Nevrološke motnje in poškodbe pri dojenčkih predstavljajo kompleksno področje, ki staršem pogosto povzroča veliko skrb. Vsi izrazi, ki se uporabljajo za opis teh stanj, kot so zaostanek v razvoju, abnormalna nevrološka simptomatika ali nevrorizični otroci, v osnovi pomenijo, da smo pri pregledu otroka opazili odstopanje od normalnega razvoja. To odstopanje lahko pusti trajne posledice, vendar pa v mnogih primerih z zgodnjo in ustrezno obravnavo lahko bistveno izboljšamo otrokov razvojni potek. V Sloveniji in na Hrvaškem ocenjujejo, da je nevrorizičnih okoli 10 odstotkov otrok. Nevrološki izhod nevrorizičnega otroka je lahko zelo različen - od hudega odstopanja, kot je cerebralna paraliza, do zmernih odstopanj, kot je razvojna motnja koordinacije, ali pa otrok ostane popolnoma zdrav. Ta izhod je odvisen od več dejavnikov: stopnje poškodbe osrednjega živčnega sistema, plastičnosti možganov in kakovosti rehabilitacije.
Dejavniki tveganja in simptomi: Zgodnje opozorilni znaki
K dejavnikom tveganja štejemo vsa stanja, pri katerih je večja verjetnost za poškodbo osrednjega živčnega sistema. Pomembno je poudariti, da otrok z določenim dejavnikom tveganja morda sploh ne bo imel odstopanj v razvoju, vendar pa spada v skupino otrok, ki jih je treba zaradi večje verjetnosti za razvojne težave bolj pozorno spremljati. Najpogostejši dejavniki tveganja vključujejo predčasen porod, asfiksijo (motnjo ali zastoj dihanja), okužbe ali druge hude bolezni novorojenčka. Med drugimi dejavniki tveganja so še večplodna nosečnost, zapleti med nosečnostjo in porodom (kot so prolaps ali ovitje popkovine okoli vratu, fetalna bradikardija ali tahikardija) ter bolezni matere (hipertenzija, sladkorna bolezen, anemija).
Simptomi tveganja pa predstavljajo klinične znake poškodbe osrednjega živčnega sistema, ki kažejo, da otrokov razvoj ni povsem tak, kot bi moral biti. Če obstajajo znaki tveganja, to pomeni, da je do poškodbe prišlo, ne glede na to, ali je otrok imel v svoji anamnezi dejavnike tveganja ali ne. Med specifične simptome tveganja sodijo povišan mišični tonus (hipertonus), kar starši pogosto opisujejo kot zvijanje otroka v lok nazaj (opistotono zvijanje). Nasprotno je lahko prisoten tudi znižan mišični tonus (hipotonus). Zaostajanje v razvoju za več kot tri mesece glede na kronološko starost (pri nedonošenčkih je pomembna popravljena starost) je prav tako pomemben znak. Drugi opozorilni znaki vključujejo močno iztegnjene in prekrižane noge, stisnjene pesti s palcem znotraj pesti pri otroku, starejšem od dveh mesecev, ali nezmožnost nadzora gibov glave pri treh mesecih. Opiranje na prste namesto na celotno stopalo, fiksirana asimetrija drže ali gibov, ter zlasti prevladujoča uporaba ene roke glede na drugo pri otrocih, mlajših od enega leta, so prav tako znaki, ki zahtevajo pozornost, saj lahko nakazujejo na razvoj hemipareze, ki je oblika cerebralne paralize.
Otroci z dejavniki tveganja, a brez simptomov, potrebujejo natančno spremljanje, medtem ko je otroke s simptomi tveganja, ne glede na prisotnost dejavnikov tveganja, nujno vključiti v rehabilitacijo.
Cerebralna paraliza: Trajna posledica ali obvladljivo stanje?
Cerebralna paraliza (CP) je najpogostejša motorična motnja v otroštvu. Gre za stanje, ki prizadene gibanje, držo in ravnotežje, posledica pa je trajna okvara možganov, ki se zgodi med nosečnostjo, med porodom ali v prvih letih življenja. Ključno je razumeti, da cerebralna paraliza ni dedna bolezen in ne obstaja genetski test, s katerim bi jo lahko vnaprej napovedali z določeno verjetnostjo.
Simptomi cerebralne paralize ponavadi niso vidni takoj ob rojstvu. Diagnoza se običajno postavi v prvih 18 mesecih življenja, najkasneje pa do tretjega leta starosti. To je zato, ker se razvoj otroka v tem obdobju odvija skozi predvidljive mejnike, kot so obračanje, sedenje, plazenje, socialni nasmeh in hoja. Otrok s cerebralno paralizo bo zaradi težav v motoričnem razvoju te mejnike dosegal počasneje kot njegovi zdravi vrstniki. Prvi opazen znak je torej zaostanek v doseganju teh razvojnih mejnikov.
Nekateri zgodnji simptomi cerebralne paralize se lahko kažejo že kmalu po rojstvu. Ti vključujejo težave s sesanjem in požiranjem, šibek jok ter nenormalen mišični tonus. Praktično vsi otroci s simptomi cerebralne paralize imajo nenormalen mišični tonus, ki se lahko kaže kot hipotonija (znižan mišični tonus, kar pomeni, da so mišice ohlapne in sproščene) ali hipertonija (povečan mišični tonus, ki povzroča otrdelost in togost mišic, pogosto s posledičnimi mišičnimi kontrakturoami). Nenormalen mišični tonus se lahko pojavi enostransko, samo na eni strani telesa. Drugi simptomi cerebralne paralize vključujejo vztrajanje primitivnih refleksov, ki bi sicer normalno izginili med 3. in 6. mesecem starosti. Možni so tudi epileptični napadi, težave z dihanjem, sluhom, vidom ali govorom.
Sindrom pretresenega dojenčka: Huda posledica nepremišljenega ravnanja
Sindrom pretresenega dojenčka je huda možganska poškodba, ki jo povzroči močno tresenje malčka ali dojenčka. To tresenje poškoduje možganske celice dojenčka in preprečuje, da bi otrokovi možgani prejeli zadostno količino kisika. Sindrom pretresenega dojenčka imenujemo tudi sindrom pretresenega udarca, sindrom tresenja vratne hrbtenice, povzročena poškodba glave ali zloraba. Običajno nastane zaradi nepremišljenega ravnanja staršev ali drugih skrbnikov z otrokom, kar povzroči hudo poškodbo možganov. Ker sindrom pretresenega otroka poškoduje možgane, zunanje poškodbe niso vedno vidne. Novorojenčki imajo nerazvite vratne kosti in mišice. V tem primeru, če z dojenčkom ravnamo nepremišljeno ali ga močno stresamo, se njegovi šibki možgani v notranjosti vedno znova premikajo sem in tja, kar lahko povzroči otekline, podplutbe ali celo krvavitve, saj so organi že krhki, občutljivi in nerazviti. Dojenčki, ki jih prizadene sindrom pretresenega otroka, večinoma ne preživijo. Če obstaja sum na poškodbo vratu ali hrbtenice, je potrebna takojšnja medicinska pomoč. Preprečiti je bolje kot zdraviti, saj za poškodbe možganov pri dojenčkih ni zdravljenja. Previdno ravnanje in izogibanje ponavljajočemu in močnemu stresanju otroka lahko prepreči ta sindrom. Bruhanje, krči ali epileptični napadi so takojšnje posledice, ki jih je treba preveriti. Otroka lahko počasi in nežno stresamo ali ga premetavamo v zrak, vendar je pri tem potrebna izjemna previdnost. Vsaka vrsta tresenja ne povzroči sindroma pretresenega otroka, vendar je dojenčkovo telo krhko in z njim je treba ravnati zelo previdno.
Rettov sindrom: Redka genetska motnja pri deklicah
Za razliko od cerebralne paralize, Rettov sindrom predstavlja genetsko pogojeno nevrološko motnjo. Je drugi najpogostejši vzrok zaostanka v duševnem razvoju pri deklicah, takoj za Downovim sindromom. Rettov sindrom je bil prvič opisan leta 1956, a ključni preboj v raziskovanju je bil dosežen v 80. letih prejšnjega stoletja, ko so ga povezali z mutacijo gena MECP2. Ta gen, ki se nahaja na dominantnem kromosomu X, kodira protein, bistvenega pomena za razvoj možganov. Ker imajo deklice dva kromosoma X (XX), mutacija na enem kromosomu običajno ne povzroči usodnih posledic. Fantje imajo en kromosom X in en kromosom Y (XY), zato je mutacija na genu MECP2 zanje pogosto usodna. Zato Rettov sindrom z incidenco 1:15.000 skoraj izključno prizadene deklice.
Znaki in simptomi Rettovega sindroma se običajno pojavijo med 12. in 18. mesecem starosti, čeprav nosečnost in porod pri otrocih z Rettovim sindromom potekata brez zapletov, v prvih šestih mesecih življenja pa se večina dojenčkov razvija v skladu s pričakovanji. Najizrazitejše spremembe vključujejo: razvojni upad (izguba pridobljenih spretnosti, kot so hoja, komunikacija, uporaba rok), težave z motoriko (zmanjšana sposobnost plazenja, uporabe rok, fine motorike), težave z mišicami (motena koordinacija, gibanje in ročne spretnosti), motnje v duševnem razvoju (senzorične in vedenjske težave), ponavljajoče se stereotipne gibe rok (drgnjenje, ploskanje ali stiskanje), upočasnjeno rast (manjša velikost glave od običajne je lahko prvi znak) ter izgubo gibalnih in koordinacijskih sposobnosti. Senzorna terapija lahko pomaga pri izboljšanju koordinacije, ravnotežja in zaznave lastnega telesa. Otroci lahko izgubijo sposobnost govora, vzpostavljanja očesnega stika in komuniciranja na druge načine, lahko postanejo asocialni in nezainteresirani za okolico. Sčasoma pa lahko ponovno vzpostavijo očesni stik in razvijejo neverbalne komunikacijske sposobnosti. Ni znanega načina za preprečevanje Rettovega sindroma. V večini primerov do genetskih sprememb pride spontano.
Motnje senzornega procesiranja: Preobčutljivost na svet okoli nas
Vse več je otrok, ki se na nekatere čutne dražljaje preveč ali premalo odzivajo. »Že oblačenje je lahko povod za nepredstavljiv čustven izbruh. Živimo v kaosu in si ne znamo pomagati,« pravi mati, ki je šele nedavno izvedela, da ima hčerka motnjo senzornega procesiranja. Zaradi neustreznih reakcij na okolico so ti otroci zelo pogosto označeni za problematične. Lahko bi rekli, da gre za preobčutljive otroke, a je ta opredelitev preveč poenostavljena. Gre za dokaj zapleten nevrološki proces, kjer lahko težave na področju procesiranja nastanejo zaradi nepravilne zaznave, predelave in uporabe senzornih prilivov (informacij iz kože, mišic in sklepnih receptorjev). To vpliva na otrokove odzive in vsakodnevno izvedbo različnih aktivnosti, predvsem pa na njegovo počutje. Nevšečnosti se kažejo pri skrbi zase, dnevnih aktivnostih, gibalnem razvoju, igri, izobraževanju, preživljanju prostega časa in splošnem sodelovanju v družbi.
Z motnjami senzorne integracije so vzgojitelji in učitelji sicer seznanjeni, a še vedno premalo. Tako kot računalnik potrebuje pravilno obdelavo vhodnih podatkov za uspešno izvedbo naloge, naši možgani obdelujejo senzorne informacije, da omogočijo ustrezne reakcije na okolje. Ko so te informacije pravilno obdelane, se odziv prilagodi potrebam posameznika. Vzrokov za nastanek motnje senzorne integracije je več in jih je težko natančno definirati. Pri tem ima vpliv tudi genetika in mnogo drugih zunanjih dejavnikov. K rasti števila otrok, ki potrebujejo terapije ASI (Ayres Sensory Integration), v veliki meri vplivajo način življenja današnjih družin in precejšnje razlike v tem, kako se otroci igrajo in preživljajo svoj prosti čas danes ter kako so to počeli pred dvajsetimi ali tridesetimi leti.
Starši se pogosto počutijo nemočne, saj ne vedo, kako umiriti otroka in mu pomagati. »Večkrat narobe odreagiram, potem pa se krivim za nastalo situacijo, kar pa tudi pri meni eskalira v občutek nemoči in jeze.« Da bi bili v oporo otrokom, morajo starši poskrbeti tudi za lastno stabilnost, kar v težkih situacijah ni lahko. Staršem, zlasti mamam, bi bilo treba prisluhniti in jim breme omiliti vsaj z razumevanjem. »One so tiste, ki najprej doživljajo hudo stisko in občutek krivice, saj pogosto okolica skozi otrokovo vedenje obsoja njih. Navadno so z vseh strani ‘bombardirane’ z očitki, kaj pri njihovem otroku ni v redu, kaj vse delajo narobe in kako je otrok nemogoč.« Okolica namreč frustracije otroka in družine v veliki meri prezre, saj poleg nerazumevanja niso deležni niti pomoči. »Skoraj nihče jim ne ponudi konkretnih orodij, kako naj ravnajo. Nujno je, da najprej poskrbijo zase, le tako bodo lahko v pomoč otroku - saj veste, kako pravijo na letalu: najprej si nadenemo kisikovo masko sami.«
Nevrorazvojne motnje: Širši spekter izzivov
Nevrorazvojne motnje (NRM) so skupina vseživljenjskih stanj, ki se pojavijo v obdobju otrokovega nevrološkega razvoja, pogosto že pred vstopom v osnovno šolo. Te motnje vključujejo intelektualne motnje, motnjo aktivnosti in pozornosti (ADHD), motnje avtističnega spektra (ASD), komunikacijske motnje, motorične motnje in specifične motnje učenja (SLD).
Pri avtizmu se neobičajno obnašanje pri otroku pojavi pred 3. letom starosti, čeprav ga je pogosto težko prepoznati. Značilne so posebnosti v odnosih z ljudmi (nezainteresiranost), posebnosti v komunikaciji in stereotipno, ponavljajoče se vedenje. Otroci običajno zaostajajo v govoru, nekateri govora celo nikoli ne razvijejo. Kar okoli 80 % jih zaostaja v razvoju. Danes govorimo o spektru avtističnih motenj: obstaja kontinuum različno izraženih simptomov, od očitne prizadetosti, pa vse do blago izraženih posebnosti v vedenju.
Aspergerjeva motnja je del tega spektra, kjer otroci kažejo primanjkljaje v socialnih spretnostih ter omejeno, ponavljajoče se vedenje, razvoj govora pa ni upočasnjen. Intelektualne sposobnosti so normalne, čeprav jih pogosto zaradi posebnosti v vedenju težko izkažejo. Znaki, na katere naj bodo pozorni starši, vzgojitelji in učitelji, vključujejo pomembno prizadetost nebesednega komuniciranja (izogibanje očesnemu stiku, nezainteresiranost za okolico), neuspeh pri razvijanju odnosov z vrstniki, pomanjkanje zanimanja za skupne igre, odsotnost socialne in čustvene navezanosti, zapozneli ali nerazvit govor, težave pri vzpostavljanju in vzdrževanju dialoga, stereotipno in ponavljajočo uporabo jezika, težave z uporabo zaimka "jaz", odsotnost simbolične igre in posnemanja, preokupiranost z enim ali več stereotipnimi interesi, določene nadpovprečno razvite sposobnosti, nefleksibilno vztrajanje na specifičnih rutinah in ritualih, stereotipne in ponavljajoče se gibe, trajna preokupiranost z deli predmetov, jezavost pri poskusu preusmeritve pozornosti, kratkotrajno pozornost, slabo zavedanje pravil vedenja, pretirana ali premajhna občutljivost na dražljaje, nerazumljivi strahovi ali odsotnost strahu pred nevarnostmi, neodzivnost na dogajanje v okolju, nerazumevanje humorja ter lahko gibalna nespretnost.
Čeprav je avtizem težko opaziti, zlasti pri govorno in intelektualno normalno razvitih otrocih, je pomembno, da starši skrbno opazujejo svoje otroke in se v primeru dvomov posvetujejo s pediatrom ali drugimi strokovnjaki.
Rehabilitacija in obravnava: Ključ do boljšega razvoja
Zgodnja rehabilitacija je izjemno pomembna pri preprečevanju ali blaženju odstopanj v nevrološkem razvoju. Rehabilitacija velja za zgodnjo, če se z njo začne v prvih treh mesecih popravljene starosti (pri dejanski starosti treh do devetih mesecev), medtem ko rehabilitacija po devetem mesecu starosti velja za pozno. Ototroke z visokim nevrološkim tveganjem je nujno vključiti v rehabilitacijo v prvih treh mesecih popravljene starosti.
Pri rehabilitaciji otrok z motnjami v razvoju uporabljamo različne metode, kot so razvojno nevrološka obravnava (RNO) po Bobathu, terapija po Vojti in rehabilitacija po Stojčević Polovini. Razvojno nevrološka obravnava po Bobathu se osredotoča na ustrezno nego otroka (handling) pri vsakdanjih dejavnostih. Terapija po Vojti temelji na refleksni motorični aktivnosti, ki jo izzovemo z natančno namestitvijo otroka v ustrezen položaj. Rehabilitacija po Stojčević Polovini je zelo intenzivna, vsakodnevna in temelji na sodelovanju staršev, ki opravijo sistematično izobraževanje in pod vodstvom rehabilitacijske ekipe izvajajo vaje na domu. Raziskave so potrdile, da lahko s tako intenzivno rehabilitacijo znatno vplivamo na končni rezultat.
Klinični pregled je ključen in neizogiben del spremljanja nevrorizičnih otrok. Poleg klasičnega nevrološkega pregleda se uporabljajo še druge metode, kot sta kineziološka diagnostika po Vojti in ocena spontano generirane gibljivosti po Prechtlu. Pri ugotavljanju obsega in lokalizacije poškodbe osrednjega živčnega sistema uporabljamo slikovne prikaze možganov, kot sta ultrazvok ali magnetna resonanca. V diagnostiki pogosto uporabljamo tudi elektrofiziološke preiskave.
V primeru, ko otrok dosega razvojne mejnike, kot je bilo omenjeno pri punčki, to običajno kaže na manj resno ali celo neobstoječo nevrološko težavo. Vendar pa je pomembno slediti navodilom strokovnjakov, ki otroka spremljajo. Prisotnost primitivnih refleksov po določeni starosti ni nujno znak nevrološke bolezni, če je celoten razvoj otroka sicer normalen. Vendar pa je pomembno, da se te stvari spremljajo in da se starši posvetujejo z zdravnikom.
Pomembno je poudariti, da so izrazi, kot so "nevrološko tveganje", opisne diagnoze, ki kažejo na odstopanje od normalnega razvoja, vendar pa posledice niso nujno trajne. Zgodnja diagnoza in ustrezna obravnava lahko bistveno izboljšata kakovost življenja otrok z nevrološkimi motnjami.
tags: #dojencek #z #nevroloskimi #poskodbami #ali #motnjami