen način za spopadanje z otroškimi strahovi, saj malčki spoznavajo, da se tudi drugi srečujejo s strahovi in da je mogoče najti načine za njihovo premagovanje.
Različne vrste zgodb za različne potrebe
Obstaja več vrst zgodb, ki lahko obogatijo otrokov razvoj:
- Klasične bajke: Prinašajo tradicionalne moralne nauke in zgodbe, pogosto polne čarobnih elementov in junakov, ki premagujejo zlo.
- Sodobne pripovedke: Ponujajo nove zgodbe, prilagojene sodobnemu času in bližjim situacijam, z bolj kompleksnimi in realistično upodobljenimi junaki.
- Ljudske bajke in basni: Izvirajo iz različnih kultur in prinašajo bogastvo kulturne dediščine, odražajo vrednote, običaje in modrosti različnih narodov.
- Zvočne pravljice: V sodobnem svetu, kjer čas hitreje teče, zvočne pravljice omogočajo otrokom uživanje v zgodbah tudi takrat, ko starši nimajo časa za branje. Osredotočajo se na glas in intonacijo pripovedovalca, kar krepi slušne sposobnosti in razumevanje. Sodobne zvočne pravljice, kot je Mojkačik Smejka, povezujejo tehnologijo z avtentičnim pripovedovanjem, saj zgodbe pripovedujejo priznani igralci in pripovedovalci iz domov starejših občanov. Te pravljice so brezplačne in pedagoško potrjene.
Poleg splošnih zgodb obstajajo tudi tematske zgodbe, ki se lotevajo čustvovanja, okoljske ozaveščenosti, medvrstniškega nasilja, nestrpnosti, strahov in medsebojnih odnosov.
Pripovedovanje kot temelj človekovega vsakdana
Pripoved je del človekovega vsakdana. Drug drugemu pripovedujemo o vsakdanjih in postranskih stvareh, o pomembnih stvareh in ključnih dogodkih. Skozi pripovedi sporočamo stališča, mišljenja, videnja, kdo smo, kakšni bi morda želeli biti ali kakšni si ne želimo biti. Iz naših pripovedi vejejo različna čustvena stanja, v njih se zrcali želja po obiskovanju več različnih svetov, medtem ko z nogami trdno stojimo na mestu. Učenje pripovedovanja je proces usvajanja in vztrajnosti. Vsi si želimo biti dobri pripovedovalci, za to pa potrebujemo določena znanja, tehnike in strategije.
Otroci v vrtcu ali šoli običajno pripovedujejo tri vrste pripovedi: osebne zgodbe, zgodbe, ki so jih prebrali ali slišali, in izmišljene zgodbe. Misel, da je otrok jezikovno bolj ustvarjalen kot odrasla oseba, saj ga ne omejujejo številna družbena, kulturna in jezikovna znanja in prepričanja, je pomemben vidik. Otrok razume veliko več, kot lahko izrazi, in kot socialno bitje s govorom kot osnovnim orodjem, bo skušal sporočati o stvareh, za katere nima natančno usvojenega besedišča, ter bo iskal ustvarjalne poti za izražanje lastnih misli, vedenj in spoznanj skozi druge ustvarjalne dejavnosti.
Vsakokrat, ko otrok pripoveduje, sporoča izkušnjo, ki jo je bodisi pridobil sam bodisi mu jo je posredoval kdo drug. Tako širi svoj besedilni svet ter gradi lastno pripovedovalno shemo, ki služi njegovemu nadaljnjemu tvorjenju pripovednih besedil kot del vsakdanje sporazumevalne potrebe. Za pripovedovanje zgodbe je pomembno, da otrok oblikuje svoje predstave, da sklepa in povezuje različne prvine ter jih posreduje tako, da ga drugi razumejo. Pripovedovalske vsebine otroci črpajo tako iz domišljijskega kot tudi iz resničnega življenja.
Struktura pripovedi običajno vključuje zasnovo (predstavitev kraja dogajanja in oseb), začetni dogodek, ki vodi glavnega junaka do cilja, ovire na poti, morebitno pomoč, razplet z rešitvijo ali dosego cilja ter zaključek. Pripovedno besedilo je tako vedno vpeto v določen prostor in čas ter je zaznamovano z dogodki (Kdo? Kje? Kdaj? Kaj? Zakaj? Čemu?).
Vloga odraslega pri spodbujanju pripovedovanja
Področje, ki mu moramo pri načrtovanju dejavnosti za spodbujanje pripovedovanja posvetiti posebno pozornost, je govor odraslega (vzgojitelja, učitelja, staršev). Odrasla oseba mora znati otroku postavljati ustrezna vprašanja, ki vodijo v pripovedovanje. Usmerjanje s predlogi o temi pripovedovanja ali postavljanje natančnih vprašanj, ki vodijo otroka, je pomembno. Prav tako so ključna odprta vprašanja (npr. »In potem? Kaj se je zgodilo? Zakaj? Kako? Aha, in kaj se je zgodilo potem?«) ali ponavljanje otrokovih izjav in njihovo dopolnjevanje.
Prvi stiki z besedo: Od nežnega šepeta do prvih kartonk
Že od prvih dni življenja je pomembno, da z dojenčkom komuniciramo. Dojenčku pripovedujemo ali beremo, kar nam je všeč, saj otrok potrebuje naše besede za svoj razvoj. Ta neposredna interakcija krepi čustveno vez med staršem in otrokom ter spodbuja razvoj slušnega zaznavanja in razumevanja govora.
Kartonke, narejene iz trpežnega materiala, so idealne za najmlajše, saj so odporne na grizenje in trganje, kar omogoča otroku varno raziskovanje sveta besed in podob. Pri izposojenih kartonkah je pomembno dosledno opozarjati, naj jih otrok ne nosi v usta, kar je pomemben korak pri učenju spoštljivega ravnanja s knjigami.
Pesmice in ritmi: Zvočno bogastvo za majhne ušesce
Otroške pesmice, zvočno bogate, z izrazitim ritmom in melodijo, so dobrodošle. Na voljo je veliko knjig za najmlajše z barvnimi ilustracijami in malo besedila. V zbirkah ljudskega slovstva je veliko drobnih pesmic, nagajivk in uspavank. Pesmice niso le zabavne, temveč spodbujajo razvoj slušnega zaznavanja, ritma in pomnjenja, kar je ključno za zgodnji razvoj govora in jezika.
Ko otrok sedi, mu dajemo v roke igralne knjige, kartonke. Pokažemo mu ilustracijo in poimenujemo žival ali predmet. Sledi kratek pogovor, npr. o kužku, ki sta ga srečala na sprehodu. Strani obračamo glede na otrokovo zanimanje. Kartonke imajo že tudi nekaj besedila, lahko so celo poenostavljene znane pravljice. Besedilo beremo ali nam je v oporo, da otroku pravljico pripovedujemo, dokler si otrok to želi. Postopoma ga navajamo na to, da s knjigami primerno ravnamo, jih jemljemo v roke s čistimi rokami, ne trgamo jih in jih pospravljamo na knjižno polico. Ta proces uvajanja v branje skozi interaktivno igro krepi otrokov odnos do knjig in spodbuja samostojnost.
Slikanice brez besedila: Vabilo k ustvarjalnemu pripovedovanju
Poleg slikanic z besedilom so zelo priporočljive tudi slikanice brez besedila. V njih je zgodba sestavljena le iz slik oziroma ilustracij. Te knjige so izredno priporočljivo knjižno gradivo za skupno branje, saj spodbujajo otrokov interes za knjige, pomagajo pri širjenju besedišča ter učenju novih idej in konceptov. Študija Univerze v Waterlooju je pokazala, da so starši, ki so otrokom prebirali slikanice brez besedila, bolj spodbujali govorno-jezikovni razvoj otrok, saj so ob ilustracijah tvorili raznolika vprašanja in povezovali zgodbo z otrokovimi vsakodnevnimi izkušnjami.
Večkratno pripovedovanje slikanice brez besedila nikoli ni enako. Vsakič lahko vsebino povemo malce drugače, se osredotočimo na druge podrobnosti ali opazimo nekaj novega. Slikanice brez besedila rastejo skupaj z otrokom. Otroku lahko že med obiskom knjigarne ali knjižnice pustimo, da slikanico izbere sam. Ko starš in otrok sedita nasproti, otrok lažje opazuje starša in njegove obrazne izraze, kar mu olajša učenje govora, saj se mlajši otroci učijo govora tudi tako, da opazujejo druge. Na ta način boste tudi lažje opazili, kaj otroka v knjigi zanima.
Pri branju slikanic brez besedila je priporočljivo, da odrasli naglas razmišljajo. Po skupnem »branju« spodbudite otroka, da ob pomoči ali samostojno pripoveduje zgodbo ob slikah, pri čemer se osredotočite na besede, ki jih uporablja, in stavke, ki jih tvori. Opazujte, ali je njegova obnova primerna ali nenavadna, kakšen je njegov besednjak in kakšna je njegova slovnica. Ko starejši predšolski otrok zgodbo že zelo dobro pozna, jo lahko poskusi obnoviti tudi brez ilustracij. Pri obnovi zgodbe mu lahko pomagate s postavljanjem različnih podvprašanj. Slikanice brez besedila so dobra spodbuda tudi za otroke z artikulacijskimi težavami.
Pomen družinskega branja in podpore razvoju pozornosti
Vključevanje v programe, ki spodbujajo družinsko branje, kot so »predšolske bralne značke«, je pomembno za krepitev vezi med starši in otroki ter za spodbujanje ljubezni do branja. Če vrtec spodbuja družinsko branje, se vsekakor vključimo in se pozanimamo, kaj priporočajo prebrati otroku in kako. Pomembno je, da to otroku ne povzroča stiske, temveč je v veselje otroku in staršem, brez prisile in šolskega načina.
Skupaj z otrokom opravljamo različne dejavnosti, kjer je potrebno razumevanje simbolov, navodil in različnih informacij. Tako otrok pridobiva izkušnje, da beremo »na vsakem koraku«: kuhamo in pečemo, nakupujemo (opazuje nas, ko beremo etikete na živilih, tehtamo, plačujemo idr.), dvignemo denar iz bankomata in oddamo paket na pošti. Te vsakdanje situacije so priložnost za branje in razumevanje informacij, kar krepi otrokovo pismenost v širšem smislu.
Vendar pa je treba priznati, da otroci niso vedno enako odzivni na pravljice. Otroci, ki jih pravljice ne pritegnejo več, imajo morda težave s pozornostjo. Ta mir, ta občutek dobrega ob prebrani pravljici se lahko zgodi šele takrat, ko že nekaj vložimo. Pri otroku, ki mu je tak mir tuj, ki ima zelo ranjeno pozornost, se še tako dobra pravljica ali pesmica ne bo kar zlahka prijela. Otroška pozornost je nekaj, kar lahko razvijamo ali zanemarimo, celo ranimo. Zato je ključnega pomena, da starši s svojim zgledom in aktivnim sodelovanjem spodbujajo otrokovo sposobnost koncentracije in poslušanja.
Pripovedovanje zgodb deluje povezovalno, drugače kot gledanje filma. Vedno lahko starši otrokom pripovedujemo in beremo doma. Zelo enostavno: brati in pripovedovati otrokom je dobro, ker je to zelo prijeten skupni čas. Čas, preživet ob branju ali pripovedovanju, krepi čustveno povezanost in ustvarja neprecenljive spomine.
Pisateljica, ki ima izkušnje z disleksijo, poudarja, da to ni ovira, temveč lahko postane tudi plus. Zdi se ji, da ni naključje, da je tako zelo doma v pripovedovanju zgodb. Pri tem si mora samo čim bolj jasno zapomniti zgodbo, pa jo lahko po svoje pove. Je vezana na knjigo, ampak na samem in na tiho, potem pa ljudem govori s svojimi besedami, v svojem tempu. Ta osebna izkušnja osvetljuje pomen alternativnih načinov komunikacije in poudarja, da lahko vsakdo najde svoj edinstven način izražanja in povezovanja z drugimi.
Kot ustanoviteljica priljubljenega pripovedovalskega festivala, pisateljica ni zaskrbljena, da pripovedovanje ne bi preživelo. Še posebej ne zato, ker ima s svojih nastopov in s pripovedovalskega festivala izkušnje, da se včasih med pripovedovanjem med ljudmi ustvari nekaj tako lepega. Lepa skupna pozornost, povezanost, skupno doživljanje, ki izzveni v naklonjeno, odobravajoče mrmranje na koncu ali naklonjen skupni vzdih ali v gosto skupno, povezano tišino. Ta izkušnja poudarja moč skupnega doživljanja in pomena pripovedovanja zgodb v živo.
tags: #zgodbe #otrok #razvoj #in #spodbujanje #pripovedovanja