Prvi meseci življenja dojenčka so ključni za njegov celostni razvoj, vključno z gibalnim razvojem in vzpostavitvijo pravilne drže. Način, kako starši ravnamo z dojenčkom v tem občutljivem obdobju, ima lahko dolgotrajen vpliv na njegovo dobro počutje. Zavedanje o pravilnih prijemih in položajih med nošenjem, hranjenjem in previjanjem lahko bistveno pripomore k bolj zdravemu gibalnemu razvoju in prepreči morebitne težave v prihodnosti.
Pomembnost pravilnega prijemanja v prvih mesecih
Otroci z gibanjem spoznavajo svoje telo in svet okoli sebe. Za spodbujanje čim bolj vzravnane in uravnotežene drže ter zdrav gibalni razvoj pa je zelo pomembno, kako ravnamo z njim v prvih mesecih. V prvih mesecih dojenček sicer glavo obrača, ne more pa je zadržati proti sili teže. Zato naj v naročju LEŽI. Eno roko moramo imeti pod otrokom. Podpiramo mu hrbet in glavo, ki nam ne sme zdrkniti vznak čez naš komolec. Bradica naj se rahlo naslanja na njegove prsi, roki pa naj ne visita navzdol. Nosimo ga izmenoma na eni ali drugi roki. V tem obdobju ga nikakor ne smemo nositi v pokončnem položaju, stisnjenega na svojih prsih! Pod silo teže se bo ves zgrbil sam vase ali pa si bo pri obvladovanju glave pomagal tako, da se bo zakrčil v ramenskem obroču.
Uporabo pripomočkov, kot so kengurujčki, v prvih mesecih odsvetujemo, saj lahko neustrezno omejujejo otrokovo gibanje ali ga postavljajo v nepravilen položaj. Bolj so priporočljive rute ali trakovi, v katerih dojenček počiva bolj postrani, vendar ga moramo tudi v tem primeru podpirati v trupu in paziti, da dojenček ni preveč pokrčen ali sključen, saj mu tak položaj lahko ovira dihanje. Ker se dojenček v njih ne more gibati, jih uporabimo le za krajši čas in ne za dolge izlete.
Ko ga peljemo na sprehod, ga položimo v voziček, ki ima ravno dno in ga ne vozimo v »lupinici«. Saj tudi odraslim daljše sedenje ali celo spanje v avtomobilskem sedežu ni udobno. Dojenčki, ki v vratu in trupu še niso čvrsti, pa se pogosto zvijejo v povsem neustrezne položaje.
Pravilni položaji med hranjenjem in podiranjem kupčka
Dojenje poteka lahko leže ali pa v polsedečem položaju. Otroka k prsim prislonimo. Ni treba, da se sklanjamo nadenj. Tak položaj je neugoden tako za mamo kot tudi za otroka. Spet podpiramo trup in glavo, ki ne sme viseti vznak. Pri hranjenju po steklenički otroka vzamemo v naročje v podoben položaj. Tako bo dojenček vseeno čutil objem in toplino. Da bo otroku bolj udobno, prekrižamo svoji nogi (ko nam leži na levi roki, prekrižamo desno nogo čez levo in obratno). Tudi zdaj pazimo, da je glava poravnana s trupom in podprta, bradica naj bo rahlo naslonjena na prsi, z dudo jeziček malo potiskamo navzdol.
Kupček podiramo tako, da se nagnemo malo nazaj in si otroka položimo čez ramo. Ni treba, da hodimo z njim naokoli. Lahko ga rahlo masiramo po hrbtu, ne smemo pa ga stresati. Nekaterim otrokom bolj ustreza, če nam ležijo na roki ali pa so zleknjeni čez kolena.
Dvigovanje in previjanje dojenčka
Ko otroka polagamo v posteljico ali na previjalno mizo, ga objamemo okrog ramen tako, da podpremo glavo, ga obrnemo na bok in na podlago najprej naslonimo ritko. Na hrbet ga obrnemo, ko že leži, rameni pa počasi spustimo šele, ko na njegovem obrazu razberemo, da se je novemu položaju prilagodil. Ko ga dvigamo, ponovimo gibe v obratnem vrstnem redu. Otroka primemo za rameni, ga obrnemo na bok, dvignemo najprej zgornji del trupa in si ga položimo v naročje.
Pri previjanju otroka ne dvigujmo tako, da ga primemo za stopala, pač pa ga primemo za stegno, kot kaže slika, in mu nogici pokrčimo proti trebuščku. Pri tem ritko privzdignemo le toliko, da lahko postavimo pleničko.
Spodbujanje gibalnega razvoja: "Pase kravice" in opiranje na roke
Še vedno velja staro navodilo, da naj dojenček »pase kravice«. Med previjanjem ga za krajši čas obrnemo na trebuh. Po prvem mesecu bo začel dvigati glavico, pri treh mesecih pa se večina že lepo opre na komolce in v tem položaju celo uživa. Če mu roki uhajata nazaj, mu pomagamo tako, da ga podpremo ob ramenih in nadlahteh, kot kaže slika.
Okrog petega meseca se otrok začne opirati visoko na iztegnjeni roki ali roki izteguje k igračam. Ko dojenček glavo že dobro obvladuje (običajno med tretjim in četrtim mesecem, nekateri pa še kasneje), ga smemo nositi pokonci. Še vedno pa ga moramo podpirati v trupu. Zato je najbolj enostavno, da ga z eno roko naslonimo nase tako, da lahko gleda okrog sebe, z drugo pa podpremo pod ritko in stegni. Ko sedi v naročju, ga z drugo roko podpremo ob pasu.
Hranjenje na žličko in izogibanje neprimernim položajem
Pri hranjenju po žlički je najbolje, da nam sedi v naročju. Spet mu podpremo hrbet in glavo, ki mora biti pokonci. Žličko položimo na spodnjo čeljust in konico jezika ter počakamo, da otrok z ustnicama sam pobere hrano z nje. Če se mu zaleti, pa ga le zasukamo navzdol in po potrebi udarimo z roko po hrbtu.
V starosti, ko začnemo dodajati mešano hrano, dojenčki še ne morejo sedeti samostojno. Če otroka hranimo v stolčku ali »lupinici«, kjer je naslonjen nazaj, pa hrana sama steče navzdol in verjetnost, da se mu bo zaletelo, je večja. Dokler je otrok v hrbtu še mehak, ga ne posedamo med blazine. Bolje je, da ga položimo na tla. Tam bo lahko bral in se prevračal po mili volji ter si tako krepil mišice, hrbtenica pa pri tem s težo ne bo obremenjena. Samostojno lahko sedi šele, ko je sposoben sedeti z zravnano hrbtenico.
Nošenje v pokončnem položaju in igra
Ko otrok že obvladuje glavo in trup (večina okrog sedmega meseca), ga lahko nosimo v pokončnem položaju, in sicer tako, da ga z eno roko podpiramo pod stegnom in ritko, z drugo pa pazimo, da ne omahne. Običajno se močno zanima za svet okoli sebe in se v naročju ves čas vrti. Otroku se vedno dobro zdi, ko se z njim igrajo tudi starši.
Prve mesece si ga položimo v naročje, kot kaže risba, in se pogovarjajmo z njim. Zazrl se bo v naš obraz, kmalu pa se mu bo tudi nasmehnil in nam začel »odgovarjati«.
Učenje hoje in naravni razvoj
Glede hoje velja enako: nič siliti! Učenje hoje ni potrebno. Pustimo otroku, da kobaca po prostoru. Ko bo dovolj močan, bo začel plezati po nas ali se dvigovati ob pohištvu. S prestopanjem ob opori bo pridobil ravnotežje in ko bo dovolj stabilen, bo samostojno zakorakal v svet! Večina otrok shodi med 12. in 18. mesecem starosti.
Jok dojenčka in pomirjanje s hojo
Večina dojenčkov, predvsem mlajših od šestih mesecev, preneha jokati, če mamica ali očka z njimi v naročju vstane, jih začne nežno zibati in z njimi hodi gor in dol po prostoru. V želji odkriti najbolj učinkovit način za umiritev dojenčka, da bi prenehal jokati, so znanstveniki pozorno preučevali obnašanje dojenčkov. Ugotovili so, da navedeno drži - dojenčki se v naročju stoječega starša ne samo umirijo, temveč se v celoti sprostijo, telesni gibi se umirijo in zniža se njihov srčni utrip.
Vaje pri nordijski hoji s palicami
Raziskava iz leta 2013, objavljena v strokovni reviji Current Biology, je potrdila, da so bili otroci bolj umirjeni med stoječim pestovanjem, kar se je odrazilo v počasnejšem srčnem utripu in manj gibanja. Po mnenju znanstvenikov je umirjen odziv posledica sočasnega odziva motoričnih, srčnih in telesnih funkcij, ki izhaja iz evolucijske nagonske želje po preživetju. V preteklosti so mamice ob nevarnosti z dojenčkom v naročju zbežale, dojenčki pa so nagonsko mirovali, da jih ne bi ovirali pri begu. Jok je bil eden od odzivov na nevarnost, ki je v materinem naročju izzvenel. To se je ohranilo vse do danes, zato se otrok skoraj vselej umiri, ko mamica vstane, saj dobi občutek, da je nevarnost minila in je popolnoma varen v materinem objemu.
Starši bi morali vedeti, da dojenčka ne bodo razvadili, če bo preveč po rokah. Čeprav je včasih naporno, si je treba zapomniti, da otrok ravna nagonsko - potrebuje ljubezen, objem, za varnost mora čutiti naklonjenost in bližino. Zibanje dojenčkov je zgodovinsko dokazano učinkovita metoda tolažbe, ki jim daje občutek varnosti in ljubezni. V nekaterih kulturah mamice stalno nosijo otročka s seboj v culi ali nosilki, njihovi otroci pa so pogosto najbolj zadovoljni in srečni. Strokovnjaki vse glasneje odsvetujejo, da bi dojenčke pustili jokati zaradi številnih slabih učinkov.
Spanje dojenčka: razumevanje in podpora
Spanje dojenčkov je pogosto vir skrbi za starše. Dojenčki imajo drugačne spalne vzorce kot odrasli, spijo v krajših obdobjih čez dan in noč. Če je otrok buden, živahen, pridobiva na teži in je zadovoljen, dodatno spanje običajno ni težava. Vendar pa je poznavanje spalnih navad ključno za njegov razvoj in počitek staršev. Na spanec lahko vplivajo razvojni skoki, zobki ali spremembe v rutini. Če vas skrbi, še posebej če novorojenčka težko zbudite ali je med budnostjo zelo zaspan, se posvetujte s pediatrom. Če dojenček vztrajno spi več, kot je običajno za njegovo starost, in kaže druge znake, kot so slabše hranjenje ali zmanjšana odzivnost, je najbolje poiskati zdravniško pomoč.
Novorojenčkovo dihanje še ni zrelo in s pogostejšim prebujanjem se varuje, da med enim in drugim vdihom ne bi minilo preveč časa. Zato je zanj zdravo, da ne spi v kosu 10 ali 12 ur. Dojenčki ne spijo trdno, ampak bolj dremljejo. Zato dojenček čuti, ko ga odložite, in prične jokati, čeprav se je pravkar podojil. Ne počuti se varnega in išče bližino. Otrokovo najljubše zatočišče je vaše naročje, kjer vas vonja in sliši vaš srčni utrip.
Otroka pred četrtim mesecem ne moremo »razvaditi«. Tudi kasneje ga ne moremo »slabo navaditi«, vendar mu lahko postane normalno, da je med uspavanjem vedno na dojki ali v naročju. S to navado samo po sebi ni nič narobe, vendar sčasoma, ko si boste želeli spremembe, jih bo potrebno začeti delati na spreminjanju spalnih asociacij. Pomembno je, da se teh sprememb lotite, ko to globoko v sebi začutite vi in ne zaradi pritiskov okolice.
Pet najpogostejših zmot glede spanja in uspavanja vključuje prepričanje, da se učenje spanja začne že od rojstva, da ukinitev nočnega dojenja prinese več spanja, da bo otrok po močnih večerjah spal bolje, da je mamino mleko premalo kalorično, če se otrok prebudi ob odložitvi, ter da je mirna risanka pred spanjem dobra večerna praksa.
Gnezdo za dojenčke: varno zatočišče
Gnezdo za dojenčke ponuja rešitev za zagotavljanje varnega in stabilnega okolja. Gnezdo novorojenčku omeji prostor okoli njega, s čimer mu ponudi varnost in zaščito, kadar ni v naročju. Omogoča mu možnost gibanja na ravni podlagi in nabiranje čutno gibalnih izkušenj, ki so ključne za nadaljnji gibalni razvoj. Dojenčki v gnezdu se lažje umirijo in zaspijo, saj čutijo omejen prostor in varnost. Gnezdo je tudi praktično, saj ga lahko prestavimo kamorkoli želimo, dojenčku pa tako vedno nudimo varno in domače okolje.
Gibalni razvoj in pravilni položaji (po Špeli Gorenc Jazbec)
Dipl. fizioterapevtka Špela Gorenc Jazbec prikaže vse položaje in prijeme za pravilno držanje dojenčka med 0-3 mesecem. Pri vseh je pomembno, da dojenčka podpiramo v najširšem delu glave in da menjavamo strani, da dojenček dobi občutek obeh svojih strani.
Pravilno držanje dojenčka v naročju: Dojenčka namestimo na sredino telesa, medenico podpremo z roko, s katero držimo nogo. Rahlo potegnemo navzgor, da rahlo podaljšamo stran telesa, ki je oddaljena od nas. Druga roka podpira glavo, ne smemo pa je držati za vrat, saj to povzroči, da glava zdrkne nazaj. Obe roki morata biti usmerjeni naprej. Spodnjo roko, s katero držimo oporo za medenico, moramo nogice pokrčiti vsaj za 90 stopinj, da naredimo položaj stolčka, s tem omogočimo, da je dojenček čim bolj aktiven v predelu trebuha in da lažje kontrolira glavo.
Držanje otroka v položaju na boku: Iz položaja na naročju ga obrnemo na bok, tako da je njegov hrbet ob našem trupu. Pomembno je, da podpiramo njegovo glavo, da ne pada navzdol ali nazaj. Zgornja noga naj bo pokrčena. Vse to dosežemo tako, da naše komolce prepeljemo naprej. Podpiramo ga delno na boku, delno na trebuhu in ga lahko čvrsto pritisnemo ob svoje telo.
Obračanje v trebušni položaj: Iz bočnega položaja lahko dojenčka obrnemo na trebušni položaj. Primemo njegovo rokico, skušamo obrniti tako, da je dlan čim bolj obrnjena proti njegovemu obrazu. Njegovo roko rahlo potegnemo naprej, spodnjo roko počasi premikamo na trebuh. S tem dosežemo, da sta obe dojenčkovi roki obrnjeni naprej čez našo roko, s spodnjo roko mu dajemo oporo na trebuhu.
Pravilno držanje dojenčka, ko naslonimo na svoje telo: Pri tem načinu mora dojenček vsaj malo že znati obvladovati svojo glavo. Vsa teža dojenčka je na naši spodnji roki in ga držimo z roko za njegovo stegne oziroma za kolk. Pomembno je, da malo potegnemo navzgor in navzven, s čimer držimo aktivnost v njegovem trupu. Obe roki morata biti obrnjeni naprej. Če dojenček glave še nekontrolirano ne obvlada, lahko naredimo položaj, tako da ga primemo za obe nogici, rahlo privzdignemo navzgor njegovo medenico. S tem dosežemo, da dojenčkova glava počiva na našem telesu.
Pomembno je, da dojenčka pri držanju, dvigovanju v naročje, hranjenju vedno držimo enkrat na eni strani, drugič na drugi strani. Izmenjavanje strani svojih rok mu daje občutek enakosti obeh strani.
Jok in starševska skrb: razumevanje in podpora
Vsi dojenčki jokajo, to je dejstvo. Vendar pa starši pogosto ne vedo, kako pravilno ravnati. Nekateri menijo, da dojenčka ne smemo prepogosto vzeti v naročje, da se ne bi razvadil, drugi pa poudarjajo, da ljubezen in pozornost otroka ne moreta razvaditi. Sosedje pa dodajajo, da se morajo otroci že kot dojenčki naučiti samostojnosti.
Ko dojenček joka, je pomembno ugotoviti vzrok: je lačen, moker, osamljen, ga dajejo vetrovi, mu je hladno ali pretoplo? Če nič od naštetega ne deluje, je lahko vzrok neznan. Znanstveniki so ugotovili, da eden od petih dojenčkov joka brez očitnega razloga. Vendar pa jok dojenčka ni znak, da je nekaj narobe z njim. Jok je njegov način komunikacije.
Prepričanje, da je jokanje dobro za dojenčkova pljuča, je napačno. Prav tako ni res, da dojenčka puščamo jokati, da bi se sam potolažil. To je lahko znak obupa in izčrpanosti staršev. Šole za starše včasih še vedno svetujejo, naj dojenčka, ki dalj časa joka, položimo v posteljico in zapremo vrata.
Vendar pa obstaja bistvena razlika med jokom dvomesečnega dojenčka in jokom dveletnika, ki mu ne kupimo lizike. Dojenčki jokajo iz različnih, a enakovredno pomembnih razlogov: dolgčas, osamljenost, želja po družbi staršev, lakota ali prebavne težave. Če na otrokov jok vedno odgovorimo, mu damo vedeti, da smo tukaj zanj in mu pomagamo. S tem gradimo zaupanje, ki je nujno potrebno za vzgojo.
Številne raziskave kažejo, da otroci, ki so jih starši kot dojenčke takoj potolažili, kot večji mački in otroci jočejo precej manj. S takojšnjim odzivom na otrokov jok ga ne učimo slabe navade, temveč ga učimo, da lahko uspešno komunicira z nami. Tudi če nikoli ne ugotovimo, zakaj otrok joka, najmanj, kar ve, je, da ni zapuščen.
Če dojenček joka, ga pristavimo k prsim. To je naraven način tolažbe, ki ga sproži hormon oksitocin, ki poveča ljubezen in zaščitniškost dojenčka. Če otrok še vedno joka, je morda čas za začetek uvajanja goste hrane ali pa gre skozi obdobje skokovite rasti.
V primeru prekomernega joka nekaj dni na teden, je mogoče vzrok v hrani, ki jo je jedla doječa mamica. Nekateri dojenčki so zelo občutljivi na dodatke vitaminov, mineralov ali fluroidnih nadomestkov.
Tehnike za tolažbo vključujejo tudi toplo kopel, masažo in uporabo rute ali slinga. Vse te metode pomagajo umiriti dojenčka in mu nudijo občutek varnosti. Če je dojenček preobremenjen s stimulusi, se z njim umaknite v mirnejše okolje.