Neverjetno je, kako se lahko v samo nekaj tednih spremeni vedenje malčka. Še nedavno je bil vaš dojenček odprt in prijazen do vseh, danes pa ga ob pogledu na neznano osebo preplavi jok. Ne skrbite, to je povsem normalen in pomemben razvojni pojav. Strah pred neznanci, ki se običajno pojavi okoli osmega meseca starosti, je ključna faza v otrokovem življenju, ki ni posledica slabe vzgoje ali pomanjkanja bližine staršev.
Zakaj se dojenček boji tujih ljudi?
V prvih mesecih življenja dojenček razvije posebno obliko komunikacije s starši, ki temelji na mimiki, dotiku in jokcu. Ta "jezik" lahko razume le "uigran domači tim". Neznana oseba sicer lahko poskuša posnemati to komunikacijo, vendar ne more nadomestiti topline in specifične bližine, ki jo dojenček čuti ob starših. Okoli osmega meseca starosti naj bi otrokovi možgani v takih primerih zaznali, da nekaj "ni prav", vendar se na to novo izkušnjo še ne znajo odzvati drugače kot s strahom.
Strokovnjaki menijo, da se strah pred neznanci pojavi, ker dojenček v prvih mesecih razvije globoko navezanost na svoje primarne skrbnike. Ta navezanost je ključna za njegov občutek varnosti. Ko se pojavi nekdo nov, ki ga dojenček ne prepozna v svojem varnem krogu, to lahko doživi kot potencialno grožnjo ali motnjo v ustaljenem redu. To je evolucijski mehanizem, ki pomaga otroku preživeti in se naučiti ločevati med varnimi in potencialno nevarnimi situacijami ali osebami.
Nekateri znanstveniki te močne reakcije dojenčka ob srečanju z neznanimi osebami pojasnjujejo s tem, da dojenček dejansko kaže strah šele takrat, ko je sposoben primerjati nekoga, ki ga pozna ali prepozna, z nekom, ki mu je neznan ali ga ne prepozna. Bolj ko malček raste, bolj razlikuje znane obraze od neznanih in vse več občuti strah do tistih, ki jih ne prepozna. V enem trenutku, okoli osmega meseca, strah doživi vrhunec, zatem pa postopoma izginja. Kljub različnim teorijam ni povsem jasno, zakaj se strah pojavlja, niti se ne da predvideti, kako se bo dojenček nanj odzval.
Kako prepoznati strah pred neznanci?
Strah pred neznanci se pogosto kaže kot napad panike, ki lahko traja tedne. Otrok lahko joče, kriči ali se skriva za mamo ali očetom. Sprva starši morda ne pomislijo, da se otrok boji na primer gospe, s katero je še pred dnevi prijazno "klepetal". Skoraj čez noč pa zajoče takoj, ko jo zagleda. Vendar ne smemo vseh malčkov metati v isti koš. Nekateri se ob srečanju s tujcem le "skrijejo" v naročje mame, drugi pa jočejo že, če jih nekdo pozdravi. To je odvisno od otrokovega temperamenta. Obdobje strahu pred neznanci je lahko težje za tiste otroke, ki niso veliko izpostavljeni "družbi", medtem ko se otroci, ki so veliko med ljudmi, lažje navadijo na nove obraze.
V obdobju med 6. in 9. mesecem starosti otrok začne ločevati med svojci in tujci. Ta proces se lahko zgodi že pri šestih mesecih, običajno pa ga dojenček jasno pokaže med sedmim in devetim mesecem starosti. Strah pred tujci je najizrazitejši okrog enega leta starosti, lahko pa traja vse do drugega leta in še dlje. Dojenček se lahko boji celo starih staršev, če jih v tem obdobju vidi bolj poredko. To je popolnoma normalen pojav, ki se pojavi nepričakovano in naenkrat. Dojenček se kar naenkrat ustraši neznanca, obrne glavo in se krčevito drži mame ali očeta. Včasih se dojenček boji tudi osebe, ki jo je že prej videl, pa tudi bližnjih ljudi (babice, dedka, soseda), ki jih ni videl dva, tri tedne. Običajno ta strah izgine sam od sebe, tako kot se je tudi pojavil, ker ga dojenček enostavno preraste.
Pravila za zaščito sebe - Prijazen neznanec
Kako pomagati otroku pri soočanju s strahovi?
Ko vaš malček kaže strah pred novimi ljudmi, je najpomembneje, da njegove občutke vzamete resno. Če se otrok na primer boji babice, ki ga želi na vsak način pestovati, mu ga na silo nikoli ne dajajte v naročje. Najprej ga pomirite. Babico ali sosedo pa spodbudite, da se dojenčku poskuša približati drugače - z nasmehom in pogovarjanjem ali tako, da mu poda igračko, medtem ko otrok sedi v vašem varnem naročju.
Opozorite sorodnike in prijatelje, da otrokovega odziva ne jemljejo osebno, saj ga trenutno vse nove stvari in ljudje lahko prestrašijo. Če si resnično želijo stik z dojenčkom, bodo morali biti potrpežljivi in mu dati več časa, da se na njih navadi. Za povezovanje tudi dojenček potrebuje svoj čas.
Vzemite ga s sabo v trgovino in na banko. Čeprav je strah pred tujci del naravnega razvoja dojenčka, mu lahko pomagate tako, da ste z njim čim več med ljudmi. Ga čim večkrat vzemite s sabo v trgovino, na banko in druge opravke, kjer bo dojenček nove okoliščine in ljudi lahko varno opazoval iz vozička ali vašega naročja. Pri tem pazite na vse tiste "vsiljivce", ki prekoračujejo dojenčkove meje in jih pravočasno ustavite, še preden sežejo po dojenčkovih ličkih ali poskušajo "zlesti v voziček".
Dojenčka pripravite na nove situacije in ljudi. Čeprav dojenček še ne zna govoriti, vas veliko razume. Zato ga lahko pripravite na nove situacije in nove ljudi. Pri dojenčku tega seveda ne morete početi nekaj dni prej kot pri nekoliko starejšem otroku, saj še nima razvitega občutka za čas. Toda na poti k zdravniku mu lahko razložite, da gresta sedaj k zdravniku, ki bo imel oblečeno belo haljo in mu bo poslušal srčka. Ali da bo prišla na obisk teta s sivimi lasmi, ki ima doma tri mucke. Tako dojenčku novo situacijo in srečanje s tujcem naredite vsaj nekoliko bolj poznano.
Bodite pozorni na lastne občutke. Dojenčki so še povsem povezani z mamo in njenimi občutki. Če recimo mami nek obisk povzroča neprijetne občutke, ga tudi dojenček ne bo maral - ne bo hotel v naročje in bo na splošno ves čas obiska jokav. Dojenček namreč čuti mamine neprijetne občutke in ga seveda postane strah. Če mama ni v redu, tudi on ne more biti v redu. Če torej dojenček določeno osebo vztrajno zavrača, četudi druge tujce sprejema brez težav, preverite znotraj sebe, kakšni občutki se ob tej osebi vzbujajo v vas. Zelo verjetno je dojenčkov odziv le zrcalo vaših skritih občutkov.
Sprejmite svojega sramežljivega dojenčka. Svojega dojenčka ali otroka nikar ne primerjajte z drugimi nasmejanimi dojenčki in otroci, ki kar sami zlezejo novim ljudem v naročje. Otroci so različni in otrokova sramežljivost ni lastnost, ki bi jo morali skrivati, se je sramovati ali otroka čim prej prevzgojiti. Če je dojenček visoko občutljiv, je zato tudi bolj previden in sramežljiv, saj le tako lahko uspešno zaščiti svoje visoko občutljivo bistvo.
Strah pred tujci pri starejših otrocih
Ko otrok postaja starejši, se strah pred tujci lahko preoblikuje ali pa se pojavijo novi strahovi. Pri enoletnem otroku, ki se zelo boji tujih ljudi, imajo starši lahko velike težave, na primer z varstvom. Če je bil otrok prvič za krajši čas sam v vrtcu, je bila to groza in strah, s katerim ga niso znali potolažiti. Jokal je še naprej doma in tudi ponoči. Tudi s privat varuško se ni obneslo. V takšnih primerih se starši zelo bojijo za otroka, da ne bi preveč jokal.
V takšnih situacijah nekateri strokovnjaki svetujejo, da se bo otrok moral na to navaditi. Starši lahko otroke navadijo na tuje ljudi in veliko družbo že pred vstopom v vrtec tako, da jih vedno vzamejo povsod s sabo, jim dovolijo raziskovati in jih spodbujajo k druženju. Dopoldansko obiskovanje vrtca pred vstopom vanj je lahko prav tako koristno, da se otroci že prej igrajo z drugimi otroki. Res je, da nekaj odvisno od otrokove osebnosti, vendar k takim stvarem veliko prispevajo tudi starši sami. Če sta oba starša zelo komunikativna in se srečujeta z mnogimi, je tudi pri njih doma vedno živahno.
V skupinah, kamor so bili vpisani nekateri otroci, je bilo kar nekaj takšnih primerov, in žal je edina rešitev, da zjutraj otroka enostavno hitro oddate vzgojiteljici, se obrnete in greste. Otrok se bo najbrž na vso grlo drl, starši pa bodo morda jokali v avtu, vendar naj jih potolaži dejstvo, da je veliko takih primerov. Otrok se bo skupine navadil, navadil se bo tudi tega, da ga vedno pridejo iskat in naslednje leto bo najbrž slabe volje, če boste rekli, da drug dan pa ne gre v vrtec. Če boste zjutraj ostajali nekaj časa z malčkom, boste vse skupaj samo poslabšali, ker bo otrok potem hotel, da ste z njim in se enostavno ne boste mogli posloviti od njega.
Glede nočnega joka po uvajanju v vrtec je znano, da skoraj ni izjem in da vsak otrok vsaj prvi mesec uvajanja v vrtec ponoči joka, pogosto pa tudi kasneje. To je zato, ker je otrok poln novih utisov, dogajanj, natrpanega urnika, novega reda, obrazov itd. To je čisto nekaj normalnega, saj še odrasel človek, poln novih utisov, težko spi. V takšnih primerih starši potrebujejo samo malo korajže. Če hujšega ne bo kot je tale vrtec, potem bo vse v redu, saj bo otrok v življenju še veliko hujšega premagal.
Nekateri starši svetujejo, da greste z otrokom v vrtec in ostanete prva dva dni z njim, če je to mogoče. Bili so primeri, ko se je otrok že prvo uro igral z drugimi. Ko pa so ga tretji dan pustili samega, se je jokal, vendar je po pol ure že bil v redu in se je igral.
Razvojno običajni strahovi glede na starost
Strahovi so normalen in naraven del življenja. So normalen odziv na dražljaj, ki predstavlja grožnjo našemu blagostanju ali varnosti. Evolucijsko strah predstavlja prilagoditven odziv na nevarnost, ki je pomemben za preživetje posameznika in za preživetje vrste. Normalno je tudi, da otroci prehodno doživljajo povečano raven strahu in tesnobnosti ob pomembnih življenjskih dogodkih.
- Dojenčki (do 1 leta): Največji strah je izguba mame, ki predstavlja vir hrane, ljubezni in zavetja. Vsako njeno odsotnost dojema kot ogrozitev preživetja. Do prvega rojstnega dne se soočajo še s strahom, ki ga vzbujajo novo, neznano okolje, zlasti če so takrat brez mamice, ter vse vrste močnega hrupa (pokanje, bliskanje). Strah pred novimi, neznanimi osebami se pojavi okoli 7.-9. meseca starosti, najizrazitejši pa je okoli prvega leta.
- Malčki (1-3 leta): Razumejo že precej stvari iz okolice, vendar jim marsikatera stvar ni jasna ali je ne razumejo. Strahovi so večinoma vezani na živali (žuželke, psi, mački), naravne pojave (grmenje, bliskanje, močni nalivi, ogenj, voda) in neznane osebe, ki bi otrokom vzele starše.
- Predšolski otroci (3-6 let): V tem obdobju se otroci vedno bolj zavedajo drugih otrok in razvijejo željo, da bi se vklopili v družbo. Z vstopom v vrtec se pogosto neha strah pred ljudmi. Še vedno jih lahko plaši vse neobičajno in nenavadno. Veliko strahov pride skozi pravljice in risanke (hudobni liki, pošasti). Štiri- in petletniki že povsem razumejo osnovno dogajanje v okolici, zato jim je stvari lažje pojasniti. Ne bojijo se izmišljenih stvari, ker vedo, da ne obstajajo, so pa njihovi strahovi močno povezani s realnostjo. Bojijo se vsega, kar se jim je neprijetnega že zgodilo. V tem obdobju se pojavijo tudi tako imenovani simbolični strahovi: vojna, smrt, tema.
Kdaj poiskati strokovno pomoč?
Strahovi so normalen del otrokovega razvoja, vendar postanejo problematični, ko otroka ovirajo pri vsakodnevnem funkcioniranju, uživanju v običajnih življenjskih rečeh, sklepanju prijateljstev ter gojenju odnosov z družinskimi člani. Anksiozne motnje se od običajnih strahov razlikujejo v stopnji in trajanju stiske, ki običajno vztraja več tednov in otroku onemogoča, da bi se udejstvoval v dejavnostih, ki so za njegovo starost pričakovane.
Otroci navadno anksioznosti ne prepoznavajo kot občutek tesnobe, vznemirjenost ali napetost. Majhni otroci anksioznost občutijo predvsem telesno (se slabo počutijo, jih boli trebušček, glavoboli, bolečine v ramenih ali prsih), čeprav je ob tem prisoten tudi strah.
Če se vam zdi, da otrokovi strahovi odstopajo od razvojno pričakovanih vsebine, intenzivnosti, trajanju ali vplivu na otrokovo vsakdanje funkcioniranje, je pomembno poiskati strokovno pomoč. Terapija in pogovor s strokovnjakom lahko pomagata otroku in staršem pri razumevanju in obvladovanju teh težav.
Pomembno je, da starši otroku nudijo podporo, razumevanje in potrpežljivost. Zavedanje, da so strahovi del razvoja, lahko staršem pomaga lažje prebroditi to obdobje, hkrati pa jim daje orodja za konstruktivno pomoč otroku.