Primer zdravnika Kermita Gosnella iz Philadelphie, ki je bil spoznan za krivega umora novorojenčkov po medicinsko sproženih splavih in nenaklepnega uboja ženske, je pretresel javnost. Ta tragični dogodek je ponovno osvetlil zapleteno in pogosto kontroverzno temo splava, hkrati pa ponudil priložnost za razpravo o zakonodaji in praksi na tem področju, tako v ZDA kot tudi v Sloveniji. Medtem ko je v ZDA prišlo do pomembnih premikov v zakonodaji, ki so omejili pravico do splava, Slovenija ohranja relativno liberalen pristop, ki pa ni brez svojih posebnosti in izzivov.
Klinika groze: Primer Kermita Gosnella
V Philadelphii je porota za krivega spoznala zdravnika Kermita Gosnella, ki je izvajal splave v poznejših mesecih nosečnosti. Tožilec zanj zahteva smrtno kazen, poročajo ameriški mediji. 72-letni zdravnik je obsojen umora treh otrok, ki so se rodili s pomočjo medicinsko sproženega poroda. Gosnell jim je po porodu v hrbtenico zaril operacijske škarje. Porota ga je oprostila umora četrtega otroka, ki je po porodu celo zajokal, a mu je Gosnell hitro prerezal vrat. Je pa obsojen tudi nenaklepnega uboja ženske, ki ji je za izvedbo splava v visoki nosečnosti odmeril preveliko količino zdravil.
Gosnell je splave opravljal kar tri desetletja, v tem času pa je opravil na tisoče splavov. S svojo dejavnostjo je zaslužil okoli 1,8 milijona ameriških dolarjev letno, so sporočile oblasti. Njegov nekdanji uslužbenec je na sojenju pričal, da je zdravnik rutinsko opravljal splave ženskam, ki so bile noseče več kot 24 tednov. Pričanja in prikazovanje dokazov so bila mučna: porota in javnost sta izvedeli, kako je zdravnik ženskam sprožal porode in nato moril še kako žive in jokajoče otroke. Tako so na sodišču izvedeli za usodo otroka, ki so ga na svet spravili pri 30 tednih nosečnosti. Gosnell naj bi celo komentiral, da je otrok dovolj velik, da gre sam na avtobus. Drugi otrok se je za življenje boril dolgih 20 minut, a Gosnell ga je vztrajno zbadal s škarjami in mu skušal pretrgati hrbtenjačo, kar mu je na koncu tudi uspelo. Tretji otrok je bil rojen na stranišču in se je premikal, a mu je zaposleni pretrgal hrbtenjačo.
Gosnellov odvetnik je vztrajal, da je šlo za fetuse, ki se niso rodili živi. Pri premikanju in zvokih, ki so jih po porodu ustvarjali, naj bi šlo za krče, ki pa ne dokazujejo, da je šlo za živo rojene otroke, je vztrajal njegov odvetnik. Dejal je tudi, da so tožilci rasisti, ki so napadli njegovo temnopolto stranko. Gosnell ni pričal, njegov odvetnik pa tudi ni na zaslišanje povabil niti ene priče, ki bi pričala v korist zdravniku.
V njegovi kliniki je bilo zaposlenega veliko kadra, ki ni bil usposobljen za opravljanje zdravstvene dejavnosti. Med njimi je bila tudi Gosnellova žena Pearl, ki je na sodišču priznala krivdo in pričala zoper moža. Tožilci so na sodišču dejali, da je bila klinika "hiša groze", v kateri je Gosnell zaposlil nestrokovni kader. Tako je leta 2009 zaradi prevelikega odmerka zdravil na njegovi kliniki umrla 41-letna begunka iz Nepala. Zdravnikovi odvetniki so vztrajali, da je ženska umrla zaradi nepričakovanih zdravstvenih zapletov, ne zaradi napačnega odmerka zdravil. Tožilec je v svojem zaključnem govoru Gosnellu dejal: "Ali ste človek? Odmerili ste preveč zdravil za žensko in vtikali nože v hrbte dojenčkov?"
Gosnellova klinika se je nahajala v revnem predelu zahodne Philadelphie. Preiskovalci so tam odkrili vrečke in steklenice z deli fetusov in tudi že formiranih otrok. Med njimi so bile na primer tudi odsekane noge, so v poročilo zapisali preiskovalci. Na kliniki je bilo ogromno nesteriliziranega in umazanega operativnega orodja, krvavega pohištva, v nekaterih prostorih so celo odkrili mačke. Ob prebiranju obsodbe je bil zdravnik popolnoma miren. Tožilci bodo čez dober teden predstavili dokaze, s katerimi bodo skušali poroto prepričati, da si Gosnell zasluži smrtno kazen.
Razprava o splavu: Med zagovorniki in nasprotniki
Je pa sojenje sprožilo razpravo med zagovorniki in nasprotniki splava. Slednji pravijo, da je primer razkril grozo, ki se skriva na klinikah za opravljanje splavov, zagovorniki pa opozarjajo, da je primer razkril grozo, ki kaže na to, kaj bi se zgodilo, če bi sistem še bolj zaostril zakon o splavu. Primer je razkril tudi, da sistem ni imel nadzora nad zasebnimi klinikami, ki so v tej ameriški zvezni državi opravljale splave. Kar 15 let je bila ta naloga na stranskem tiru. Nato pa se je pred dvema letoma zgodila racija na kliniki Kermita Gosnella, ki je razkrila grozljive podrobnosti.
Umetna prekinitev nosečnosti (splav) ni navaden in enostaven medicinski postopek. Za mnoge ženske je splav prelomni trenutek s posebnimi fizičnimi, čustvenimi in duhovnimi posledicami. Po splavu ženska nima psihološke pomoči, zavetja, objema, niti sočutja s strani tistih, ki so opravili splav. Odide iz bolnišnice z občutkom praznine in žalosti.
Zakonodaja o splavu v Sloveniji
Splav je v Sloveniji legalen od leta 1977 in dovoljen na zahtevo nosečnice iz kateregakoli razloga pod pogojem, da nosečnost ne traja več kot deset tednov. Pozneje ga lahko odobri komisija I. ali II. stopnje. Veliko ljudi je prepričanih, da je splav v Sloveniji dovoljen le do 10. tedna. Resnica pa je, da se vsako leto med 11. in 16. tednom nosečnosti v Sloveniji opravi približno 312 splavov, med 17. in 28. tednom pa nekje okoli 100 splavov. Opomba: Statistika kaže podatke med letoma 2004 in 2011. V povprečju je bilo v tem časovnem obdobju v Sloveniji opravljenih več več kot 5000 splavov na leto.
Zakonodaja glede splava v Sloveniji morda izgleda restriktivna, saj povečini lahko zasledimo podatek, da je splav v Sloveniji dovoljen na zahtevo le do 10. tedna nosečnosti. Toda kaj to pravzaprav pomeni? »Na zahtevo« pomeni, da nosečnici ni treba navesti nobenega razloga za splav. Dovolj je, da samo izrazi željo, če pa oseba velja za nerazsodno, je celo dovolj, če željo izrazijo zgolj njeni starši ali skrbniki. Slovenija je glede legalnega opravljanja splavov ena od držav z najbolj liberalno prakso na svetu, saj nima postavljene zgornje meje v trajanju nosečnosti.
Zahtevo ženske, pri kateri nosečnost traja več kot deset tednov, pa obravnava komisija prve stopnje. To pomeni, da mora nosečnica navesti razlog za željo po splavu, ki ni zakonsko omejen glede svoje narave - vzroki so lahko socialno-ekonomski, stanovanjske, družinske, finančne, zdravstvene ali druge težave.
Le če je nevarnost posega manjša od nevarnosti za nosečnico ali otrokaZakon v Sloveniji pravi, da je po 10. tednu nosečnosti splav dovoljen »le, če je nevarnost posega za življenje in zdravje nosečnice ter za njena bodoča materinstva manjša od nevarnosti, ki grozi nosečnici ali otroku zaradi nadaljevanja nosečnosti in zaradi poroda.« V praksi to pomeni, da dokler je splav varen za nosečnico in za otroka, je dovoljen. Se še komu zdi to nekoliko nenavadno? Splav bolj varen za otroka kot rojstvo? Ne glede na neposrečeno formulacijo tega zakona, to v praksi pomeni, da ni drugih posebnih omejitev za opravljanje splava kot to, da se ga varno izvede, o čemer odloča komisija. Varno za koga, seveda ostaja vprašanje.
Primerjava zakonodaj s sosednjimi državami
Praksa, da se nosečnice iz tujine odpravijo splavit v Slovenijo, izvira iz dejstva, da je splav pri nas tako lahko dostopen. K nam prihajajo nosečnice iz prav vseh sosednjih držav, saj v svoji domovini zakonsko ne morejo (več) ali pa težje pridejo do splava.
V treh sosednjih državah je sicer splav na zahtevo dovoljen do 12. tedna, vendar s posebnimi omejitvami. V Italiji je obvezna enotedenska čakalna doba, namenjena razmisleku ženske pred odločitvijo. Mnogo italijanskih ginekologov uveljavlja ugovor vesti in nočejo sodelovati pri splavih. V Avstriji je splav pogosto povezan z nosečničino zmožnostjo plačila postopka in je težko dostopen zunaj velikih mest, razen v redkih samoplačniških ambulantah. Prav tako je v Avstriji kot tudi na Madžarskem obvezno strokovno svetovanje nosečnici pred samo odločitvijo.
Na Hrvaškem je zakonodaja skoraj identična tej v Sloveniji, saj oba trenutno veljavna zakona izvirata iz časa Jugoslavije in sta si dokaj podobna. Tudi na Hrvaškem je splav na zahtevo torej dovoljen le do 10. tedna nosečnosti, pozneje pa ga mora odobriti komisija, ki pa ni tako nezahtevna kot v Sloveniji. Pogosto se torej zgodi, da splav po prvem tromesečju komisija zavrne, saj je tudi na Hrvaškem čedalje manj ginekologov, ki želijo opravljati splave, sploh pa v pozni nosečnosti. Poleg tega ga na Hrvaškem po 24. tednu nosečnosti ne opravljajo več. Nekateri ginekologi zato svojim pacientkam kar odkrito sporočijo, naj gredo po splav v Slovenijo. O tem se med drugim govori tudi na mnogih hrvaških forumih, kamor se ženske obrnejo po pomoč. »Žal vam splava ne moremo več narediti. Pojdite v Slovenijo!«
Na Hrvaškem splava po 24. tednu nosečnosti ne opravljajo več. Nekateri ginekologi zato svojim pacientkam kar odkrito sporočijo, naj gredo po splav v Slovenijo. Uporabnica hrvaškega foruma roda.hr je tako za svojo nosečo prijateljico iskala nasvete, ker so njenemu otroku v 24. tednu nosečnosti ugotovili Turnerjev sindrom, in pravi: »Danes zjutraj jo je komisija zavrnila brez kakršnegakoli pojasnila, zdravnica pa ji je rekla, pojdite v Slovenijo. Strašnoooo!« Turnerjev sindrom prizadene le deklice, ki so sicer normalno inteligentne, zaradi prirojene kromosomske napake pa se soočajo predvsem z drugačnim videzom (nižjo rastjo, infantilizmom) in neplodnostjo ali zmanjšano plodnostjo. »Vem, da je ena moja prijateljica naredila splav v 7. mesecu nosečnosti v Sloveniji, ker na Hrvaškem ni več mogla,« je zapisala druga uporabnica foruma.
Si Slovenci res želimo, da bi bili med sosedi znani po tem? »Postopek pred komisijami je hiter,« lahko še beremo v zakonu o umetni prekinitvi nosečnosti.
Metode in postopki splava v Sloveniji
V Sloveniji se izvajata dve metodi splava: farmakološka (splav s tabletko) in kirurški splav.
Farmakološki splav (splav s tabletko):Splav v zgodnji nosečnosti, znan tudi kot »splav s tabletko«, sproži kombinacija dveh abortivnih hormonskih preparatov mifepristona (antiprogesterona) in misoprostola (prostaglandina). Splav se začne z eno tableto mifepristona (200 mg); zaužiješ jo oralno v ginekološki ambulanti ali po navodilu doma. Prva tableta v tvojem telesu ustavi izločanje naravnega hormona progesterona, ki je ključen za razvoj ploda. Po 48 urah se običajno nadaljuje postopek v bolnišnici. Medicinsko osebje aplicira skozi nožnico še misoprostol (štiri vaginalete po 200 mg), ki sproži odpiranje materničnega vratu in krče v maternici, zaradi katerih se najprej splavi plod, kasneje pa še posteljica in maternična sluznica. V prvih treh do štirih urah splavi 50 % do 70 % žensk, pri drugih se postopek nadaljuje s pomočjo tablet, ki se raztopijo v ustih. V primeru, da se splav ne sproži ali je le-ta nepopoln, je potrebna abrazija oz. kirurški splav. Bolečine pri tej metodi so podobne menstrualnim krčem.
Kirurški splav:Kirurška metoda splava je zaradi zapletov splava s tabletko potrebna pri ženskah, ki so alergične na hormonska preparata mifepriston ali misoprostol, in pri nosečnosti, ki je višja od 12 tednov. Najpogostejša kirurška metoda je vakuumska aspiracija s kontrolo kirete, ki poteka v splošni anesteziji, zato mora biti ženska na dan posega tešča.
Tableta za splav | Videoposnetek o načrtovanem starševstvu
Zapleti in okrevanje po splavu
Najpogostejši zapleti po umetnem splavu: krvavitev iz maternice, perforacija maternice, nepopoln splav, vnetja (endometritis - vnetje maternične sluznice ali medenična vnetna bolezen) in Ashermanov sindrom. V različnih obdobjih po umetnem splavu se lahko pojavi tudi tesnoba in depresivnost. Ginekologa je treba po umetni prekinitvi nosečnosti nemudoma obiskati v primeru močnejših vaginalnih krvavitev (ko porabiš več kot 4-5 vložkov v eni uri oziroma 12 vložkov v 24 urah), če krvavitev traja več kot 10 dni, ob prisotnosti vročine (nad 38 stopinj Celzija), obilnega in smrdečega vaginalnega izcedka ter močnejših bolečinah v spodnjem delu trebuha. Vsaka ženska mora po umetnem splavu opraviti kontrolni ginekološki pregled v času od enega do treh tednov po posegu.
Zgodovinski pregled in statistika splavov v Sloveniji
Od začetka zakonitega izvajanja splavov leta 1929 do leta 1977 so se podatki o številu izvedenih splavov sicer zbirali, a ti podatki niso zanesljivi. V začetku 1980-ih let je bilo v državi opravljenih skoraj 20.000 splavov na leto. Največje število splavov je bilo zabeleženo leta 1982 (21.185 splavov oz. 11,2 splava na 1000 prebivalcev). Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je bilo v letu 2019 opravljenih 1.379 splavov. Število splavov se vztrajno zmanjšuje. Pada tudi število splavov med mladoletnimi osebami. V Sloveniji je po podatkih iz leta 2002 večina žensk, ki se je odločila za splav, ob zanositvi ni uporabljala ali nobene kontracepcijske metode, ali pa je uporabljala manj zanesljive kontracepcijske metode. Velika večina (92 %) splavov je v Sloveniji opravljenih do 10. tedna nosečnosti.
Etične in družbene dileme
Primer Kermita Gosnella je izpostavil tudi vprašanje nadzora nad zasebnimi klinikami in potrebe po strožjem regulativnem okviru. Hkrati pa je ponovno odprl večno debato o etičnosti splava, ki sega od vprašanj o začetku življenja in pravici do odločanja o lastnem telesu do socialnih in ekonomskih vidikov.
V Sloveniji se število splavov zmanjšuje, kar je lahko posledica različnih dejavnikov, vključno z boljšo dostopnostjo kontracepcije, večjo ozaveščenostjo o reproduktivnem zdravju in morda tudi spremembami v družbenih stališčih. Kljub temu pa ostaja splav tema, ki vzbuja močna čustva in različna mnenja.
Pravica do splava je v Sloveniji zapisana v 55. členu* Ustave Republike Slovenije, ureja pa jo Zakon o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok iz leta 1977. Splav se izvaja na zahtevo do 10. tedna nosečnosti, pri višjih nosečnostih o splavu odloča komisija za umetno prekinitev nosečnosti. *55. člen Ustave Republike Slovenije: Odločanje o rojstvih svojih otrok je svobodno. Država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok.