Priraščen jeziček, znan tudi kot ankloglosija, je stanje, pri katerem vezivno tkivo (frenum) pod jezikom omejuje gibanje ali delovanje jezika. To stanje prizadene približno 1 do 10 dojenčkov in je pogostejše pri dečkih kot pri deklicah. Čeprav je prisotnost lingvalnega frenuluma normalna anatomija, je pri nekaterih posameznikih ta lahko kratek, tesen in pritrjen na konico jezika ali dlesni, kar povzroča omejitve. Te omejitve lahko vodijo do težav pri hranjenju, govora, požiranju in položaju čeljusti. V nadaljevanju bomo podrobneje raziskali znake, simptome, vzroke in možne pristope k obravnavi priraščenega jezička, pri čemer bomo poudarili pomen celostne ocene in razjasnili morebitne zmotne predstave. Pomembno je tudi poudariti, da so ustna higiena in zdravje ključnega pomena že od najzgodnejšega otroštva, ne glede na prisotnost priraščenega jezička.
Znaki in simptomi priraščenega jezička
Prepoznavanje priraščenega jezička pri dojenčku je ključno za zgodnje ukrepanje. Glavni znak je omejena motorika jezika. Dojenček s priraščenim jezičkom bo imel težave z iztegovanjem jezika naprej čez ustnico, levo in desno. Prav tako ne bo mogel dovolj močno potisniti jezika v nebo. To se neposredno odraža v težavah pri hranjenju: dojenček ne more pravilno ožeti in zadržati prsne bradavice ali dude v ustih.
Simptomi, ki lahko nakazujejo na priraščenost jezička, se lahko pojavijo tako pri materi kot pri dojenčku:
Pri mami:
- Bolečine in poškodovane bradavice (z mehurčki, razpokami, krvavitvami, podplutbami).
- Bradavice, ki so po hranjenju videti drugače oblikovane (kot šminka) ali so blede barve.
- Manjša ali prevelika količina mleka.
- Zamašeni mlečni vodi ali mastitis.
- Izčrpanost zaradi pogostega ali nenehnega hranjenja.
- Stiska zaradi neuspešnega dojenja.
Pri dojenčku:
- Dojenček ne more pomoliti jezika čez ustnice.
- Med jokom lahko jezik ostane na ustnem dnu ali se samo robovi zavihajo navzgor.
- Nezmožnost širokega odpiranja ust pri namestitvi na prsi, kar povzroči grizenje.
- Dojenček stalno pada dol s prsi, žveči ali liže bradavico.
- Nemiren in napet dojenček, ki se stalno odriva stran od prsi.
- Med sesanjem proizvaja zvok klikanja.
- Med dojenjem mu mleko uhaja iz ust, se mu zaleti (ker z jezikom ne more regulirati navala mleka) ali kašlja.
- Pogosti kratki podoji ali dolgi neučinkoviti podoji.
- Na dojki postane hitro utrujen in preneha s sesanjem ali zaspi.
- Refluks ali pogosto polivanje mleka.
- Slabše pridobivanje teže, kljub pogostim podojem.
- Spanje z odprtimi usti ali smrčanje.
Posteriorna in anteriorna podjezična vez: Razumevanje klasifikacije
Strokovnjaki pogosto uporabljajo izraza "posteriorna" in "anteriorna" podjezična vez, kar lahko starše še dodatno zmede. Pomembno je razumeti, da ni univerzalno sprejetega načina za razvrščanje jezične vezi. Nekateri zdravniki klasificirajo glede na to, kje je frenulum pritrjen na spodnji površini jezika. Če je frenulum pritrjen do polovice vzdolž spodnje strani jezika, bo razvrščen kot 50 % priraščen. Če je vez četrtino poti nazaj od konice, bo 75 % priraščen in tako naprej. Drugi klasificirajo priraščenost glede na tip, pri čemer je tip 1 jeziček, pritrjen na konico jezika (100 %), tip 2 je 75 %, tip 3 pa 50 % ali manj. Na splošno je vezica jezika, pritrjena na konico jezika ali blizu nje (tip 1 in 2), bolj omejujoča kot tip 3, ki je bolj na zadnjem delu.
Da nas ne zavede zgolj izgled, se je najbolje osredotočiti na funkcionalnost jezička, ki je za otroka ključna. Zanima nas, koliko je jeziček funkcionalen v ustni votlini in kakšen vpliv ima vez na celotno telo. To sta dva ključna vprašanja, ki sta pomembna za nadaljnjo funkcionalnost otrokovega telesa.
Vzroki za anomalije podjezične vezi in vpliv porodne travme
Do sedaj še ni dokončno ugotovljeno, s čim bi bil povezan nastanek podjezične vezi pri nekaterih dojenčkih. Vsekakor ni nov pojav, saj je v nekaterih medicinskih zapisih omenjen že v 17. stoletju. Študije kažejo različne prevalence, od 1 od 10 do 46 % dojenčkov. V nekaterih primerih je lahko dedna, vendar ne vedno.
Pomembno je poudariti, da za težave pri dojenju ni vedno kriv priraščen jeziček. Veliko dojenčkov ima omejeno gibanje v predelu čeljustnega sklepa, vratu ali težave z motoriko jezika iz naslova poteka poroda. Dojenčki, rojeni z vakuumom, v medenični vstavi, s carskim rezom, z večurnimi umetnimi popadki, potiski na fundus ali vlečenjem za glavico, s popkovino okoli vratu, ter dojenčki, rojeni po zelo dolgotrajnih ali hitrih porodih, so vsi izpostavljeni povečanemu tveganju za težave s hranjenjem.
Sredstva, ki se med porodom uporabljajo za lajšanje bolečin, kot je epiduralna analgezija, lahko vplivajo na otroka, da je bolj zaspan in nezainteresiran za hranjenje. Prav tako ima epiduralna analgezija vpliv na mamo, kar lahko poslabša njeno počutje po porodu in oteži skrb za otroka ter njegovo pristavljanje na dojko. Dojenček je lahko bolj utrujen in ima v kranialnem delu več akumuliranih napetosti zaradi podaljšanja iztisne dobe.
Že popolnoma fiziološki pritisk, ki ga mamini porodni popadki izvajajo na otrokovo glavo, je precejšen, saj se mora glavica preoblikovati skozi porodni kanal. Kadar pa porod ne poteka po načrtih in se uporabijo posegi, je pritisk na glavico še močnejši in daljši, kar privede do več napetosti in asimetrij v kraniosakralnem delu telesa. Ti dojenčki imajo včasih vidno asimetrijo obraza ali glave. Ko se otrok spušča po porodnem kanalu, se mora glava obračati, kar lahko povzroči stiskanje in napetost v vratu. Preoblikovana glava in napetost v vratu imata lahko dolgoročne posledice za dojenčka in vplivata na sposobnost učinkovitega hranjenja. Omejujejo ga pri širokem odpiranju čeljusti, pravilni uporabi jezika ter učinkovitem in ritmičnem sesanju, koordinaciji sesanja, požiranja in dihanja. Morda ne more nagniti glave dovolj nazaj ali levo/desno, da bi se optimalno prisesal. Neuspelo pristavljanje ga spravlja v obup, postane še bolj napet in lahko celo odklanja dojko. Napetost v vratu lahko vpliva tudi na deveti in dvanajsti kranialni živec, ki imata neposreden vpliv na sposobnost požiranja in motoriko jezika.
Celostna ocena in vloga kranialnih tehnik
Poleg podjezične vezi in porodne travme lahko na težave pri dojenju vplivajo še druge težave. Potrebno je preveriti primarne reflekse, mišični tonus, morebitne ujete tenzije in asimetrije znotraj kraniosakralnega dela. Prav tako ni zanemarljiva niti relacijska travma (mama-otrok), ki se pri dojenju lahko odraža tudi kot zavračanje dojenja. Zato je celostna ocena bistvenega pomena, da se izognemo pretiranemu diagnosticiranju in nepotrebni obravnavi podjezične vezi ter da ne zanemarimo drugih pomembnih težav, ki lahko vplivajo na otrokovo sposobnost hranjenja in motorični razvoj.
Priporočljivo je najprej odpraviti napetosti vzdolž kraniosakralnega sistema, zmanjšati asimetrije, okrepiti motoriko jezika, preveriti, če so pri dojenčku prisotni vsi refleksi, ki omogočajo optimalno sesanje, in šele nato, če ni izboljšanja, razmišljati o prerezu podjezične vezi. Zgolj izgled podjezične vezi nam še ne pove dovolj. O smiselnosti prereza podjezične vezi nam »govori« tudi telo.
Ustna higiena pri dojenčkih: Temelj zdravja
Ustna higiena v zgodnjem otroštvu je temelj zdravja, ki presega le čiste zobe. Zdrava usta so bistvena za pravilno hranjenje, razvoj govora, samozavest in za oblikovanje zdravih navad, ki vplivajo tudi na razvoj obraznih struktur. Vsi vedo, da se zdravje začne v ustih - in to z razlogom. Usta so začetek prebavne cevi, našega glavnega organa za življenje. V njih hrano grobo predelamo, pomešamo s slino, oblikujemo v bolus (zalogaj) za nadaljnjo presnovo. Na tej poti se hranila razgradijo do oblik, primernih za vsrkanje v krvni obtok. Zato ni pomembno »samo«, kaj jemo, temveč tudi, kako. Z zadostnim grizenjem in žvečenjem z zaprtimi usti telesu sporočamo, da je hrana pripravljena za nadaljnjo presnovo. Pri žvečenju sodeluje več mišic, pri požiranju pa ima ključno vlogo jezik, ki je glede na svojo velikost najmočnejša mišica v telesu. Vsi ti organi morajo biti zdravi in pravilno uporabljani že od začetka življenja, da se obrazne kostne strukture razvijajo harmonično.
Mehke obloge se na otroških zobeh nabirajo hitro, kar lahko vodi v kariozne spremembe, vnetje dlesni in boleče zaplete, ki lahko zmotijo spanec, hranjenje in govor. Redno čiščenje zob v kombinaciji s premišljenimi prehranskimi izbirami omogoča, da se zobje in dlesni razvijajo zdravo. Starši morajo biti usposobljeni za vsakodnevni nadzor nad vnosom zdravih obrokov in za pravilno odstranjevanje mehkih zobnih oblog. Pri tem je najpomembnejše, kako otroke učimo odnosa do ustnega zdravja in telesa nasploh ter katera motivacijska orodja uporabimo. Ključen dejavnik pri tem je njihovo redno obiskovanje ustnega higienika in zobozdravnika.
Pri ustnem higieniku se starši izobrazijo o lastnem ustnem zdravju, bolje spoznajo svojo ustno votlino in zanje smiselne pripomočke. Pomembno je, da pri dojenčku uvedemo redno ustno higieno, še preden izraste prvi zob. Dlesni so mehko, občutljivo tkivo, celotna ustna votlina pa izjemno intimen in zelo senzoričen del telesa, zato pristopamo nežno. Po hranjenju dlesni nežno očistimo z navlaženo gazo ali s silikonskim naprstnikom.
Prvi zob običajno izraste med 4. in 12. mesecem starosti. Takrat začnemo ščetkati z majhno, mehko otroško ščetko. V tem času moramo biti posebej pozorni tudi na preprečevanje karioznih sprememb, saj se lahko razvijejo zaradi nepravilne uporabe stekleničke. Otrok ne sme zaspati s stekleničko, ki vsebuje sladkan čaj, sok ali mleko. Dolgotrajna izpostavljenost sladkorjem namreč razmehča sklenino in močno poveča tveganje za zgodnji otroški karies. Pitje iz stekleničke naj bo omejeno na obroke, v posteljo pa naj gre otrok z že umitimi zobmi in brez dodatnega srkanja sladkih pijač.
Ne smemo pozabiti, da smo pri učenju umivanja zob največja motivacija prav starši. Ko si zobe umivamo skupaj z otrokom, mu pokažemo, da je to nekaj normalnega, vsakodnevnega in prijetnega. Otroka spodbujamo k samostojnosti, hkrati pa skrbimo, da mu pri težjih mestih - izraščajočih stalnih zobeh, majavih in zadnjih zobeh - še vedno pomagamo. Otroci naj se držijo osnovne, preproste in učinkovite tehnike »z rdečega na belo« - to pomeni, da ščetko usmerijo od dlesni proti zobu in naredijo približno deset nežnih potegov na vsakem zobku. S tem odstranijo obloge tam, kjer se najpogosteje zadržujejo - ob robu dlesni. Količina zobne kreme naj bo majhna, do tretjega leta za velikost riževega zrna, pozneje pa do velikosti grahovega zrna. Okoli petega ali šestega leta lahko otrok pri ščetkanju že aktivneje sodeluje, a nadzor staršev ostaja ključnega pomena do približno desetega leta starosti. Otrok namreč prej še nima dovolj razvite fine motorike, da bi bil lahko zares temeljit. Ključnega pomena je, da starši znajo vsakodnevno dopolnjevati otrokovo čiščenje z uporabo različnih tehnik in pripomočkov, prilagojenih starostnemu obdobju. Pomembno je, da starši otroku s ščetkanjem pomagajo toliko časa, kolikor je treba, tudi do 10. leta starosti. Z zobno nitko začnemo ob izraščanju prvih in drugih mlečnih kočnikov oziroma takrat, ko se ploskve zob dotikajo. Ko izrastejo prvi stalni zobje, pa je nitkanje potrebno vsak dan. Uporabimo zobno nitko in po potrebi medzobno ščetko. Ščetkanje naj bo igrivo. Pri tem pomagajo rime, kratke pesmice, ogledalo, domišljijske zgodbe ali najljubša plišasta igračka. Da bi bil ta proces lažji, je nastala tudi slikanica Pustolovščine zobnega škrata Svetlina - za čiste in zdrave zobke v ravni vrsti, skupaj z videom in drugimi interaktivnimi vsebinami.
Priporočljivo je, da starši z otrokom prvič obiščejo zobozdravnika okoli prvega leta starosti oziroma kmalu potem, ko izrastejo prvi zobje. Najpogosteje se prvi pregled opravi pri pedontologu - zobozdravniku, specializiranem za otroško in preventivno zobozdravstvo. Ena njegovih osrednjih nalog je ravno izvajanje preventivnih pregledov v prvem, drugem in tretjem letu starosti. Posebno pomemben člen v preventivi je ustni higienik.
Za optimalno ustno zdravje je treba gledati na otroka celostno. Naše telo za pravilen razvoj, od samega začetka, potrebuje pravo »gorivo«. Prehrana ima odločilno vlogo pri razvoju in kakovosti zob - ne le v otroštvu, temveč že med nosečnostjo. Enako pomembna kot hrana je hidracija. Otroka že od začetka učimo pitja strukturirane tople vode in nesladkanih čajev po požirkih. Ustna higiena v predšolskem obdobju je ključna, saj so mlečni zobje pomembni za pravilen razvoj govora, oblikovanje samopodobe in ohranjanje prostora za izraščanje stalnih zob. Skrb za zdrave zobke pa se začne v varnem in ljubečem domačem okolju.
Bel jezik pri dojenčkih: Soor ali ostanki mleka?
Če ima vaš dojenček bel jezik, se morda sprašujete, ali je kaj narobe. Morda je to soor, običajna glivična okužba, ki se kaže kot bel sloj na otrokovem jeziku, ali pa preprosto ostanek mleka po nedavnem hranjenju. Bel jezik je posledica ostankov, odmrlih celic ali gliv, ki se nabirajo med izboklinami (imenovanimi papile) na površini jezika. Pri odraslih so vzroki za bel jezik dehidracija, slaba ustna higiena, kajenje ali prekomerno uživanje alkohola. Bele lise na jeziku in drugje v ustih, ki jih ni mogoče zdrgniti, lahko kažejo na soor v kateri koli starosti. Na splošno pa je najpogostejši krivec, če ima vaš dojenček bel jezik, ostanek mleka. Bela plast, ki je ni mogoče zlahka odstraniti s krpo, je lahko soor. Gre za okužbo, ki jo povzroča prekomerna rast glivice Candida in se lahko pojavi kot mlečno bele lise v otrokovih ustih. Soor pri dojenčkih lahko povzroči razdražljivost, nelagodje in odpor do sesanja ali hranjenja. Večina dojenčkov občuti blage do zmerne simptome. Na srečo je z navodili pediatra soor zlahka ozdravljiv. Zdravnik vam bo morda predpisal zdravilo s protiglivičnim učinkom, ki ga nanesete neposredno na bele lise. Svetoval vam bo tudi, kako pogosto nanesete zdravilo, kar je lahko do štirikrat na dan en teden.
Ne glede na to, ali je vaš dojenček dojen ali hranjen s formulo, boste po dolgem hranjenju verjetno opazili mlečno belo lesketanje na njegovem jeziku. Mlečno mleko je po navadi svetlejšega videza, medtem ko je materino mleko manj opazno. Ne glede na to, kako hranite svojega dojenčka, obrišite dojenčkova usta s čisto, vlažno krpo ali gazo takoj po vsakem hranjenju, da se začne privajati na skrbno vsakodnevno ustno nego. Eden najboljših korakov, ki jih lahko naredite za preprečevanje soorja, je skrbno čiščenje otrokovih ust, dojk in opreme za hranjenje, kot so stekleničke in prsne črpalke. Skrb za otrokovo ustno zdravje med soorom je preprosta. Poleg uporabe zdravila, kot je predpisano, omejite čas dojenja in uporabe dude, da zmanjšate draženje.
Ni obstoječega priročnika za nego vašega dojenčka, zato lahko karkoli nenavadnega, kot je bel jezik novorojenčka, povzroči skrb. Če se pri vašem otroku razvije soor, ne skrbite. Obstaja več razlogov za pojav belega jezika pri otroku. V večini primerov to ni razlog za preplah, vendar v določenih primerih lahko kaže na zdravstvene težave. Bele obloge na jeziku so običajno posledica različnih dejavnikov, kot so ostanki odmrlih celic ali gliv, ki se nabirajo med papilami jezika. Pojavi se lahko skupaj z zadahom ali neprijetnim okusom v ustih, kar je pogosto znak težav z ustno higieno ali bakterijsko okužbo.
Bele obloge na jeziku lahko nakazujejo tudi na:
- Virusno ali bakterijsko okužbo.
- Padec odpornosti.
- Pomanjkanje vitaminov in mineralov v organizmu.
- Pitje premalo tekočine.
- Dihanje skozi usta.
- Neprimerno ustno higieno.
- Glivično obolenje (kandido).
- Lahko pa tudi uživanje nekaterih zdravil, denimo antibiotikov.
Če bel jezik spremljata utrujenost ali slabost, je treba poklicati zdravnika.
Kdaj k zdravniku in kako poteka zdravljenje?
Če bele obloge na jeziku spremljajo še drugi simptomi, denimo pogosti prehladi, povišana telesna temperatura, telesne bolečine in nasploh slabše počutje, je treba o tem obvestiti zdravnika. Zdravnika morate obiskati tudi v primerih, če je bel jezik boleč ali se vam zdi, da otroka peče, prav tako v primeru, če ima v ustih odprte rane, težave z žvečenjem, požiranjem ali govorom.
Belih madežev na jezičku nikar ne odstranjujte mehansko, na primer s prstom, saj lahko s tem povzročite površinske poškodbe sluznice in povečate tveganje za širjenje okužbe. Če opazite zgoraj naštete spremljajoče simptome in se stanje ne izboljša v dveh dneh, je nujen posvet s pediatrom, ki bo predpisal zdravilo s protiglivičnim učinkom, ki ga nanesemo na mesto okužbe.
Obenem je treba pri dojenčkih razkužiti dude ter poskrbeti za primerno higieno bradavic pred vsakim dojenjem. Posebno pozornost je treba nameniti tudi vzdrževanju higiene vseh predmetov, s katerimi je dojenček v stiku.
Bolezen rok, nog in ust pri dojenčkih
Bolezen rok, nog in ust je pogosta virusna bolezen otrok, zbolijo lahko tudi odrasli. Bolezen običajno poteka blago in v večini primerov ni potrebno bolnišnično zdravljenje. Redko se lahko pojavijo težje oblike bolezni. Povzročitelj bolezni so enterovirusi. Medtem, ko večina teh virusov povzroča blage oblike bolezni, se lahko pojavljajo tudi težje oblike bolezni z nevrološkimi komplikacijami.
Bolesenski znaki: Inkubacija oziroma čas od okužbe do pojava bolezni je običajno štiri do šest dni. Izločanje virusa se začne že pred pojavom bolezenskih znakov in traja še nekaj tednov po ozdravitvi. Običajni znaki in simptomi sicer zelo kužnega obolenja so vročina, bolečine v žrelu in kožni izpuščaj. Izpuščaj se pojavlja običajno na dlaneh, podplatih in na področju zadnjice. Boleče mehurčke najdemo v ustni votlini, še posebej na jeziku in na mehkem nebu ustne votline. Vročina traja od štiri do pet dni. Vročina, izpuščaj in razjede običajno spontano izginejo v enem tednu. Komplikacije so redke.
Kako se bolezen širi? Okužba se prenaša predvsem direktno preko sline, nosnih izločkov, blata ali indirektno preko okuženih predmetov in površin. Človek lahko izloča virus z blatom še več tednov po okužbi, okužba lahko poteka tudi brez izraženih bolezenskih znakov.
Ali lahko bolezen večkrat prebolimo? Posamezniki, ki prebolijo bolezen rok, nog in ust, razvijejo imunost na tisti virus, ki je povzročil njihovo okužbo. Ker pa lahko bolezen povzroči več različnih virusov, lahko ljudje ponovno zbolijo, če se okužijo z enim od drugih virusov.
Epidemiologija: Bolezen se pojavlja predvsem poleti in jeseni. Enterovirusi so razširjeni po vsem svetu, pogostnost pojavljanja in razširjenost je v različnih predelih sveta različna. V zadnjem desetletju se pojavljajo številni izbruhi predvsem na področju zahodnega Pacifika (Japonska, Malezija, Singapur). O pojavljanju okužb z enterovirusi v evropskem prostoru ni veliko podatkov.
Zdravljenje: Zdravljenje je simptomatsko, s preparati za blaženje bolečega žrela in zniževanjem povišane telesne temperature. Antibiotiki niso zdravila za zdravljenje virusnih okužb.
Priporočila: Redno umivanje rok z vodo in milom, posebno, ko so onesnažene z izločki ust ali nosu, po menjavi plenic in uporabi stranišča. Izogibanje izmenjavi osebnih predmetov (jedilni pribor, brisače, zobna ščetka …). Pogosto prezračevanje zaprtih prostorov. V času povečanega števila obolenj ali izbruha bolezni, je potrebno tudi bolj pogosto čiščenje in razkuževanje sanitarnih prostorov. Otroci, ki imajo bolezen rok, nog in ust, naj ostanejo doma.
