Utrujeni sva od lovljenja metuljev. Zato počivava v visoki travi, kjer zvenijo črički. Kraška tla dišijo po pečenem kruhu in poletju. Gledava v nebo. Čeprav je Lili stara štiri, se še vedno dere kot dojenček, če mi ni do tega, da sva cele dneve skupaj. Greva se »oblake«. Bacek je, seveda. Ponavadi je bacek. Še malo gledava v nebo in od strani si ogledujem njen prifrknjen nos. Nenadoma zavpije: »Juuuuhaaa!« in poženeva se v tek čez polje, vse do rožnate ograje Juretove hiše, kjer v atriju cvetijo fige in velika oljka. Pod veliko marmornato mizo na sredini atrija se kuha najina »vilinska juha«. To pomeni gosto čorbo vejic, zemlje, trave in različnih rož, ki jih nabereva v okolici in na potepanjih z Matejo in Melino. V juhi je še nekaj kavnih usedlin in malo mojega otroškega parfuma Barbie z vonjem po sandalovini, ki zdaj buta v vroč zrak. Iz hiše pride še Melina, ki je še v pižami. Melina je starejša od obeh. Ker sva že tretji razred, nama dovolijo, da zvečer v dnevni gledava nadaljevanke, Lili pa prisiliva, da hodi spat v temen kabinet na drugi strani hiše, ker je v najinih očeh samo otrok. V tej hiši sva kraljici midve. Lili joka, kadar mora spat, ker bi hotela biti z nama. V kabinetu jo je strah, ker je temno. Vseeno se ne omehčava, ampak se iz njenega strahu celo norčujeva. Vsako jutro v pižami čaka spodaj na zelenici v atriju, da se prebudim in pridem dol. Sedi obkrožena z vsemi svojimi medvedki in igračami. Zato še raje poležavam kakšno uro dlje.
Vprašanje, ki ga zastavljajo starši, kadar njihov dvanajstmesečni sin z glavo buta v vrata ali tla, kadar je slabe volje ali zaspan, je zaskrbljujoče. Ta vedenjska poteza, ki jo opisujejo, je namreč lahko znak globljih težav, ki zahtevajo pozoren pristop in razumevanje. Ključno je prepoznati, da takšno vedenje ni zgolj izraz trme ali porednosti, temveč pogosto skriva globlje potrebe in stiske otroka. S samo prepovedjo takšnega vedenja otroku ne moremo pomagati iz težav. Bolj se mu posvečajte v času, ko je buden, več se ukvarjajte z njim in mu skušajte ustrezneje urediti možnost počitka, da bo lahko zaspal, še preden bo preveč utrujen.
Razumevanje impulzivnega vedenja pri dojenčkih
Vedenje, ko dojenček z glavo buta ob vrata ali tla, sodi med tako imenovane motorične navade. To so ponavljajoči se gibalni vzorci, ki jih otrok izvaja, pogosto nevede ali kot odziv na notranje ali zunanje dražljaje. Med te navade sodi na primer tudi ritmično pozibavanje, ki je do neke mere običajno le, če se pojavi v fazi uspavanja, sicer pa je lahko znak otrokovega manj ustreznega prilagajanja novim razvojnim izzivom. Take motnje se izraziteje pojavljajo, kadar je otrok dalj časa v bolnici ali kadar je v kakšni drugi situaciji, kjer je v veliki meri prepuščen sam sebi. V takem vedenju, ki kaže na otrokovo napetost, je pogosto skrit klic po ljubezni in pozornosti, včasih pa ga lahko povzročajo tudi kaki drugi zapleti v otrokovem razvoju.
Kaj, zakaj in koliko časa masirati dojenčka
Težava, ki jo opisujete pri svojem sinu, sodi med tako imenovane motorične navade, pri katerih otrok ponavlja določene gibalne vzorce. Med te navade sodi na primer tudi ritmično pozibavanje, ki je do neke mere običajno le, če se pojavi v fazi uspavanja, sicer pa je lahko znak otrokovega manj ustreznega prilagajanja novim razvojnim izzivom. Take motnje se izraziteje pojavljajo, kadar je otrok dalj časa v bolnici ali kadar je v kakšni drugi situaciji, kjer je v veliki meri prepuščen sam sebi. V takem vedenju, ki kaže na otrokovo napetost, je pogosto skrit klic po ljubezni in pozornosti, včasih pa ga lahko povzročajo tudi kaki drugi zapleti v otrokovem razvoju.
Vpliv okolja in čustvenega stanja
Situacije, ko je otrok prepuščen samemu sebi, še posebej v bolnišničnem okolju ali v drugih okoliščinah, kjer ni deležen zadostne pozornosti in interakcije, lahko poslabšajo pojav motoričnih navad. Otrokovo vedenje, ki kaže na napetost, je pogosto odraz klica po ljubezni in pozornosti. Včasih pa so te motnje lahko posledica drugih zapletov v otrokovem razvoju, ki zahtevajo natančnejšo diagnozo in strokovno pomoč.
V tednih karantene sem velikokrat pomislila, kam hodi spat in kam se hodi umivat. Nisem pa se šla o tem prepričat. Zvečer dolgo strmim v odprt hladilnik, ko si grem po jogurt za večerjo. Štefanov najljubši jogurt je bil Mu malina. V Mercatorju je stal približno dva evra, ali pa manj, ne spomnim se - saj se mi v nasprotju z nekaterimi ni treba. Razmišljam, koliko jogurtov na leto bi pokrila ena vladna plača. Ali pa moj račun za telefon. Pa ne grem preračunavat. Ne vem, kako bodo Štefana pokopali. Saj ga trenutno tudi ne morejo.
Ko sem živela v Brnu, sem ob nedeljah, ko ni bilo drugih obveznosti, hodila na glavno železniško postajo, v majhno kavarno, kjer so uro pred zaprtjem rogljičke prodajali po dvajset čeških kron. Od tam sem gledala vlake in ljudi, ki so sestopali na perone, utrujeni, otovorjeni, objokani, nasmejani, zasanjani, lepi. Če ne bi imela našega balkona, bi se mi med karanteno zmešalo. Zvečer berem pri soju svečk in velikokrat telefoniram Lili. Zadnjih nekaj let sva popolnoma izgubili odnos, sploh zdaj, ko je veliko časa v Želimljah. Dnevi so tako negotovi. Vsi so v krizi. Zdaj cele dneve gledam poročila. Palca in mezinca sem si pogrizla že do kosti. Babice in dedka nisem videla že celo večnost. Mi pa babi pošilja fotografije svojega vrta. Zasadila je paradižnike. Spomnijo me na paradižnikovo juho, ki jo je v jazz klubu v Balah stregla teta Evica. Teta Evica je bila naša kuharica. Bila je že proti sedemdesetim. Nisem ji bila všeč, to mi je dala vedeti. Ji je pa bila všeč Edita. Včasih sta med pavzo dolgo posedali ob kaminu in kadili tanke cigarete. Evica je imela devet otrok. Potem pa sta ji najmlajša umrla v nesreči med plezanjem. Zaključeno je imela le osnovno šolo. Veliko je jamrala, ampak brez nje bi klub s hotelom in apartmaji enostavno potonil. Skupaj je držala vse nas. Editi je pri večerji vedno naložila dvojen krožnik svojega domačega golaža.
Včasih sva vlake opazovali skupaj z Lili. Zvečer sva se pretihotapili na balkon, ko je mami že spala (to je moralo biti po ločitvi, ker je spala na kavču), in z majhnima baterijskima svetilkama zaviti v jopice pokleknili ob ograji. Ko sva zaslišali, da prihaja vlak, sva prižgali svetilki in se stegnili čez. Potem sva z njima divje mahali in si predstavljali, da naju ljudje v mimobežnih kupejih zagledajo in mahajo nazaj. Seveda je bil vlak prehiter. Bili sva povsem nevidni. Sploh pa so nočni vlaki povečini prazni. Ampak to naju ni ustavilo. S svojega malega, nepomembnega balkona sva pošiljali signale v cel širni svet in vesolje. »Kresnički sva, kresnički sva!« je vzklikala Lili. Zadnji teden karantene sem pisala Editi. Ker sva si prenehali pisati pisma, ko sem odšla v Brno, nisem bila več na tekočem glede njenega življenja. Spominjam se dne, ko sem odšla iz Bal. Stvari sem spakirala že dan prej. Potem sem preprosto odšla v službo, končala izmeno in se šla poslovit od vseh. Edito sem prihranila za konec. Teden pred odhodom sva bili vsa jutra na plaži, v zalivu, ki sva si ga prisvojili za svojega. Lahko sva se pogovarjali o čemerkoli. Vedela sem, da mi bo hudo, ko bom odšla. Ko sva se poslovili, me je pospremila do hiše, kjer so čakali moji kovčki, in mi spotoma v lokalni trgovini kupila dve steklenički domačega sivkinega eteričnega olja. Ker je sivka dobra za srce. Potem so me z avtom prišli iskat domači, in ko smo bili že skoraj pri Rovinju, sem nenadoma ugotovila, da sem v hiši pozabila polnilec za računalnik. Seveda smo se zapeljali nazaj. Ko sem stekla skozi ozko ulico med hiškami, ki sem jih sedaj tako dobro poznala, vse njihove razpoke, vsa njihova škripanja in polknice, sem v daljavi na stopnicah pred hišo zagledala sključeno žensko postavo. Bila je Editina. Pred hišo je jokala. Ko me je zagledala, se je obrisala in vstala ter mi stekla naproti. Rekla mi je: »Tako sem srečna, da sva se spoznali.
Strategije za obvladovanje in podporo
Samo prepoved takšnega vedenja otroku ne more pomagati iz težav. Namesto tega se staršem svetuje, da otroku posvečajo več pozornosti v času, ko je buden, se z njim več ukvarjajo in mu skušajo ustrezneje urediti možnost počitka, da bo lahko zaspal, še preden bo preveč utrujen. Pomembno je ustvariti varno in spodbudno okolje, kjer se otrok počuti sprejetega in razumljenega.
Lili se končno vrne iz Želimelj. Prvih nekaj dni ne govoriva. Na takšna obdobja sem navajena vse od njene diagnoze. Manična depresija se od navadne razlikuje po tem, da depresivnim fazam sledijo obdobja povišane aktivnosti, ko je oboleli povsem preplavljen z energijo, hiperaktiven, poln načrtov, družaben. Kar meče ga. Zato je pred letom in pol vse noči preživela zunaj z izklopljenim telefonom. Kolikokrat sva z mami sedeli v kuhinji in živčno klicali njene sošolce, kje je, kam je šla, kdaj pride nazaj? Pozabila je na praznovanje mojega rojstnega dne, in ko se je prikazala na vratih, je le srepo buljila vame. Nekega dne, po vrnitvi iz Želimelj, me vpraša, ali bi šli na grad. Ko se vzpneva do vrha, sediva na klopci in pijeva malinovec iz termovke. Čisto narahlo se dotakne moje roke in tako samo sediva. Dolgo tako sediva.
Na dan, ko prekličejo karanteno in se lahko odprejo lokali, grem na kavo na nabrežje. Vse je tako čudno. Tistega dne ne morem spati. Sredi noči vstanem in odidem na balkon. Piha topel veter, saj je že maj. Jutri je moj dvaindvajseti rojstni dan. Iz žepa halje potegnem telefon, da bi videla, koliko ur me še ločuje od te obletnice. Nakar vidim esemes. Od Edite je. Govorili nisva že šest mesecev. Ali več? Esemes je kratek. Pravzaprav je le iz nekaj stavkov. Edita se je poročila. Na Braču. Januarja. Naenkrat dvignem oči, saj me prestraši zvok vlaka. Gledam ga, ko pelje mimo. »Kresnički sva, Leja,« mi šepne droben glasek v notranjosti moje glave. Nato spet pogledam k telefonu. Ne samo da je poročena. Naenkrat se sesedem v visečo mrežo. Zrak me boža kot nežna roka. V stanovanju sta Lili in mami, ki spita vsaka v svoji postelji. V roki mi telefon zavibrira še enkrat. Spet je Edita.
Zaključek: Sprejemanje in podpora
Starši, ki se soočajo s takšnimi izzivi, morajo razumeti, da je vsako vedenje otroka komunikacija. S trpljenjem in neprimernim vedenjem otrok sporoča svoje potrebe in stiske. Ključ do uspešnega obvladovanja je v empatiji, potrpežljivosti in iskanju strokovne pomoči, če je ta potrebna. S tem ko otroku nudimo dovolj pozornosti, ustrezno skrbimo za njegov počitek in ustvarjamo varno okolje, mu pomagamo premostiti te razvojne izzive in zgraditi zdrave temelje za prihodnost.
O avtorju:Liu Zakrajšek je magistra primerjalne književnosti in literarne teorije ter filozofije. Je avtorica romana Zajtrk prvakinj, ki je bil nominiran za najboljši prvenec leta in za knjigo leta na Slovenskem knjižnem sejmu.