V zadnjem času so mediji v Bosni in Hercegovini poročali o pretresljivi zgodbi, ki se je odvila v Banja Luki. Mladi mamici, stari komaj 20 let, so neuradno diagnosticirali težave z duševnim zdravjem, zaradi česar je trenutno v priporu. Tožilstvo je proti njej vložilo obtožnico, saj obstaja utemeljen sum, da je poskušala storiti hujši umor zoper lastnega otroka. Okrožno javno tožilstvo v Banjaluki je izrazilo zaskrbljenost, da bi osumljenka lahko dokončala kaznivo dejanje, ki ga je začela, zato so zahtevali njeno pridržanje. Sodnik Okrožnega sodišča v Banjaluki bo odločil o nadaljnji usodi mlade ženske in morebitnem uradnem odreditvi skrbništva.
Ta novica je ponovno obudila spomin na še vedno nerešeno zgodbo iz leta 2018, ko je bil v bolnišnici v Banja Luki novorojenček Aleksandre Blagojević in Miloša Kuprešanina odvzet. Klinični center Republike Srbske v Banja Luki naj bi takrat sporočil, da je dojenček umrl, vendar starša ga nikoli nista videla in nikoli nista prejela nikakršnih podrobnosti o njegovi smrti. Ta nepojasnjena usoda njune hčerke, ki naj bi se rodila 8. septembra 2018, je botrovala nastanku filma z naslovom "Kje je Sara?". Kljub naslovu pa film, ki govori o večletnem iskanju groba in predvsem resnice o smrti njunega otroka, še vedno ne ponuja dokončnega odgovora na vprašanje, kje Sara dejansko je. Aleksandra se je že pred leti v obupu obrnila na bosanske novinarje, da bi delila svojo zgodbo in iskala pomoč pri razjasnitvi dogodkov.
Zapleti med nosečnostjo in porodom
Aleksandrina nosečnost v letu 2018 načeloma ni potekala brez posebnosti. Kljub temu se je pojavil manjši preplah zaradi povečevanja količine plodovnice, kar je bil eden od razlogov za odločitev o carskem rezu. Proti koncu nosečnosti je Aleksandra izvedela, da ima polihidramnij, torej povečano količino plodovnice. Njena ginekologinja jo je naročila na dodatni strokovni ultrazvok, vendar Aleksandra ni mogla na pregled prva dva tedna, ker je bila zdravnica na dopustu. Šele v tretjem tednu je uspela priti do ultrazvoka pri drugem zdravniku, ki jo je po pregledu presenečeno vprašal, zakaj je čakala tako dolgo.
Zaradi zapletov, povezanih s polihidramnijem, so se v bolnišnici hitro odločili, da primer morda ne bo v njihovi pristojnosti, zato so porodnico premestili v beograjsko bolnišnico. Tam je zaradi pričetka prezgodnjega poroda rodila s carskim rezom. Aleksandra trdi, da so ji otroka odnesli, preden ga je lahko videla, in da njegovega joka ni slišala. Miloš je potrdil, da je njemu in Aleksandrinim staršem medicinska sestra čestitala ob rojstvu punčke, prav tako pa je Aleksandri čestital zdravnik, ki je povedal, da je rodila 1,9 kilograma težko in 45 centimetrov dolgo deklico. Kljub tem čestitkam Aleksandra otroka ni videla. Do nje ga niso nikoli pripeljali, medtem ko so drugim mamicam, ki so rodile za njo, dojenčke prinesli že kmalu po porodu.
Nejasnosti okoli smrti dojenčka
Odgovora na vprašanje, zakaj ji otroka niso pokazali, Aleksandra ni dobila. Obstajajo pa navedbe, da naj bi Aleksandrina sestra in oče od daleč v inkubatorju videla malo punčko, kar je Aleksandri dalo upanje in jo je poskušala obdržati mirno. Šele naslednji dan je z njo govorila zdravnica, ki ji je pojasnila, da je prišlo do določenih zapletov, ki pa naj ne bi bili preveč zaskrbljujoči. Sumili naj bi, da se otroku ni razvil del prebavnega trakta, zato naj bi bil na dodatnih preiskavah. Starša sta bila o tem obveščena šele popoldne, deklica pa naj bi življenje izgubila že ob 6.15 zjutraj.
Po teh informacijah je Aleksandra zapustila bolnišnico in odšla domov, brez da bi prejela kakršnokoli dodatno informacijo ali pojasnilo. Miloš in Aleksandra sta se sicer zelo trudila izvedeti vsaj osnovne podrobnosti, saj takšnega šoka nista pričakovala. Po pregledu dokumentov iz arhiva jim je pomočnica patologa povedala, da je bil otrok po obdukciji takoj pokopan. Nihče ju o tem ni ne obvestil ne vprašal za soglasje. Truplo otroka naj bi porodnišnica obravnavala kot "neprevzeto s strani staršev" in ga oddala na mestno pokopališče, v skupno otroško grobnico.
Presenečenje in dvom ob prejemu paketa
Še bolj šokantno pa je bilo, da sta slabo mesecev po teh dogodkih Miloš in Aleksandra dobila standarden obisk iz porodnišnice. Obisk jima je izročil paket ob rojstvu otroka, kar je starša dokončno prepričalo, da zgodba morda vendarle ni takšna, kot jima jo predstavljajo. Ta dogodek je sprožil nov val dvomov in iskanja resnice.
Zaradi suma, da nekaj ni v redu, sta starša začela preiskovati naprej. Uspelo jima je najti grobarja, ki naj bi pokopal njunega otroka oziroma iz bolnišnice prevzet paket s truplom, označen kot "otrok Aleksandre Blagojević". Grobar jima je povedal, da so truplo v grobnico zakopali šele mesec po prejemu. To je bilo v skladu s postopki, saj morajo toliko časa počakati v primeru, da se starši odločijo za zasebni pogreb - in torej ne takoj, kot so trdili v porodnišnici. Ta informacija je še poglobila njun dvom in sum o nepravilnostih.
Ko so porodnišnični paket, ki je služil kot krsta za posmrtne ostanke, odkopali in vendarle odprli, so v njem našli nepredstavljivo. Namesto posmrtnih ostankov njune hčerke so v paketu našli steklenico Coca-Cole, na katero je bila nataknjena medicinska rokavica. V steklenici so bile štiri človeške kosti. Naknadni DNK test je pokazal, da ne gre za posmrtne ostanke njune hčerke. Ta odkritje je povsem pretreslo starša in postavilo pod velik dvom celotno zgodbo, ki jima jo je predstavila bolnišnica.
Iskanje resnice se nadaljuje
Zgodba o Sari, kot je bila poimenovana deklica, torej šest let kasneje še zdaleč ni zaključena. Primer mlade mamice, ki je trenutno v priporu zaradi suma poskusa umora lastnega otroka, in nerešena zgodba iz leta 2018, ko so Aleksandri Blagojević in Milošu Kuprešaninu odvzeli novorojenčka, ki naj bi kasneje umrl, osvetljujeta temnejše plati zdravstvenega sistema in nejasne okoliščine, ki lahko spremljajo rojstvo in smrt otroka.
Uničujoč zločin: Iskanje Sarah Wellgreen
Primer Aleksandre in Miloša je poudaril pomembnost transparentnosti v zdravstvu, zlasti ko gre za tako občutljive zadeve, kot so smrt novorojenčka in pokop. Pomanjkanje komunikacije, nejasni postopki in sumljivi dokazi, kot je bil najden v porodnišničnem paketu, lahko povzročijo neizmerno bolečino in dvom pri starših. Iskanje resnice o usodi otroka je ključno za proces žalovanja in spoprijemanje s travmo.
Dogodki v Banja Luki, ki se nanašajo tako na najnovejši primer kot na zgodbo iz leta 2018, postavljajo pomembna vprašanja o odgovornosti zdravstvenih ustanov, skrbi za duševno zdravje mater ter o pravici staršev do informacij in dostojanstva v najtežjih trenutkih njihovega življenja. Dokler ne bo resnica v celoti razkrita, bo zgodba o Sari ostala opomin na to, kako pomembno je slediti vsakemu namigu in ne obupati v iskanju pravice in odgovorov.