Pogosto se srečujemo z vprašanjem, zakaj pri dojenju včasih mleko ne teče tako, kot bi si želele, ali zakaj se zdi, da otrok ni nikoli povsem zadovoljen. V resnici ni stroge ločnice med izrazi, kot so "dojenje" in "hranjenje po steklenički", ko govorimo o uspešnosti polnega dojenja, je upoštevanje ključnih razlik med njima bistveno. Otrok, ki se polno doji, namreč nima obrokov, ampak podoje, kar pomeni drugačen ritem in pristop k hranjenju.
Razlogi, zakaj mnogim mamam po porodu ne steče dojenje
Eden od ključnih razlogov, zakaj se mamice srečujejo s težavami pri dojenju, je nepoznavanje naravnega ritma dojenja. Dojen otrok ima podoje, ki so v dnevu razporejeni v grozdih. To pomeni, da se otrok doji malo zdaj, malo kasneje. Enkrat pokaže interes čez pol ure, drugič čez dve, tretjič čez uro in pol. In to je povsem normalno. Dojenje ni samo hranjenje, ampak preko njega dojenčki zadovoljujejo številne svoje potrebe od povezovanja, umirjanja, uspavanja, navajanja na ta svet, lakote in žeje.
Otrok, ki pije po steklenički, ima obroke. Ti so razporejeni praviloma na 2-3 ure, kajti adaptirano mleko je težko prebavljivo in se presnavlja okoli dve do tri ure. Materino mleko pa se prebavi v slabi uri. Pa to nikakor ne pomeni, da je z maminim mlekom karkoli narobe! Ne. Naravno in normalno je, da se mleko prebavi hitro in je lahko ter ne obremenjuje otrokovega želodčka. Dojenček se doji pogosto, s čimer si zagotovi tudi dovolj mleka. Dojen otrok bi naj imel v 24 urah najmanj 8, še bolje 10 ali 12 podojev, zalivančki pa okoli 6-8 obrokov. Dojeni tako na podoj popijejo manj, a se dojijo večkrat.
Dojenje poteka izredno neritmično: že znotraj enega samega podoja lahko opazimo več načinov sesanja, od začetnega močnega, do goltanja in hlastanja, ko se sproži izcejalni refleks, do sesljanja in tresenja z bradico. In vse to je normalno in OK. Preveč pričakujemo od otroka, če mislimo, da bo vseh 30 minut sesal enako intenzivno. Na steklenički, kjer hranjenje poteka bistveno hitreje, je ritem bolj ali manj enak. Neritmično je tudi dojenje z vidika dela dneva ali starosti otroka. Razlikuje se tudi dolžina podoja od dojenčka do dojenčka. Nekateri so lahko siti po 5 minutah in se redijo po 1000 g na mesec, nekateri se vedno dojijo 45 minut. Oboje je normalno. Tudi odrasli jemo zelo različno: eni vase dobesedno zmečejo svoj obrok, drugi jedo ležerno, počasi. Kako bi se počutili vi, če bi vam nekdo poleg polne mize rekel, da lahko z enega krožnika jeste 10 minut in z drugega 10, potem pa morate končati? Ni ravno logično, kajne? Zakaj to potem počnemo dojenčkom?
In ne, ne drži, da se dojenčki efektivno dojijo zgolj 10-15 minut, vse ostalo pa je samo crkljanje, pri katerem vas ima otrok za dudo. S tem, ko otroku omejujemo čas podoja, si zelo otežujemo možnost uspešnega dojenja. Točno lahko določimo, koliko mleka je v steklenički. Zmotno tudi mislimo, da lahko podoje merimo. Nikoli ne moremo vedeti, koliko je otrok popil med podojem, sploh če pričakujemo, da spije obrok. Tehtanje pred in po podoju je nesmiselno z dveh vidikov: prvič, materino mleko ni voda pri 4 stopinjah, kjer bi veljala formula en gram je en mililiter. Hkrati tudi ne veste, zakaj točno se je vaš dojenček podojil: je bil zares lačen ali so ga samo mučili vetrovi? Je res jedel zaradi lakote ali se je želel na dojki samo uspavati? In če se je slučajno “samo” uspaval, kakšen je smisel v tem, da ga spečega polagate na tehtnico in s tem zbudite? In ne pozabimo - dojenčki v enem podoju ne potrebujejo popiti toliko, kot bi sicer popili v obroku stekleničke.
In tu pridemo do prepogosto uporabljene in svetovane metode, ki je “kriva” za največ težav z dojenjem: to je tehtanje pred in po podoju in dohranjevanje po logiki obrokov. Ta dva sistema sta med seboj nezdružljiva. Če pogledate na škatlo adaptiranega mleka, boste videli, da ima otrok v prvem mesecu med 6-8 obrokov na dan. Jedel bo torej malokrat, a takrat veliko. Dojen otrok pa bo jedel pogosto in takrat manj! Kaj pa dosežemo, če otroka tehtamo pred in po podoju - in hipotetično natehtamo 40 g - nato pa mu, “preračunano” glede na to, koliko bi potreboval na obrok, pripravimo še stekleničko, v katero damo to “razliko”? Potem delamo ključno napako: podoje vrednotimo po sistemu obrokov. Otrok bo pojedel več, kot bi njegov želodček prenesel, dolgo bo sit in bo dlje spal. Ker se dlje časa ne bo dojil, bodo to mamine dojke dojele kot sporočilo, da ni potrebno proizvesti več mleka in začaran krog se bo nadaljeval. Dojke namreč delujejo po sistemu povpraševanja in ponudbe - več kot se otrok doji, več ima mama mleka. Dojke bodo to sporočilo pravzaprav dobile dvakrat: prvič, ko bo otrok pil po steklenički (ker ne bo stimulacije na dojki) in drugič, ko bo spal dve ali tri ure do naslednjega podoja.
Pomembnost pogostega dojenja in spremljanje napredka
Ob vsem zgoraj napisanem pa so nekateri razlogi, zakaj ne steče polno dojenje, lahko še drugačni - morda ima otrok priraščen jeziček ali zgornjo ustnico in njegovo sesanje nikakor ni dovolj efektivno. Lahko ima zaradi posledic nosečnosti (recimo medenična vstava) ali poroda (vakuum, pritisk na trebuh, umetni popadki) zakrčeno telo in posledično čeljust ter ne more dobro sesati.
Zato je ključnega pomena, da ne omejujete ne dolžine ne količine podojev. Če se otrok želi dojiti na eno uro, naj se. Za spremljanje napredka opazujte plenice (5-6 polulanih in 1 pokakana v 24 urah) in ne nujno samo dnevnega napredka na tehtnici. Otrok bo kak dan kakal več in se ne bo nič redil, naslednji dan pa bo pridobil 100 g. Zato se nikoli ne fokusirajte na en sam dan, ampak upoštevajte napredek v teži glede na cel teden. Minimalni prirast prve tri mesece je 120 g na teden.
Ključna priporočila Svetovne zdravstvene organizacije
Materino mleko je najbolj primerna hrana za novorojenčka, saj mu omogoča ustrezno rast in razvoj. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) in Sklad Združenih narodov za otroke (Unicef) priporočata izključno dojenje do dopolnjenega 6. meseca starosti in nadaljevanje dojenja vsaj do dopolnjenega 2. leta starosti in za tem do tedaj, ko to želita doječa mati in otrok. Materino mleko se v prvih mesecih otrokovega življenja neprestano spreminja in pokrije vse njegove prehranske potrebe, razen vitamina D. Poleg življenjskega sloga matere na sestavo mleka vplivata tudi njena prehrana med nosečnostjo in dojenjem. Zato je priporočljivo, da dosledno upošteva načela pestrega in uravnoteženega načina prehranjevanja.
Kaj storiti, ko dojenje ne steče
V primeru, da dojenje ne steče oz. ni mogoče, po navadi zaradi stanja otroka, se svetuje črpanje materinega mleka. Za več informacij o pravilnem črpanju materinega mleka ter rokovanju in shranjevanju le tega obiščite ustrezne spletne strani. Kadar dojenje oziroma črpanje materinega mleka ni mogoče, se svetuje uporaba donorskega materinega mleka. V Sloveniji je bila ustanovljena prva banka materinega mleka, ki deluje v ljubljanski porodnišnici, kjer z donorskim materinim mlekom zaenkrat hranijo tiste nedonošenčke in novorojenčke, ki to potrebujejo.
V primeru, da iz kakršnega koli razloga izključno dojenje ali hranjenje dojenčka z izčrpanim materinim mlekom ali donorskim materinim mlekom ni mogoče, se dojenčka hrani z ustrezno mlečno formulo. Preden se odločite za ta korak, se je smiselno pogovoriti z brezplačnimi in mednarodno certificiranimi svetovalkami za dojenje. Njihovi kontakti so navedeni na spletnih straneh, kot je www.dojenje.org. S svojim znanjem in izkušnjami lahko najbolje svetujejo in podprejo mamo pri njenih nadaljnjih korakih glede hranjenja svojega otroka.
Skrbna izbira mlečnih formul
Na trgu obstaja mnogo različnih mlečnih formul, ki so lahko uprašene ali utekočinjene. Najpogostejše so mlečne formule narejene na osnovi kravjega mleka. V zadnjem času imamo na trg tudi vedno večjo ponudbo mlečne formule na osnovi kozjega mleka in take na osnovi sojinih ali riževih beljakovin. Proizvajalci mlečnih formul želijo v čim večji meri posnemati tako kemijsko sestavo materinega mleka kot tudi biološki učinek le-tega. Največ težav imajo pri posnemanju biološkega učinka, saj je sestava materinega mleka unikatna in se konstantno spreminja glede na potrebe odraščajočega dojenčka. Sestava mlečne formule pa se seveda ne more individualno prilagajati potrebam vsakega otroka posebej.
Postopek priprave stekleničke s HiPP mlečno formulo
Za razliko od materinega mleka, ki predstavlja najenostavnejšo obliko hranjenja dojenčka, saj je mleko že toplo in pripravljeno za hranjenje in je poleg tega tudi iz higienskega vidika varno za takojšnje uživanje, pri mlečnih formulah temu ni tako. Kadar se poslužujete uporabe mlečnih formul, je potrebno skrbno prebrati navodila za njihovo pripravo. Po njih se je treba tudi ravnati, saj lahko sicer vsebina v steklenički kaj kmalu postane pravo gojišče za različne mikroorganizme, ki lahko resno ogrozijo zdravje vašega dojenčka. Pomembno je, da se vsak obrok mlečne formule pripravlja sveže in sproti, ostanek pa zavrže. Na tržišču je več različnih mlečnih formul prilagojenih za posamezne starostne skupine dojenčkov oz. prilagojene za posebne zdravstvene težave (primeri: mlečne formule za nedonošene in donošene dojenčke, nadaljevalne mlečne formule, specialne mlečne formule za dojenčke z alergijo, za dojenčke, ki polivajo, imajo težave s kolikami, in druge).
Vse mlečne formule, ki so na tržišču, morajo biti skladne z aktualno Evropsko zakonodajo. Ta določa minimalne in maksimalne količine posameznih makro in mikrohranil v mlečni formuli. Poleg tega zakonodaja ureja tudi dodajanje t. i. neobveznih mikrohranil in drugih bioloških komponent, ki se jih sicer priporoča vključevati v recepturo mlečne formule. Ravno slednje pa loči med seboj mlečne formule na tiste, ki zadostijo najnižjim zakonsko določenim zahtevam in na tiste, ki v svojo sestavo vključujejo tudi neobvezne sestavine. Tak primer je npr. arahidonska kislina, ki jo vse kvalitetnejše mlečne formule vsebujejo.
Proizvodnja mlečne formule je tehnološki proces, v principu zelo podoben proizvodnji mleka v prahu, ko mleko (tekočino) spremenijo v prah. Sam postopek proizvodnje mlečne formule se od proizvajalca do proizvajalca lahko nekoliko razlikuje. Razlikuje pa se tudi glede na vrsto osnovne surovine. Kravje mleko ima npr. visok delež mlečne maščobe, zato se mora pred nadaljnjimi postopki mlečna maščoba posneti. Pri kozjem mleku ta tehnološki postopek ni potreben, saj je delež maščobe bližji deležu maščobe v materinem mleku. Pri mlečnih formulah na osnovi rastlinskih beljakovin pa je maščobo potrebno dodati.
Proizvajalci mlečnih formul poskušajo z različnimi modernimi in inovativnimi tehnološkimi postopki čim bolj posnemati sestavo materinega mleka. Vendar pa mlečne formule po sestavi in biokativnosti še zdaleč niso primerljive z materinim mlekom. Morajo pa vse mlečne formule, ki so na tržišču, zadostiti najnižjim zakonsko določenim zahtevam. To ne glede na to, ali so narejene na osnovi kravjega ali kozjega mleka ali na osnovi sojinih in riževih beljakovin. Zato strokovnjaki spodbujajo dojenje, ki ima dokazano pozitivne učinke na številne dejavnike otrokovega zdravja in je okvirno priporočeno do drugega leta starosti. Tako ostaja zlati standard na področju hranjenja dojenčkov, poleg tega pa je dojenje priročnejše in tudi okolju prijaznejše.