Vsak starš se sooča z neprespanimi nočmi, ko se dojenček pred spanjem ali med njim neutolažljivo joka. Ta izkušnja je lahko izjemno naporna, polna skrbi in nemoči. Ko se sprašujete, zakaj vaš malček joče, medtem ko ste že poskusili vse mogoče, je pomembno razumeti vzroke in iskati načine, kako si pomagati. Jok je namreč osnovni način komunikacije dojenčka, preko katerega sporoča svoje potrebe, nelagodje ali stisko.
Razumevanje dojenčkovega joka pred spanjem
Jok je skoraj edini način komunikacije, ki ga imajo dojenčki, zato v večini jokajo vsakič, ko morajo nekaj sporočiti in največkrat jok izzove nekaj, kar jih razdraži ali jim je neprijetno. To se lahko zgodi tudi med spanjem, če okolje ni dovolj ugodno, da bi lahko zaspali.
Fizično nelagodje: Dojenčki, ki jih zebe ali jim je vroče, se lahko počutijo neudobno. Neprijetna tesna oblačila ali deli oblačil, ki jih motijo, sprožijo nelagodje in jok. Pomembno je poskrbeti za primerno temperaturo v prostoru ter izbrati udobna, nežna oblačila iz naravnih materialov.
Senzorični vplivi: Okolje med spanjem mora biti čim bolj ugodno. Močne luči, hrup ali celo premalo zraka lahko povzročijo nelagodje. Upoštevajte napotke za primerno oblačenje dojenčka in ureditev spalnega okolja.
Razvojni preskoki in spančne regresije: Obdobja, ko se otrokov razvoj pospeši, so pogosto povezana z večjim jokom in razdražljivostjo, še posebej pred spanjem. To obdobje, ki se ga pogosto imenuje "spalna regresija", je najbolj intenzivno okoli 5. meseca, a se lahko pojavi tudi kasneje. V teh obdobjih se v možganih dojenčka dogajajo velike spremembe, krepijo se nove povezave, kar lahko povzroči težave z umiritvijo in posledično jok. V teh obdobjih je ključno ohranjati čim bolj stabilen urnik in se izogibati novim spremembam.
Parazomnije: Intenziven jok dojenčka med spanjem je lahko tudi znak določene vrste parasomnije, ki je zelo pogosta pri majhnih otrocih. To so vedenja ali izkušnje med spanjem, ki niso povsem normalne in lahko vključujejo jok, govorjenje ali celo hojo v spanju.
Dojenčkov "boj/beg" odziv in starševska reakcija
Dojenčkov boj/beg stresni odziv, ki ga kaže z jokom, v nas vzbudi enak odziv in ima smisel, da vam je to neprijetno, saj je narava to z namenoma ustvarila, da se na dojenčka odzovete in mu zadovoljite potrebe. Velikokrat pa starši v nemoči, ko svojemu otroku ne zmoremo pomagati in jok ne pojenja, drvimo v jezo ali bes, ki je pravzaprav odraz nemoči. Ljudje smo v navezavi preko zrcalnih nevronov. Vemo tudi, da se možganske strukture že v nosečnosti pri mami prilagodijo tako, da se določeni deli možganov zmanjšajo in določeni deli povečajo. Vse to je narava soustvarila, da se odzovemo na dojenčka in predvsem vse to ima velik smisel, saj naši vrsti omogoča večjo možnost preživetja.
Dojenček nikoli ne »izsiljuje« - možgani preprosto za to niso še dovolj zreli. Oba mama in otrok imata prva leta zelo dominantne strukture v možganih, ki omogočajo čutenje in zaznavanje. Kadar je dojenček v nelagodju, se mu aktivira boj/beg stresni odziv. To na nezavedni in zavedni ravni začutimo in hočemo to neprijetnost ponovno vrniti v homeostazo. Ko jok ne pojenja in ne dosežemo homeostaze, se v našem telesu nabira vedno več stresnih hormonov, in ko niso slišani, pogosto pride jeza in bes. Z občasno jezo in besom se soočamo mnogi in ne samo pri dojenčkih, tudi pri majhnih in velikih otrocih.
Značilnost boj/beg stresnega odziva je, da se nam možganske strukture, ki omogočajo ustvarjalno reševanje izzivov, izklopijo. Velikokrat pomaga, da ko dojenček joka, skušamo regulirati naš boj/beg stresni odziv. Da bi dojenčka potolažili ali prej zaznali, kaj nam z jokom sporoča, moramo biti mi v parasimpatičnem živčnem sistemu in ne v simpatičnem (boj/beg). Dojenček sam ne more preiti v umiritev, saj nima dovolj zrelih možganov. Dojenček se umirja ob ko-regulaciji zrelejših odraslih možganov.
Velikokrat pomaga, da smo do dojenčkovega joka radovedni. Radovednost ali čuječnost nam pomaga, da ostanemo v zelenem območju in nismo reaktivni. Iz tega območja pogosto prej zaznamo, kaj nam dojenček ali otrok sporoča, in tudi prej se dojenček pomiri.
Handling - Pravilno dvigovanje in polaganje dojenčka med 0 - 3. meseca
Vzroki za večerni jok in težave z uspavanjem
Nekateri dojenčki imajo večje težave z večernim uspavanjem. Sin avtorice prispevka je bil izredno nemiren, hčerka pa je okoli 19. ure začela jokati in dokler ni zaspala, jok ni ponehal. Čutila je, da je preutrujena in vse, kar je skušala urediti (dnevno spanje, ponujanje več dnevnega spanja), ni pomagalo. Sčasoma je jok pojenjal in nekje do 3. meseca do občasnih izzivov izginil.
Dojenje kot regulacija: Nekateri dojenčki se želijo bolj dojiti in tako regulirajo neprijetno stanje, ki ga začutijo v telesu. Pogosto dojenje, ki ni nujno dojenje v grozdih, ampak bolj regulacija, vam je lahko v pomoč iz vidika nočnega spanja.
Dozorevanje biološke ure: Dojenčkova biološka ura dozoreva z istim trenutkom, ko pride iz materinega varnega zavetja v zunanji svet. Večerni jok je pogosto pri dojenčku prisoten v prvih mesecih zaradi dozorevanja cirkadianih ritmov. Spalni pritisk in melatonin nista še dovolj sinhrona, kar povzroči stanje, ki mu rečemo v angleščini "Wake maintenance zone". Postopoma z dozorevanjem možganov in biološke ure se ta dva biološka sistema uskladita in jok postopoma pojenja.
"Krči" in napenjanje: Pogosto se starši soočajo z dojenčki, ki imajo "krče". Vendar pa je pomembno preveriti, kdaj se jok iz "krčev" dejansko pojavi. Vse, kar načeloma regulira in pomirja dojenčkov živčni sistem, lahko pomaga. Nežno zibanje, nošenje, dojenje, petje, povijanje dojenčka v "stručko" ali uporaba belega šuma so lahko v pomoč.
Ko jok ne pojenja: Pomen starševske umiritve in radovednosti
Včasih vzroka, zakaj dojenček joka, preprosto ne vemo. Da bi pri dojenčku tvorili varno navezanost, nam ni vedno treba vedeti, zakaj joka, ker je to nerealno in preveliko breme. Dovolj je, da smo tam zanj in ob njem.
Regulacija starševskega stresnega odziva: Ključno je, da starši ostanemo mirni. Ko dojenček joka, se aktivira njegov boj/beg odziv, ki pa lahko sproži enak odziv pri starših. Zato je pomembno, da se najprej pomirimo sami. To lahko storimo s čuječnostjo, globokim dihanjem ali zavedanjem lastnih čustev. Ko smo mi mirni, lažje pomirimo tudi dojenčka.
Radovednost namesto reaktivnosti: Namesto da bi se prepustili skrbi ali jezi, skušajte biti do joka radovedni. Kaj vam dojenček sporoča? Je lačen, žejen, potrebuje previjanje, cartanje ali samo bližino? Radovednost nas ohranja v "zelenem območju" in nam omogoča, da bolje zaznamo potrebe otroka.
Po napornem obdobju sledi utrujenost: Pogosto po tem, ko dojenček neha jokati, postanemo izredno utrujeni. To ima velik smisel, saj naši možgani mislijo, da smo zbežali ali se borili s plenilcem. Naše telo je porabljalo velike količine energije, zato je pomembno, da po obdobju intenzivnega joka poskrbite zase, se napolnite in spočijete.
Razvojna vprašanja in spančne regresije
V zadnjih letih je mnogo staršev zaznalo večji jok in razdražljivost dojenčka pred spanjem ob razvojnem preskoku. Po izkušnjah avtorice je to najbolj intenzivno okoli 5. meseca. Dandanes so starši polni raznovrstnega znanja, kar jih včasih zmede, saj včasih preprosto ni univerzalne rešitve.
Teorija proti praksi: Znanje o delovanju možganov nam lahko pomaga razumeti, zakaj se to dogaja. V času razvojnih preskokov imajo možgani večji interes za krepitev novih povezav kot za spanje. Zato je ključno držati se urnika in stvari ohraniti čim bolj stabilne.
Pomen dnevnega spanja: Včasih pomaga, da dodamo dodatno pozornost na dnevno spanje. Mogoče je dojenček zvečer preprosto preutrujen.
Starševstvo je tek na dolge proge: Potrebno je sprejeti, da je včasih težko, in da bo to obdobje minilo. Vse to bomo zmogli, če bomo mi vsaj približno uravnovešeni. Zato je v starševstvu pomembno razvijati skrb zase.
Razumevanje dojenčkovega sporočila z jokom
Jok dojenčka je izredno občutljiva tema, h kateri je treba pristopiti z veliko mero sočutja in senzibilnosti. Jok dojenčka vedno nosi določeno sporočilo. Razumevanje, kaj nam otrok sporoča z jokom, je proces. Vsi se na poti starševstva učimo in ob otroku rastemo.
Zgodnja izkušnja: Moja izkušnja je taka, da sem se šele ob sinu učila nekaj, kar sem nato zmogla hčerki dati in še danes se ob njima učim in to je bistvo starševstva in življenja. Nikoli pa ne bom pozabila izkušnje, ki mi jo je dala hčerka in ki mi je pokazala, da dojenček včasih mora z jokom dati vtise, ki so se mu nabirali čez dan, ven. Hčerka je imela 2. meseca, ko sem jo pripravljala na večerno spanje. Bila je razdražljiva, jokala je in umaknila sem se z njo v kopalnico. Bila je v mojem naročju in nekaj mi je v telesu govorilo, naj jo ne zibam, naj je ne utišam, ampak naj pustim, da joka. Jokala je nekaj časa, in ko je jok pojenjal, se ji je sprostilo telo, imela je čisto bistre oči.
Sproščanje napetosti: Kadar se nam v telesu nabirajo vtisi, smo pod stresom, se mišice zakrčijo. Telo pa naravno stremi k homeostazi, da iz boj/beg stresnega odziva prehaja v parasimpatični živčni sistem. Odrasli to lahko naredimo na veliko načinov in eden od teh načinov je jok. To ne pomeni, da dojenčka pustimo jokati, ampak naj bo podelitev te izkušnje samo informacija, da ste do joka pred spanjem bolj radovedni. Včasih nam otroci samo sporočajo, da se je veliko dogajalo čez dan, da ne zmorejo vsega sami predelati in da potrebujejo prostor, da jih slišimo.
Nasveti za lažje obvladovanje nočnega joka
Bodite radovedni, ne reaktivni: Ko dojenček joka, se vprašajte, kaj bi vam lahko sporočal. Poskusite ohraniti mirnost in radovednost.
Skrb zase je ključna: Ne pozabite na svoje potrebe. Po napornem obdobju joka si privoščite počitek in si napolnite baterije.
Varna navezanost: Zavedajte se, da je vaša prisotnost in čustvena podpora dojenčku ključna za razvoj varne navezanosti, tudi če ne razumete natančnega vzroka joka.
Spremljajte razvoj: Zavedajte se, da so razvojni preskoki in spalne regresije normalni deli otrokovega odraščanja.
Poiščite podporo: Če se vam zdi situacija neobvladljiva, se pogovorite z drugimi starši, obiščite podporno skupino ali se posvetujte s strokovnjakom. Spanje dojenčka in kako se spreminja iz meseca v mesec, je ena največjih skrbi vsakega starša. Vendar z razumevanjem, potrpežljivostjo in skrbjo zase lahko prebrodite tudi najzahtevnejša obdobja.
Vprašanje staršev: Sem mamica dveletne deklice, pesti pa nas večni problem - spanje. Zvečer hodi spat ob 22.30 in spi do 8. ure, toda ponoči se zbudi od 5-krat do 8-krat na noč in joka. Včasih jo potolažim s stekleničko, največkrat pa tudi to ne zaleže. Moja druga hči je stara tri mesece, pa že spi celo noč. Problem je v tem, da imamo malo prostora in vsi spimo v eni sobi. Nočni jok se je začel pri šestih mesecih, prej se je zbudila le dvakrat ali trikrat za dojenje. Dvakrat sem jo že peljala k pediatrinji, saj sem bila prepričana, da jo nekaj boli. Odkrila ni nič nenavadnega, otrok pa še vedno joka.
Odgovor strokovnjaka: Vsi otroci se štiri do petkrat vsako noč po sanjah delno prebudijo. Večina se jih uspava sama, od 10 do 15% pa se jih samoumirjanja ni naučilo. Navada staršev ali razvada otrok, da se ob previjanju in uspavanju še pestujejo ali celo hranijo ponoči preprečuje učenje samoumirjanja. Zdravi otroci po šestem mesecu ne potrebujejo dodatnih nočnih kalorij za razvoj. Polaganje v posteljico, ko je še zaspan, a še ne spi. Otroka položite v posteljo, ko je sicer zaspan, a še ne spi. Spominjati se mora posteljice, ne vas. Tolaženje z enominutnimi postanki. Če ponoči joka, ga umirite vsakih 10 - 15 minut. Večina otrok se umirja z nekaj joka, ki pa mu ne škodi. Če se ne more umiriti po 15 minutah, stopite k posteljici, vendar ne za dlje kot minuto. Delujte zaspano, šepetajte (šššš, bodi mirna, tiha, vsi spijo…), nežno jo pobožajte. Ne prižigajte luči in ne dvigujte je iz posteljice, ne zibajte je in ne igrajte se z njo. Zastrite pogled na mamico. Brez previjanja. Noč ni čas za igro.