Prekinitev nosečnosti, še posebej v poznejših obdobjih, kot je 16. teden, je kompleksna tema, ki združuje medicinske, pravne, etične in globoko osebne vidike. Čeprav je umetna prekinitev nosečnosti postopek, ki je bil poznan že v antičnih civilizacijah, kot sta Egipt in Rim, še vedno ostaja tema, ki deli sodobno družbo. V Sloveniji je splav legaliziran od leta 1951, vendar je kljub temu še vedno obravnavan kot tabu tema, kar otežuje odprt dialog in razumevanje.
Zakonske podlage in časovne omejitve
V Sloveniji je umetna prekinitev nosečnosti (UPN) na zahtevo ženske dovoljena do zaključenega 10. tedna nosečnosti (10 tednov in 0 dni). Po tem datumu, torej od 10 tednov in 1 dneva dalje, je za prekinitev nosečnosti potrebna odobritev Komisije prve stopnje. Ta komisija odobri prekinitev nosečnosti na osnovi medicinskih vzrokov, kot so ogroženost življenja ali zdravja ženske, nepravilnosti ploda, ki niso združljive z življenjem, ter socialnih dejavnikov.
Do 16. tedna nosečnosti Komisija prve stopnje poleg medicinske indikacije upošteva tudi socialne vidike. Pogosto zavrnjene prošnje za prekinitev nosečnosti po 16. tednu, če ni izrazite medicinske indikacije, poudarjajo pomembnost zgodnjega ukrepanja in izpolnjevanja zakonskih rokov. Če komisija prve stopnje zavrne zahtevo, lahko nosečnica predlaga, da o njeni zahtevi odloči komisija druge stopnje. V primeru odobritve, nosečnico napotijo v zdravstveno organizacijo, ki opravlja UPN. Podrobne informacije o postopkih in obravnavi na komisijah so na voljo pri ginekologu, ki izda napotnico.
V Republiki Sloveniji področje reproduktivnih pravic ureja Zakon o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok. Zakon določa, da se umetna prekinitev nosečnosti opravi na zahtevo nosečnice, če nosečnost ne traja dlje kot 10 tednov. Ko nosečnost preseže to časovno mejo, prekinitev ni več zgolj stvar osebne odločitve nosečnice, temveč mora zanjo pridobiti odobritev. Tu nastopi Komisija za umetno prekinitev nosečnosti. Komisija I. stopnje deluje na ravni regionalnih bolnišnic in klinik, sestavljajo jo ginekolog, internist, socialni delavec in drugi strokovnjaki. Komisija II. stopnje deluje na Kliničnem centru v Ljubljani, nanjo se nosečnica lahko pritoži, če komisija prve stopnje njeno prošnjo zavrne.
Sodobni postopki prekinitve nosečnosti
Do leta 2007 je v Sloveniji prevladovala kirurška tehnika splava, ki je vključevala poseg v maternično votlino z namenom njene izpraznitve. Od maja 2007 se pospešeno uvaja nova metoda, ki sproži splav s pomočjo zdravil. Namen medikamentozne prekinitve nosečnosti je izzvati splav, ki je podoben spontanemu, brez poseganja v maternico in s tem zmanjšanja tveganja za zaplete, značilne za kirurške posege. Pri tej metodi ženska ne potrebuje anestezije.
Kirurška metoda:
- Do 10. tedna nosečnosti: Uporablja se metoda vakuumske aspiracije vsebine maternice.
- Po 10. tednu nosečnosti: Vključuje mehansko razširitev materničnega vratu in evakuacijo vsebine z abortivnimi kleščami.
Medikamentozna prekinitev nosečnosti:Uporabljata se dva protokola:
- Do zaključenega 9. tedna nosečnosti (63 dni): Ženske prejmejo vsa potrebna zdravila, protibolečinska zdravila in navodila za izvedbo postopka doma.
- Po zaključenem 9. tednu nosečnosti (od 64. dne dalje): Dva dni po zaužitju prve tablete ženska pride v bolnišnico za nadaljevanje protokola, ki lahko traja 2 dni, in ostane v bolnišnici do zaključenega splava (2-3 dni). Ta protokol je nujen zaradi večjega tveganja po 9. tednu.
Pri prekinitvi nosečnosti po 12. tednu, ki se že šteje kot pozna prekinitev, se postopek običajno začne s prejemom tablete mifepristona, ki ustavi delovanje hormona progesterona in pripravi maternični vrat ter maternico na izločitev vsebine. Po sprejemu v bolnišnico pacientka dobi zdravila iz skupine prostaglandinov (npr. misoprostol), ki povzročijo krčenje maternice - popadke - in odpiranje materničnega vratu. Zdravila se dozirajo v določenih časovnih intervalih. Ker gre za proces, ki je fiziološko enak porodu, so prisotne bolečine, ki jih mora osebje bolnišnice obvladati z ustrezno analgezijo. Ko pride do iztisa ploda in posteljice, zdravnik preveri, ali je maternica prazna. V primeru, da se posteljica ne izloči v celoti, je potreben kratek kirurški poseg v splošni anesteziji - abrazija ali “čiščenje” maternične votline. Pri zelo visokih nosečnostih (običajno po 22. tednu), ko bi se plod lahko rodil z znaki življenja, a zaradi hudih nepravilnosti ne bi preživel ali bi trpel, se pred sprožitvijo poroda lahko izvede postopek feticida, ki z injekcijo ustavi srce ploda.
Mladostnice, partnerstvo in zavest o kontracepciji
Mladostnice se najpogosteje odločijo za splav, ker želijo najprej dokončati šolanje in se osamosvojiti. Velika večina mladostnic je odgovornih in poskrbi za učinkovito zaščito, kar kaže na upad števila splavov med mlajšo populacijo. Odrasle ženske, ki že imajo družino, se morda ne želijo odločiti za še enega otroka. V nekaterih primerih je odločitev pod vplivom partnerjevega pritiska, ali pa zaradi novonastale službene priložnosti, ki je noseča ne bi mogla obdržati.
Partner v odnosu igra ključno vlogo pri načrtovanju družine. Odgovornost za ustrezno zaščito v primeru, da par ne želi več otrok, je obojestranska. V večini primerov to nalogo prevzame ženska. V primeru nenačrtovane nosečnosti, ki je lahko posledica neučinkovitosti zaščite ali njenega pomanjkanja, je ključnega pomena pogovor med partnerjema. Če se njuni želji razhajata, odločitev ženske prevlada, saj je ona nosilka nosečnosti in se sama odloča o svojem telesu.
Pomembno je poudariti, da dojenje ni kontracepcija, saj lahko doječe matere ob tem še vedno imajo ovulatorne menstrualne cikle. Nekatere ženske zanosijo že ob prvem nezaščitenem spolnem odnosu med dojenjem, pogosto pa svojo nosečnost ugotovijo šele ob opaznem rastočem trebuhu, saj nimajo tipičnih znakov, kot so povečane prsi ali jutranje slabosti.
Spontani splav: Vzroki, simptomi in tveganja
Spontani splav je nenadna izguba nosečnosti pred 20. tednom. Približno 10 do 20 odstotkov znanih nosečnosti se konča s spontanim splavom, vendar je dejansko število verjetno višje, saj se veliko spontanih splavov zgodi zelo zgodaj, še preden ženska sploh ve, da je noseča.
Najpogostejši vzroki za spontani splav:
- Kromosomske nepravilnosti: Približno 50 % spontanih splavov v prvem trimesečju je povezanih z dodatnimi ali manjkajočimi kromosomi. Te napake se večinoma pojavijo po naključju med delitvijo celic zarodka.
- Okužbe: Določene okužbe lahko povzročijo splav.
- Hormonska neravnovesja: Nepravilno delovanje hormonov.
- Nepravilna implantacija: Težave pri ugnezditvi oplojenega jajčeca v maternično sluznico.
- Starost: Tveganje za spontani splav narašča s starostjo ženske.
- Anomalije maternice ali materničnega vratu: Težave z obliko ali funkcijo maternice ali materničnega vratu.
- Dejavniki življenjskega sloga: Kajenje, uživanje alkohola ali drog.
- Motnje imunskega sistema: Bolezni, pri katerih imunski sistem napada lastne celice.
- Hude kronične bolezni: Kot je huda ledvična bolezen ali bolezni ščitnice.
Pomembno je poudariti, da stres, vadba ali spolna aktivnost ne povzročajo spontanega splava.
Simptomi spontanega splava:
- Krvavitev iz nožnice (od rahle do močne).
- Krči in bolečine v trebuhu (pogosto močnejši od menstrualnih).
- Bolečine v križu.
- Izločanje sivkastega tkiva ali krvnih strdkov.
- Zmanjšanje simptomov nosečnosti.
V primeru pojava teh simptomov je nujno poiskati zdravniško pomoč.
Dejavniki tveganja za spontani splav:
- Starost: Tveganje narašča po 35. letu starosti.
- Prejšnji spontani splavi: Če ste že imeli spontani splav, je tveganje za ponovitev nekoliko višje.
- Določena zdravstvena stanja: Neurejena sladkorna bolezen, okužbe, težave z maternico ali materničnim vratom.
Prekinitev nosečnosti v 16. tednu: Posebni vidiki
Prekinitev nosečnosti v 16. tednu sodi med pozne splave in je pogosto povezana z večjim tveganjem za zaplete v primerjavi s preteklimi obdobjih nosečnosti. V tem obdobju je še vedno možna prekinitev z obema metodama, kirurško in medikamentozno, vendar se protokol medikamentozne prekinitve prilagodi. Po zaključenem 9. tednu nosečnosti zahteva medikamentozna prekinitev daljše bivanje v bolnišnici zaradi spremljanja in obvladovanja morebitnih zapletov, kot so močnejše krvavitve.
Pri odločitvi za prekinitev nosečnosti v tem obdobju je ključnega pomena celovito informiranje o postopkih, možnih tveganjih in alternativah. V primeru, da je prekinitev posledica nepravilnosti ploda, je odločitev še toliko bolj obremenjujoča, saj lahko vodi do dolgotrajnih psihičnih posledic.
Dolgoročne posledice in čustvena podpora
Prekinitev nosečnosti je odločitev, ki lahko žensko zaznamuje za vse življenje. Čeprav večina splavov poteka brez fizičnih posledic, se lahko pri ženskah, ki so se odločile za prekinitev zaradi anomalij ploda, pojavijo duševne težave. Obdobje po splavu zahteva čas za fizično in čustveno okrevanje. Pomembno je izogibanje situacijam, ki bi lahko povzročile vnetje, in pozorno spremljanje znakov okužbe.
Čustveno zdravljenje po izgubi nosečnosti je pogosto težje in dolgotrajnejše od fizičnega. Na voljo so svetovanja in podporne skupine, ki lahko pomagajo pri soočanju z žalostjo in izgubo. V primeru ponavljajočih se spontanih splavov so priporočljive dodatne preiskave za ugotavljanje osnovnega vzroka.
Psihološki vpliv pozne prekinitve nosečnosti je lahko izjemno globok. Za razliko od zgodnjih splavov, kjer je odločitev pogosto posledica neželene nosečnosti, so pozne prekinitve pogosto posledica “želene, a tragično prekinjene” nosečnosti zaradi bolezni. Občutki praznine, krivde, jeze in globoke žalosti so normalen odziv. Mnoge slovenske porodnišnice nudijo takojšnjo psihološko pomoč kliničnih psihologov. Prav tako je na voljo pomoč v okviru društev (kot je Solzice), ki nudijo podporo staršem ob izgubi otroka med nosečnostjo ali kmalu po njej.
"Jutranja tabletka" in kontracepcija
V lekarnah je na voljo "jutranja tabletka", znana tudi kot postkoitalna kontracepcija. Namenjena je posameznicam, ki so imele nezaščiten spolni odnos ali je zaščita zatajila, ter žrtvam posilstva. Učinkovitost je največja, če jo zaužijemo v 72 urah po nezaščitenem spolnem odnosu, pri čemer je učinkovitost večja, čimprej je zaužita. Pomembno je poudariti, da je jutranja tabletka namenjena izjemnim priložnostem in se ne sme uporabljati kot redno sredstvo kontracepcije.
Čeprav je poudarek pogosto na medicinskih vidikih, ne smemo zanemariti psihološkega vpliva pozne prekinitve nosečnosti. Za razliko od zgodnjih splavov, kjer je odločitev pogosto posledica neželene nosečnosti, so pozne prekinitve pogosto posledica “želene, a tragično prekinjene” nosečnosti zaradi bolezni. Občutki praznine, krivde, jeze in globoke žalosti so normalen odziv. Mnoge slovenske porodnišnice nudijo takojšnjo psihološko pomoč kliničnih psihologov. Prav tako je na voljo pomoč v okviru društev (kot je Solzice), ki nudijo podporo staršem ob izgubi otroka med nosečnostjo ali kmalu po njej.
Spontani splav je spontana izguba nosečnosti pred 20. tednom. Približno 10 do 20 odstotkov znanih nosečnosti naj bi se končalo s spontanim splavom. Toda dejansko število je verjetno višje, ker se veliko spontanih splavov zgodi zelo zgodaj v nosečnosti - preden ženska sploh ve, da je noseča. Spontani splav je razmeroma pogosta izkušnja, vendar to dejstvo ženskam ne olajša okoliščin. Večina spontanih splavov se zgodi, ker se plod ne razvija po pričakovanjih oz. kot bi se moral.
Vrste spontanih splavov:Zdravnik oz. ginekolog vam lahko diagnosticira naslednje vrste spontanih splavov:
- Spontani splav: Izgubili ste nosečnost, vendar se ne zavedate nujno, da se je to zgodilo. Ni simptomov spontanega splava, vendar ultrazvok potrdi, da plod nima srčnega utripa.
- Popoln splav: Izgubili ste nosečnost in vaša maternica je prazna. Dobili ste krvavitev in ste izločili fetalno tkivo. Vaš zdravnik lahko potrdi popoln spontani splav z ultrazvokom.
- Ponavljajoči se spontani splav: So trije zaporedni spontani splavi. Prizadene približno odstotek žensk.
- Grožnja splava: Vaš maternični vrat ostane zaprt, vendar krvavite in doživljate medenične krče. Nosečnost običajno poteka brez nadaljnjih težav. Vaš zdravnik vas bo bolj pozorno spremljal do konca nosečnosti.
- Neizogiben spontani splav: Krvavite, imate krče in maternični vrat se je začel odpirati (širiti). Lahko vam uhaja amnijska tekočina. Verjeten je popoln spontani splav.
Simptomi spontanega splava:Večina spontanih splavov se zgodi pred 12. tednom nosečnosti. Morda se nujno ne zavedate, da imate spontani splav. Znaki in simptomi spontanega splava lahko vključujejo:
- krvavitev, ki napreduje od rahle do močne, lahko pride tudi do sivkastega tkiva ali krvavih strdkov,
- krče in bolečine v trebuhu (običajno hujši od menstrualnih krčev),
- bolečino v križu, ki se lahko giblje od blage do hude,
- zmanjšanje simptomov nosečnosti.
Če opazite katerega od teh simptomov, se nemudoma obrnite na svojega ginekologa. Svetovali vam bodo, da pridete v ordinacijo ali na urgenco. Večina žensk, ki ima v prvem trimesečju madeže ali krvavitve iz nožnice, lahko uspešno zanosi in donosi.
Kaj povzroča spontani splav?Kromosomske nepravilnosti povzročijo približno 50 odstotkov vseh spontanih splavov v prvem trimesečju (do 13 tednov) nosečnosti. Kromosomi so drobne strukture v celicah vašega telesa, ki nosijo vaše gene. Geni določajo vse človekove telesne lastnosti, kot so pripisan spol, barva las in oči ter krvna skupina. Med oploditvijo, ko se jajčece in seme združita, se združita dva niza kromosomov. Če ima jajčece ali semenčica več ali manj kromosomov kot običajno, bo imel plod nenormalno število le-teh. Ko oplojeno jajčece raste v plod, se njegove celice večkrat delijo in razmnožujejo. Nenormalnosti med tem procesom vodijo tudi do spontanega splava. Večina kromosomskih težav se pojavi po naključju. Zakaj se to zgodi, ni povsem znano. Več dejavnikov lahko povzroči spontani splav: okužba, hormonska neravnovesja, nepravilna implantacija oplojenega jajčeca v vašo maternično sluznico, starost, nenormalnosti maternice (vaš maternični vrat se začne odpirati prezgodaj v nosečnosti), dejavniki življenjskega sloga, kot so kajenje, pitje alkohola ali uživanje rekreativnih drog, motnje imunskega sistema, huda ledvična bolezen, bolezni ščitnice, sevanje, huda podhranjenost. Ni znanstvenih dokazov, da stres, vadba, spolna aktivnost ali dolgotrajna uporaba kontracepcijskih tablet povzročajo spontani splav. Ne glede na vašo situacijo je pomembno, da se ne krivite za spontani splav. Večina spontanih splavov nima nobene zveze z nečim, kar ste storili ali niste storili!
Težave z geni ali kromosomi:Večina spontanih splavov se zgodi, ker se plod ne razvija po pričakovanjih. Približno 50 odstotkov spontanih splavov je povezanih z dodatnimi ali manjkajočimi kromosomi. Najpogosteje so težave s kromosomi posledica napak, do katerih pride po naključju, ko se zarodek deli in raste, ne pa težav, podedovanih od staršev.
Kako boleč je spontani splav?Spontani splavi so pri vsaki ženski drugačni. Nekatere ženske imajo boleče krče, medtem ko imajo druge krče, podobne menstrualnim. Vrsta spontanega splava, ki ga imate, lahko vpliva tudi na vašo stopnjo bolečine. Na primer, če imate doma popoln spontani splav, boste morda imeli več ali manj bolečine kot oseba, ki je imela izostali spontani splav ali kirurški poseg za končanje nosečnosti.
Kateri so dejavniki tveganja za spontani splav?Dejavnik tveganja je lastnost ali vedenje, ki poveča možnost, da oseba razvije bolezen ali stanje. Dejavniki tveganja za spontani splav vključujejo: Vaša starost: Študije kažejo, da je tveganje za spontani splav 12- do 15-odstotno pri ljudeh v 20. letih in naraste na približno 25 odstotkov pri ljudeh do 40. leta. Večina s starostjo povezanih splavov se zgodi zaradi kromosomske nepravilnosti. Zgodovina spontanih splavov: Če ste ga že imeli, imate 25-odstotno možnost, da boste imeli še en spontani splav (odstotek je le malo višji kot pri ženski, ki še ni imela spontanega splava). Zdravstvena stanja: Določena zdravstvena stanja, kot so neurejena in nenadzorovana sladkorna bolezen, okužbe ali težave z maternico ali materničnim vratom, povečajo možnost spontanega splava. O dejavnikih tveganja za spontani splav se posvetujte s svojim ginekologom. Po pregledu vaše zdravstvene anamneze se lahko pogovorite o vašem tveganju.
Koliko žensk ima spontani splav?Med 10 in 20 odstotkov vseh znanih nosečnosti se konča s spontanim splavom. Večina spontanih splavov (80 odstotkov) se zgodi v prvih treh mesecih nosečnosti (do 13 tednov nosečnosti). Manj kot pet odstotkov spontanih splavov se zgodi po 20 tednih nosečnosti. Stopnja spontanih splavov je lahko višja, če upoštevate spontane splave, ki se zgodijo kmalu po implantaciji. Oseba se morda ne zaveda, da je noseča, ker krvavi približno v času menstruacije. Temu pravimo kemična nosečnost.
Kaj NE povzroči splava?Rutinske dejavnosti, kot so te, ne povzročijo spontanega splava: vadba, vključno z visoko intenzivnimi dejavnostmi, kot sta tek in kolesarjenje, spolni odnos, delo pod pogojem, da niste izpostavljeni škodljivim kemikalijam ali sevanju: Pogovorite se s svojim zdravnikom, če vas skrbijo tveganja, povezana z delom.
Spontani splav zapleti:Krvavi madež in blago nelagodje sta pogosta simptoma po spontanem splavu. Nekatere ženske, ki spontano splavijo, lahko razvijejo okužbo v maternici. Temu pravijo septični splav. Znaki in simptomi te okužbe vključujejo: vročino, mrzlico, občutljivost spodnjega dela trebuha, izcedek iz nožnice z neprijetnim vonjem.
Lahko splav preprečite?Pogosto ne morete storiti ničesar, da bi preprečili spontani splav. Preprosto se osredotočite na skrb zase in za svojega otroka: Poiščite redno predporodno nego. Izogibajte se znanim dejavnikom tveganja za spontani splav, kot so kajenje, pitje alkohola in uživanje prepovedanih drog. Če imate kronično bolezen, sodelujte s svojo zdravstveno ekipo, da jo obdržite pod nadzorom.
Ali lahko zanosite po spontanem splavu?Večina žensk (87 odstotkov), ki imajo spontani splav, ima pozneje normalno nosečnost in porod. Spontani splav ne pomeni nujno, da imate težave s plodnostjo. Ne pozabite, da se večina spontanih splavov zgodi zaradi kromosomske nepravilnosti, ne zaradi nečesa, kar ste storili.
Kako hitro lahko zanosite po spontanem splavu?Odločitev o tem, kdaj začeti ponovno poskušati zanositi, je med vami, partnerjem in morda tudi ginekologom. Večina ljudi lahko ponovno zanosi po eni 'normalni' menstruaciji. Pomembno je, da si po spontanem splavu vzamete čas za fizično in čustveno ozdravitev. Na voljo je svetovanje, ki vam pomaga pri soočanju z izgubo. Skupina za podporo ob izgubi nosečnosti je lahko tudi dragocen vir za vas in vašega partnerja. Vprašajte svojega ginekologa za več informacij o svetovanju in podpornih skupinah. Predvsem pa ne krivite sebe za spontani splav! Vzemite si čas za žalovanje.
Kaj storiti v primeru več spontanih splavov?Če ste imeli tri spontane splave zapored, se posvetujte s svojim ginekologom o izvedbi testov, da bi ugotovili osnovni vzrok. Izguba nosečnosti je lahko zelo težka preizkušnja, ki vsebuje vrtiljak neprijetnih čustev. Čustveno zdravljenje po spontanem splavu je pogosto težje in dolgotrajnejše kot fizično zdravljenje. Vzemite si čas, ki ga potrebujete za žalovanje. Pogovorite se s svojim partnerjem, prijatelji in družino o svojih občutkih. Nosečnost je zelo lepo obdobje v življenju ženske in para. Polno je veselega pričakovanja, nakupovanja malih oblekic, zbiranja in nakupovanja opreme, pregledov pri ginekologu in prvih ultrazvočnih slikic. Vendar pa gre včasih lahko tudi kaj narobe. Najhuje je, če gre za izgubo nosečnosti, kar se po podatkih zgodi v 15 do 30 % vseh nosečnosti. Včasih se zgodi, da plod v maternici umre proti koncu nosečnosti ali tik pred predvidenim terminom poroda. Izgubo zaželene nosečnosti spremljajo močni občutki. Dalj ko je trajala nosečnost, večje so psihične posledice. Izgubi nosečnosti pred t. i. gestacijo, to je do 22. tedna nosečnosti, v času, ko plod še ni sposoben preživetja ali ko plod tehta manj kot 500 g, rečemo splav. Pri tem ločimo zgodnji in pozni splav; meja je prvo tromesečje ali 12 tednov nosečnosti. Vzrok zgodnjega spontanega splava je kar v 70 % kromosomska napaka ploda. Kromosomske napake ploda se pogosteje zgodijo pri starejših ženskah. Pri starosti 45 let je možnost za kromosomsko napako pri plodu že kar 70 %, vendar pa tudi mlajše ženske niso izvzete. Znaki spontanega splava so krvavitev iz nožnice, krči v spodnjem delu trebuha, bolečine v trebuhu ali prenehanje občutka napetosti in občutljivosti dojk. Če v nosečnosti občutite ali opazite zgoraj omenjene simptome in znake, je potreben obisk pri ginekologu. Če se ostanek nosečnosti izloči iz maternice v celoti, sam od sebe, pravimo temu popolni spontani splav. Včasih pa se nosečnost sploh ne izloči iz maternice. Ginekolog pri pregledu ugotovi zgolj, da plodu srce ne bije več. Takšni obliki izgube nosečnosti pravimo zadržani splav. V nekaj odstotkih nosečnosti ginekolog na prvem pregledu, med šestim in devetim tednom po zadnji menstruaciji, ugotovi, da je v maternici le prazna gestacijska vrečka brez ploda. Običajno je krvavitev pri spontanem splavu podobna malo močnejši menstruaciji. Včasih pa se spontani splav lahko zaplete z obilno krvavitvijo iz maternice; takrat je nujno, da takoj in v spremstvu bližnjega obiščete zdravnika, saj lahko obilna krvavitev privede do šoka zaradi izgube krvi. Včasih se zgodi, da se zgodnji zarodek ne ugnezdi v maternični votlini, ampak drugje v rodilih ali trebušni votlini. Takšno nosečnost imenujemo zunajmaternična nosečnost in se zgodi v okoli 1-2 % nosečnosti. Najpogostejša oblika zunajmaternične nosečnosti je nosečnost v jajcevodu, redkeje pa gre za nosečnost v materničnem vratu, v kotu maternice ob jajcevodu, v jajčniku ali v trebušni votlini. Zunajmaternična nosečnost praviloma ni združljiva z rojstvom živega otroka. Opisani so le posamezni primeri nosečnosti v trebušni votlini, ko je nosečnost trajala tako dolgo, da je bil plod sposoben preživeti. Diagnozo zunajmaternične nosečnosti postavi ginekolog z ultrazvočnim pregledom in večkratnim merjenjem nosečnostnega hormona v krvi. Zdravljenje je kirurško, z laparoskopsko operacijo, ali z zdravili. Zunajmaternična nosečnost lahko privede do resnih in življenje ogrožajočih zapletov. Eden takšnih zapletov je raztrganje jajcevoda in posledična huda krvavitev v trebušno votlino, ki je lahko tudi smrtno nevarna, zato se moramo, v primeru hudih bolečin v trebuhu (ob izostanku menstruacije) in blagi krvavitvi ali rjavem izcedku iz nožnice, v spremstvu bližnjega nemudoma odpraviti v najbližjo ginekološko urgentno ambulanto ali bolnišnico! V redkih primerih, približno v 1 na 1000 nosečnosti, se razvije tako imenovana molarna nosečnost ali Mola hydatidosa. Pri taki nosečnosti gre za prekomerno razraščanje tkiva posteljice, ki tvori grozdasto strukturo. Ločimo popolno molo, ko je v maternici prisotno samo prekomerno razraščeno tkivo posteljice, in nepopolno molo, ko je, poleg prekomerno razraščenega tkiva posteljice, prisoten tudi plod. Vzrok za nastanek molarne nosečnosti je nepravilna oploditev. Pri popolni moli gre lahko za oploditev ženske celice z dvema moškima spolnima celicama in je genetski material samo očetov. Pri nepopolni moli pa je genetski material od obeh staršev, vendar pa je le-ta napačno podvojen in gre za trojni ali četverni set kromosomov. Simptomi in znaki molarne nosečnosti so lahko podobni kot pri spontanem splavu. Pogosto gre za krvavitev iz nožnice, povečano maternico zaradi prekomernega razraščanja tkiva posteljice, prekomerno bruhanje zaradi močno povišanega nosečnostnega hormona in napetost v trebuhu. Če imate v zgodnji nosečnosti opisane simptome in znake, je potreben pregled pri ginekologu. Diagnozo postavimo s pomočjo ultrazvočnega pregleda, ko se v maternici vidi mehurčasto strukturo brez ustrezno velikega ploda in na podlagi povečane koncentracije nosečnostnega hormona v krvi. Zdravljenje je kirurško in z zdravili, dokler nosečnostni hormon ne izgine iz krvi. Avtorica: doc. dr. Nina Jančar, dr.