Vnos sladkorja pri otrocih in mladostnikih predstavlja zaskrbljujoč problem, saj prekomerno uživanje sladkorja lahko vodi v debelost in številne bolezni, kot so srčno-žilne bolezni ter sladkorna bolezen, pa tudi nastanek kariesa. Še posebej zaskrbljujoč je vnos prostih sladkorjev - to so vse vrste sladkorjev, ki so bili dodani izdelkom ter naravno prisotni sladkorji v sirupih, sadnih koncentratih in naravnih sadnih sokovih. Sem spadajo tudi trsni sladkor, med, kokosov sladkor, agavin sirup in podobne vrste živil, ki jih včasih nekateri smatrajo kot bolj zdravo različico običajnega sladkorja. Za zadostitev dnevnih potreb po hranilih dnevna priporočila za vnos prostih sladkorjev ne obstajajo, saj prehranskega vnosa prostih sladkorjev ne potrebujemo. Poseben problem pri vnosu sladkorja predstavlja pitje sladkih pijač, saj imajo otroci radi sladek okus, zaradi uživanja tovrstnih izdelkov pa lahko pride do zmanjšanega vnosa drugih, koristnih hranil ter uživanja manj raznovrstne prehrane. Vnos sladkorja, katerega pomemben delež predstavlja tudi sladkor zaužit s sladkimi pijačami, pri evropskih otrocih in mladostnikih trenutno presega priporočila. Vnos prostih sladkorjev bi morali zmanjšati na manj kot 5 % energijskega vnosa pri otrocih in mladostnikih med 2. in 18. letom starosti, pri otrocih, mlajših od 2 let, pa naj bo ta vnos še nižji. Zgodnje otroštvo je ključni čas, ko bi morali starši otrokom privzgojiti zdrave prehranjevalne navade. Če otroci že uživajo sladkor, je najbolje, da je to v okviru glavnega obroka ter v naravni obliki, npr. v mleku, nesladkanih mlečnih izdelkih ter v obliki celega sadja. Smoothiejev, sadnih sokov, sladkih pijač ter sladkanih mlečnih napitkov se raje izogibajte.
Razlaga pojma "prosti sladkorji"
Za začetek je pomembno, da si razložimo pojem »prosti sladkorji«. Po definiciji Svetovne zdravstvene organizacije so prosti sladkorji vsi monosaharidi (glukoza, fruktoza) in disaharidi (saharoza ali namizni sladkor) dodani hrani s strani proizvajalca, kuharja ali potrošnika (dodani sladkorji) in sladkorji, ki so naravno prisotni v medu, sirupih, sadnih sokovih in sadnih koncentratih (naravno prisotni sladkorji). Med proste sladkorje pa ne štejemo naravno prisotnih sladkorjev v celem sadju ter laktoze v kravjem/kozjem mleku in ženskem mleku ter mlečnih formulah za dojenčke.
Priporočila glede energijskega vnosa sladkorjev
Čezmeren vnos prostih sladkorjev lahko vodi v pojav čezmerne telesne mase in debelosti, razvoj presnovnega sindroma, sladkorne bolezni tipa 2, bolezni srca in ožilja. Poleg tega pa sladkor negativno vpliva tudi na ustno zdravje, saj povzroča karies. Na podlagi mnenja Svetovne zdravstvene organizacije se tudi v Sloveniji svetuje, da naj prosti sladkor pri otrocih in mladostnikih med 2. in 18. letom starosti ne predstavlja več kot 5 % dnevnega energijskega vnosa. Pri otrocih, mlajših od 2 let, naj bo ta vnos še nižji. Otroci, stari od 3-4 let, se po navadi gibljejo okoli 1.300 kilokalorij (kcal). 5 % od 1300 kcal znaša 65 kcal. To pomeni, da lahko otrok zaužije največ toliko sladkorja, da z njim pokrije 65 kcal.
65 kcal se nahaja v približno:
- 3-4 čajnih žličkah sladkorja;
- 150 ml gaziranih pijač;
- 150-200 ml sadnih sokov;
- 130 g sadnega jogurta.
100 g priljubljene otroške čokoladne kašice vsebuje kar 45 g sladkorja. Kadar otroku pripravimo kašico po navodilih proizvajalca, zmešamo 30 g kosmičev (kar vsebuje 15 g sladkorjev) in tako že z enim obrokom dosežemo priporočeno zgornjo mejo dnevnega vnosa. Veliko sladkorjev vsebujejo tudi žitni kosmiči ali piškoti za zajtrk, ki se pogosto znajdejo na jedilniku malčkov.
Bralne deklaracije izdelkov: Ključ do razumevanja sestave živil
Redno berite hranilne vrednosti na embalaži izdelka. Na tak način sami presodite, kateri izdelki so za vaše malčke primerni in kateri ne. V pomoč vam je lahko tudi mobilna aplikacija Veš kaj ješ.
Glede na zahteve Uredbe 1169/2011 o zagotavljanju informacij o živilih potrošniku se morajo sladkorji na embalaži med hranilnimi vrednostmi vedno zapisati enako in sicer v razdelku »ogljikovi hidrati - od tega sladkorji«. Sestavina, ki je v izdelku uporabljena z namenom slajenja, mora biti navedena med sestavinami. Vir sladkorja je lahko bodisi navaden namizni sladkor (saharoza), med, agavin sirup, javorjev sirup, kokosov sladkor, melasa ipd. Lahko gre za naravno prisotne sladkorje ali dodane sladkorje.
Včasih se na sprednji strani embalaže znajde tudi napis »brez dodanih sladkorjev«. Takšna živila pogosto vsebujejo naravno prisotne sladkorje (sadni sok, žitne ploščice z dateljni, medom ipd.) ali pa so slajena s sladili. »Brez dodanih sladkorjev« torej ne pomeni, da izdelek ne vsebuje sladkorjev, temveč da sladkor izdelku ni bil dodan.
Kadar vas zanima, koliko sladkorja vsebuje določeno živilo, njegovo vsebnost preverite v tabeli s hranilnimi vrednostmi. Tam mora biti navedena količina sladkorjev ne glede na:
- vir sladkorja (saharoza, fruktoza, med, sirupi ipd.)
- vrsto sladkorja (naravno prisoten sladkor, dodani sladkorji, prosti sladkorji).
Prijavite se na e-nasvete strokovnjakov. univ. dipl. inž. živ. inž. preh., Skupina za humano prehrano, Oddelek za živilstvo, Biotehniška fakulteta, Univerza v Ljubljani.
Sladila v prehrani otrok: Koristi in pasti
Sladila so skupina snovi, naravnega ali sintetičnega izvora, katerih skupna lastnost je sladek okus. Uporabljajo se za nadomeščanje namiznega sladkorja (saharoze) oz. drugih enostavnih sladkorjev, saj le-ti poleg razmeroma visoke energijske vrednosti lahko tudi negativno vplivajo na procese v telesu ali celo povzročajo zdravstvene težave (npr. povišujejo glikemični indeks, sodelujejo v procesih nastanka metabolnega sindroma). Za zdrave odrasle se priporoča, da dnevni vnos enostavnih sladkorjev ne bi presegal 10% dnevnega vnosa energije, kar z običajno prehrano zlahka prekoračimo, pri čemer so nekatere organizacije sprejela še strožja priporočila za prehrano otrok (5%). Dodatno imajo nekateri ljudje zaradi posebnih zdravstvenih razlogov, predvsem sladkorne bolezni (diabetesa), še posebej stroge zahteve za nizek vnos sladkorjev.
Sladila zaradi nadomeščanja sladkorja prispevajo tudi k ohranjanju mineralizacije zob in na ta način lahko zmanjšujejo tveganja za razvoj kariesa. Vse to so razlogi, da živilska industrija sladkor v živilih in pijačah pogosto nadomešča s sladili, sladila pa so na razpolago tudi za neposredno uporabo doma - npr. v obliki tablet ali praškov. Žal pa sladila ne predstavljajo popolne rešitve. Glede na razširjenost prekomerne telesne teže bi moral biti osnovni namen uporabe sladil zmanjšanje celokupnega dnevnega energijskega vnosa. Posledica nadomeščanja energijsko bogatega sladkorja s sladilom je dejansko zmanjšanje energijske vrednosti živila, vendar je kar nekaj raziskav presenetljivo pokazalo, da uporabniki sladil dnevno v telo lahko ne vnesejo prav nič manj energije (kalorij), kot tisti, ki sladil ne uporabljajo. Nekatere raziskave so pokazale tudi, da uporaba sladil ni nujno vodila do zmanjševanja telesne mase ali zmanjševanju tveganj za nastanek komponent metabolnega sindroma, zaradi česar se v stroki vse bolj zastavlja vprašanje smiselnosti uživanja sladil pri splošni populaciji. Je pa omejena uporaba sladil lahko koristna pri nekaterih ciljnih skupinah, npr. pri bolnikih s sladkorno boleznijo.
Sladila imajo glede na saharozo namreč znižan (ali celo neznaten) glikemični indeks, zaradi česar se zmanjša porast glukoze v krvi po zaužitem obroku. Bolniki s sladkorno boleznijo ob pomoči sladil še vedno lahko posegajo po okusnih izdelkih, vendar morajo le-ti tudi pri vnosu sladil ostati zmerni. Sladila so najpogosteje dodana slaščicam, pijačam, živilom za posebne prehranske namene, najdemo pa jih tudi v mlečnih izdelkih, predpakiranih izdelkih in žvečilnih gumijih, na katerih običajno lahko zasledimo napise kot so: brez sladkorja, z zmanjšano energijsko vrednostjo in podobno. Za vsa predpakirana živila, ki vsebujejo sladila, zakonodaja predpisuje posebna pravila označevanja. Poleg tega, da mora biti na označbi med sestavinami takšnih izdelkov navedeno uporabljeno sladilo, mora biti prisotnost sladila označena tudi v imenu izdelka (npr. z navedbo »s sladilom(-i)« v imenu živila).
Pred odobritvijo uporabe posameznega sladila v živilih je preverjena njegova varnost, tekom procesa odobritve pa je predpisano tudi, v kakšnih koncentracijah se sladilo sme uporabljati v različnih vrstah živil in pijač. To je osnovni mehanizem, s katerim zakonodajalec varuje potrošnike pred uživanjem pretiranih količin sladil, ki bi lahko predstavljala varnostno tveganje. Za snovi v telesu namreč velja, da so varne le znotraj določenega koncentracijskega območja, in to je primer tudi pri sladilih (kot tudi pri številnih snoveh, ki jih telo nujno potrebuje, npr. vitamini).
Vrste sladil in njihove značilnosti
V uporabi je vrsta različnih sladil. Sladila uvrščamo med aditive za živila in so zato lahko označeni tudi s pripadajočimi E številkami.
1. Sladkorni alkoholi (Polioli)V to skupino uvrščamo hidrogenirane ogljikove hidrate, ki jih običajno poimenujemo kot sladkorni alkoholi ali poliole, in imajo nekoliko nižjo energijsko vrednost (2,4 kcal oz. 10 kJ), v primerjavi s saharozo (4 kcal oz. 17 kJ) pri ogljikovih hidratih. Kemijsko so to alkoholi, ki vsebujejo več kot dve hidroksilni skupini. V to skupino sodijo eritritol (E968), izomalt (E953), ksilitol (E967), laktitol (E966), maltitol (E965), manitol (E421), sorbitol (E420), pa tudi zmesi poliolov (sirup poliglicitola; E964).
Polioli so naravno prisotni v sadju in nekaterih vrstah zelenjave. V živilih se razen za slajenje uporabljajo tudi zaradi drugih lastnosti, kot je na primer ohranjanje vlage, znižanje točke zmrzišča pri sladolednih zmeseh in zaviranje karamelizacije. Polioli se v črevesu ne prebavijo popolnoma, zato delujejo kot prebiotiki, ob prekomernem uživanju pa lahko povzročajo napihnjenost in zaradi osmotskega učinka delujejo odvajalno. Živila, ki vsebujejo več kot 10% dodanih poliolov morajo biti zato skladno z zakonodajo označena z informacijo, da ima prekomerno uživanje lahko odvajalni učinek. Polioli sicer uvrščamo med najbolj varna sladila, zgornje količine uporabe v živilih pa niso omejene, saj (razen že omenjenega odvajalnega učinka) nimajo posebnih neugodnih lastnosti. Odvajalni učinek pri nekaterih poliolih je večji kot pri drugih.
Med snovmi, ki se uporabljajo za slajenje, in imajo podobno sladkost kot saharoza, velja omeniti še tagatozo in trehalozo. Čeprav le-ti nista vključeni med sladila (kot aditiv), gre za odobreni novi živili, ki nista sladkorna alkohola (poliola), temveč sladkorja, vendar pa sta po svojih lastnostih (sladkost, omejena prebavljivost in posledično zmanjšana energijska vrednost) precej podobni poliolom. Tagatoza ima fruktozi podobno strukturo in se pridobiva iz laktoze. Trehaloza je disaharid, sestavljen iz dveh molekul glukoze, ki sta povezani s posebno vezjo, ki otežuje njeno prebavljivost.
2. Intenzivna sladilaV drugo skupino sladil pa uvrščamo intenzivna sladila, ki so mnogo slajša od saharoze (tudi do 13.000 krat). Prav zaradi visoke sladkosti so jim za namizno uporabo dodani različni nosilci, s katerimi so razredčena za lažje odmerjanje. Končni okus izdelka, kateremu je sladilo dodano, je odvisen od sladila, nosila, pa tudi od drugih prisotnih sladil. Intenzivna sladila so večinoma pridobljena industrijsko, zato se o njih pogosto govori kot o umetnih sladilih. Pri tem velja izpostaviti, da tudi če je izvor sladila (deloma) iz rastlin, to ne zagotavlja varne uporabe v vseh količinah, saj imajo tudi rastlinske snovi lahko strupene vplive na telo. Za zagotavljanje varnosti uporabe intenzivnih sladil so predpisane največje dovoljene vsebnosti v živilih. Glede na podatke razpoložljivih raziskav se potrošniki, tudi tisti iz bolj ogroženih skupin (otroci, bolniki s sladkorno boleznijo, starostniki) večinoma, ne približajo mejnim vrednostim sprejemljivega dnevnega vnosa.
- Kalijeva sol acesulfama (E950): Je za človeško telo neprebavljiva, zato nima energijske vrednosti, ter tudi ne doprinese k vnosu kalija. Pogosto je uporabljen v mešanici z ostalimi sladili in je primeren za toplotno obdelavo.
- Advantam: Je relativno novo, izredno sladko sladilo, pridobljeno iz aspartama. Je neobstojno v kislih pijačah in toplotno obdelanih živilih. Naše telo ga ne presnavlja, zato se izloči.
- Aspartam (E951): Okus aspartama je podoben okusu saharoze, zato sodi med najpogosteje uporabljena intenzivna sladila. Sestavljen je iz metanola in dveh aminokislin, asparagina ter fenilalanina. Ker nekateri redki posamezniki zaradi genetske okvare ne presnavljajo fenilalanina (fenilketonurija), je živila z dodanim aspartamom potrebno označiti s posebnim opozorilom. Ker je sladilo aspartam sestavljeno iz dveh prebavljivih aminokislin ni brez energijske vrednosti, vendar se ga zaradi intenzivne sladkosti uporablja v tako majhnih količinah, da je njegov doprinos k dnevnemu vnosu energije zanemarljiv, in ga zato ga uvrščamo kar med sladila brez energijske vrednosti. Je industrijsko narejeno sladilo, ki ne prenese dolgotrajnejše toplotne obdelave in razpade v tekočinah, ki so skladiščene dlje časa. Razpad sicer ne pomeni tveganja za zdravje, živilo, ki mu je aspartam dodan le izgubi na sladkosti. Glede na to, da aspartam razpade na produkte, ki so prisotni v vsakodnevni prehrani človeka, je njegova uporaba pri večini populacije varna, res pa se ga morajo izogibati bolniki s fenilketonurijo.
- Ciklamati (E952): Med ciklamate uvrščamo tri različne spojine, ki so dobro obstojne v hladnem ali toplem okolju. Sami po sebi imajo (v primerjavi z ostalimi intenzivnimi sladili) relativno nizko sladkost, vendar v kombinaciji z drugimi sladili delujejo sinergistično in maskirajo grenak priokus. Večina ljudi ga ne presnavlja, zato se ta izloči z urinom.
- Neohesperidin DC (E959): Je sintetično sladilo, ki pa se večinoma uporablja v mešanici z drugimi sladili.
- Neotam: Je najslajše sladilo. Podobno kot aspartam je sestavljen tudi iz aminokislin asparagin in fenilalanin. Zaradi izjemne sladkosti se uporablja v zelo majhnih količinah, zato kljub vsebovanim aminokislinam ne predstavlja doprinosa k celotni zaužiti energiji in fenilalaninu.
- Saharini (E954): Saharini se v živilih nahajajo bodisi kot saharin, natrijev saharin, kalcijev saharin in kalijev saharin, vsi pa so sintetičnega izvora. V živilski industriji se uporablja že preko kot 100 let, zaradi grenkega oziroma kovinskega priokusa pa se uporablja predvsem v kombinaciji z drugimi sladili.
- Steviol glikozidi (E960): So glikozidi, ki jih najdemo v rastlini Stevia rebaudiana, ki izvira iz Paragvaja, kasneje pa se je njena pridelava razširila tudi drugod po svetu. Rastlina je pritegnila pozornost prav s svojimi sladkimi listi. Pokazalo se je, da so le-ti sladki zaradi vsebovanih steviol glikozidov, ki so trenutno odobreni v EU kot sladilo. Odobritev se torej nanaša na izolirane sestavine v listih, ne pa na samo rastlino. Najpomembnejša steviol glikozida sta steviozid in rebaudiozid A, oba se pridobivata iz listov rastline. Do črevesa prideta skoraj nespremenjena, kar je vzrok za nizko energijsko vrednost tega sladila. Steviol glikozidov sami ne presnavljamo, zato pa jih presnavlja mikrobiota v našem prebavnem traktu, ki jih predela v steviol. Del steviola se nato absorbira, ostanek pa se izloči. Steviol glikozidi se v živilih v Evropski uniji uporabljajo najmanj časa, saj so bili za uporabo odobreni šele pred nekaj leti. Izpostaviti velja, da čeprav v osnovi izhajajo iz rastlin, to ne zagotavlja večje varnosti, kot pri ostalih intenzivnih sladilih - najvišji še varni odmerki steviol glikozidov namreč niso nič višji, kot pri mnogih drugih odobrenih sladilih, od mnogih so celo precej nižji. Ker je v zadnjem času t.i. stevija precej popularna je dobro vedeti, da trenutno uporaba celotne rastline stevije za slajenje še ni ocenjena kot varna, zato svetujemo previdnost tudi pri domači uporabi. Steviol glikozde v Sloveniji najdemo predvsem kot namizno sladilo, v bonbonih ter gaziranih sladkih pijačah.
- Sukraloza (E955): Je proizvedena iz saharoze, vendar zaradi spremenjene kemijske sestave ne vstopa v metabolizem, zato se nespremenjena izloči. Primerna je tudi za uporabo v živilih, ki se toplotno obdelujejo.
Druge snovi za slajenje, ki niso sladila
Za slajenje se poleg snovi, ki jih uvrščamo med sladila (zakonodajno regulirani aditivi) uporabljajo tudi mnoge druge snovi, ki pa večinoma vsebujejo enostavne sladkorje (mono- in disaharide), pridobljene iz različnih virov. Tipične takšne snovi so med, agavin sirup, javorjev sirup, kokosov sladkor, visoko fruktozni koruzni sirup, fruktozni sirup, glukozno-fruktozni sirup, rjavi sladkor, melasa, trsni sladkor, fruktoza, sadni sladkor, dekstroza, glukoza, grozdni sladkor, nerafinirani trsni sladkor, melasin sirup, maltoza in invertni sladkor. Nekateri navedeni izrazi predstavljajo sopomenke.
Zaradi bolj ali manj naravnega izvora navedenih snovi v javnosti pogosto prevladuje prepričanje o najrazličnejših prednostih slajenja živil s tovrstnimi snovmi, nekatera se oglašuje celo kot »super živila«, vendar je pri vseh potrebno upoštevati, da so v osnovi sestavljeni iz enostavnih sladkorjev in imajo posledično primerljivo energijsko vrednost kot saharoza, res pa se lahko razlikujejo glede vpliva na glikemični odziv (glikemični indeks). Nekatere snovi za slajenje, kot so naprimer fruktozni sirup, agavin sirup in glukozno-fruktozni sirup, imajo navkljub splošnemu pozitivnemu prepričanju na telo lahko celo bolj negativen vpliv kot sama saharoza (namizni sladkor), ker vsebujejo večje količine fruktoze, ta pa je lahko skupaj s prekomernim energijskim vnosom povezana s trebušno debelostjo, zamaščenimi jetri ter zvišanimi trigliceridi v krvi po jedi in na tešče. Zanimivo je omeniti, da je bila nekoč fruktoza za bolnike s sladkorno boleznijo priporočena, danes pa se odsvetuje. Tudi pri slajenju z medom se moramo zavedati, da gre za energetsko bogato živilo ki ga večinoma sestavljajo enostavni sladkorji, zato ga moramo uživati v zmernih količinah.
Matični mleček in sladkorni sirup
Glede na vprašanje o matičnem mlečku in sladkornem sirupu je pomembno poudariti, da matični mleček sam po sebi ne vsebuje dodanih sladkorjev. Če boste vzeli žličko matičnega mlečka zjutraj na tešče, ne bo nič narobe. Vendar pa je treba biti pozoren na sladkorne sirupe, ki se pogosto uporabljajo kot sladilo. Če boste vzeli žličko matičnega mlečka zjutraj na tešče, ne bo nič narobe. Vendar pa je pomembno preveriti sestavo morebitnih sladkornih sirupov, ki jih uporabljate v kombinaciji z njim, saj lahko ti vsebujejo dodane sladkorje, ki jih je priporočljivo omejiti.
Zdravilo Pikovit in vsebnost sladkorja
Zdravilo Pikovit vsebuje devet najpomembnejših vitaminov, ki sodelujejo pri uravnavanju številnih biokemičnih procesov v organizmu. Pri presnovi ogljikovih hidratov, beljakovin in maščob ter pri delovanju živčnega sistema sodelujejo vitamini skupine B (B1, B2, B6, pantotenska kislina in nikotinamid). Za razvoj epitelnih celic in sintezo vidnega pigmenta je potreben vitamin A. Vitamin D uravnava porabo kalcija in omogoča pravilno mineralizacijo kosti in zob. Z zdravilom Pikovit zapolnimo povečane potrebe organizma po vitaminih in nadomestimo njihovo pomanjkanje v hrani, ko splošni ukrepi (raznovrstna in redna prehrana) ne zadoščajo. Zdravilo Pikovit ni nadomestilo za uravnoteženo in raznovrstno prehrano.
Opozorila in previdnostni ukrepi: Pred začetkom jemanja zdravila Pikovit se posvetujte z zdravnikom ali farmacevtom, če ste sladkorni bolnik, vam zdravila Pikovit ne priporočamo, ker 5 ml sirupa (1 merilna žlička) vsebuje 3 g sladkorja, kar znaša v dnevnem odmerku od 6 g do 12 g (od 10 ml - 20 ml) sladkorja. Če se pojavi preobčutljivostna reakcija, je treba zdravilo prenehati jemati. Pred sočasnim jemanjem drugih vitaminskih in vitaminsko mineralnih pripravkov se posvetujte z zdravnikom ali farmacevtom. Otroci do 1. leta starosti ne smejo jemati zdravila Pikovit.
Druga zdravila in zdravilo Pikovit: Obvestite zdravnika ali farmacevta, če jemljete, ste pred kratkim jemali ali pa boste morda začeli jemati katero koli drugo zdravilo.
Nosečnost in dojenje: Če ste noseči ali dojite, menite, da bi lahko bili noseči ali načrtujete zanositev, se posvetujte z zdravnikom ali farmacevtom, preden vzamete to zdravilo. Nosečnice in doječe matere naj vitamine jemljejo po zdravnikovem nasvetu.
Vpliv na sposobnost upravljanja vozil in strojev: Ni znano, da bi zdravilo vplivalo na sposobnost upravljanja motornih vozil in strojev.
Zdravilo Pikovit vsebuje saharozo, glukozo, rdeče 4R (E124), natrijev benzoat (E211) in natrij. Če vam je zdravnik povedal, da ne prenašate nekaterih sladkorjev, se pred uporabo tega zdravila posvetujte s svojim zdravnikom. Lahko škoduje zobem. 1 merilna žlička (5 ml) sirupa vsebuje 3,3 g saharoze. 2 merilni žlički (10 ml) sirupa vsebujeta 6,6 g saharoze.
Če ste vzeli večji odmerek zdravila Pikovit, kot bi smeli: Pri priporočenem odmerjanju ni pričakovati zastrupitve. Dolgotrajno jemanje zelo velikih odmerkov lahko povzroči hipervitaminozo vitamina A in D, čeprav je pri uživanju sirupa možnost prevelikega odmerjanja minimalna. Simptomi hipervitaminoze A po kratkotrajnem jemanju velikih odmerkov vitamina A so bolečine v trebuhu, anoreksija, bruhanje, zamegljen vid, glavobol, nekoordinirani gibi in rdečica kože. Dolgotrajnejše jemanje večjih odmerkov vitamina A lahko povzroči tanjšanje in srbečico kože, pokanje ustnic, vnetje veznice, poškodbe oči, bolečine v sklepih, kronične glavobole in ponavljajoče bruhanje.
Shranjevanje: Zdravilo shranjujte nedosegljivo otrokom! Shranjujte pri temperaturi do 25 °C. Vsebnost: 150 ml. Ime in naslov proizvajalca, država porekla (Zastopnik): Krka, tovarna zdravil, d.d., Novo mesto, Slovenija.