Otroci običajno podedujejo določene lastnosti od svojih staršev, vendar ni mogoče natančno napovedati, komu bo otrok najbolj podoben. Znanost je razkrila, da določene lastnosti prevladujejo nad drugimi in jih lahko predvidimo, saj v genetiki razlikujemo med močnimi in šibkimi geni, pri čemer prvi preglasijo slednje. Kadar oba starša nosita šibke ali prevladujoče gene, nastanejo različne kombinacije. Vse to je posledica epigenetike, oziroma kako se DNK izraža, kar med drugim igra vlogo pri barvi oči in zunanjem videzu ter vpliva na zdravje in počutje. Moč podedovanih genov lahko vpliva tudi na odpornost otroka.
Pogosto se pojavlja zmotno mišljenje, da otroci polovico lastnosti podedujejo po materi in polovico po očetu, kot so nas to učili pri biologiji. Resnica je drugačna, saj vsak starš na svojega otroka ne prenese enake količine telesnih in genetskih lastnosti. Tehtnica je pogosto nagnjena na stran očeta, saj obstaja 60 odstotkov večja verjetnost, da bo otrok podedoval očetove lastnosti. Ta genetska naklonjenost predstavlja le en vidik očetove vloge, saj njegova prisotnost in sodelovanje v otrokovem življenju oblikujeta tudi čustvene vezi in razvojne poti.
Genetske dediščine: Višina, spol in fizični videz
Novejše raziskave so odkrile genetski fenomen, ki razvija teorijo, da na favoriziranje lahko vplivajo geni. Dr. Howard Chang, ki je svoje odkritje pred časom objavil v Nature Genetics, razloži, da imamo ljudje v možganih vezje, ki vključuje vse genetske informacije naših staršev. Znanstveniki so dolgo časa verjeli, da možgani potem naključno izbirajo med vsemi temi informacijami in tudi naključno menjajo med genetskima zapisoma mame in očeta. Changova študija pa razkriva, da možgani lahko favorizirajo genetsko kopijo enega starša.
Lastnosti, ki jih bo otrok po vseh verjetnosti podedoval po očetu, vključujejo telesno višino. Fizičen videz se naslanja na očetove gene. Obstaja najmanj 700 genskih variacij, ki so odgovorne za določanje višine. Višji kot je oče, večja je možnost, da bo visok tudi otrok. Čeprav otrok prejme mamine in očetove gene, obstaja dokaz, da očetovi geni pri tem igrajo večjo vlogo, ko gre za višino. Razlog tiči v rastnem proteinu IGF, ki spodbuja rast, medtem ko imajo ženski geni kontradiktornega receptorja IGF2R. Če te gene otrok podeduje samo od očeta, IGF geni otroku pomagajo pri rasti, mamini geni pa rast zavirajo. Ker so geni za višino dominantnejši od genov za majhnost, otrok, če je eden od staršev visok, skoraj zagotovo ne bo majhen. Otroci marsikaj podedujejo po očetu, med drugim višino.
Spol otroka je prav tako odvisen od očeta. Če je oče razočaran, da se mu je rodil sin ali hčerka, je krivda samo njegova, saj so za spol odgovorni moški. Moški namreč prispeva kromosom Y za fanta in kromosom X za deklico. Če se združita kromosoma X, nastane deklica, če se moški Y združi z ženskim X kromosomom, pa deček. Če v spermi oba kromosoma nista enako zastopana, to nagne tehtnico na stran enega ali drugega spola.
Tudi ušesa so lahko podedovana po očetu. Velika ušesa otroci podedujejo samo po očetu. Če ima torej oče velika ušesa, jih bo imel skoraj zagotovo tudi sin ali hčerka. Če ima kdo od staršev štrleča ušesa, bo otrok podedoval tudi to.
Na drugi strani pa so raziskave pokazale, da za plešavost otroka ni kriv oče, ampak so krive mame oz. njen oče in bratje. Če je torej vaš stric brez las, otroka verjetno čaka enaka usoda.
Duševno zdravje in reproduktivne težave: Očetov vpliv
Raziskave so pokazale, da očetje lahko prenesejo mutirane gene, ki privedejo do težav z duševnim zdravjem. Najpogosteje so to hiperaktivnost, shizofrenija in bipolarna motnja. Otroci, ki se rodijo očetu, staremu 45 let ali več, imajo večjo verjetnost, da se bodo nekoč težko učili in bili bolj nagnjeni k depresiji, samomoru in anksioznosti, saj je kakovost očetove sperme slabša.
Poleg tega so raziskave pokazale, da je slaba kakovost sperme lahko dedna lastnost in otroci, ki so spočeti v epruveti, bodo imeli verjetno tudi sami tovrstne reproduktivne težave.
Očetova vloga v čustvenem in socialnem razvoju otroka
Ne glede na genetske predispozicije, očetova vloga v otrokovem življenju presega zgolj biološke vidike. Vloga očeta postaja vse vidnejša in pomembnejša s starostjo otroka. Ko otrok raste, oče prevzame dodatno vlogo pri spodbujanju njegovih intelektualnih sposobnosti in socialnih veščin. Oče je tisti, ki otroka “vabi“ v širni svet in mu razkaže čudovit svet pustolovščin, kjer otrok gradi svoj pogum in krepi svojo samozavest. Oče in otrok lahko v raziskovanju širnega sveta povsem samostojno uživata po otrokovem psihološkem rojstvu, tj. okoli tretjega leta starosti.
Vendar pa to ne pomeni, da oče v prvih letih dojenčkovega življenja nima pomembne vloge. Vse od spočetja pa do psihološkega rojstva otroka je vloga očeta dragocena, četudi manj v središču pozornosti. Ker je mamina čustvena stabilnost za razvoj dojenčka bistvenega pomena, lahko oče odigra pomembno vlogo pri tem, da je nosečnici in mami v oporo, kar praktično pomeni, da se lahko nanjo zanese. Ker moški poskrbi za nujna opravila in je ženski na voljo, posredno ustvarja predvidljivo in varno okolje.
Za očete je značilno, da so bolj nagnjeni k aktivnostim, zato so z dojenčki že od vsega začetka veliko bolj verbalni in dinamični. Očetje so tisti, ki otroke mečejo v zrak in se z njimi vrtijo okoli svoje osi. Tako se dojenček nauči, da se aktivne in zanimive igre praviloma zgodijo z očetom; ko so otroci starejši, se pogosto raje igrajo z očeti, saj jim zagotavljajo nepredvidljivo in razburljivo interakcijo. Takšen način stimulacije, ki jo v otrokovo življenje vnaša vloga očeta, spodbuja zdrav razvoj otrokovih možganov.
Ko otrok raje izbere očeta: Razumevanje dinamike
Včasih se starši soočajo z izzivom, ko njihov otrok izkazuje večjo naklonjenost do enega od staršev. To je pogosto vir skrbi in negotovosti, zlasti za mater, ki se počuti odrinjeno. Vendar pa strokovnjaki poudarjajo, da otrok ne izraža čustev glede favoriziranja enega starša zato, da bi se drugi starš počutil slabo. Raje je treba raziskati razloge, zakaj je otrok začel favorizirati drugega starša, saj bodo tako lažje našli ustrezne rešitve.
V forumih in pogovorih se pogosto pojavlja izkušnja, da otrok raje izbira očeta, ker ga ta razvaja. Oče morda popušča pri pravilih, dovoli več svobode in se bolj posveča zabavnim aktivnostim, kot so žgečkanje ali metanje v zrak. Medtem ko mati pogosto vztraja pri pravilih, rutini in disciplini, kar je ključnega pomena za otrokov razvoj, pa lahko zaradi tega postane manj "privlačna" v očeh otroka. Problem ni v tem, da bi otrok ne maral matere, ampak je normalno, da ima "raje" tistega, ki mu vse dovoli in popušča. Vprašanje pa je, kakšno popotnico za življenje mu daje s tem, ko ga takole razvaja.
Vzgoja s postavljenimi mejami, čeprav zahtevnejša, predstavlja dobro materinsko skrb. Očetje včasih res imajo lažjo vlogo, saj sprostijo ozračje in se igrajo z otrokom, medtem ko mame skrbijo za zadostno spanje, prehrano in primerno obnašanje. Osveščeni moški lahko veliko pomagajo pri vzgoji, a se zdi, da se najprej na svoji poti postati dober očka igrajo.
Pomembno je poudariti, da so otroci v fazi razvoja, ko imajo pač močne preference. To je lahko samo faza, ki bo minila. Čeprav se zdi, da otrok raje izbira očeta, to ne pomeni, da vas ne mara. Včasih se otroci obrnejo k tistemu, ki jim nudi več zabave in manj obveznosti. Vendar pa otrok čuti, da ga mama vzgaja, mu postavlja pravila in obveznosti, zato je lahko manj priljubljena kot nekdo, ki mu nudi samo prijetne trenutke.
Pomen očetove prisotnosti in čustvene povezanosti
Sindrom hčerke brez očeta je žal še kako poznan marsikateri deklici in odrasli ženski. Pri tem ne gre samo za fizično odsotnost, ko očeta ni denimo zaradi pogostih službenih odsotnosti, ločitve ali zanemarjanja družinskih obveznosti, pač pa tudi čustveno odsotnost, pri kateri oče sicer fizično je prisoten, a ga v čustvenem smislu ni. Slednje se dogaja v primeru težjih duševnih bolezni, zasvojenosti, čustvene hladnosti ali otopelosti. Ne glede na to, za kakšno odsotnost očetovske figure gre, se pomanjkanje le-te čuti zelo močno in izrazito oblikuje hčerkin notranji svet.
Takšne hčerke se pogosto ukvarjajo z mislijo: "Ali si nisem zaslužila očeta, ki bi me imel rad, me ščitil?" Nekatere celo zavzamejo odklonilno držo do moških v smislu: Moški so samo breme in trpljenje. Na koncu te vsi zapustijo. Tovrstna prepričanja, ki so v veliki meri oblikovana tudi na sporočilih zagrenjene in razočarane matere, popačijo dojemanje moških. To pomanjkanje zaščite in zgleda moškosti v življenju deklice in kasneje mladega dekleta oteži ali zamegli njen občutek za meje, samospoštovanje in zavest o zdravem odnosu z moškim, kar včasih vodi v spolno, psihično in čustveno zlorabo že v zgodnjem otroštvu. Čeprav matere učijo, kako ljubiti, očetje učijo, kako zaščititi svoje srce in kako biti ljubljen.
Nekatera dekleta, ki odraščajo brez očeta, se globoko v sebi počutijo zapuščena, pozabljena, prezrta in nevredna. Tudi če se njena mati še bolj angažira in skuša nadomestiti očetovo vlogo, vrzel ostaja. Psihične posledice pogosto ostanejo neopažene ali pa se jih ne jemlje resno. Občutki zapuščenosti in zavrnitve, nizka lastna vrednost, težave s samospoštovanjem, težave z identiteto, vpliv na duševno zdravje (depresija, anksioznost), občutek krivde ter poskusi zapolnjevanja praznine so le nekateri od možnih posledic.
Znanost potrjuje, da očetovska vloga ni zgolj genetska, temveč tudi čustvena in socialna. Očetovska prisotnost, vključenost in pozitivno sodelovanje v vzgoji pozitivno vplivajo na otrokov celostni razvoj, od spoznavnih sposobnosti do čustvene stabilnosti in socialnih veščin. Zato je ključnega pomena, da oba starša ustvarjata varno, ljubeče in spodbudno okolje, v katerem se otrok lahko optimalno razvija.