Prvo leto življenja vašega malčka je bilo polno nepozabnih mejnikov. Od prvega vdihljaja, prvega glasu do zamenjave prve umazane pleničke, vsak dan prinaša nov napredek. Območje med 10. in 12. mesecem starosti pa je še posebej vznemirljivo, saj se vaš dojenček hitro razvija na vseh področjih - motoričnem, spoznavnem in čustvenem. To obdobje zaznamujejo prvi negotovi koraki, izpopolnjevanje koordinacije, začetki govora in vedno večja samostojnost.
Motorika: Prvi koraki in izboljšana koordinacija
V obdobju med 10. in 12. mesecem starosti postaja hoja osrednja tema motoričnega razvoja. Če se je vaš dojenček že uspel dvigniti v stoječi položaj, lahko kmalu pričakujete prve majhne in negotove korake. Sprva se bo morda ob tem opiral na vas ali na pohištvo, a z vajo bo postajal vse bolj samozavesten.
Sodobni pogledi na hojo otroka se popolnoma razlikujejo od tistih, ki so veljali včasih. Zagotovo ste srečali kakšno starejšo gospo, ki se je, ko ste povedali, koliko je otrok star, začudila, da še ne hodi. Verjetno vam je svetovala, da ga morate postaviti na noge, prijeti za rokice in mu premikati nogice. Da mu bo šlo lažje, je zagotovo dodala, mu kupite trdne čeveljčke, da mu bodo v oporo. Če ste na kaj od navedenega tudi sami pomislili, NIKAR! Posledice prehitrega obremenjevanja s hojo so lahko zelo hude. Otroci lahko začnejo hoditi navznoter ali navzven, če prehitro obremenijo spodnji del telesa. Vsak otrok ima svoj »urnik« gibalnega razvoja, zato bo shodil takrat, ko bo na to pripravljen. Redki shodijo že ob prvem rojstnem dnevu, veliki večini pa to uspe do petnajstega meseca. Malčki, ki so zelo aktivni in jih ni strah, ponavadi shodijo prej kot njihovi vrstniki, ki so po naravi manj aktivni, bolj previdni in nagnjeni k podrobnemu raziskovanju predmetov.
Ob prvem rojstnem dnevu večina otrok še ne hodi samostojno. Otrok se že dviga ob opori (ob pohištvu) in že hodi, če mu nudimo oporo ali pa okrog pohištva, kjer si oporo poišče sam. Za kratek čas lahko samostojno stoji (brez opore). Je pa seveda že pravi mojster v sedenju, sam se iz ležečega položaja dvigne v sedeči položaj. Prav tako je zelo hiter pri plazenju, lahko se po štirih plazi tudi po stopnicah. Užitek mu je metati in spuščati predmete, jih opazovati, kako padejo na tla, in takoj zatem želi, da mu jih poberemo. Na predmet, ki ga zanima, pokaže s prstom.
Kmalu po dopolnjenem prvem letu večina otrok shodi, a so ob tem še nesigurni. Hoja je širokotirna, z nogami, pokrčenimi v kolenu, prsti nog so pogosto obrnjeni navzven ali navznoter, za ravnotežje drži roke navzgor in sprva še pogosto pade. Če otrok še ne hodi, potem pri trinajstih mesecih stoji brez opore in drži ravnotežje. Pri štirinajstih mesecih se skloni, pobere igračko in jo odnese drugam. S petnajstimi meseci po vseh štirih pleza po stopnicah, spušča pa se z drsenjem. Med hojo rad vleče ali poriva različne igrače. Najbolj so mu všeč tiste na kolesih, ki med vožnjo ropotajo, se svetlikajo ali pa se jim premikajo posamezni deli. Pri šestnajstih mesecih poskuša brcniti žogo, a mu to ne uspe, saj pogosto stopi nanjo. Zna pa tudi že hoditi vzvratno. Pri letu in pol se otrok pokončno vzpenja po stopnicah, če mu pri tem pomagamo. Čeprav s težavo, mu uspe sesti na nizek stolček. Pri hoji pa vse manj lovi ravnotežje. Hodi vedno hitreje in z daljšimi koraki. Tudi rokice so že ob telesu in se gibljejo obratno kot noge.
Ko se izboljša otrokova koordinacija rok in oči, bolje obvladuje svoje roke in prste. Čeprav morda že zna držati žlico in se poskuša hraniti sam, bodo njegovi poskusi še nekaj mesecev precejšnja packarija. Pri desetih mesecih otrokova vse večja mobilnost in mentalna radovednost zahtevata dodatno energijo.
Spodbujanje gibalnega razvoja
- Potisni in povleci: Otroku dajte žogo ali igračo na kolesih, da bo lahko vadil potiskanje in vlečenje po tleh. Za dojenčke, ki že hodijo, medtem ko se opirajo na pohištvo ali hodijo samostojno, so odlične potisne igrače ali 'hojice', ki omogočajo, da vaš otrok hodi s podporo. Potiskanje igrač po tleh bo pripomoglo k krepitvi otrokovih mišic rok in ga spodbudilo k usklajeni uporabi obeh rok.
- Sprehodite se: Držite otroka za roke ali eno roko, če je dovolj samozavesten, in ga spodbujajte, da hodi naokoli. Naj bo bolj zabavno in zahtevno tako, da mu dodate ovire, kot so blazine, po katerih lahko hodi, in predmete, kot so stranske mizice, po katerih lahko hodi. Vaš dojenček ima zdaj morda moč, da stoji sam, hodi, medtem ko se opira na pohištvo ali morda celo naredi prve korake. Ta igra mu bo pomagala vaditi te veščine in mu dala samozavest, da bo sam poskusil narediti prve korake.
- Košarkarska igra: Postavite ali držite košaro, kad ali škatlo na tleh na kratki razdalji. Postavite žogo pred njega in ga spodbudite, da jo pobere in vrže proti košu. Igre z žogo so odlične za koordinacijo oči/roko in razvoj motoričnih sposobnosti.
Kognitivni razvoj: Radovednost in prve besede
Radovednost in raziskovanje sta v tem času malčkova poglavitna dejavnost. Še posebej je zanimivo vse, kar je »prepovedano«. Največjo uslugo mu boste naredili, če ga boste čim manj omejevali. To počnite le takrat, kadar bi s svojo dejavnostjo lahko škodil sebi ali vam. Namesto stalnega ponavljanja NE-jev raje pospravite vse nevarne predmete, da bo raziskovanje prijetnejše in bolj sproščeno.
Mali raziskovalci med raziskovanjem uporabljajo starše kot varno bazo, okrog katere krožijo. Vedno znova se vračajo po opogumljajoč in pomirjujoč dotik. Razdalja, na kateri »krožijo« okrog staršev, je zelo različna. V znanem, domačem okolju lahko bolj pogumni in drzni otroci odidejo izven vidnega polja staršev, na drugi strani pa se marsikateri otrok v novem okolju sploh ne loči od staršev.
Malčki postajajo naporni, saj želijo stvari početi tako, kot so si jih zamislili sami, in mnogokrat ne tako, kot se od njega pričakuje. Samostojno želijo opravljati določene dejavnosti. Sam si izbira, s čim in na kakšen način se bo igral, določa pravila in potek igre in je pri igri vedno manj odvisen od staršev.
Že ob prvem rojstnem dnevu vaš dojenček prepoznava in se odziva na svoje ime. V tem obdobju vaš malček zelo aktivno beblja, ko je sam in ko je v interakciji, s tem pa pridobiva našo pozornost. Melodija bebljanja je že zelo podobna pravi govorni intonaciji (glasnost, višina tona …). V tem obdobju geste predstavljajo vedno večji del komunikacije (geste kazanja, oponašanja živali, mahanje “papa”, pošiljanje poljubčkov, kimanje z glavo …), otrok se z njimi izraža. Lahko se pojavi tudi že prva beseda (ki se pojavi okoli 1. leta starosti oz. širše med 10. in 14. mesecem starosti). Otrok uporablja prve besede, ko se le-ta uporablja v različnih okoljih in gre za vedno enak (ali vsaj zelo podoben) skupek glasov za eno in isto stvar. Bebljanje “mamamama” ne pomeni besede “mama”.
Do 18. meseca malček uporablja od pet do dvajset smiselnih besed, razume pa jih veliko več. Večina komunikacije je še vedno neverbalna. Pri zdravem otroku se govor razvija spontano, sočasno z duševnim in motoričnim razvojem, če le živi v okolju, v katerem dobi dovolj primernih govornih spodbud in razumevanja. Znanstveniki in pediatri si niso enotni, kdaj lahko pričakujete prve besede in kdaj je pozno, če otrok še ne govori. Otrokovo prvo besedo lahko pričakujete v starosti med 7. in 15. mesecem, izjemoma tudi pozneje; 50 besed med 18. in 30. mesecem in kombinacije besed med 16. do 30. mesecem. Prve smiselne besede se pojavljajo ob prvem letu in pa vse tja do 18. meseca starosti, dve besedi pa se najpogosteje pojavita pri 14 mesecih.
Naj poudarimo, da govornih (ne)spretnosti nikar ne primerjajte z drugimi otroki. Vsak otrok je individuum zase, ki se pomika po čisto svoji razvojni poti. Seveda boste otrokovo govorico najbolje razumeli vi in le-to mu z zadovoljstvom pokažite. Le tako boste spodbudili njegov interes za verbalno komunikacijo. Njegovo besedo čim večkrat popravite s pravo besedo, nikar pa ga ne silite, da naj jih za vami ponavlja. To je za otroka naporno, predvsem pa dolgočasno. Bodite pozorni na to, da boste svoj način govora prilagodili otrokovemu razumevanju in stopnji razvoja. Z njim se pogovarjajte jasno in razločno, besede naj bodo kratke in enostavne, da jih otrok prepozna in razume, četudi še ne govori. Bolj ko bo poslušal vaš govor, več pravilnih informacij bo dobival o govornem izražanju. Če želite prispevati k hitrejšemu govornemu razvoju vašega otroka, se z njim veliko pogovarjajte ter mu prijazno in z zanimanjem prisluhnite. Pogovarjajte se neposredno z otrokom, med pogovorom ga glejte, da bo videl vaš obraz in kretnje. Čim več in čim pogosteje govorite neposredno svojemu malčku in se z njim tudi zaupno pogovarjajte na štiri oči. Za otroka je njegovo ime ena najbolj ključnih besed. Čim pogosteje ga uporabljajte. O sebi malček sicer ne bo razmišljal, kot da je »jaz«, zato uporabite njegovo ime, kadar govorite o stvareh, ki se nanašajo nanj.
Kako naučiti malčka govoriti - 3 nasveti - Logopedska terapija za malčke
Igre za spodbujanje razvoja
- Zaplešite in zapojte: Pojte svojemu dojenčku akcijske pesmice in rime ter skupaj izvajajte gibe. Podprite svojega otroka tako, da ga držite za roke, da se lahko premika k besedam in glasbi. Pesmi, kot so 'Ringa ringa raja', 'Glava, ramena, kolena stopala' in 'Barčica po morju plava', so klasike.
- Mali skuter: Medtem ko vaš dojenček vadi plazenje na vseh štirih, se obrnite proti njemu in se začnite umikati, ne da bi mu kdaj izginili izpred oči. Pomirite ga tako, da se pogovarjate z njim in ga spodbujate, da se plazi proti vam. Ker vas bo vaš dojenček rad dohitel (in se objel!), lahko umik in spodbujanje, da pride k vam, pomaga povečati njegovo hitrost in samozavest.
- Pojte mu pesmice: Otrok se bo rad odzival na glasbo, zato mu pojte krajše pesmice in izštevanke. Skupaj glejte knjige, primerne za to starost (tipanke z enostavnimi slikami, kartonaste knjige z enostavno vsebino), in ob tem poimenujte vsebino.
Čustveni razvoj in socializacija: Raziskovanje sveta ob vaši podpori
Čeprav se zdi, da je vaš malček zdaj že zelo samostojen, potrebuje vašo stalno podporo in bližino, da lahko samozavestno raziskuje svet. Če se otrok boji ali se ne počuti dovolj varnega, da bi samostojno raziskoval, ga pomirite z besedami in glasom. Opazujte, kako daleč se je zmožen odmakniti od vas, ne da bi ga zajela panika. Ko se bo razdalja povečevala, bo to pomemben korak naprej v samostojnosti.
Vez med otroki predstavljajo predvsem igrače, do katerih si želi priti otrok. Radovednost in raziskovanje sta v tem času malčkova poglavitna dejavnost. Še posebej je zanimivo vse, kar je »prepovedano«. Največjo uslugo mu boste naredili, če ga boste čim manj omejevali. To počnite le takrat, kadar bi s svojo dejavnostjo lahko škodil sebi ali vam. Namesto stalnega ponavljanja NE-jev raje pospravite vse nevarne predmete, da bo raziskovanje prijetnejše in bolj sproščeno. Mali raziskovalci med raziskovanjem uporabljajo starše kot varno bazo, okrog katere krožijo. Vedno znova se vračajo po opogumljajoč in pomirjujoč dotik. Razdalja, na kateri »krožijo« okrog staršev, je zelo različna. V znanem, domačem okolju lahko bolj pogumni in drzni otroci odidejo izven vidnega polja staršev, na drugi strani pa se marsikateri otrok v novem okolju sploh ne loči od staršev.
Malčki postajajo naporni, saj želijo stvari početi tako, kot so si jih zamislili sami, in mnogokrat ne tako, kot se od njega pričakuje. Samostojno želijo opravljati določene dejavnosti. Sam si izbira, s čim in na kakšen način se bo igral, določa pravila in potek igre in je pri igri vedno manj odvisen od staršev. Želja po samostojnosti se kaže tudi pri hranjenju. Otrok že zna prijeti žlico in z njo zajeti hrano, ni pa pri tem še spreten. Velikokrat mu hrana uide z žlice, pa tudi ust ne zadane vedno. Kljub temu ga spodbujajte k samostojnemu hranjenju, čeprav bo zaradi tega umazan on sam, miza, tla in morda celo stene. Toda to je pot, da se nauči jesti samostojno.
Proti koncu prvega leta se pojavi tudi sodelovanje, ki je sprva omejeno na enega ali dva otroka. Če vaš malček ni tako samostojen, kot so njegovi vrstniki, ne skrbite. Morda bo res kasneje dosegel samostojnost, toda to še zdaleč ne pomeni, da bo vse življenje samotar, pretirano navezan na mamo. Mnogi zadržani malčki v nekaj letih zrastejo v otroke, ki uživajo v druženju. Pokažite mu, kako naj bo družaben. Prijazno izmenjajte nekaj stavkov z drugimi mamami in z drugimi otroki. Malček vas bo opazoval in se učil socialnih spretnosti na najbolj učinkovit način - z opazovanjem in posnemanjem.
Čustva se razvijajo z zorenjem, učenjem s posnemanjem ali modelnim učenjem in učenjem s pogojevanjem. Otrok posnema starše, brate in sestre, stare starše, vrstnike, risane in knjižne junake, … Opazuje, kako se odzivajo v različnih situacijah in nato tako vedenje sprejme za svoje. V podobnih situacijah bo tudi sam doživljal podobna čustva. Intenzivna naklonjenost do staršev ali ljubezen do staršev se prične razvijati pri približno desetih mesecih. Radost pa opazimo pri letu in pol, čeprav čustvo "splošno" zadovoljstvo lahko opazimo že pri dvomesečnih dojenčkih. Veselje in naklonjenost ali ljubezen do staršev sta izrazno včasih neločljivi čustvi, zato ju je pri otroku težko ločevati. Ljubosumje se razvije pri štirinajstih mesecih in ostaja prisotno v otrokovem življenju do treh let in pol. Je kompleksno čustvo, sestavljeno iz elementov jeze, strahu in naklonjenosti. Tudi ponos je eno od čustev, ki se v drugem letu močno okrepi. To se dogaja ob pohvalah, ki jih otrok prejema iz okolice. Če otrok živi v socialno in čustveno neugodnih razmerah, lahko že pri petnajstih mesecih zapade v depresivnost. Tja vodita žalost in potrtost. Obema sta bolj podvrženi otroci, ki so sami v bolnišnicah, imajo omejene stike s starši ali zanje začasno skrbi nekdo drug.
V tem obdobju je zelo pogosto negativno čustvo tudi jeza. Pojavlja se, če prekinjamo otrokove aktivnosti (igranje, stikanje po omarah, »brskanje« po cvetličnih lončkih in podobno) ali pa ne izpolnjujemo njegovih želja. Kot ostala čustva je tudi jeza pogosta in kratkotrajna in jo v tem obdobju otrok izraža predvsem telesno in manj verbalno. Cepetanje, mahanje z rokami, brcanje, upiraje, kričanje, jok so vsakodnevni prizori. Otrok se mora naučiti kontrolirati izbruhe čustev. Mirno mu povejte, zakaj ste njegovo aktivnost prekinili in zakaj se ne sme razburjati. Kljub večji samozavesti, ima lahko otrok izrazite strahove do ene ali več stvari. Otroci se v tem obdobju bojijo predvsem konkretnih stvari: hrupa, živali, glasnih gospodinjskih pripomočkov, izginjanja vode v odtok, odhajanja staršev v službo, čiščenja ušes in še marsičesa, kar se odraslih zdi popolnoma nesmiselno. Otrokove strahove morate sprejeti in jih spoštovati, ker so za otroka resnični. Ko se spomni, da obstaja nekaj strašljivega, mu poskušajte čim bolj jasno dopovedati, da se neke stvari izogibate, ne zato, ker bi se je vi bali, ampak zato, ker se je on boji. Strah se bo še okrepil, če se bo moral otrok velikokrat soočati z njim, prej pa bo pozabljen, če bo imel z njim čim manj izkušenj, zato so metode »poglej, saj ni nič hudega« med otrokovim tuljenjem od strahu popolnoma neuspešne. Otrok ne more postati neustrašen, če ga strašite.
Prehrana in spanje: Zagotavljanje energije in počitka
Pri desetih mesecih otrokova vse večja mobilnost in mentalna radovednost zahtevata dodatno energijo. Tako bo tudi dobil dovolj energije in hranilnih snovi, ki jih potrebuje. Če mu že od samega začetka ponujate raznoliko hrano, mu boste pomagali vzpostaviti zdrave prehranjevalne navade za vse življenje. Hranljiva prehrana, ki zagotavlja vse potrebne vitamine in minerale, je še vedno pomembna. Vitamin D, pogosto imenovan sončni vitamin, ima pomembno vlogo pri razvoju zdravih kosti in zob. Pomanjkanje vitamina D pri majhnih otrocih povzroča rahitis, ki vpliva na mineralizacijo kosti in hrustanca. Ponekod po svetu so nosečnice, doječe matere in majhni otroci izpostavljeni tveganju pomanjkanja vitamina D2. Razlog za to sta vreme in geografska širina, ki nista vedno ugodna za izpostavljenost soncu.
Enoletniki se pogosto upirajo odhodu v posteljo, ne glede na to, ali gre za dnevni počitek ali za nočni spanec. Da otroci potrebujejo dovolj dolg in kakovosten spanec, je jasno vsem. Da to ne bo splet naključij, pa morate zagotoviti starši. Čeprav morda nasvet ni ravno v skladu z vašim delovnim časom, prihaja od strokovnjakov, ki ga neprestano ponavljajo: otrok naj gre v posteljo zgodaj. Pomembno je, da mu s tem, ko je iz meseca v mesec starejši, ne omogočate vedno več ponočevanja. Ni treba, da se trudite otroka uspavati ob sedmih zvečer, če tega doslej niste počeli. Okoli osmih zvečer ali malo čez pa je že čas, ko naj bi otroci legli k nočnemu počitku. Večeri so mirnejši od jutrov. Zgodnji odhod otroka v posteljo je pripraven tudi za vas. Namesto da bi se od napornega dneva (po možnosti še po dolgotrajnem uspavanju) poslovili skupaj z otrokom, vam bo ostalo nekaj časa zase in za skupne trenutke s partnerjem. Pred spanjem boste lahko marsikaj postorili, za kar običajno čez dan nimate časa. Saj veste, tudi to potrebujete, če želite biti zadovoljni. Tako boste bolj sproščeni, čez dan pa se boste lahko intenzivno ukvarjali z otrokom in zvečer legli v posteljo brez slabe vesti, da katero izmed plati življenja zanemarjate. In tako se boste zjutraj tudi lažje in z več moči podali novemu dnevu naproti.
K urejenim spalnim navadam sodi tudi ustrezen dnevni počitek. Njegov namen je, da se otrok sredi napornega dneva odpočije in dobi novih moči za nadaljevanje dejavnosti. Če znate opazovati svojega otroka, boste hitro ugotovili, ali resnično potrebuje počitek ali ne. Tudi če se mu upira, a postaja nemiren, ga še vedno potrebuje, morda krajšega in kasneje kot doslej. Če pa je še ves dan vesel in razigran, ga ne potrebuje več in siljenje k počitku ne bi imelo nobenega smisla.
Posledice neurejenih spalnih navad: Morda se otroku sploh ne bo poznalo, da mu primanjkuje spanca. A težave utegnejo izbruhniti, ko se bodo stvari nakopičile. Spanje je namreč zelo pomembno za nevrološki razvoj. Strokovnjaki opozarjajo, da nezdrave spalne navade močno vplivajo na kasnejše težave s koncentracijo v šoli. Še več, menijo, da verjetno celo obstaja tudi povezava med nekakovostnim spanjem in hiperaktivnostjo. Če ste sami kronično utrujeni ali neprespani, tega zagotovo ne privoščite svojemu otroku. A brez vaše pomoči otroci res lahko zrastejo v kronično utrujene odrasle.
Varnostni kontrolni seznam: Vaš dojenček je zdaj rad v gibanju. V hipu je priplazil čez sobo. Morda se celo dvigne, da vstane in začne hoditi, medtem ko se opira na pohištvo. Po vsej tej dejavnosti poskrbite, da bo vaš dojenček ostal hidriran, tako da mu ponudite vodo med igro in po njej. Poskrbite tudi za varno, nadzorovano igro za svojega otroka. Izberite površino tal, ki jo boste posvetili igri vašega otroka.