Porodniški dopust, obdobje, ko novopečeni starši preživljajo čas s svojim novorojenčkom, je ključni element socialne politike v mnogih državah. Mednarodna organizacija dela (MD) postavlja minimalno trajanje porodniškega dopusta na 14 tednov, kar pa je v praksi le izhodišče za bistveno daljša obdobja, ki jih nudijo razvite države članice Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD). Vendar pa se obseg in višina nadomestila med državami močno razlikujejo, kar ustvarja širok spekter možnosti in izzivov za starše po vsem svetu.
Raznolikost pristopov k porodniškemu dopustu v državah OECD
Države OECD se glede porodniškega dopusta delijo na skrajnosti, od popolne odsotnosti plačanega dopusta do izjemno radodarnih sistemov. Najbolj izrazita skrajnost predstavljajo Združene države Amerike, kjer materam po rojstvu otroka ni zagotovljenega plačanega porodniškega dopusta. Ta edinstven pristop med razvitimi državami je pogosto tarča kritik, saj ZDA označujejo kot najslabšo državo za novopečene starše. Kljub temu obstajajo nianse; Američanke si v povprečju lažje privoščijo neplačan dopust kot matere v nekaterih državah, ki nudijo delno nadomestilo. Nekatere redke zvezne države v ZDA sicer same urejajo vsaj nekaj plačanega porodniškega dopusta, kar ponuja lokalizirane rešitve v tej siceršnji pravni praznini.
Na drugi strani lestvice se nahajajo evropske države, ki so znane po svoji radodarnosti. Med njimi izstopa Estonija, ki materam omogoča kar 166 tednov porodniškega dopusta. Ta dopust je tudi finančno dobro podprt, saj mama, ki ga v celoti izkoristi, prejme nadomestilo v višini več kot polovice svojih rednih prihodkov. Vendar pa je v državah z zelo dolgim porodniškim dopustom praksa pogosto takšna, da je večina nadomestila zgoščena v začetnem obdobju, medtem ko se v preostalem delu znatno zniža ali celo odpravi. Najmanj tednov plačanega porodniškega dopusta imajo matere v Mehiki, kjer ta znaša le 12 tednov, kar je znatno manj kot v Estoniji.
Kot dober kazalnik radodarnosti se lahko izkaže preračun, za koliko tednov rednih prejšnjih prihodkov bi zadoščali prejemki celotnega porodniškega dopusta. Na tem področju ponovno vodi Estonija, kjer bi celoten porodniški dopust materam omogočil prejemek za 85 tednov njihovih siceršnjih prihodkov. Sledijo Madžarska (skoraj za 72 tednov) ter Slovaška, Latvija in Češka, kjer bi to zadoščalo za nekaj več kot 53 tednov.
Glede očetovskega dopusta so razmere v državah OECD bolj skromne. Očetje ob rojstvu otroka običajno koristijo le kratek dopust, a večina držav v tem obdobju nudi nadomestilo skoraj celotnega dohodka. Osem držav OECD očetom sploh ne nudi specifičnega dopusta, trinajst pa jih omogoča do dva tedna. Japonska in Južna Koreja ponujata možnost celoletnega očetovskega dopusta, vendar je ta možnost redko izkoriščena, le okoli dva odstotka moških se jo odloči koristiti. Podobna zakonodajna možnost, a z manjšim izkoriščanjem, se pojavlja tudi v zahodnih državah. Velika Britanija je pred leti zaznala povečano zanimanje očetov za daljši dopust, a je navdušenje kmalu splahnilo. Dve študiji iz Velike Britanije in Kanade sta pokazali, da kariere žensk v povprečju bolj trpijo zaradi otrok kot kariere moških. V Sloveniji se pravila glede očetovskega dopusta spreminjajo; po novem imajo očetje na voljo le še 30 dni plačanega dopusta.
Drugi dejavniki, ki vplivajo na porabo porodniškega dopusta
Zakonodajna določila so le en vidik. Na porabo porodniškega dopusta vplivajo številni drugi dejavniki. Če zelo dolg porodniški dopust za ženske pomeni težave pri nadaljevanju kariere, ga morda ne bodo v celoti izkoristile. Po podatkih OECD največ javnih sredstev za plačilo porodniškega dopusta na rojenega otroka namenja Luksemburg, sledijo Norveška, Estonija, Švedska, Finska, Češka, Danska in nato Slovenija.
Za ženske, ki si prizadevajo za materinstvo in kariero | Irene Mora | Inštitut TED
Osebne izkušnje življenja in dela v tujini
Poleg zakonskih okvirov porodniškega dopusta, ki se nanašajo na domače okolje, številni posamezniki izkusijo tudi življenje in delo v tujini, kar ponuja edinstvene perspektive na družinske in karierne odločitve.
Maja Novak - Mayita je po 15 letih potovanj in dela v tujini delila svoje izkušnje. Po prvem potovanju je začela iskati načine, kako bi lahko več potovala in s tem zaslužila. Njena pot se je začela z delom v ZDA v ameriškem taboru za skavte, kjer je izboljšala angleščino in spoznala nove ljudi. Po vrnitvi v Slovenijo si je uredila "working holiday" vizo za Novo Zelandijo, kjer je delala kot au-pair. To izkušnjo danes priporoča mladim, saj je globlje cenila sodelovanje z družino. Med potovanji je delala kot prostovoljka in receptorka v Mehiki, kjer se je urila v španščini. Delo na križarki ponuja možnost potovanja in zaslužka, običajno za natakarje, kuharje, animatorje ali prodajalce. Delovnik traja do 12 ur, s prostim enim dnem na teden. Začetna investicija znaša med 1000 in 1500 evri, mesečni zaslužek pa od 1500 do 2000 evrov plus dodatki. Delo na jahti je še bolj zahtevno, s konkurenco, ki zahteva samoiniciativnost in vztrajnost. Delo za najbogatejše ljudi zahteva preciznost, predanost in do 18 ur dela na dan. Začetna investicija znaša vsaj 2500 evrov, začetne plače pa se pričnejo pri 2000 evrih, z možnostjo dodatkov.
Lana Razpotnik je Slovenka, ki od leta 2017 živi v Londonu s partnerjem in dvema hčerkama. Kljub prvotni navezanosti na Ljubljano jo je ljubezen pripeljala v London. Kot diplomirana umetnostna zgodovinarka in magistrska študentka dediščinskega turizma je sprva pričakovala, da bo hitro našla službo v kulturni ustanovi, a je pristala v fitnes in velnes industriji. Danes je vodja dveh fitnes klubov, odgovorna za širok spekter dejavnosti. Obe hčerki sta rojeni v Londonu in imata britansko ter slovensko državljanstvo. Lana poudarja raznolikost Londona, ki ponuja nešteto možnosti za raziskovanje, vendar pa otroci tam preživijo veliko časa v vrtcu (do 10 ur dnevno), kar ni idealno. Porodniški dopust v Veliki Britaniji je sestavljen iz državnega (do 39 tednov, odvisno od povprečnega zaslužka) in službenega, ki ga dodeli podjetje. Varstvo otrok je organizirano preko vrtcev (večinoma zasebnih do 3. leta), childminderjev (varuške v svojem domu) ali varušk na domu. Vrtci so odprti od 7.30 do 18.30, mesečni stroški pa lahko znašajo okoli 1700 funtov. Lana pogreša družabni vidik Ljubljane, "kofetkanje", dostopnost naravnih sokov in pijač ter bližino gričev in kolesarskih prog. London pa ponuja neomejene možnosti, raznolikost kultur in vrsto dogodkov. Kljub temu se večina izseljencev sprašuje o vrnitvi v Slovenijo zaradi družine, prijateljev in mirnejšega načina življenja, a London je postal njihov dom.
Pravne in socialne vidike dela ter starševstva v Evropski uniji
Na ravni Evropske unije so določeni standardi glede pravic zaposlenih, ki se nanašajo tudi na starševstvo. Vsi zaposleni imajo pravico do najmanj štirih tednov plačanega letnega dopusta. Vsak od staršev ima pravico do najmanj štirih mesecev starševskega dopusta, od katerih sta vsaj dva meseca plačana in neprenosljiva. Ta pravica do dopusta lahko traja do otrokovega osmega leta starosti, v nekaterih državah pa je ta starostna meja nižja. Očetje ob rojstvu otroka lahko koristijo deset delovnih dni očetovskega dopusta. Delodajalci ne smejo omejevati teh pravic glede na vrsto pogodbe ali dolžino delovne dobe. Delavka mora izkoristiti vsaj dva od 14 tednov obveznega materinskega dopusta. Delodajalec ne sme odpustiti delavke med nosečnostjo ali med materinskim dopustom. Vsi zaposleni imajo pravico do oskrbovalskega dopusta petih delovnih dni na leto. Zaposleni imajo pravico do odsotnosti zaradi višje sile iz nujnih družinskih razlogov. Ob vrnitvi s starševskega, očetovskega ali oskrbovalnega dopusta imajo zaposleni pravico do vrnitve na isto ali podobno delovno mesto pod enakimi pogoji.
V Avstraliji imajo zaposlene mamice pravico do 12-mesečnega porodniškega dopusta, ki je plačan s strani delodajalca le, če se ta tako odloči. V nasprotju z ZDA, kjer porodniškega dopusta ni, 90 % delodajalcev v Avstraliji plača porodniški dopust, čeprav ne vsi za celotno obdobje in v različnih deležih. Na Papui Novi Gvineji in v ZDA zakonsko ni denarnega nadomestila v času po rojstvu otroka. V Omanu te pravice ni bilo do leta 2011. 107 držav zagotavlja denar iz socialnih shem, v 47 državah to breme nosi delodajalec, v 16 pa delodajalec in država delita stroške. Raziskave kažejo, da je financiranje s strani države boljše, saj preprečuje diskriminacijo žensk pri zaposlovanju. Na Danskem so delodajalce razbremenili z ustanovitvijo sklada za kritje stroškov porodniških dopustov.
V ZDA matere sicer imajo pravico do 12-tedenskega neplačanega porodniškega dopusta, a si ga zaradi odsotnosti dohodkov pogosto ne morejo privoščiti v celoti in se vrnejo na delo že po šestih tednih. Debata o poporodni oskrbi po svetu je v ZDA sprožila burne razprave. Nekatere Američanke si želijo sistem, ki bi bolje urejal porodniški dopust, medtem ko drugi podpirajo obstoječi sistem, saj ne želijo višjih davkov in menijo, da je skrb za družino osebna odgovornost.
Francozinje so upravičene do 16-tedenskega porodniškega dopusta, ki je razdeljen na obdobje pred in po porodu. V primeru dvojčkov, trojčkov in večkratnih porodov se porodniški dopust podaljša v nekaterih državah, kot so Kitajska, Estonija in Kazahstan (za dva tedna), ter v Peruju in na Portugalskem (za štiri tedne).
Dolgotrajna oskrba in spremembe zakonodaje v Sloveniji
V Sloveniji je bil leta 2023 sprejet krovni Zakon o dolgotrajni oskrbi, ki je začel veljati avgusta istega leta. Gre za ključen zakon za osebe, ki zaradi starosti, bolezni ali invalidnosti potrebujejo podporo pri vsakodnevnih opravilih. Dolgotrajna oskrba je zasnovana kot živi sistem, ki se bo prilagajal demografskim spremembam, družbenim trendom in tehnološkemu razvoju. V okviru tega zakona so bile vzpostavljene vstopne točke za dolgotrajno oskrbo, zaposleni so bili strokovnjaki, ki predstavljajo prvi stik za bodoče uporabnike. Vzpostavlja se tudi mreža lokalnih izvajalcev dolgotrajne oskrbe.
Najnovejše spremembe zakona, predlagane v Državnem zboru, prinašajo nadgradnje sistema. Upokojenci bodo lahko vstopili v sistem oskrbovalca družinskega člana in ob tem prejemali 1,2-kratnik minimalne plače in 40 odstotkov zajamčene pokojnine. Novela ureja tudi prehod obstoječih uporabnikov storitve e-oskrbe, tako da nihče ne bo ostal brez storitve. Pomemben del sprememb se nanaša na kadre v socialnem varstvu, kjer se uvajajo dodatki v poklicih socialnega varstva, ki predstavljajo ključen del plače. Te spremembe naj ne bi obremenjevale izvajalcev, torej domov starejših, in se ne bi prevajale v višje položnice uporabnikov. Poleg tega se uvaja kapica za plačilo hotelskega dela v domovih starejših, ki ne sme presegati minimalne zajamčene pokojnine (781 evrov).
Pripravljeno je bilo tudi uskladitveno amandma k 48. členu, ki odpravlja neusklajenost, do katere je prišlo zaradi sprejetih amandmajev k 25. in 37. členu. Predlog zakona je bil obravnavan na Odboru za delo, družino, socialne zadeve in invalide, kjer so predstavniki predlagatelja, zakonodajno-pravne službe, Državnega sveta in drugih organizacij predstavili svoja stališča. Večina strank je predlog zakona podprla, izpostavljajoč potrebo po zagotovitvi pogojev za nemoteno izvajanje zakonskih pravic in rešitev, ki omogočajo upokojencem status oskrbovalca družinskega člana. Opozicija je izpostavila pripombe delodajalcev glede obveznega prispevka in vprašanja o dostopnosti storitev dolgotrajne oskrbe na domu ter pomanjkanju kadra.
Poslanska skupina Levica je poudarila, da dolgotrajna oskrba ni storitev, temveč civilizacijski temelj solidarne družbe, ki mora ostati pravica in ne privilegij. Podprli so predlog, ker prinaša izboljšave, gradi bolj pravičen svet in uveljavlja vrednote, kot so skrb za človeka, dostojanstvo in javno dobro. Poslanska skupina nepovezanih poslancev je izpostavila, da predlog naslavlja ključne družbene izzive sodobne družbe, vendar pa je treba preveriti, ali ljudem v praksi dejansko zagotavlja vse, kar potrebujejo.
Potovanja in delo v tujini: Pogled v prihodnost
Zgodbe posameznikov, kot sta Maja Novak in Lana Razpotnik, osvetljujejo izzive in priložnosti, ki jih prinašajo globalizacija in mobilnost. Medtem ko se razprave o porodniškem dopustu in socialnih pravicah nadaljujejo v domačem okolju, se življenjske poti mnogih prepletajo z mednarodnimi izkušnjami, ki bogatijo posameznike in širijo obzorja. Zlasti mlajše generacije se vse bolj odločajo za delo in življenje v tujini, kar prinaša tako osebne kot tudi širše družbene posledice, ki jih je vredno raziskovati naprej. Pri načrtovanju potovanja v tujino je ključno preveriti veljavnost dokumentov, spremljati razmere na območju načrtovane poti, poskrbeti za ustrezno zdravstveno zavarovanje ter upoštevati navodila tamkajšnjih oblasti. V nekaterih državah, kot je Kosovo, je zdravstvena oskrba lahko neustrezna, zato je priporočljivo vnaprej plačati storitve. Cestne razmere in prometna varnost se po svetu močno razlikujejo, zato je potrebna previdnost. Državljani EU lahko na Kosovo vstopijo z veljavno osebno izkaznico, vendar pa je treba biti pozoren na določila srbskih mejnih organov glede vstopa na Kosovo. V primeru potrebe po konzularni pomoči se lahko slovenski državljani obrnejo na veleposlaništvo ali konzulat Republike Slovenije.