Vsak starš s ponosom spremlja neizmerne korake, ki jih njegov otrok naredi na poti od rojstva do samostojnosti. Ta pot je polna presenečenj, ko se včasih kar čez noč zgodi preskok v razvoju, ki ga starši niso pričakovali in jih vse to navdaja s ponosom. A ob tem velikokrat z negotovostjo opazujejo, kaj vse znajo, zmorejo in razumejo drugi otroci, ter se sprašujejo, ali je kaj narobe, če njihov otrok česa od tega še ne zmore. Zavedanje, da je razvoj otroka preplet tako čustvenega, socialnega in intelektualnega področja, je ključno. Nemogoče je izločiti kot pomembnejšega kateregakoli izmed njih. Pomembno pa je vedeti, da ima na intelektualni, socialni in čustveni razvoj otroka vpliv več dejavnikov, ne le starost, pač pa tudi okolje in družba, ki ga obdaja, njegove danosti in sposobnosti.
Ključno obdobje zgodnjega otroštva
Ključno obdobje razvoja je res zgodnje otroštvo, saj se v prvih letih življenja razvijejo osnove mišljenja, govora, vida, sluha, okusa in telesnih spretnosti. Otrok s prvimi prirojenimi gibalnimi spretnostmi, kot sta plazenje in lazenje, sprejema mnoge vidne, slušne, tipalne in gibalne dražljaje iz okolice. Človek se uči vse življenje, vendar se v zgodnjem otroštvu oblikujejo temelji za vse nadaljnje življenjsko učenje. Nikakor ni dobro, če se ves čas pogledujemo v različne tabele, v katerih je navedeno, kaj zmorejo otroci pri določeni starosti, saj nekateri zmorejo marsikaj prej, nekateri pa kasneje in s tem ni nič narobe. Vsak otrok je individualen in določen mejnik doseže ob svojem času.
Čustveni razvoj: Od principa ugodja do kompleksnih občutij
Dojenčki se rodijo zgolj z zametki socialnih funkcij oziroma s predispozicijo za razvoj socialnih veščin. Na čustvenem področju na začetku otrok deluje po principu ugodja - neugodja. Možgani še niso tako razviti, da bi lahko razumel, katera potreba ni zadovoljena, pač pa se na občutja neugodja odzove z jokom, ki je njegov prvi način komuniciranja. V prvem letu življenja je zelo pomembno, da je otrokovo okolje nežno, umirjeno, da mu zagotavlja občutek varnosti. Ker otrok še ne zmore razumeti svojih občutij, je zelo pomembno, da jih prepozna mama, ki otrokove potrebe zadovolji in otroka potolaži.
Že pri 1 mesecu se otrok hoteno nasmehne, da bi odraslega privabil v socialno interakcijo. Pri 3 mesecih se dojenček glasno nasmehne in tako izraža veselje. Pri 6 mesecih je čustveno izražanje že bolj izpopolnjeno, saj poleg izraza na obrazu otrok čustva izraža tudi preko drže in gibanja telesa. Pri običajnem razvoju otroka se strah do 6. meseca ne pojavlja pogosto, pri 6. mesecu pa se pri otroku pojavi strah pred globino (ne bo želel približati robu mize, če ga položimo nanjo). Okrog 8. meseca starosti otrok doživlja izrazito ločitveno stisko, strah ga je, da ga bo mama zapustila, zato otrok pri tej starosti joka, če ga damo v naročje tujca. Ko otrok shodi, ga po eni strani zelo mika raziskovanje prostora, po drugi strani pa ves čas preverja, ali je mama še prisotna - se vrača k mami.
Malček se boji temnih prostorov, velikih živali, hrupa, velikih predmetov. S starostjo se strah razširja tudi na neprijetne dogodke, npr. na sosedovega lajajočega psa, ki ga je ugriznil. Otroci se bojijo tudi grozljivih filmov. Pogosto tudi posnemajo starše - npr. strah pred pajki. Dojenček svojih čustev še ne more nadzirati, malčki pa čustva nadzirajo tako, da si npr. zakrijejo oči, če jih je česa strah, si prigovarjajo, da bo vse v redu. 6-letniki se pogosto posvetijo drugi pozitivni dejavnosti, če so npr. žalostni ali jih je strah.
Jeza je čustvo, ki mobilizira otrokovo energijo, da se spoprime z oviro. Otrok doživlja čustvo jeze, če skušamo prekiniti njegovo igro, mu vzeti igračo, če zahtevamo nekaj, česar ne želi storiti, ipd. Doživljanje in izražanje ljubosumnosti ni enoznačno, temveč lahko vključuje vrsto različnih čustev, vključno z jezo, strahom, žalostjo. Otroci izražajo ljubosumnost že od enega leta starosti naprej. Izražajo jo lahko neposredno tako, da so napadalni, na socialno sprejemljiv način tekmujejo za pozornost in naklonjenost ljubljene osebe ali se vključujejo v socialno nesprejemljivo vedenje, kot je npr. goljufanje. Posredni izrazi ljubosumnosti so težje prepoznavni, otrok lahko kaže oblike vedenja, značilne za mlajše otroke (npr. ponovno začne sesati prst), zahteva pozornost z izražanjem novih strahov ali izbirčnostjo pri hrani, nagaja, je uničevalen, sprošča čustva v odnosu do igrač ipd. S starostjo otroci ljubosumnost vse redkeje izražajo kot neposredno agresivnost, saj njihovi odzivi postajajo vse bolj raznoliki in posredni, čeprav so včasih še lahko agresivni. Starostne spremembe se kažejo tudi v pogostnosti doživljanja ljubosumnosti, pri čemer se ta najpogosteje pojavlja pri starosti treh in enajstih let.
Socialni razvoj: Od prvih interakcij do skupinskih iger
Ob čustvenem razvoju se otrok razvija tudi socialno. Če bolj natančno pogledamo otroka pri 1. letu starosti, lahko vidimo, da otrok ob pomoči odraslega že lahko pije iz skodelice, žveči hrano in pomaga pri oblačenju. Oponaša preprosta dejanja ter se na prepoved odzove s prekinitvijo dejavnosti. Pokazati zna s prstom v želeno smer. Pozna že nekatere besede in jih nekaj tudi izgovori. Izpolnjuje preproste naloge (ne, pridi). Posluša in oponaša zvoke iz okolice, imitira glasove.
Med 1. in 2. letom starosti se poveča količina negativnega čustvenega odzivanja, če se denimo odrasli ne odzove na otrokove spodbude k dejavnosti. Nekako po 1. letu starosti otroci začno doživljati še druga, bolj komplicirana čustva, npr. zavist, ponos, krivdo, ljubosumje, sram. Pri 2. letih otrok zna sleči oblačila in zapeti zadrgo, pije iz skodelice in je ponoči pretežno suh. Igra se ob vrstnikih, občasno jim pokaže ali da igračo. Začne ga zanimati skupinska igra, sicer pa so značilni v tem obdobju kljubovalnost, trma ter ljubosumje. Začne govoriti o svojih čustvih npr.: »Zdaj sem pa res hud!« ali: »Vesela sem!« V stanju visoke čustvene vzburjenosti otrok skuša čustva nadzorovati tako, da sam sebi prigovarja po vzoru odraslih: »Saj ni nič hudega.« Otroka spodbujamo, da govori o svojih čustvih in jih sprejema. Otrokovega negativnega čustvovanja se ne smemo ustrašiti. Nič hudega ni, če je otrok kdaj pa kdaj jezen, žalosten, ljubosumen. Dovoliti mu moramo doživljanje celotnega nabora čustev.
Veselje lahko jasno prepoznamo že pri desetih mesecih otrokove starosti. Pri 3 letih otrok pozna svoje ime, starost, spol. Otrok krajši čas ostane z znano osebo, oblači posamezna oblačila (nogavice, hlačke, copate). Igrati se zna že po lastni iniciativi in uživa, ko lahko pomaga odraslim. Pridruži se skupinski vodeni igri, in lahko pospravi igrače. Če ga omejujemo, lahko to pripelje do napadov besa. V tem obdobju se tipično pojavi zaskrbljenost, ko si otrok lahko predstavlja zapletene situacije, ki trenutno niso prisotne, a bi lahko bile. Otroci so najpogosteje zaskrbljeni glede svoje družine in vrstniških odnosov. Zaradi težav z ločevanjem resničnosti in domišljije jim skrbi lahko povzročajo tudi dogodki v knjigah, filmih ali igrah, opozorila in grožnje staršev, ki jih sami ne morejo preveriti, ter stvari, ki jih izvejo iz pogovorov z vrstniki. Pri 3. oz. 4. letu starosti se otroci bojijo tudi domišljijskih bitij.
Po 3. letu otrok intenzivno uči tako z opazovanjem kot s spraševanjem, zato mu morate nove spretnosti tako pokazati kot tudi razložiti. V tej starosti se lahko prične učiti uporabe različnih pripomočkov, ki jih uporabljamo odrasli, pri tem ga moramo opozoriti na možne nevarnosti. Pri 4 letih otrok večinoma že nariše človeka (glavonožca) brez trupa, z okončinami, ki izhajajo iz glave. Na socialnem področju začne sklepati prva prijateljstva. Pri vključevanju v družbo prične spoznavati in sprejemati osnovna pravila: da je treba deliti igrače z drugimi, da pride pri igri izmenično na vrsto. Uči se obvladovanja medsebojnih odnosov, vendar pri tem potrebuje nadzor in občasno pomoč. Intenzivno spoznava svet in pridobiva tako telesne kot umske izkušnje. Jasno izraža svoja čustva, pri tem ga ne smemo pretirano omejevati, moramo pa mu jih pomagati prepoznati in usmerjati.
Med 3. in 6. letom se pri otrocih pogosto pojavljajo strahovi, ki jih z našo pomočjo postopno premaguje. V tem obdobju tudi izoblikuje jasno identiteto svojega spola. V 5. letu zavestno pokaže skrb za telesno higieno. Spretno razbira telesno govorico odraslih. Svoja lastna čustva še vedno pogosto izraža z govorico telesa, čustev večinoma še ne zmore ubesediti. Pri tem so opazne razlike med spoloma, saj deklice zmorejo čustva izraziti z besedami prej kot dečki. Njegova risba je vse bolj izoblikovana, riše različne simbole, tudi prve črke, risba človeka je vse bolj popolna. Na socialnem področju močno napreduje, sklepa trdnejša prijateljstva, postane pozoren na to, kaj si prijatelji mislijo o njem, pričenja razumevati pravila skupinskih iger. Ni pa še čustveno zrel za tekmovanje z drugimi, zato se pri tem pogosto pojavijo konflikti. Prek domišljijske igre preigrava različne življenjske situacije, sprošča in razvija svoja čustva, razvija tudi socialna čustva in sodelovanje z drugimi. Svoje pomembno mesto imajo tudi druge oblike iger, tako konstrukcijske, družabne, gibalne kot tudi dojemalne, kjer je otrok v vlogi poslušalca. Okoli petega leta starosti začenja otrok sprejemati svoje lastne odločitve. Šele pri tej starosti začenja postopoma razlikovati med resničnostjo in domišljijo.
Tik pred vstopom v šolo pričenja večina otrok s prepoznavanjem črk in štetjem do deset. Otrok obvlada preproste matematične operacije, ki so del družabnih iger. Pri orientaciji v prostoru zmore uporabljati preproste zemljevide. Pričenja razumevati časovna zaporedja in trajanje posameznih dogodkov. Začenja razumevati šale. Zna videti stvari s stališča nekoga drugega. Zmožen je sklepati tesnejša prijateljstva, a spori so še pogosti. Po 6. letu zmore razumeti, da lahko nekdo doživlja več različnih čustev hkrati. Vse ustrezneje izraža in nadzira svoja čustva. Napreduje v razumevanju socialnih pravil. Zna sobivati z vrstniki in se tudi postaviti zase. Lahko rečemo, da je otrok med 5. in 7. letom starosti dovolj zrel, da vstopi v šolo, kjer prične z organiziranim, formalnim šolanjem skupaj z vrstniki.
Baby and Toddler Milestones, Dr. Lisa Shulman
Celostni razvoj: Povezava telesnega, čustvenega in kognitivnega
Otrokov razvoj, predvsem gibalnih sposobnosti, je odvisen od dedne zasnove, okolja in aktivnosti posameznika. Vse od rojstva je treba otroka obravnavati celostno. Razvoj, predvsem gibalni, se začne že zelo zgodaj, v predrojstvenem obdobju. Prek matere pridobiva različne vzorce gibanja in jih kasneje, po rojstvu, samo še gradi in razvija. Ko govorimo o celostnem razvoju, imamo v mislih telesni, čustveno-socialni, gibalni in kognitivni razvoj, ki se prepletajo in dopolnjujejo. Otroka ne moremo nikoli obravnavati samo z enega vidika oziroma na enem področju. Znano je, da otrok v prvem letu zelo hitro napreduje v razvoju in rasti. Gibalni razvoj je najhitrejši in najpomembnejši ravno v predšolskem obdobju, ko je otrok najbolj dovzeten za učenje novih, elementarnih gibalnih vzorcev, ki so osnova za kasnejši gibalni razvoj. Tedaj izkuša hitrejša in počasnejša obdobja gibalnega razvoja.
Otrokov razvoj, predvsem gibalnih sposobnosti, je odvisen od dedne zasnove, okolja in dejavnosti posameznika. Otroku je treba ponuditi spodbudno okolje, da lahko vse svoje potenciale kar najbolj razvije. Deležen naj bi bil tako organizirane gibalne dejavnosti kot proste igre. Organizirano gibalno dejavnost naj vodi za to usposobljen kader, ki bo pri njem znal odkriti in razviti njegove potenciale. Izbira organizirane, vodene gibalne dejavnosti naj temelji predvsem na želji otroka. Vodena naj bo tako, da bo čim bolj vsebovala elementarno gibanje (plazenje, lazenje, skoke in poskoke, plezanje itd.) in ne športno specifičnega. Medtem naj prosta igra razvija domišljijo, ustvarjalnost, mišljenje, reševanje danih položajev ter druženje z vrstniki.
Kot smo že omenili, poteka kognitivni in gibalni razvoj sočasno in vzporedno ter drug na drugega vplivata. Kognitivni razvoj se nanaša na psihološko stanje oziroma zrelost nevrološkega sistema otroka pri določeni starosti in je tako povezan tudi z delovanjem možganov. Ravno v predšolskem obdobju pa do sedmega leta starosti je tvorjenje nevronskih povezav najintenzivnejše in ključno za otrokov razvoj. To pomeni, da se dejavnosti, ki jih je nekoč izvajal in jih ne izvaja več, sčasoma lahko izgubijo. Tako kot pri gibalnem razvoju ima tudi pri kognitivnem pomembno vlogo spodbudno okolje, ki omogoča otroku normalne razmere za rast in čustveni razvoj. Zlasti navezovanje stikov z vrstniki ter gibalne in problemske izkušnje, ki so jim ponujene v predšolskem obdobju pa do sedmega leta starosti, imajo neprecenljivo vrednost za celostni razvoj.
V možganih poteka nenehen boj med tvorjenjem nevronskih povezav in odmiranjem neaktivnih nevronov in poti. Vse preveč otrok in mladostnikov ne zadostuje dnevnim priporočilom Svetovne zdravstvene organizacije, ki pravi, da bi morali biti otroci in mladostniki med petim in 17. letom deležni vsak dan vsaj 60-minutne gibalne/športne dejavnosti v srednji in visoki intenzivnosti. Bila naj bi pretežno aerobnega tipa, trikrat na teden pa bi obsegala tudi krepilne vaje. Namen priporočil je predvsem vplivati na zdravje in preprečevanje kroničnih nenalezljivih bolezni ter posledično zmanjšati sedentarnost otrok in mladostnikov. Dr. Ranko Rajović zagovarja, da je treba vsakršno sedentarnost, predvsem povezano z zasloni (TV, videoigre, telefoni), nadomestiti z gibalno dejavnostjo, ki naj traja dvakrat toliko, kolikor je trajalo sedenje. Poleg negativnega vpliva sedentarnosti na zamujene priložnosti za učenje gibalnih sposobnosti in spretnosti ter preprečevanje kroničnih nenalezljivih bolezni vidimo, da sedentarnost in pasivnost pred zasloni vplivata tudi na delovanje in razvoj možganov. Zorenje možganov je najintenzivnejše ravno v zgodnjih letih. Pereč problem sedentarnosti in premalo gibanja v našem vsakdanjiku je povezan tudi z aktualnim položajem, virusom sars-cov-2 (covid-19), ki je otroke posadil pred zaslone računalnikov in jih odtujil od naravne potrebe po gibanju. Če nekoliko podrobneje pogledamo predšolske otroke, smo deloma lahko veseli, da niso primorani vsakodnevno več ur presedeti pred zasloni. Varstvo je padlo na pleča staršev ali celo starih staršev, ki nimajo dovolj časa (posledica opravljanja dela od doma) ali znanja, da bi lahko otroke vodili skozi ustrezen razvoj na vseh področjih.
Otrok v odnosu z okoljem gradi svoj psihični aparat. Takoj po rojstvu (od rojstva do drugega meseca življenja) novorojenček večino časa preživi v spanju. Ne zaveda se še obstoja drugih ljudi, niti matere, in se nanje le v majhni meri čustveno odziva, čeprav najnovejše raziskave kažejo, da prepoznava mamin glas in se ob njem pomiri, najbrž zato, ker gre za zvok, ki mu je bil znan že pred rojstvom. Enako velja za njen vonj. Novorojenček se odziva predvsem na zadovoljitve bioloških funkcij. Ker novorojenčkov osnovni stik s svetom poteka prek telesnega dotika, je ta ključen za njegov razvoj. Novorojenček zato potrebuje mamino naročje; s svojim jokom neredko sporoča prav potrebo po dotiku. Če dojenčka puščamo jokati, češ da se bo že sam umiril, saj je sit in previt, mu s tem sporočamo, da se nanj nihče ne odziva in da ga nihče ne razume. Od sveta, v katerega vstopa, je izoliran in osamljen. Prvi nasmešek je mejnik, ki kaže, da se je otrok začel odzivati na drugo osebo in vstopati v simbiozo z materjo. Simbioza je trajna, obojestranska čustvena vez med materjo in otrokom, ki otroku omogoči stik navzven. Gre za posebno vrsto skupnosti, v kateri se zaradi močne vzajemne odvisnosti meja med osebama zabriše do te mere, da skupaj oblikujeta eno osebnost. Otrok ne razlikuje med sabo in materjo. V tej fazi se otrok vede in deluje, kot da sta skupaj z materjo vsemogočna - dva v enem znotraj skupne meje -, kar v njem vzbuja občutek veličastnosti (grandioznost). Podobne težave nastopijo v primeru neustreznega simbiotičnega odnosa (nekonsistentnost, pomanjkanje stalnosti, čustveno zavračanje, ambivalenca …) ali če mati vstopi v simbiozo z otrokom s svojimi otroškimi namesto z materinskimi težnjami. Pri odraslem se utegne ta tesnoba pokazati kot hud strah pred smrtjo med paničnim napadom. Na težave v simbiotični fazi lahko kažejo psihosomatske bolezni oziroma shizoidna osebnostna motnja. Zapleti ob vstopanju v simbiozo utegnejo pomeniti tudi tveganje za avtizem ali psihotično motnjo. Dojenček šele okrog šestega meseca življenja vzpostavi prvi odnos z drugo osebo, vendar le z deli matere, kot so prsi, oči, lasje in glas. V drugi polovici prvega leta življenja se začne proces razločevanja (diferenciacija). V simbiotični fazi se otrok nasmehne vsakemu človeku, ki se mu približa. V fazi razločevanja ta nasmeh postopoma postane značilen odziv na mamo, kar je osnovni znak, da se je med materjo in otrokom zgradila posebna vez. Dojenček najprej začne razlikovati med različnimi osebami ter med drugimi in mamo. Znak, da že razlikuje med materjo in drugimi, je nastop bojazni pred tujci (osemmesečna tesnoba). Proces razlikovanja med materjo in seboj je zaradi otrokove odvisnosti daljši, saj je zanj simbioza še vedno temelj varnosti. Prav zato se dojenček na ločitev od matere odzove s strahom oziroma s separacijsko tesnobo (strah pred ločitvijo). Če matere ne vidi, se mu zdi, da ne obstaja več. Če je mati namesto na potrebe dojenčka usmerjena predvsem na svoje potrebe, to moti njegov razvoj. Namesto da bi bila mama zrcalo otroka, se mora otrok odzivati nanjo. Še posebno problematičen utegne biti materin ambivalenten odnos - nihanje med pretirano ljubeznijo in zavračanjem oziroma odrivanjem otroka. Obdobje preizkušanja samostojne dejavnosti (prakticiranje) se časovno pokriva z večjimi zmogljivostmi gibalnega aparata - s prehodom od plazenja k hoji. Prakticiranje poteka v prvi polovici drugega leta starosti. Malček vse bolj raziskuje okolico, s čimer se oddaljuje od mame. Ker shodi, lahko na svet gleda iz nove perspektive, kar mu prinaša nova zadovoljstva in tudi frustracije. V tem obdobju se zelo intenzivno razvijajo otrokove miselne zmožnosti in njegova individualnost. V tem času začne otrok oblikovati zavedanje o sebi kot ločenem od matere, zato nekateri temu obdobju pravijo tudi »izvalitev«. Matere, ki otroku dovolijo, da se osamosvaja z neodvisnim raziskovanjem, vendar pri tem ostajajo v varni bližini, mu s tem omogočijo, da ob širjenju meja svojega sveta občuti užitek. Ker otroka čedalje bolj določa to, kar počne, se namesto na veličastno zrcaljenje v dobri mami začne opirati na idealiziran občutek vsemogočnosti (omnipotentnost) močnega očeta. V tem obdobju narcizem doseže vrhunec. Otrok je očaran nad svojimi zmožnostmi in velikostjo svojega sveta. Prakticiranje pa lahko otroku prinese tudi zastrašujoče izkušnje, če opazi, da se je znašel brez mame, saj v tem obdobju še ni pripravljen za daljšo ločitev od nje. V drugi polovici prvega leta otrok prvič dobi pravi občutek, da je posameznik, ločen od matere. Kljub naraščajoči samostojnosti se malček zelo boji izgube matere; zaradi teh nasprotujočih si želja se vede ambivalentno. V nekem trenutku se matere oklepa, že v naslednjem pa se otepa njene pozornosti in se odpravi raziskovat. Kmalu zatem znova steče k materi - kot da ga telesni stik napolni z novo energijo, s katero se podaja novim dogodivščinam naproti. Za fazo približevanja je značilno izmenjevanje želje po vnovičnem združenju s primarnim objektom (strah pred samostojnostjo, oklepanje matere) in strahu, da ga bo ta »požrl«, pogoltnil (želja po samostojnosti). V tem obdobju pri malčkih nastopita tudi posnemanje drugih in želja, da bi imeli tisto, kar imajo drugi, kar včasih želijo doseči tudi na silo. V nasprotju s časom, ko so bili dojenčki, opazijo, da odrasli njihovih čustvenih potreb ne zaznavajo samodejno in da se nanje ne odzovejo vsakič, zato utegnejo biti v želji po materini pozornosti še posebno zahtevni in vztrajni. Kadar je ne dobijo ali ne dosežejo svojega, pogosto togotno izbruhnejo. Pojavljati se začne upor oziroma trma. Ker otrok s svojo dejavnostjo vedno znova preizkuša svoje zmožnosti, začne proti koncu drugega leta počasi opuščati fantazije o omnipotenci (vsemogočnost) in grandioznosti (veličastnost). Graditi začne zdravo samozaupanje, ki je skladno z njegovimi zmožnostmi in mejami. Otrokova osebnost in samostojnost se intenzivno oblikujeta. Pravimo, da je objekt navezanosti postal stalen in ponotranjen. Zato otrok v svojem psihičnem svetu zmore obdržati pozitivno predstavo o mami, tudi kadar je ni zraven (»Mama me ni zapustila za vedno, še vedno me ima rada.«). To mu omogoči psihično (kognitivno) zorenje; ker mu že uspe povezovati vzroke in posledice, zna na osnovi minulih izkušenj sklepati na prihodnost. Ker mu ločitev od matere ne vzbuja več močne tesnobe, se lahko med njeno odsotnostjo brez večjih težav usmeri na nadomestno osebo, denimo na vzgojiteljico v vrtcu. Ločitev premaguje tudi ob pomoči nadomestnih predmetov, kot so denimo plišaste igrače, ob katerih se tudi lažje pomiri ali zaspi. Predvsem pa mu to omogoči vse širše zastavljeno raziskovanje in spoznavanje sveta ter čedalje večjo samostojnost - v čutenju, mišljenju in ravnanju. Pojavijo se tudi zametki vesti - pravimo, da otrok ponotranji starševske zahteve, zato se za neustrezno dejanje (namesto staršev) okrega kar sam (»Tega ne smem!«). Otrok v tem obdobju spoznava, da imajo dejanja posledice. Ob pomoči tega spoznanja začne od načela užitka (zadovoljiti svoje potrebe tukaj in zdaj ter za vsako ceno) prehajati k načelu stvarnosti (preložiti zadovoljitev svoje potrebe na ustrezen čas/mesto, poiskati sprejemljivo obliko njene zadovoljitve). Otrok torej v prvih letih življenja ob ustrezni podpori in pomoči staršev prehodi pot od zlitja z mamo (simbioza) ter razločevanja in osamosvajanja (separacija in individuacija) do točke, ko oblikuje svojo samopodobo kot samostojna oseba, ločena od vseh drugih ljudi. Ko se otrok osvobodi simbiotične odvisnosti od mame, namesto tega razvija odnos navezanosti - na starše, druge družinske člane in na vrstnike, ki postajajo vse pomembnejši. Pri večini se ta proces sklene med tretjim in četrtim letom starosti. S tem je otrok dosegel točko psihološkega rojstva. Posledica nedokončanega oziroma neustrezno izpeljanega separacijskega procesa, ki ne pripelje do psihološkega rojstva, so različne oblike osebnostnih motenj. Osamosvojitev se odrazi v jeziku - otrok začne uporabljati besedi »jaz« in »sam«, oblikuje in zbistri se tudi spolna vloga. Otrok v tem obdobju spoznava svoje genitalije, zanima ga, od kod pridejo otroci, zanima se za telesne spolne razlike. To je tako boj za naklonjenost kot tudi rivalski boj za moč in položaj. Hormonske spremembe ob telesnem zorenju v zgodnji puberteti spet potegnejo na plan uporništvo in preizkušanje meja. Najpomembnejše socialne vezi mladostnik ustvarja z vrstniki. Svoje nove vloge in naloge mora tudi uskladiti. Značilno je iskanje ljudi, vzorov, ki naj bi jim sledil, pa tudi zbeganost, zmedenost, kadar do uskladitve ne pride, zaradi česar se ne more odločiti med identitetnimi vlogami. Če ni tako, pogosto vzame mladostniško druščino kot svojo referenčno skupino, ki mu podeli identiteto; izgubi še tisto malo lastne individualnosti in identitete ter se simbiotično zlije z njo.