V srcu majhnega mesta Brezovec, ki se je nekoč imenovalo drugače, a je bilo preimenovano v čast obletnice velikega poglavarja z zasaditvijo toliko brez, kolikor je let štel, je stal blok, ki ga je družina Novak opisala kot veliko škatlo. V njem so živeli mama Metka, oče Lojze ter njuna otroka, enajstletna Jelka, ki je pospravila četrti razred, in mlajši Bine. Prva julijska nedelja leta 1999 je prinesla sončno jutro in občutek začetka počitnic, čeprav je bil koledar na vratih, ki ga je ata Lojze pritrdil kljub temu, da ni bila to "zgledna meščanska navada", zgolj opomnik na minevajoči čas.
Nedeljsko kosilo in počitniške sanje
Novakovi so sedeli za opoldanskim kosilom, ki je bilo ob nedeljah običaj. Med tednom je mama Metka čakala na vrnitev moža in otrok iz šole, da bi se družina zbrala ob jedi. Jelka, ki je komaj čakala, da dopolni enajst let, je bila navdušena nad prihajajočimi počitnicami, čeprav je v sebi nosila tudi kanček negotovosti. "Zdaj so izbruhnile počitnice; tako je kot vsako leto. Šole ni več, no pouka," je veselo pripomnila. Ata Lojze, ki je bil brezposelen, se je ob tem zamislil nad finančno platjo. "Saj imava dva, kaj pa še hočeš? Naj si zdaj, ko sem brezposelna, omisliva še tretjega?" je vprašal ženo, misleč na morebitne dodatne stroške. Mama Metka je skušala ublažiti napetost. "Saj nisem mislil nič hudega. Raje se pogovarjajmo o čem drugem, na primer o počitnicah, o tem, kako jih bomo preživeli."
Želja po oddihu je bila očitna, še posebej po tem, ko je mama Metka lani izrazila nelagodje ob pogovorih sosed s tem, kako so preživeli dopust. "Prav zato, da bi jim zavezala jezike, bi bilo res dobro, če bi se odpravili na naš lepi Jadran vsaj za nekaj dni," je predlagala. Jelka pa je s svojo otroško iskrenostjo dodala: "Slana je!" se je oglasila Jelka. "Tako smo se učili v šoli." Nato je pojasnila svojo skrb: "Zato, ker ne bom imela nobene družbe. Bine ni za noben pravi pogovor, to lahko rečem. Naj se pogovarjam le o nogometu in za spremembo o košarki ter teku čez drn in strn? Mojih sošolk najbrž ne bo tam, ker bodo šle s starši naprej proti jugu Jadrana in ne bodo obstale že ob prvem pogledu na morje."
Ata Lojze je njeno skrb razumel. "Že tako ne vem, kako bomo prišli skozi," je priznal. "Vprašati jo bo treba, drugače ne bomo vedeli. Kaj če bi se danes popoldne zapeljali v Podhrast, obiskali kamnarjeve in se pogovorili o tem." Odločitev za obisk sorodnikov v Podhrastu je bila sprejeta, deloma tudi zaradi novega avtomobila, ki je bil simbol njihovega statusa. "Tudi to je pomembno, da stoji pred blokom in priča, da ga imamo in da ga lahko vidijo tudi naši sosedje," je poudaril ata Lojze, ki je še vedno odplačeval obroke. "Še vedno plačujem obroke!" je vzdihnil. "Tudi na morje se bomo peljali z njim in se nam ne bo treba drenjati po avtobusih. Če gremo zdajle, no, se peljemo v Podhrast, ga bodo videli tudi Kamnarjevi."
Obisk pri Kamnarjevih: Pogovor o avtomobilih in življenjskih priložnostih
Vožnja v Podhrast je trajala le četrt ure, mnogo manj kot poldrugo uro, kolikor bi potrebovali peš. "To pa je nekaj!" je vzkliknila mama Metka, ko so se peljali proti cilju. "Do tja je peš dobro poldrugo uro, z avtom pa bomo tam v četrt ure. Sicer pa je vse drugače, če se nekam pripelješ z avtom, kot če prikrevsaš peš in ves prepoten."
Po prihodu so jih Kamnarjevi sprejeli s toplino. "Dober dan in lepo popoldne želimo. Kako ste kaj?" so jih pozdravili. Pogovor je hitro nanesel na avtomobile, ki so postali nepogrešljiv del življenja. "Saj ga imajo tako rekoč že pri vsaki hiši," je pripomnil ata Janez, lastnik avta. "Tudi pri nas smo ga kupili, da se Janez lahko vozi na delo. Zdaj je tako, da je treba na službo še kako paziti." Ata Lojze je prikimal. "Kdo pa je še dandanes brez njega? Janez ga potrebuje, da se z njim vozi v službo, saj mora večkrat delati v izmenah."
Mama Anica, sestra Metke, je dodala, da pri njih avtomobila niso potrebovali zaradi prevoza na delo, saj je tovarna takoj zraven, ampak so ga kupili zaradi drugih vzrokov. "Vsi v bloku ga namreč imajo in ne moremo biti nekakšne bele vrane, že zaradi ugleda ne. No, imeli ga bomo tudi za razne izlete, kakršen je na primer tale danes, ko smo obiskali vas."
Pogovor se je nadaljeval v prijetni senci pod brajdo. Medtem ko so se ženske pogovarjale o svojih zadevah, sta se moška, Lojze in Janez, raje pogovarjala o drugih stvareh. Janez je Lojzeta povabil na ogled hleva, kjer so imeli krave in koze. "Krave ni videti?" je pripomnil Lojze. "Pri nas doma smo jo imeli, v bloku pa je nima nihče. No, morda le Tilen, ker njegovi ženi nekateri rečejo krava." Janeza omenjena krava ni zanimala, Lojzeta pa ne koza. Zato sta se raje odpravila med njive in travnike, kjer so uspevali pridelki in plevel. Sledili so si pogovori o fižolu, krompirju in plevelu, medtem ko so se mame in otroci pogovarjali o drugih stvareh.
Med mestnim življenjem in kmečko idilo: Jelka in Nežka
Medtem ko so se odrasli posvečali svojim pogovorom, sta se Jelka in enajstletna Nežka, hčerka Anice in Janeza, odpravili na raziskovanje. Jelka, navajena življenja v bloku, je bila navdušena nad vsem, kar je videla. Nežka ji je obljubila, da ji bo pokazala zajčke, ki jih redi, in razkazala okolico. "V hlevu imam zajčnike," je povedala Nežka in že sta odhiteli. Dekleti sta bili že navajeni druga druge, saj sta v šoli sedeli skupaj. Tako sta sedaj, ko so bile šolske počitnice, pogrešali druga drugo.
Jelka se je čudila vsemu, kar ji je Nežka pokazala: od zajčkov do koze in pujsa. Vsemu se je čudila, saj kaj takega v bloku pač ni mogla videti. Pozneje sta stopili še na vrtiček, kjer je imela tudi Nežka svojo gredico in na njej posajene razne rože, celo velik cvetoči mak se je šopiril na njej. Potem sta odšli na hribček za hišo, odkoder je bil lep razgled na vas in okolico. "Zvonik vidim," je dejala Jelka. "Mar misliš, da jih imate samo v mestu. Tudi tukaj imamo zvonove in tudi svojo mašo in pevce in pritrkovalce," je pojasnila Nežka.
Jelka je priznala, da ji je na vasi lepo. "Veš, Jelka, spomni se, ko je bilo pomladansko cvetenje drevja lepo. Tudi jeseni bo lepo, ko bo listje porumenelo in pordečelo ter bo vsa dolina zažarela v tisočerih barvah," je dejala Nežka. Jelka pa je dodala: "Ti res znaš občudovati naravo, sicer pa imaš tukaj tudi kaj občudovati. Veš, na kaj sem se spomnila? Nekoč nam je učiteljica pripovedovala o raznih odkritjih na nekaterih krajih, o zgodovinskih odkritjih. Mnogi so menda odkrili stare grobove, orodje in orožje ter tudi razne dragocenosti." Nežka je prikimala: "Ja, to pa je morda res. Kar za dva hriba vem, ki se imenujeta Gradišče. Ne vem pa, da bi tam kaj nagli; niti tega ne, da bi tam razkopavali in iskali."
Izletniška kmetija Kajžar
Odločitev za skupne počitnice in slovo
Medtem ko so se dekleti zabavale, so se odrasli pogovarjali o nadaljevanju počitnic. Mama Metka je predlagala, da bi se Nežka za nekaj dni pridružila Novakovima na morju. "Kaj pa je treba premišljevati? Enajst let je že stara, pa je šele enkrat videla, kakšno je morje! Kako se bo o njem učila v šoli, če morda niti ne ve, da je slano? V avtu je prostor in kar danes se lahko pelje z nami." Ata Janez je vprašal Nežko, če si želi na morje. Nežka je sprva oklevala, saj je bil odhod že jutri, a ko je slišala, da bodo šli v "tisto Dragamacijo", kot je ime, ki ga je omenila Jelka, je popustila.
Po kratkem premisleku in pripravi, sta se Nežka in njena mama Anica odločili, da Nežka odpotuje z Novakovima. "Vsaj kakšen dan je potreben za premislek in tudi za pripravo, saj nekaj najnujnejšega le mora vzeti s seboj," je dejala Anica. "V velikih skrbeh bom, dokler je ne bom spet zagledala." Mama Metka jo je pomirila: "Oh, toliko pa nam že lahko zaupaš! Če bomo pazili na svojo, bomo se na tvojo. Če danes res ne more z nami, bo jutri ali pojutrišnjem popoldne prišel Lojze še enkrat sem in jo odpeljal."
S tem je bila odločitev sprejeta. "Tako, zdaj smo se o tem pogovorili, pomalicali smo tudi in lahko se odpeljemo, da se bomo vrnili še podnevi," je rekla mama Metka. Med vožnjo proti Brezovcu so v glavnem molčali. Nežko je skrbelo, kako bo tam, Lojze pa ni hotel, da ga kdo moti med vožnjo. Minilo je komaj dobre četrt ure in že se je avto ustavil pred blokom, kjer so stanovali Novakovi. Jelka se je tedaj, ko sta se mama in ata prevažala po podhrastovški dolini, že vrnila z bazena, saj je sonce zašlo. "Stanovanje sem kar zaklenila in prišla k vhodu, da bi vas pričakala," je dejala.
Tako so se Novakovi, skupaj z novo sopotnico Nežko, pripravljali na svoje "drugačne počitnice", ki so obetale novo dogodivščino, polno morskih užitkov in novih spoznanj, daleč od mestnega blokovskega življenja. Medtem ko so se na poti proti morju vozili, je ata Lojze premišljeval: "Veš, Anica, če ne bi zagotovo vedel, da sta sestri, tega ne bi nikoli verjel. Na svetu se res dogaja marsikaj in tudi tega ne razumem, da bi nekdo iz tako lepega kraja, kot je naša dolina, odhajal drugam na počitnice … Sicer pa vsaka glava ima svojo pamet, nekaterim se lahko zdi tudi moja neumna. Le kdo je včasih na kmetih pomislil na počitnice, in to ravno tedaj, ko je bilo na polju največ dela."