Ankilozirajoči spondilitis (AS) je kronična progresivna vnetna sistemska bolezen, ki spada v skupino spondiloartritisov. Zanj je značilno vnetje hrbtenice in velikih sklepov, kar lahko vodi do togosti, bolečin in zmanjšane gibljivosti. Čeprav je diagnoza AS lahko zastrašujoča, zlasti za ženske v rodni dobi, ki načrtujejo ali pričakujejo nosečnost, je pomembno vedeti, da sodobna medicina in skrbno načrtovanje omogočajo marsikateri ženski, da postane mama in ohrani dobro kakovost življenja.
Kaj je ankilozirajoči spondilitis?
Ankilozirajoči spondilitis je bolezen vezivnega tkiva, za katero je značilno vnetje hrbtenice in velikih sklepov, ki povzroči togost in bolečine. Bolezen se začne z bolečinami v hrbtenici, najpogosteje v področju križa na mestu, kjer opazimo nad zadnjico dve simetrični vdolbini (SI sklep). Ob izbruhu vnetja so bolečine konstantne, le gibanje in fizioterapija jih nekoliko umirita. Prav tako se pojavlja nočna bolečina in jutranja okorelost.
Vzrok bolezni ni znan, vendar kaže, da je dednost pomembna. Pri okoli polovici bolnikov se razvije blag, nenapredujoč artritis v kolenih in drugih velikih sklepih. Vnetje zil (vaskulitis) po vsem telesu lahko povzroči nastanek krvnih strdkov, anevrizem (izbočene v oslabljeni steni krvne žile), infarkte in okvaro ledvic. Ponavljajoči se bolezenski znaki Behcetovega sindroma so za bolnika zelo moteči. Možen zaplet je ohromelost. Blagi do zmerni izbruhi vnetja se izmenjujejo z obdobji skoraj brez bolezenskih znakov.
Najpogostnejši simptom je bolečina v križu, ki je med vsakim izbruhom bolezni in pri vsakem bolniku različna. Ponavadi je hujša ponoči. Pogosta je tudi jutranja okorelost, ki se izboljša z gibanjem. Zato so bolniki pogosto v predklonu in lahko v takem položaju otrdijo, če jih pravočasno ne zdravijo. Pri drugih bolnikih postane hrbtenica poudarjeno ravna in otrdela. Bolečine v križu lahko spremljajo izguba apetita, hujšanje, utrujenost in anemija.
V krvi bolnikov z ankilozirajočim spondilitisom običajno ni revmatoidnega faktorja, kar pomeni, da so serološko negativni artritisi. Kljub temu se na rentgenskih slikah sklepov vidijo značilne spremembe. Ko bolezen napreduje, se lahko razvije končna oblika ankilozirajočega spondilitisa, ki jo zaznamujejo fibroza, zmanjšana ledvena krivina in povečana prsna kifoza. To povzroča motnje dihanja, saj se zmanjša razteznost prsnega koša. Diski postanejo tanjši in dehidrirani, sklepne površine se približajo, nastajajo pa tudi osteofiti.
Genetska predispozicija in diagnoza
Ali ste vedeli, da je kar 90 do 95 odstotkov bolnikov z ankilozirajočim spondilitisom nosilcev gena HLA-B27? Pri Evropejcih ga ima približno 8 % populacije. Če odkrijejo, da je posameznik nosilec HLA-B27, to še ne pomeni, da bo tudi zbolel. Predvidevajo, da so nosilci HLA-B27 bolj dovzetni za razvoj ankilozirajočega spondilitisa, ki pa ga naj bi sprožili zunanji dejavniki, npr. različni mikrobi.
Na začetku bolezni lahko postavitev diagnoze predstavlja velik izziv, saj ni značilnih in občutljivih testov za to bolezen. Klinični pregled na začetku bolezni običajno ne pokaže odstopanj od normale. Diagnoza temelji na značilnem vzorcu bolezenskih znakov in rentgenskih slikah hrbtenice in velikih sklepov, na katerih so vidne erozije v sakroiliakalnem sklepu ter zakostenele povezave med vretenci. Aktivnost bolezni zdravniki ocenjujejo z vprašalnikom BASDAI (Bath Ankylosing Spondylitis Disease Activity Index).
Ankilozirajoči spondilitis in nosečnost: Skrbno načrtovanje
Rmatične bolezni večinoma prizadenejo ženske v rodnem obdobju. Zaradi telesnih sprememb, ki jih s seboj prinaša bolezen, se zdi nosečnost tvegan izziv. Kljub možnim številnim težavam, večina žensk ta izziv sprejme. Ob načrtovani nosečnosti, dobrem zdravstvenem nadzoru in tesnem sodelovanju družinskega zdravnika, revmatologa in ginekologa bolnice z revmatskimi boleznimi večinoma lahko prevzamejo vlogo matere.
Pri načrtovanju nosečnosti se morajo ženske z revmatičnimi boleznimi zavedati tveganja, ki ga slabo umirjena bolezen predstavlja za mater in plod. V primerih hudega zagona bolezni, kot je sistemski eritematozni lupus, je nujno potrebno zdravljenje, ker je sicer ogroženo ne samo življenje matere, ampak tudi ploda.
Prof. dr. Matija Tomšič, dr. med., specialist revmatologije, poudarja pomen dobro obvladane vnetne revmatične bolezni pred načrtovano nosečnostjo: »Vnetna revmatična bolezen se pogosto začne v rodnem obdobju in tako pomembno vpliva na načrtovanje družine. Umirjena bolezen je pomembna iz več razlogov: bolnice z aktivno boleznijo težje zanosijo, imajo več spontanih splavov in več je prezgodaj rojenih otrok ter otrok z nizko porodno težo. Čeprav jasnih navodil glede časovne opredelitve umirjene bolezni ni, sam menim, da je dobro, da je bolezen pred zanositvijo vsaj tri do šest mesecev povsem umirjena oz. umirjena, kolikor je to le mogoče. Če je namreč bolezen ob začetku nosečnosti umirjena in bolnica še naprej prejema ustrezna zdravila, praviloma ne pričakujemo poslabšanja bolezni. Je pa seveda odvisno, za katero bolezen gre in poslabšanja bolezni v nosečnosti niso povsem izključena. Po drugi strani pa se polovici bolnic z revmatoidnim artritisom bolezen med nosečnostjo lahko celo izboljša.«
Potek ankilozirajočega spondilitisa se med nosečnostjo običajno ne spreminja. Zaradi fizioloških sprememb v nosečnosti pa so pogoste bolečine v hrbtenici. Vezi namreč postanejo ohlapnejše, zlasti v zadnjem trimesečju nosečnosti. Gre za normalen odgovor telesa na potrebo po sproščanju vezi v medenici, kar omogoča lažji prehod plodu skozi porodni kanal. Ohlapnost hrbteničnih vezi poveča upognjenost hrbtenice v križnem delu, kar po eni strani omogoča boljše ravnotežje, ki bi bilo sicer porušeno zaradi povečanega trebuha, po drugi strani pa povzroča bolečine v hrbtenici.
Ginekologi sicer nimajo dovolj obsežnega znanja o vseh mogočih zdravilih in njihovih vplivih na razvoj zarodka, zato to delo pri nas opravljajo genetiki. Na splošno pa se pri kroničnih obolenjih, kakršno je tudi vaše, priporoča zanositev, kolikor jo je mogoče načrtovati, v času maksimalne remisije, torej ob najboljšem zdravju in po možnosti v času, ko zdravila bodisi sploh niso potrebna ali pa je njihova uporaba minimalizirana. V primeru zanositve se obenem priporoča prehod na najbolj preskušene, četudi ne nujno najboljša zdravila. Biološka zdravila vsekakor v nosečnosti niso priporočljiva, nesteroidni antirevmatiki pa so sicer dovoljena, ampak daljše jemanje ima lahko vpliv na delovanje plodovih ledvic in količino plodovnice.
Graeme’s story: Living a full life in the face of ankylosing spondylitis
Fizioterapija in rehabilitacija: Ključ do boljšega počutja
Nefarmakološki pristop se osredotoča na fizioterapevtsko zdravljenje in rehabilitacijo pacienta. Bolniki se poučijo o naravi bolezni in spodbuja se njihova aktivna vloga pri zdravljenju. Redna vadba, vključno z gibalnimi in dihalnimi vajami, je ključna za preprečitev nastanka pljučnih težav.
Namen fizioterapije je podaljšati bolnikovo sposobnost in ohranjati elastičnost tkiva. Uporaba sodobnih aparatur pri ankilozirajočem spondilitisu je obvezna. V praksi se je izkazalo, da je v akutni fazi (močne bolečine) primerno obiskati fizioterapijo čim prej in opraviti med 3 - 5 zaporednih terapij. Za bolezen, ki je v fazi remisije oz. v fazi močnih bolečin je priporočljivo, da imate podaljšan popoldanski počitek brez vzglavnika, večkrat dnevno je priporočljivo tudi ležati na trebuhu.
Fizioterapevti uporabljajo različne terapevtske tehnike, kot je manualna terapija, mobilizacija sklepov in instrumentalna terapija. Instrumentalna terapija je nepogrešljiv del fizioterapije spondilitisa in vključuje uporabo najsodobnejših naprav, kot so TECAR WINTECARE terapija, SUMMUS laser, 6D Action in elekstrost
tags: #ankilozirajoci #spondilitis #nosecnost