Plavanje je ena najpomembnejših veščin, ki jih lahko osvoji človek, še posebej pa je pomembno za najmlajše. Znanje plavanja je namreč osnova za prijetno in varno bivanje in gibanje v vodi, kar odpre vrata do številnih vodnih dejavnosti. Vendar pa se pot do samostojnega plavanja prične že veliko prej, kot si marsikdo predstavlja - že v prvih mesecih življenja dojenčka, ko se s pomočjo posebnih pripomočkov, kot so plavalni obročki, srečuje z novim okoljem. Zgodovina teh pripomočkov je tesno povezana z razvojem razumevanja otrokovega razvoja, refleksnih sposobnosti in potrebe po varnosti v vodi.
Zgodnji stik z vodo in refleksni odriv
Že pred rojstvom imajo dojenčki izkušnjo vodnega okolja. Po rojstvu pa je pomembno, da se s tem okoljem srečajo na prijeten in varen način. Izkušnje z vodo otroci pogosto pridobijo že doma, med umivanjem v banjici. Ko pa govorimo o stiku z vodo zunaj domačega okolja, je ključnega pomena strokovno vodstvo, kot ga nudijo učitelji plavanja za dojenčke in malčke.
Dorica Šajber, izredna profesorica na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani, ki deluje na področju učenja plavanja malčkov, poudarja pomembnost zgodnjega seznanjanja z vodo. Preden shodijo, imajo dojenčki namreč naraven refleks sonožnega odriva, ki je podoben gibu, ki ga uporabljamo pri prsnem plavanju, imenovanem tudi "žabica". Vodi jih izraz "žaba-žaba", ki spodbuja ta odriv. Ko dojenček v vodi v prsnem položaju izvede sonožni odriv, se premika po vodni gladini. Ta refleksni gib, če ga pravilno spodbujamo, lahko preide v hoteno gibanje. Ko otrok shodi, ta refleks običajno izgine in se v vodi začne premikati z izmeničnimi gibi, podobno kot pri hoji. Tisti, ki so zgodaj obiskovali vadbe, pa v večini osvojijo sonožni udarec, ki je temelj prsnega plavanja, kar jim kasneje omogoča hitrejše učenje plavanja.
Zgodovina učenja plavanja dojenčkov se lahko razdeli v tri glavne kategorije, od katerih vsaka ponuja drugačen pristop k zgodnjemu stiku z vodo.
Razvoj plavalnih metod: Potapljanje, obračanje na hrbet in Fredova metoda
Prva veja razvoja plavanja dojenčkov je potapljanje. Ta metoda se je razvijala istočasno v Rusiji, Ameriki in Avstraliji. Zlasti v Avstraliji, kjer so družine v vročinskih valovih pogosto iskale osvežitev v vodi, so opazili, da potapljanje glavic dojenčkov pomaga pri ohlajanju telesa. Glava dojenčka je namreč v primerjavi s telesom proporcionalno večja kot pri odraslih in ima večji vpliv na regulacijo telesne temperature. Hitro so ugotovili, da dojenčki ne aspirirajo vode in ne potonejo, saj so v vodi specifično lažji.
Druga veja izvira iz Kanade in je povezana s praktičnimi potrebami tamkajšnjih družin. Ker so mamice pogosto le tri mesece na porodniškem dopustu, so varuške ali čistilke v hiši lahko manj pozorne, kar poveča tveganje za padec otroka v vodo. Zaradi tega so se začeli dojenčke učiti obračanja na hrbet. Dojenčkova okostja so še v fazi razvoja, z veliko hrustanca, kar jim omogoča, da ostanejo na gladini. Vendar pa je ključnega pomena, da se obrnejo na hrbet, saj v prsnem položaju obstaja nevarnost, da so usta pod vodo. Obračanje na hrbet pa poskrbi, da nos in usta ostanejo zunaj vode, kar lahko reši življenje. Ta obrat je bil prepoznan kot ključen za varnost dojenčkov. Vendar pa je ta pristop v preteklosti naletel tudi na kritike. V 70. in 80. letih 20. stoletja so se pojavili negativni članki, ki so poročali o povečanem številu vnetij ušes, nosu in grla, saj bazeni takrat pogosto niso bili ogrevani. Psihologi so prav tako kritizirali prakso " Baca dojenčkov v vodo", kjer so otroci v stresnih situacijah iskali zrak in se obračali, kar naj bi imelo dolgotrajne negativne posledice.
Tretja veja, ki se je izkazala za izjemno učinkovito, je Fredova šola plavanja, ki izvira iz Nemčije. Začetnik te metode je bil Fred Warmuth, profesor športne vzgoje. Sprva je majhne otroke učil plavati z rokavčki. Ugotovil je, da rokavčki niso idealni, saj čeprav so roke zunaj vode, usta ostanejo pod njo. Nato je poskusil s klasičnim obročem, a se je ta pogosto nagnil naprej ali pa je bil otrok v neprimernem vertikalnem položaju. Zato je obroč modificiral: zadnji del je odrezal, da je omogočil gibanje nog, dodal je poseben trebušni del in odstranil rokavčke. Tako je nastal Fredov plavalni obroč.
Fredov plavalni obroč: Inovacija za varno in učinkovito učenje
Fredov plavalni obroč je ključen pripomoček v Fredovi metodi učenja plavanja. Njegova posebnost je v prsnem delu, ki omogoča, da je otrok v vodi v ležečem položaju, kar spodbuja refleksni sonožni odriv. Obroč je zasnovan tako, da je otrok optimalno nameščen v trebušnem položaju, pritrjen z varnostnim pasom, kar preprečuje zdrs iz obroča. Fredov obroč ima notranji in zunanji napihljiv prekat, prav tako pa sta napihljiva tudi varnostni pas in trebušni del.
Fredova metoda učenja plavanja je razdeljena na tri stopnje, pri čemer se uporabljajo različni obroči različnih velikosti in barv:
- Rdeči obroč: uporablja se za dojenčke od treh mesecev starosti do 3. leta.
- Oranžni obroč: namenjen otrokom med 2. in 6. letom starosti.
- Rumeni obroč: uporablja se za otroke med 4. in 8. letom starosti.
Ta sistem spodbuja sonožni odziv, kar omogoča hitrejši napredek pri učenju plavanja v prsnem položaju. S tem se otrok že v zgodnji dobi nauči nožnega dela prsnega plavanja. Ko otrok shodi, se začnejo razvijati tudi socialni odnosi. Otrok zaznava širše okolje in tako spoznava druge otroke in njihove starše. V kasnejših urah plavanja se družijo vedno isti otroci, ter se vključujejo v skupne igre. V okolju, drugačnem od vsakodnevnega, se lahko ustvarijo različne nove situacije med staršem in otrokom.
Plavalni obročki v praksi: Od zgodnjih začetkov do današnjih dni
V Sloveniji se je Fredova metoda učenja plavanja začela razvijati s pomočjo dr. Dorice Šajber, ki je po rojstvu svojega otroka leta 1997 začela preučevati obstoječe metode. Po tem, ko je videla televizijski prispevek o njihovi šoli plavanja za dojenčke, se je v roku 14 dni v šolo želelo prijaviti kar 100 dojenčkov. Takratni dekan je odobril plavanje dojenčkov, kar je pripomoglo k razvoju plavanja dojenčkov v Sloveniji. Freds Swim Academy iz Nemčije jim je podaril prvih 10 obročev, s katerimi so izvedli prvi tečaj. Študentje so se začeli zanimati za to dejavnost, kar je vodilo do zapisovanja vaj in nastanka prve skripte, ki se je kasneje razvila v knjigo.
Plavanje dojenčkov se je nato razširilo po vsej Sloveniji, zato so šolo prenesli pod okrilje Plavalne zveze Slovenije, pod katero tečaji potekajo še danes. Plavalna zveza Slovenije organizira tečaje za dojenčke, malčke in predšolske otroke po Fredovem programu po vsej Sloveniji. Pred začetkom tečaja udeležence povabijo na uvodno predavanje, kjer jim predstavijo vsebino in potek tečaja, cilje za posamezno starostno skupino, se pogovorijo o varnosti in pravilih na bazenu ter odgovorijo na vprašanja.
Kako naučiti otroka plavati - 6 preprostih veščin, ki se jih je treba naučiti
Koristi plavanja za dojenčke in malčke
Plavanje dojenčkov ima številne koristi za njihov razvoj. Zaradi pritiska vode je otrok prisiljen močneje vdihniti, kar krepi dihalno mišičje in za 20 odstotkov poveča vitalno kapaciteto, kar pripomore k bolj mirnemu dihanju. Vodni pritisk pozitivno vpliva tudi na srčno-žilni sistem. Redna vadba v vodi znižuje frekvenco srca in zvišuje njegovo zmogljivost. Hrbtenica dojenčka se začne hitreje spreminjati iz okrogle v dvojno "S" obliko. Gibanje v vodi enakomerno oblikuje celotno skeletno mišičje. Ortopedi potrjujejo, da je plavanje v vodi predpogoj za zdrav otrokov razvoj brez slabe drže. V prsnem položaju v vodi se izredno dobro krepi hrbtno mišičje in mišičje ramenskega obroča.
Varnost na prvem mestu: Pripomočki in odgovornost
Napihljivi rokavčki in plavalni obroči so pogosti pripomočki za učenje plavanja, ki pripomorejo k občutku varnosti v vodi tako pri otrocih kot pri starših. Vendar pa je pomembno zavedanje, da ti pripomočki sami po sebi ne izločijo tveganja utopitve, zato morajo biti otroci pod stalnim nadzorom. Tovrstni pripomočki niso nadomestek budnega očesa staršev, so pa zelo dobrodošli pri učenju plavanja in dodatni varnosti pri igrah v vodi. Otrokom, ki se vode bojijo, dajejo tudi psihološko oporo.
Pri nakupu plavalnih obročev ali rokavčkov je zelo pomembno, da so ti primerne velikosti oziroma da kupite izdelek za primerno starost. Preveliki obroči ali rokavčki se lahko otroku v vodi snamejo oziroma zdrsnejo z njih. Preden se odločite za nakup, preverite, ali ima izdelek navodila oziroma varnostna opozorila v slovenskem jeziku. Na Zvezi potrošnikov Slovenije (ZPS) opozarjajo na zelo slabe rezultate testov nemških napihljivih plavalnih pripomočkov za otroke, cenejših od deset evrov. Pri testiranjih se je namreč vedno znova pokazalo, da so plavalni pripomočki večinoma sestavljeni iz neustreznih ali celo strupenih materialov (vsebovali so preveliko količino ftalatov, ki lahko iz plastike skozi kožo prehajajo v telo); nekateri pa so nevarni tudi zaradi majhnih delov, ki se lahko odlomijo in jih lahko otrok pogoltne. Zato ZPS svetuje, da ne kupujete najcenejših izdelkov in raje zaupate preverjenim blagovnim znamkam.
Plavanje kot temeljni šport v Sloveniji
Zgodovina organiziranega plavanja v Sloveniji sega v zadnjo četrtino 19. stoletja. Mnogi so se navduševali nad sokolstvom, planinstvom, veslanjem in kolesarstvom, plavanje pa je postopoma prodiralo na domačo športno-rekreativno sceno. Prvo plavalno tekmovanje je bilo avgusta 1919 na Bledu, sledila pa je Ljubljana. Danes Ilirija še vedno ohranja poslanstvo tako rekreativnega kot vrhunskega plavanja.
Prvi bazen po takrat sodobnih merilih je bil Ilirijin v Ljubljani. Leta 1933 so v Radovljici dobili imeniten 50-metrski bazen, sledili so mu manjši, a funkcionalni bazeni v Mežici in Murski Soboti. Plavanje se je razvijalo tudi v Celju, Mariboru, pozneje pa v Kranju, zlasti ob vzponu bratov Petrič.
Najstarejši slovenski plavalni olimpijec je bil Draško Vilfan, ki se je leta 1936 uvrstil na olimpijske igre v Berlinu. Prvo slovensko plavalno kolajno na velikem tekmovanju je leta 1938 na evropskem prvenstvu v Londonu osvojil Tone Cerer.
Po koncu druge svetovne vojne se je plavalni šport v Sloveniji ponovno razvijal. Pomembno je bilo odprtje novega letnega bazena na Koleziji v Ljubljani. V obdobju sredi in v drugi polovici 50. let so se vidno vzpenjali klubi v Radovljici, Krškem in Trbovljah. Leta 1964 so v Kranju odprli prvi 25-metrski pokriti bazen pri nas, ki je postal valilnica talentov, med drugim tudi bratov Petrič.
V 70. letih je bil v Tivolskem parku v Ljubljani zgrajen 33-metrski objekt, ki je gostil tudi vaterpolske tekme najvišje ravni. Vaterpolo se je, podobno kot plavanje, posebej razvil v Kranju.
Pravljica v vodi družine Petrič je še posebej odmevna. Borut Petrič je leta 1975 na mladinskem evropskem prvenstvu osvojil bron, leto pozneje pa je nastopil na olimpijskih igrah v Montrealu. Sledili so uspehi v članski konkurenci, srebro na svetovnem prvenstvu in evropskem prvenstvu. Njegov mlajši brat Darjan Petrič je prav tako postal uspešen plavalec.
Danes se plavalni šport v Sloveniji še naprej razvija, s poudarkom na varnosti, strokovnem vodenju in zabavnem pristopu k učenju, še posebej pri najmlajših, kjer plavalni obročki igrajo ključno vlogo pri zagotavljanju varnega in prijetnega uvajanja v svet vodnih aktivnosti.