Potovanje v materinstvo je pogosto opisano kot čarobno in izpolnjujoče obdobje, polno pričakovanj in veselja. Vendar pa se občasno pojavi tudi temnejša plat, ko se nosečnost sooči z nepričakovanimi zapleti, ki zahtevajo težke odločitve in neizmerno moč. Ta članek se poglobi v eno takšno izkušnjo, ki se je pričela konec avgusta leta 2019, ko so se misli odrinele na konec avgusta leta 2019, ko je avtorica imela pri ginekologinji redni pregled v nosečnosti. Sum na antifosfolipidni sindrom (APS) je vodil do napotnice za preventivni pregled v Ljubljani, kar je sprožilo začetno stisko in strah.
Prvi znaki in soočenje z diagnozo
Po prejemu napotnice za pregled v ambulanti za patološko nosečnost, ki jo je avtorica sprva dojela s strahom in ne razumevanjem, je sledila vožnja proti Ljubljani. V mislih so se vrtele številne skrbi in vprašanja, ki jih je nameravala postaviti zdravnici. Po prihodu na kliniko in opravljeni prijavi je sledilo čakanje v čakalnici, ki je bilo prekinjeno s poklicem v ambulanto. Prvi del pregleda je bil posvečen pogovoru z zdravnico, kjer so bili pregledani vsi obstoječi izvidi. Nato je sledil ultrazvočni pregled. Tišina, ki je sledila gledanju v ekran, je bila za avtorico, ki je bila prvič noseča, še posebej obremenjujoča. Zdravnica je sprva izvedla temeljit ultrazvok, nato pa je sledilo presenetljivo vprašanje, ali je bila avtorica "mokra". Ker je bil odgovor negativen, so iz ust zdravnice prišle besede, ki so za vedno spremenile življenje: "Nimate plodovnice."
Zanimivo je bilo, da je zdravnica sprva mislila, da vidi ledvičke, ki pa jih pri taki diagnozi običajno ni. Na koncu se je izkazalo, da najin fantek res ni imel ledvičk. V tistem trenutku je avtorica vedela, da nosečnosti ne bosta pripeljala do konca v dvoje. Kljub temu je zdravnica nadaljevala z UZ, da bi pregledala celotnega otroka, čeprav je že takrat vedela, da je situacija vse prej kot dobra. Pregled je bil izjemno težak, po njem pa je avtorica padla v jok. Zdravnica je nadaljevala z razlago, ki pa je v tistem trenutku zaradi šoka avtorica ni povsem dojemala, poleg tega pa ji je povedala, da bo sprejeta na oddelek E.
Potrditev diagnoze in neizbežna odločitev
Sledili so mučni dnevi, ko so bili opravljeni dodatni ultrazvočni pregledi, ki so potrdili prvotno diagnozo - otrok nima ledvičk. Na zadnjem pregledu, ko je bilo vse črno na belem, je avtorica vprašala svojo ginekologinjo za nasvet. Zdravnica ji je svetovala umetno prekinitev nosečnosti (UPN), saj otrok ni imel možnosti preživetja. Pojasnila je, da obstaja manj kot 5 % možnosti, da avtorica pride do konca nosečnosti, in manj kot 1 %, da bi otrok preživel porod. Tudi če bi preživel porod, bi ga čakalo nepredstavljivo trpljenje: nenehne bolnišnične oskrbe, večkrat tedenske operacije, voziček in neštete komplikacije. Poleg tega bi se otrok vsega zavedal, saj bi bili glava in možgani povsem v redu. Zdravnica je opomnila tudi na možnost, da bi otrok, tudi če bi preživel porod, prej ali slej "za vedno zaspal".
Te besede so avtorico povsem sesule. V tistem trenutku ji je postalo jasno, da ni več upanja, ni več čudeža. Njune sanje o otroku, ki bi se rodil februarja, so se razblinile. Nikoli ne bo zajokal, nikoli ne bo podaril nasmeha. Odšel bo, odšel tja med angele. Avtorica je prosila za zadnji ultrazvok, da bi še zadnjič videla svojega otroka in slišala njegov utrip. Zdravnica ji je ponudila tudi natis srčnega zapisa, dragocen spomin. Ta zadnji ultrazvok je bil hkrati žalosten in poln ljubezni.
Postopek prekinitve nosečnosti
Ko je avtorica zdravnici sporočila njuno odločitev, so ji povedali, da mora naslednji dan do sestre, ki ji bo pomagala napisati zahtevek in prošnjo za prekinitev. Izraz "prošnja" se ji je zdel absurden. Sestra ji je razložila, kaj vse je potrebno izpolniti in kako bo potekala prekinitev. Dobila je bel list in kemični svinčnik ter jo vprašala, kaj naj napiše. Sestra ji je z milim tonom odvrnila, naj napiše, kot čuti, na kratko ali dolgo. Med pisanjem so ji tekle solze, ki jih ni mogla ustaviti. Ko je komisija odobrila prošnjo, sta se v petek peljala proti Ljubljani. Po vsej proceduri in podpisih ji je zdravnica povedala, da je pred njo tabletka, ki jo mora spiti. Z avtorico je ta tabletka doživeta kot "smrtna obsodba", saj je ustavila otrokovo srce. Spila jo je čim hitreje, kot so ji svetovale druge "angelske mamice", ki so že šle skozi podobno izkušnjo. Za konec sta dobila list papirja, na katerem sta morala izbrati, kako se bosta poslovila od otroka, kam bo njegov večni dom.
Skriti boj materinstva
Zadnji dnevi in nepozaben spomin
Nedelja, 22. september 2019, je bil nikoli pozabljen dan. Zjutraj sta se ponovno vozila v Ljubljano na sprejem. Ob 9. uri je sestra potrkala na vrata in vstopila. Avtorica je šla z njo v ambulanto, kjer jo je zdravnica ponovno vprašala, ali odločitev še vedno velja, ter ponovno razložila postopek. Po pregledu ji je vaginalno vstavila štiri tablete. Bolečina je bila predvsem psihična. Nato je šla v sobo, kjer je morala ležati eno uro. Kljub temu je že čutila blage krče in si govorila, da je to to, da bo kmalu vse za njima. Vendar pa je bil to šele začetek.
Sledile so ure mučenja, med katerimi se ni zgodilo nič. Na vsako uro so ji dajali nove tablete, medtem ko je doživljala vse možne stranske učinke. Končno se je okoli 19:30 začelo - popadki. Avtorica je upala, da bo vse hitro mimo. Popadki so bili na 2 do 4 minute. Zaradi bolečin je ob 21:00 poklicala sestro. Po pregledu ji je zdravnica povedala, da ji ne bo dala protibolečinskih sredstev, ker se boji, da se bo vse ustavilo, ampak kot želi. Avtorica je zavrnila protibolečinsko terapijo: "Nič proti bolečinam, nič ne bomo ustavili, komaj smo prišli do tukaj pa če še tako boli." Po tem pregledu so se začeli še bolj boleči popadki. Utrujena je med vsakim popadkom zaspala nazaj. Ob pol 11. zvečer bolečina ni bila več vzdržna. Poklicala je sestro in sledil je nov pregled. Končno ji je zdravnica povedala, da je odprta. Ostala je pri njej še dva popadka, da bi ji pomagala, da bi se otroček rodil, vendar ni šlo. Zdravnica je rekla, da manjka še čisto malo, ter ponudila protibolečinsko sredstvo. Po tem pregledu so bili zadnji popadki ubijalski. Kmalu je avtorica začutila hud popadek, nato pa otročka. Spustil se je po porodnem kanalu. Prišla je sestra, ki jo je vodila naprej in ji pomagala, da je rodila.
Tako se je 22. septembra 2019 zvečer, v 20. tednu nosečnosti, rodil njun fantek Svit. Toda ta fantek ni zajokal, ni pogledal, ni zgrabil za prst. Spal je, spal za zmeraj. Babica mu je v terra plenički v tišini položila na prsi. Ugasnila je glavne luči in pustila le rahlo, prijetno svetlobo ter zaprla vrata. Občutek ljubezni ob gledanju svojega fantka je bil nepopisen. Vedela sta, da je to edini dan, ko lahko gledata svojega fantka. Želela je videti vse na njem. Takrat sta zagledala! Svit je imel malo zakrivljeno nogico, ker ni imel plodovnice, da bi se lahko gibal. Takrat sta bila prepričana, da sta se odločila pravilno. Vse diagnoze, ki so jima jih govorili zdravniki, bi se uresničile. Svitovo življenje bi bilo eno samo trpljenje na tem svetu. Svit jima je poslal znamenje, da je bila odločitev pravilna. Priznava, da jima je bilo pri srcu mnogo lažje. Sestra jima je naredila še odtis nogic, nato pa so ga odnesli. Za vedno. Gledala sta za njim, kako ga je odnesla čez vrata. Ni ga bilo več nazaj, nikoli ga ne bo.
Po izgubi: soočanje s posledicami in sporočilo družbi
Brez pomoči partnerja avtorica ne ve, kako bi se sploh pobrala. Psihično je bila uničena. V službo se je vrnila šele čez dobre tri mesece, čeprav ji je uradno pripadalo samo 22 dni bolniške. Na žalost družba ne ve, kako bi odreagirala na takšne izgube. Avtorica jim tega ne zameri, saj ne morejo vedeti. Nihče, ki ne stopi v njihove čevlje, ne ve, kako se počutijo. Zato avtorica poziva, da če kdaj vidijo "angelsko mamico", naj stopijo do nje, jo objemijo in izrečejo sožalje. Drugega ni treba, če ne vedo, kaj povedati. Bolje je to, kot mnogo neuporabnih komentarjev. Ta izkušnja poudarja izjemno težke odločitve, s katerimi se soočajo starši v patoloških nosečnostih, in pomembnost empatije ter podpore s strani družbe.