V sodobnem svetu se vse bolj zavedamo pomena trajnostnega razvoja, ki ne zadeva le okoljskih vidikov, temveč obsega tudi socialno pravičnost, mir, zdravje ter kakovostno izobraževanje za vse. Ko govorimo o trajnostnem razvoju, je ključnega pomena, da v ta proces vključimo vse posameznike, ne glede na njihove posebnosti. Vzgoja in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami predstavljata temeljni kamen pri zagotavljanju enakih možnosti in polnega razvoja za vsakega otroka. Zavedanje, da so primanjkljaji, ovire ali motnje le določene značilnosti, ne pa celotna identiteta otroka, nam omogoča, da se osredotočimo na njihove talente in potenciale. Podpiranje in razvijanje enakih možnosti za vzgojo, izobraževanje in poklicno usposabljanje za vse otroke z različnimi vrstami posebnih potreb je ne le etična, temveč tudi ključna družbena naloga.
Okvir za vključenost: Zakonodaja in strokovni centri
Pri vzgoji in izobraževanju otrok s posebnimi potrebami so cilji in načela postavljeni širše kot pri splošnem izobraževanju. Želimo jim zagotoviti ustrezne prilagoditve in pomoč, da bi lahko dosegli cilje in standarde znanja ter razvili svoje potenciale. Večina otrok s posebnimi potrebami je vključenih v redne vrtce, osnovne in srednje šole, kjer jim je nudena različna vrsta pomoči. Pomemben premik na tem področju predstavlja Zakon o obravnavi otrok in mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi težavami in motnjami v vzgoji in izobraževanju (ZOOMTVI), ki je pričel veljati s 13. januarjem 2021. Ta zakon je med drugim določil strokovne centre in posamezne strokovne centre, ki opravljajo naloge v zvezi z usklajevanjem sodelovanja strokovnih centrov na posameznih področjih.
Zakon v 8. členu prinaša tudi pomembne spremembe na področju namestitve otroka in mladostnika ter oskrbe v strokovnem centru. Sodišča sedaj nameščajo otroke in mladostnike v strokovni center, ki je čim bližje njihovemu domu, pri čemer imajo možnost namestitve tudi v bolj oddaljenem centru, če za to obstajajo utemeljeni razlogi. Sodišče otroka ali mladostnika namesti v strokovni center, ki na določenem območju usklajuje sodelovanje strokovnih centrov. Če strokovni center otroka ali mladostnika prerazporedi v drug strokovni center znotraj istega območja glede na vrsto potrebne pomoči, o tem obvesti sodišče in pristojni center za socialno delo. Te spremembe so se odrazile tudi v dopolnitvi Družinskega zakonika, ki v 182. členu določa postopke v zvezi z začasnimi odredbami in odločbami sodišča glede namestitve otrok.
Metodološki pristopi: Od igre do celostnega razvoja
Delo z otroki s posebnimi potrebami zahteva raznolike in prilagojene pristope, ki upoštevajo njihove individualne potrebe in razvojne značilnosti. Eden izmed takšnih pristopov je metoda Greenspan Floortime Approach, ki je intervencija za otroke z zaostanki v razvoju in metoda za izboljšanje socialne interakcije otrok s posebnimi potrebami. Ta metoda se izvaja kot igralna terapija, ki poteka izključno preko igre, ki zanima otroka, še posebej pri mlajših otrocih.
Proces se začne z opazovanjem otroka v igri in v interakciji z njegovimi starši, da se ugotovi otrokov senzorni profil - torej njegova senzorna integracija, kar pomeni, na katerih področjih senzornih dražljajev je preveč ali premalo občutljiv. To se običajno izvede v posebni senzorni igralnici, opremljeni z različnimi elementi, kot so gugalnice, trampolin, plezala, vrtiljak, šotor, bazen z žogicami in/ali blazinami, ter igrače in kotički, ki otrokom omogočajo proprioceptivne, vestibularne, svetlobne, slušne, taktilne, vonjalne in druge senzorne dražljaje. Terapevt z opazovanjem ugotovi, kaj otroka spravi v stanje regulacije ali ga deregulira (ko ni zmožen slediti igri ali učenju). Otroku se v tej igralnici omogoči, da zadovolji svoje posebne senzorne potrebe, saj se na takšen način sprosti in spravi v stanje regulacije.
Nadalje terapevt s pomočjo vprašalnikov za starše in kliničnim opazovanjem otroka ugotovi, na katerem razvojnem mejniku ima otrok največ težav (devet razvojnih mejnikov po dr. Greenspanu). Med izvajanjem terapije se terapevt v igri z otrokom osredotoči na tisti mejnik, ki predstavlja otroku težavo in je na lestvici najnižje. V času terapije se terapevt pridruži otrokovi igri, ga opazuje, postavlja izzive in spodbuja otroka z različnimi tehnikami, ki omogočajo otroku napredovanje po razvojnih mejnikih. Med igro otroka ne poučujejo in ne kritizirajo. S pravilnimi reakcijami na otrokovo vedenje starši pomagajo otroku, da si zaželi vključitve v dialog, da prevzame iniciativo, spozna vzročnost in logiko ter rešuje problematične situacije. Terapevt otroku pomaga, da kompleksno poveže čustva z vedenjem in govorom, namesto da se uči mehansko. Na ta način otrok osvaja odnose, v katerih je več spontanosti, fleksibilnosti in topline. Za maksimalno učinkovitost je priporočljivo, da je otrok deležen te metode 6-8 krat, po vsaj dvajset minut na dan. Izvajati se lahko v senzorni igralnici ali v prilagojenem okolju, ki ima nekaj elementov senzorne igralnice. Metoda je združljiva z drugimi metodami, ki jih strokovnjaki in starši trenutno uporabljajo za delo z otroki s primanjkljaji ali razvojnimi zaostanki. Floortime omogoča staršem in strokovnjakom sodelovanje v otrokovem učnem procesu, ne da bi prevzeli nadzor ali postali »učitelj«. Sledijo otrokovi igri, kjer otrok vodi igro, terapevt pa jo opazuje in se postopoma pridruži. Pri tem izkoristijo otrokovo naravno motivacijo (njegov interes), da bo bolj pripravljen sodelovati. Izziv pomaga otroku, da se premakne višje na razvojni lestvici, pomaga mu pri reševanju socializacijskih problemov in pri razmišljanju v stresnih situacijah. Širitev igre (brez prevzemanja nadzora) spodbuja ustvarjalnost, abstraktno mišljenje in razumevanje dinamičnih vzorcev. Terapija običajno traja 60 minut, zajema pa individualno delo z otrokom (cca 40 minut) in delo s starši (cca 20 minut).
Poleg omenjene metode, ki se osredotoča na igro in čustveno povezovanje, obstajajo tudi druge specifične delavnice in pristopi. Delavnice za učenje socialnih veščin so namenjene otrokom in mladostnikom z avtističnimi motnjami, Aspergerjevim sindromom, motnjami pozornosti in hiperaktivnosti ter težavami pri vključevanju v skupino vrstnikov. Te delavnice vsebujejo strukturirane vaje o določeni spretnosti, igro z vajami, razpravo in povratno informacijo.
Za izboljšanje fine motorike in grafomotorike ni dovolj izvajati vaje samo za držo pisala, risanje in pisanje. Potrebno je začeti na področju celega telesa, kar pomeni vključevanje celostnih gibalnih aktivnosti.
Govorimo o govornih in jezikovnih motnjah takrat, kadar otrokov govor odstopa od normale v tolikšni meri, da vzbuja pozornost. Pregled običajno traja od 60 do 120 minut, odvisno od otrokove starosti in težav, zaradi katerih otrok prihaja.
Poletni tabori v naravi za otroke, ki jih organiziramo že več let, razvijajo samostojnost otrok, jih navajajo na zdrav način življenja v naravi ter jih učijo spoštovanja do ljudi, rastlin in živali. Krepi se fizična kondicija in vztrajnost otrok preko planinskih pohodov, kolesarjenja in drugih fizičnih aktivnosti v naravi.
Terapija z risanjem fraktalne risbe je primerna za ljudi vseh starosti, od 5 do 99 let.
Šola za starše traja 10 srečanj, vsako srečanje traja 2 uri, skupina se sestaja enkrat mesečno.
Delavnice so lahko integrativne, združevale bodo umetniško izražanje različnih umetniških zvrsti: ples, glasba, gib in drama. Te delavnice so primerne za otroke in mlade, ki lahko vsaj delno samostojno sledijo navodilom, oziroma jim je po potrebi zagotovljen spremljevalec. Starostna meja je od 9. leta naprej.
Program Tera/GIB je inovativen program, zasnovan kot ideja za pridobivanje novih gibalnih spretnosti pri otrocih, mladostnikih, odraslih ter vseh, ki jih področje gibanja zanima. Program sestavlja 12 živali, s posnemanjem gibanja katerih pri otroku/mladostniku spodbujamo razmišljanje o načinu, organizaciji, mehkobi in estetiki posnemanja gibanja posamezne živali.
Trajnostni razvoj in izobraževanje: Skupni cilji
Pot do trajnostnega razvoja v predšolskem in šolskem obdobju ni samoumevna. Izzivi trajnostnega razvoja so bistveno kompleksnejši od zgolj ločevanja odpadkov in kompostiranja. Ključno vprašanje je, kako se skupaj z otroki zavestno soočamo z velikimi vprašanji in predvsem, kako Agendo 2030 prenesemo v prakso, pri čemer zavzetost in skrbi otrok jemljemo resno. Za upanje v prihodnost moramo graditi skozi vprašanja otrok in mladostnikov ter jih pri tem opolnomočiti.
Predavanje o vključevanju ciljev trajnostnega razvoja (Agende 2030) v vsakdanjo prakso vrtcev in šol poudarja, da to ne sme biti dodatna obveznost, temveč način razmišljanja, načrtovanja in delovanja. Trajnostno delovanje presega ekološko razsežnost in vključuje tudi socialno pravičnost, mir, zdravje, odgovorno ravnanje ter kakovostno izobraževanje za vse. Poudarek je na praktičnih možnostih za oblikovanje vzgojno-izobraževalnega okolja, ki otroke in učence spodbuja k aktivnemu sobivanju, odgovornosti in sooblikovanju skupne prihodnosti. Predavanja, kot jih je vodila Lea, ki je bila s svojo šolo uvrščena med 100 najbolj navdihujočih šol na svetu za poučevanje o trajnostnem razvoju, ponujajo navdih in refleksijo o razumevanju družbene, ekonomske in ekološke trajnosti ter o tem, kako te komponente zavestno vpeljevati v poučevanje. Skupaj se razpravlja o metodah, ki vodijo do trajnostnega učenja, in se odpira kompleksnost izzivov vprašanj trajnosti, s katerimi se soočajo številni otroci, mladostniki in odrasli.
Izobraževanja za starše in strokovne delavce na področju dela z otroki s posebnimi potrebami, ki se občasno organizirajo v sodelovanju z zunanjimi izvajalci, predstavljajo pomemben vir novih znanj in idej. Izkušnje udeležencev takšnih izobraževanj pričajo o strokovnosti, kvaliteti in poglobljenosti pripravljenih vsebin, ki osvežijo staro znanje in ponudijo pridobitev novih spoznanj, kot je na primer koncept "drevesa učenja".
Razvojni mejniki in celostni pristop
Otroci s posebnimi potrebami so opredeljeni kot otroci z motnjami v duševnem razvoju, gluhi in naglušni, slepi in slabovidni, z govorno-jezikovnimi motnjami, gibalno ovirani, s primanjkljaji na posameznih področjih učenja, dolgotrajno bolni, s čustvenimi in vedenjskimi motnjami ter z avtističnimi motnjami. Vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oziroma motenj so opredeljene na podlagi specifičnih kriterijev.
Vzgoja in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami poteka v vzgojno-izobraževalnih programih s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo. V osnovni šoli se ti programi namenjajo otrokom, za katere komisije za usmerjanje ocenijo, da bodo s prilagojenim izvajanjem in dodatno pomočjo dosegali vsaj minimalne standarde znanja. Ti programi zagotavljajo enako raven znanja kot v večinski šoli, z enakimi predmeti in urnim obsegom.
V prilagojene programe z nižjim izobrazbenim standardom se usmerjajo otroci z lažjimi motnjami v duševnem razvoju in otroci z avtističnimi motnjami. Ti otroci imajo v primerjavi z vrstniki kvalitativno drugačno kognitivno strukturo, počasnejši socialni razvoj in pogosto slabše razvite socialne spretnosti. Potrebujejo manj zahteven program, ki jim ne omogoča pridobitve enakovrednega izobrazbenega standarda.
V poseben program vzgoje in izobraževanja pa se usmerjajo učenci z zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem razvoju ter otroci z avtističnimi motnjami. Ti učenci vse življenje potrebujejo različne stopnje pomoči, saj motnja v duševnem razvoju traja od rojstva do smrti. Zaradi znižanih intelektualnih sposobnosti ti učenci niso nikoli popolnoma samostojni.
Zavedanje o teh različnih potrebah in pristopih je ključno za ustvarjanje podpornega okolja, kjer lahko vsak otrok s posebnimi potrebami razvije svoj polni potencial in prispeva k bolj trajnostni in vključujoči družbi.