Dojenje, ta naravni in prvinski način povezovanja matere in otroka, se v sodobni družbi pogosto sooča z vprašanji in dvomi, še posebej, ko preseže določene, družbeno sprejete meje. V Sloveniji, podobno kot v mnogih zahodnih državah, dojenje do dvanajstega meseca velja za sprejemljivo, medtem ko se po tej starosti že pojavljajo pomisleki. Uveljavljeno je mnenje, da je dojenje po določeni starosti predolgo in da materino mleko nima več vrednosti, medtem ko dojenje malčkov v javnosti pogosto ni sprejemljivo. A kaj pravijo znanstvene študije in kakšne so dejanske izkušnje mater?
Mediji, mnenja in dejstva o "dolgoročnem" dojenju
O dojenju je veliko govora, poudarja se predvsem pomen dojenja takoj po otrokovem rojstvu. Kasneje pa je podpora doječim materam bolj izjema kot pravilo. Tiste mamice, ki sledijo otrokovemu ritmu in se odločijo za naravno odstavljanje, so pogosto deležne neodobravanja, pritiskov, naj otroka odstavijo, ali celo šikaniranja. V medijih se občasno polarizirajo mnenja na temo »dolgega« dojenja, izražena so številna osebna stališča in vrednostne sodbe o dojenju, ki se ne ujemajo s podatki iz medicinskih, antropoloških in drugih znanstvenih študij.
Da bi dobila vpogled v dejansko stanje v Sloveniji, je bila izvedena anketa med 334 naključno izbranimi osebami, med katerimi je bilo 211 laikov in 123 zdravstvenih delavcev. Izobrazbena struktura laične populacije je pokazala, da ima 41 % anketirancev univerzitetno, 21 % višjo ali visoko in 28 % srednješolsko izobrazbo. Na osnovi ankete je mogoče sklepati, da je slovenska laična javnost glede dojenja pogosto bolj osveščena in dojenju v javnosti bolj naklonjena kot nekateri zdravstveni delavci. Na vprašanje, kako dolgo naj bo otrok dojen, je dobra tretjina vprašanih odgovorila, da dokler potrebe po dojenju ne preraste. Sledi odgovor 12 mesecev (četrtina vprašanih). S trditvijo, da po določeni starosti otroka dojenje pomeni samo še »crkljanje«, sicer pa ni več koristno ne za mamo ne za otroka, škodljivo pa tudi ne, se v naši anketi strinja polovica vprašanih, od tega jih večina meni, da po starosti 12 mesecev. Še bolj nenavadno je, da je 13 % zdravstvenih delavcev prepričanih, da je po določeni starosti otroka dojenje zanj škodljivo.
Strokovna priporočila in biološka realnost
Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) in Združenje kanadskih pediatrov priporočata izključno dojenje do dopolnjenega 6. meseca in ob ustrezni dopolnilni prehrani nadaljevanje do dopolnjenega drugega leta starosti in dlje, dokler to materi in otroku ustreza. Predolgo dojenje ne obstaja, znana pa so tveganja (pre)zgodnjega odstavljanja za otrokovo in materino zdravje. Odstavljanje pred starostjo 3 let je povezano z večjo pogostostjo obolevnosti in umrljivosti.
Nekateri menijo, da po določeni starosti otroka materino mleko nima več vrednosti, kar nikakor ne drži! Približno po prvem letu se poveča količina pomembnih dolgoverižnih maščobnih kislin, npr. DHA, ki so kritične za rast in delovanje možganov in živčnega sistema. Čeprav doječi se malčki lahko zaužijejo manj materinega mleka, raziskave kažejo, da povečane koncentracije dolgoverižnih maščobnih kislin zagotavljajo zadosten vnos. Uživanje omenjenih maščobnih kislin je optimalno, saj se pri človeku razvoj možganov nadaljuje v zgodnjem otroštvu.
Dojenje ni samo materino mleko. Za malčka je dojenje pomemben vir ugodja, tolažbe in stabilnosti, posebej če je v stiski, se poškoduje, je bolan, utrujen, prizadet, preplašen ali pa se znajde v novem, neznanem okolju. V času bolezni nekateri starejši dojenčki ali malčki preidejo na izključno dojenje. Poleg tega se aktiven otrok med fazami raziskovanja prek dojenja ponovno poveže z materjo. Nekateri menijo, da so otroci, ki se dojijo po prvem letu, bolj odvisni od matere. Dopuščanje, da otrok narekuje tempo odstavljanja, je izraz zaupanja. Prispeva k otrokovi samozavesti, saj se odstavi, ko je za to razvojno pripravljen.
Naravno odstavljanje - biološki proces z družbenimi posledicami
Na vprašanje, kaj pomeni podaljšano dojenje, je večina (40,4 %) vprašanih v anketi odgovorila, da dojenje po 12 mesecih. Za razliko od medijev, kjer sta izraza podaljšano, dolgo dojenje dokaj pogosta, vendar poljubno opredeljena (npr. dojenje po 12/24 mesecih), v strokovni literaturi omenjenih izrazov ni, ker podaljšano dojenje ne obstaja. Uveljavljena sta izraza, ki se nanašata na odstavljanje: odstavljanje na otrokovo oz. materino pobudo (ang. baby-led vs. mother-led weaning).
Skladno z antropološkimi raziskavami pri človeku do naravnega odstavljanja pride med 2,5 in 7 leti starosti. Biološko normalna in zaželena metoda odstavljanja je, da je otroku dopuščeno, da se odstavi sam. Z odstavljanjem na otrokovo pobudo bo otrok postopoma opustil dojenje in ga bo mati podojila le, ko bo pokazal potrebo po tem. Normalno biološko odstavljanje se odziva na otrokove razvojne potrebe. Večina mater v zahodnem svetu ne pričakuje, da bo dojila malčka, vendar se preprosto sproti odziva na otrokove potrebe kot naravni del materinstva.
Materin namen, da bo dojila, je edini najpomembnejši dejavnik pri odločitvi, ali in kako dolgo bo dojila. Na njen namen v zvezi z dojenjem pa vplivata predvsem odnos do sebe in samozavest ter družbena podpora. Matere, ki dojijo malčke, potrebujejo zagotovilo, da je to normalno in naravno. Matere so nemalokrat izpostavljene kritikam, ker dojijo »tako velikega« otroka.
Dojenje v javnosti in čas odstavljanja sta močno odvisna od kulturnih norm. V naši družbi je zato pogosto odstavljanje na pobudo matere (ang. mother-led weaning), pri čemer mati ne upošteva otrokovih potreb. Običajno je pritisk s strani družinskih članov in drugih, naj mati odstavi dojenčka, bolj verjeten, ko se otrok bliža ali prekorači starost 12 mesecev, kar se ujema z ugotovitvami iz ankete.
Normalna potreba po dojenju je lahko prisotna več let in otroci potrebujejo nadomestek, če so odstavljeni, preden potrebo po sesanju prerastejo. Med nadomestke sodijo npr. duda, steklenička, ninica ipd., do katerih je družba zelo tolerantna in jih obravnava kot nekaj samoumevnega. Kjer je zgodnje odstavljanje družbena norma, številne matere nevede spodbujajo odstavljanje tako, da dojenje nadomeščajo s stekleničko ali dudo.
Včasih pa si mati napačno razlaga normalno vedenje pri otroku (npr. v starosti 9-12 mesecev: otrok se manjkrat želi dojiti, doji se krajši čas, med dojenjem ga več stvari zmoti) in meni, da je to znak pripravljenosti na odstavljanje. Iz ankete je razvidno, da je dojenje malčkov v javnosti še vedno tabu. Polovici vprašanih laikov se zdi dojenje v javnosti sprejemljivo le do določene starosti otroka (večina navaja mejo 12 mesecev) oz. če mati doji diskretno: da se zakrije ali umakne. Morda pa problem sploh ni v (ne)poznavanju otrokovih bioloških potreb, temveč v naši kulturi in mentaliteti. V Severni Ameriki in večini Evrope javnost prsi dojema večinoma zgolj v seksualnem kontekstu, zato sklepa, da je uživanje v dojenju lahko samo spolne narave, spolni užitek z malčkom pa je nekaj nesprejemljivega, sprevrženega. Kako naj dojenje postane norma, če je nevidno? V kulturah, kjer je dojenje norma, nimajo kotičkov za dojenje, saj je dojenje del vsakdanjega življenja. Na osnovi zbranih dejstev lahko sklepamo, da dojenje v Sloveniji ni norma. Zdravstveni delavci bi morali jasno izražati svojo podporo dojenju, znati odgovoriti na njena vprašanja o dojenju in spodbujati druge družinske člane, naj podprejo doječo mater.
Dojenje in vpliv na perinatalno duševno zdravje | 2025
Osebne izkušnje in podpora materam
Draga mamica! Prvi koraki v svet materinstva niso nikoli lahki. Spopadamo se s tisoč vprašanji in veliko negotovostjo. Ženske sodobnega časa smo prepuščene same sebi. Naše mame in babice so bile v velikih družinah ves čas obkrožene z mamicami, dojenčki in majhnimi otroki in so sorazmerno zlahka našle zgled in neke sorte »mentorstvo«. Danes je mnogokrat tako, da je prvi novorojenček, ki ga mamica v življenju vidi, njen lastni otrok. In tako se mora v zvezi s skoraj vsem učiti na lastnih napakah in pridobivati čisto svoje izkušnje. Da je zmeda še večja, v poplavi spletnih informacij in najrazličnejših strokovnih mnenj kar mrgoli nasprotujočih se priporočil. Poleg vsega pa obstaja dejavnik maminega srca in instinktov, ki pogosto govori čisto drugače od vseh priporočil. Čemu torej slediti? Kaj upoštevati?
Večina kultur na planetu je svoje potomce dojila od dve do štiri leta. Dojenje je biološki način hranjenja dojenčka, ima pa nekaj povsem kulturno obarvanih značilnosti. Večina kultur na planetu je svoje potomce dojila od dve do štiri leta, se pa ta doba v sodobni družbi spreminja. Zaradi vpliva ponujene možnosti adaptirane otroške prehrane ter zaposlitve mater zunaj doma, se je obdobje dojenja pričelo skrajševati. Svoje je pridal še čas, ki je dojke, iz organa namenjenega prehrani dojenčka, spremenil v seksualni simbol.
Med mamami krožijo tudi miti, da mleko sčasoma postane preveč vodeno in da za otroka nima nobene vrednosti več in seveda tudi ta, s katerim ste se srečali vi - da je otroka treba odstaviti od prsi ob »pravem času«, ker mu sicer delamo škodo. Nobeden od teh mitov nima znanstvene osnove. Mleko se ves čas, torej še dolgo v otroštvo, če je otrok dojen, prilagaja njegovim trenutnim razvojnim potrebam. Polletni otrok ima povsem druge potrebe, kot enoletni. Razvoj enoletnika pa je drugačen kot razvoj triletnika in mleko se temu ves čas pametno prilagaja. Mamino telo zazna, da se otrok začenja dojiti manj in začne v mleku koncentrirati snovi, ki jih malček potrebuje. Mamino mleko celo »ve« ali mama doji fantka ali deklico. Fantki dobijo več beljakovin, deklice pa več maščob. V vsakem primeru pa ima mleko izjemno imunsko moč. Čisti čudež!
Omeniti velja še vodenost mleka, ki mnoge zmede. Človeško mleko po izgledu ni enako kravjemu, ki smo ga najbolj navajeni. Je veliko bolj prosojno, skoraj modrikasto. A vsebuje vse ali, po prvi polovici leta otrokovega življenja, večino, kar človeški mladiček v določenem časovnem obdobju potrebuje za zdrav razvoj in rast.
Otrok sam po sebi nekega dne sede, vstane, začne hoditi, izraščajo mu zobje. Praviloma na teh področjih sledimo otroku. Ko je zrel, naredi naslednji »korak«. Pri spanju in prehrani pa bi odrasli radi vsiljevali svojo voljo. Ni logično, kajne? Primerno je otroku povsem zaupati, da bo sam pokazal, kdaj je čas za odstavljanje. Seveda pa je dojenje stvar dveh in v tem paru morata biti oba složna. Če kateremu od doječega para - mamici ali otročku - ni več do nadaljevanja dojenja, se mora drugi temu prilagoditi.
Kako pa je z odvisnostjo? Osebno se mi zdi izjemno povedno dejstvo, da se le redki »spotaknejo« ob stekleničke, dude in ninice v letih, ko je otrokovo »dojenčkasto« obdobje že mimo, dojenje pa se mnogokrat obravnava kot problem. Navezanost naj bi bila torej v redu, če le ne gre za navezanost na živo, ljubečo osebo - mamo?
Še k nečemu bi vas rada spodbudila, draga mamica! K poslušanju svojega notranjega glasu. Ko se otroček oglasi in bi se rad dojil, kaj slišite v globini svojega srca? Odgovor na to vprašanje je veliko pomembnejši in pravilnejši od vseh drugih prebranih ali slišanih nasvetov. Narava je v srce vsake mame položila vse, kar je potrebno.
Pri zdravem in izključno dojenem otroku je primerno pričeti postopoma uvajati dopolnilno prehrano, ko dojenček dopolni 6. mesecev. Prvih 6. mesecev izključno dojenje popolnoma zadostuje za njegovo normalno rast in razvoj. Uvajanje dopolnilne prehrane prezgodaj ali prepozno ima lahko neugodne posledice za izključno dojenega otroka. Z rastjo postaja dojenček vedno bolj aktiven. Zato samo materino mleko ne bo več zadoščalo za njegove prehranske potrebe. Potrebno bo postopoma uvesti dopolnilno prehrano, ki ob nadaljevanju dojenja zadosti dodatnim potrebam po energiji, železu in drugih bistvenih prehranskih elementih. Pri prehodu na dopolnilno hranjenje opazujte svojega otroka. Če refleksno poriva hrano iz ust in ni pripravljen žvečiti, je morda prezgodaj za uvajanje dopolnilne hrane. Pomemben dejavnik pri ocenjevanju zrelosti za dopolnilno hranjenje je tudi zmožnost samostojnega sedenja in prijemanja predmetov, ki jih nese v usta. Začetek uvajanja dopolnilne hrane bo predstavljal spoznavanje hrane in ne takojšnjega nadomestila obroka. Otroka lahko malo podojite pred uvajanjem, da ne bo lačen in bo bolje razpoložen. Otrok naj sedi v stolčku ali v naročju. Ponudite mu lahko hrano iz vašega krožnika ali mu pripravite njegov krožnik. Otroka lahko hranite ali s pasirano hrano ali s koščki hrane (ang. Baby led weaning). Opazili boste, da bo otrok užival, ko bo raziskoval nove okuse, oblike in trdoto hrane. Ne pričakujte, da se bo že od začetka nasitil z novo hrano. Še vedno bo tudi dojen. Kasneje bo postal zelo spreten in hranjenje za vas in otroka ne bo več problem, niti v restavraciji. Otroci se med seboj razlikujejo, zato imajo nekateri radi, da se jih hrani z žličko, drugi pa imajo raje, če lahko sami nadzirajo hranjenje. Pomembno je, da je med hranjenjem sproščeno vzdušje.
Odstavljanje od prsi je lahko nenadno, v celoti naenkrat ali pa postopno. Prva možnost pride v poštev le redko, morda ob nepredvideni ločitvi matere in otroka npr. zaradi nujnega zdravljenja. Takemu odstavljanju se moramo izogibati, ker pomeni za otroka šok in dodatne težave, saj otrok težko naenkrat v celoti spremeni prehrano. Težave pa ima tudi mati, ker mleko še naprej nastaja, kar lahko vodi v resne zdravstvene težave. Ob postopnem odstavljanju postopoma ugaša tudi tvorba mleka in mati navadno nima posebnih težav. Odstavljanje načrtujte tako, da ob dodatkih druge hrane po 6. mesecu nadaljujete z dojenjem, dokler ustreza vam in vašemu otroku. Včasih je otroka težko odstaviti, ker se ni pripravljen odpovedati dojki. Če ste se odločili za prenehanje dojenja otroka, starejšega od 12 mesecev, vam lahko pomaga nekaj nasvetov v nadaljevanju. Otroku ne ponujajte dojke, vendar če jo zahteva, mu dovolite, da se podoji. Spremenite dnevno rutino, da bo otrok bolj zaposlen in bo manj želel dojenje. Oče naj prevzame večjo vlogo pri večernem in nočnem uspavanju ter pripravljanju zajtrka. V času, ko se otrok običajno želi dojiti, mu ponudite dodatno hrano in pijačo. Izogibajte se prostoru, kjer ste dojili, in drugim rutinam v povezavi z dojenjem. Zmanjšajte čas podoja. Pri malčku si lahko pomagate tudi s pogajanjem. Zelo je dragoceno, če se lahko otrok odstavi, ko sam začuti, da takega načina pomirjanja in hranjenja ne potrebuje več. Večina mater v sodobni družbi z dojenjem zaključi bistveno prej zaradi različnih dejavnikov.
Skrb, ki vam jo izražajo sorodniki, da je (ne)odstavljanje vaš problem, bi bila hipotetično možna, v smislu, če je v ozadju materina potreba, da otroka veže nase, ker je sicer sama nezadovoljna. Potem se otrok ne bo mogel osebnostno zdravo razvijati, saj bo nezavedno prednostno skrbel za materine potrebe, svoje pa tlačil. V primeru, da ne gre za to, se vam ni treba bati, da bi hčerki z dojenjem škodovali.
Tamara Ecclestone je znana po dojenju petletnice. Pri nas je zagovornica dolgotrajnega dojenja pevka Maja Prašnikar, ki doji v tandemu - sina Vala, ki je že dopolnil štiri leta in hči Inti, ki bo kmalu praznovala drugi rojstni dan. "Zvečer gremo lepo v posteljo, eden je na eni strani, eden na drugi, jaz pravljico preberem in oba lepo zaspita," nam je povedala. Štiriletnik se je nedavno nehal dojiti ponoči in se bo v naslednjih mesecih najverjetneje odstavil, pravi Maja, mlajša hčerka pa kaže, da se bo tako kot bratec dolgo dojila. "Je pa tudi ona zizoholik in se bo zagotovo krepko čez tri leta dojila. In seveda jaz nimam težav s tem, meni je to nekaj najlepšega, kar lahko otroku ponudim."
Upokojena pediatrinja in svetovalka za dojenje Andreja Tekauc Golob našteva številne koristi dojenja po prvem letu: "Ugotovili so, da otroci, ki so dlje časa dojeni, manj zbolevajo za diabetesom in kroničnimi nenalezljivimi boleznimi, da imajo višji inteligenčni kvocient in da boljše uspevajo v šoli."
Svetovna zdravstvena organizacija svetuje izključno dojenje do 6. meseca, nato pa nadaljevanje ob dopolnilni prehrani do drugega leta, pravi pediatrinja Andreja Domjan Arnšek z Ginekološke klinike UKC Ljubljana. "Ko so odpuščene iz porodnišnice, te podatke zbiramo, večina mamic doji, vsaj delno. Kaj se pa potem dogaja, pa nimamo nacionalnih podatkov." Povprečna doba dojenja na svetu je štiri leta, v zahodnem svetu je najbolj sprejemljivo nekje do prvega leta, a se tudi to spreminja, pojasni dr. Lucija Čevnik, doktorica socioloških znanosti. "Na nek način se vračamo nazaj k nekim bolj prvobitnim načinom. Lahko pa to po drugi strani predstavlja neko nezdravo navezanost, ki je pretirana, ki je tudi stigmatizirana." Če je simbioza med otrokom in materjo pozitivna, če torej ni patološka, je dojenje malčkov povsem upravičeno, pravi Tekauc Golobova. Sploh do drugega leta, ko je otrok zelo navezan na mamo. "Materino zavetje je tisto, ki mu gradi samopodobo in so dejansko potem kasneje ti otroci čustveno bolj stabilni v življenju. Nekje po drugem letu se pa začnejo otroci bolj obračati na vrstnike. Torej med drugim in tretjim letom je nekje tisti čas za odstavljanje." Na splošno pa velja, da naj dojenje traja, dokler to ustreza tako mami kot otroku. "Da je obema okej in da je tudi družini okej, to ni zanemarljivo."
Kako dojenje vpliva na otroka in materino zdravje
Dojenje je eden najpomembnejših trenutkov za dojenčka, saj je to njegova prva izkušnja bivanja v odnosu. To pomeni, da se dojenček prek dojenja uči, kaj pomeni biti z drugim človekom. Ker je človek na drugi strani v primeru dojenja njegova mati, ki ga ima čisto instinktivno neskončno rada, se prek dojenja dojenček tudi uči, kako je videti ljubezen. Ker se dojenčki rodijo z nedokončanimi možgani in se ti v času zgodnjega otroštva intenzivno razvijajo, se ti podatki, ki jih dojenčku daje dojenje, dobesedno vpišejo v njegove možgane. To, kar dojenje dojenčku podari, zaradi te zakonitosti razvoja otrokovih možganov, ostane z njim vse življenje.
Na otrokove možgane blagodejno vpliva že samo materino mleko. Bogato je z omega-3-maščobnimi kislinami, ki dokazano vplivajo na kvaliteten razvoj možganskih celic. Prav tako materino mleko vsebuje kazomorfine, naravne opioide. Zaradi prisotnosti teh substanc dojenje dojenčke in malčke tako učinkovito pomiri. Hkrati pa takojšnja pomiritev, ki jo dojenje nudi dojenčku, njegove možgane uči robustnega odziva na stres. Dojenje in umirjanje z dojenjem torej nikakor ni razvajanje, ampak je na nek način trening možganov, da se naučijo učinkovitega odziva na stres. Posledice tega so vidne vse življenje, saj je bilo na primer s študijami dokazano, da imajo dalj časa dojeni otroci celo otroštvo manj vedenjskih težav, ta učinek pa je opažen tudi takrat, ko ti otroci postanejo odrasli. Pri tem je pomembno povedati tudi, da je učinek toliko večji, kolikor je bilo dojenje daljše.
Dojenje ima številne prednosti tako za mamo kot za otroka. Dojenje deluje preventivno proti mnogim t. i. boleznim sodobnega časa. Pri tem je seveda smiselno pretehtati, ali je problem teh bolezni res sodobni čas ali pa trend preteklih približno 70 let, v katerih je bila stopnja dojenja precej nizka. V zadnjih letih se trend dojenja, tudi krepko po prvem letu, vrača, zato bo zanimivo opazovati, kaj se bo s temi boleznimi dogajalo v prihodnosti.
Ženska, ki je dojila, ima v življenju večjo zaščito pred rakom na dojkah, maternici in rodilih, ki so v resnici tudi med najpogostejšimi rakavimi obolenji za ženske. Dojenje deluje preventivno tudi proti razvoju diabetesa tipa 2, revmatičnega artritisa, kardiovaskularnih bolezni in celo osteoporoze.
Otrok, ki je bil dojen, ima še v otroštvu dokazano manj bolezni zgornjih dihal in gastrointestinalnega trakta. Prav tako dojenje zmanjša obolevnost za alergijami in diabetesom še vsaj do adolescence. Začas dojenja otroka materino mleko ščiti pred mnogimi okužbami, prav tako pa v primeru bolezni dojeni otroci le-te lažje prenašajo. Četudi zavračajo hrano in pijačo, se dojeni otroci v času bolezni večinoma še vedno radi dojijo in je dokazano pri njih veliko manj hospitalizacij zaradi dehidracije.
Dobro je dojiti dokler to ustreza mami in otroku. Za otroka je dojenje razvojna potreba, ki jo sami od sebe prerastejo, povečini tam med tretjim in četrtim letom. Takrat se zaključi tudi ena najpomembnejših etap v razvoju možganov. Nekateri seveda dojenje opustijo prej in nekateri tudi kasneje. Naloga mater je, da skušajo otrokovi potrebi po dojenju po najboljših močeh slediti. Pogosto slišimo v javnosti mnenje, da je dojenje po prvem letu nekakšna patološka potreba mater. Žal celo nekateri strokovnjaki trdijo tako. Vendar pa je dojenčka v dojenje nemogoče prisiliti - to zagotovo razume vsaka mama, ki je kdaj doživela dojiljsko stavko ali pa kreganje na dojki in pa vsak starš, ki je kdaj izkusil moč otroške besede »Ne«.
Za mame je dojenje po ritmu otroka lahko zelo naporno, zlasti v obdobju poskokov rasti in v primeru nočnega dojenja. Pomembno je, da je okolica do mame naklonjena in ji pomaga. To pomeni, da mame takrat, ko ji dojenje predstavlja izziv, nikakor ne smemo grajati, češ da je itak sama razvadila svojega otroka in da naj že enkrat naredi red. Veliko bolj smiselno je, da ji namenimo kakšno spodbudno besedo ter ji na primer pospravimo stanovanje, prinesemo kak posladek (ali poslanek) in skuhamo kavo. Ko mama začuti, da bi rada zaključila z dojenjem, tudi potrebuje podporo. Mama, ki želi z dojenjem zaključiti, tega namreč nikoli ne naredi, ker ne bi želela dojiti, ampak ker enostavno ne zmore več tempa, ki ga narekuje otrokova potreba po dojenju. Zato je pomembno, da k njej pristopimo z razumevanjem in pomočjo pri tem, da dojenje spravi v zanjo bolj obvladljive okvirje.
Dojenje ni nikoli razvajanje, kajti dojenje je razvojna potreba otrok. Tega zavedanja v naši družbi še žal ni. Mame, ki svoje otroke dojijo pogosto - kar je povsem normalno - so žal dostikrat žrtve očitkov, da otroke razvajajo. Odzivanje na otrokove potrebe ni nobeno razvajanje, ampak čisto običajno starševstvo. Pri tem, da odzivanje na otrokove potrebe ocenimo kot razvajanje, se je smiselno vprašati, zakaj bi odzivnost in ljubeznivost enačili z razvajanjem. Odzivnost, nežnost in ljubeznivost so nekaj, kar nam v odnosih pripada in dojenje nas to uči od prvega dne življenja naprej.
Spremenilo se je predvsem to, da je danes dojenja več. Dejstvo je, da je bilo dojenja mnogo manj že samo 1 generacijo nazaj. Takrat so celo nekateri pediatri priporočali hranjenje z adaptiranim mlekom, češ da je boljše od dojenja. Seveda pa vsaka mama hoče le najboljše za svojega otroka in naše mame niso dojile, ker niso vedele, da lahko dojijo in da je materino mleko boljše od umetnega. Iz tega razloga mame poročajo o tem, da jih starejša generacija pri dojenju pogosto ne razume. Veliko je (dobronamernih) nasvetov, da naj otroka ne dojijo ves čas, da zagotovo nimajo mleka, ker otrok pogosto zahteva dojenje in podobno. Takšna stališča so posledica nepoznavanja dojenja in odraz pomanjkanja podpore, ki so ga bile te ženske same deležne.
Najpogostejše vprašanje, s katerim se mame srečujejo je, zakaj moj otrok joka. Odgovorov oziroma hipotez je potem veliko. Nekateri jok pripisujejo pomanjkanju mleka, premočnemu mleku, vodenemu mleku, … Pri tem je zanimivo, da imamo vedno ideje, ki potrjujejo stališče, da ženski nekaj manjka, da njeno telo ni zmožno ustvariti nekaj tako fenomenalnega kot je materino mleko in da njeno naročje ne more biti dovolj dobro za njenega otroka. Zdi se tudi, kot da jok ne sme obstajati. V resnici pa s samim jokom ni nič narobe, ključno je samo, da z otrokom poiščemo takšen stik, ki ta jok pomiri. Za otroka, ki se doji, je najučinkovitejše, če je ta stik speljan prek dojenja.
V naši družbi o tem zelo malo govorimo o pomenu dojenja in tudi dojenje ni nekaj, kar bi človek pogosto videl. Večina mater v sodobnem svetu na primer ne vidi dojenja, dokler same ne dojijo. Kar se je potem zgodilo meni, v praksi pa vidim, da gredo skozi isto tudi mnoge druge mame, je to, da te stik z otrokom odpre razsežnostim, ki jih nikoli prej nisi poznal. In ker sem na tej poti odkrivanja dojenja videla, koliko nepoznavanja in nerazumevanja je še prisotnega v družbi, sem se odločila napisati priročnik Dojenje po prvem letu.
Dojenje je za zdravje in razvoj novorojenčka neprecenljivo. Številne starše skrbi, kako pogosto in kolikokrat naj hranijo svojega otroka. Dojenčki bodo želeli prejeti hrano osemkrat do osemnajstkrat na dan. Nekateri osvojijo sesanje hitreje kot drugi. Hranljive snovi v mleku se spreminjajo glede na potrebe otroka. Protitelesa potujejo z mlekom, s čimer na pomemben način prispevajo k imunosti vašega otroka v obdobju, ko se njegov sistem še vedno oblikuje. Vsako izmed teh zelišč lahko uporabiš kot čajni poparek. Vrtni janež (Pimpinella anisum) vsebuje fitosterole, ki spodbujajo laktacijo. Tvoje mleko je najboljša hrana za novorojenčke, zato ne hiti s čim prejšnjim uvajanjem čvrste hrane. Začni jo uvajati med četrtim in šestim mesecem, odvisno od pripravljenosti otroka.
V končni fazi, ko se soočamo z dvomi in pritiski glede dojenja po določeni starosti, je ključno, da se opremo na znanstvena dognanja, prisluhnemo lastnim instinktom in poiščemo podporo v skupnosti mater, ki delijo podobne izkušnje. Dojenje je potovanje, ki se prilagaja potrebam otroka in matere, in ko je to potovanje sprejeto in podprto, prinaša neprecenljive koristi za obe strani.