Novorojenček je krhko malo bitje, ki se neverjetno hitro razvija. Za mnoge starše je držanje dojenčka v naročju povsem nova izkušnja in potrebujejo čas, da se nanjo navadijo. Še posebej očetje znajo biti v strahu. Ne zamerite jim. V prvih treh mesecih dojenčkovega življenja je zelo pomembno, da dojenčka pravilno držite, ne glede na to, ali ga dvigujete, spuščate, povijate, hranite, držite, nosite ali previjate.
Verjetno ste že naleteli na angleški izraz 'baby handling', ki se nanaša na pravilen način ravnanja pri vseh dejavnostih z dojenčkom. Gre za določene prijeme, s katerimi pripomoremo k normalnemu gibalnemu razvoju otroka, hkrati pa na ta način opravila, kot so oblačenje, pestovanje, previjanje, itd., olajšamo tako sebi, kakor otroku. Mnogi novopečeni starši so ob prihodu iz porodnišnice domov negotovi, saj se jim zdi njihov novorojenček tako krhek, sami pa še niso samozavestni, kako natančno bi ravnali z njim. Da bi bilo mladim staršem lažje, v zadnjih letih v šolah za starše in pri pediatrih po vsej državi izvajajo t.i. handling oziroma pravilno ravnanje/rokovanje z novorojenčkom, kasneje pa dojenčkom in otrokom.
Zakaj je baby handling pomemben?
Baby handling, tj. pravilno ravnanje z dojenčkom, je pomembno za motorični in celoten razvoj vašega otroka. Ko dojenčka pravilno držite, dejansko pošiljate informacije otrokovim možganom o tem, kakšni naj bi bili gibi. Dojenčkovi možgani si te položaje zapomnijo in ko jih bo otrok nekega dne, v bližnji prihodnosti, pripravljen ponoviti, jih bo ponovil, tako kot ste jih učili v prejšnjih mesecih. Ravnanje z dojenčkom je še posebej pomembno za nevrološko ogrožene otroke v prvih treh mesecih, pomembno pa je tudi, da starši zdravih otrok vedo, kako pravilno ravnati z dojenčkom.
Otroci z gibanjem spoznavajo svoje telo in svet okoli sebe. Za spodbujanje čim bolj vzravnane in uravnotežene drže ter zdrav gibalni razvoj pa je zelo pomembno, kako ravnamo z njim v prvih mesecih. Na trgu je na voljo ogromno pripomočkov, za katere nas proizvajalci in trgovci prepričujejo, da jih naš otrok mora imeti. Z nekritičnim nameščanjem vanje pa lahko otroka prezgodaj postavljamo v pokončni položaj ali mu gibanje preveč omejujemo. Za hojico je celo dokazano, da je za otroka lahko nevarna.
Kako pravilno držati dojenčka?
Osnovna pravila ravnanja z dojenčkom se nanašajo na položaj dojenčkovih rok in vrtenje trupa. Roke naj bodo med vsemi aktivnostmi pred dojenčkovim telesom in nikoli ne smejo zaostajati za trupom. Vrtenje trupa je pomembno, ker razvija gibljivost telesa in moč mišic trupa. Prve tri mesece dojenček ne more nadzorovati gibov glave, zato starši veliko pozornosti namenjajo podpori glave. Najpogostejša napaka, ki jo starši naredijo, je, ko pri dvigovanju dojenčka iz ležečega položaja z eno roko podpirajo vrat in glavo, z drugo pa zadnjico in hrbet. Pri dvigovanju dojenčka na ta način otrokove roke padejo za telo, kar je napačen položaj.
Dojenčka je treba pravilno dvigovati bočno. Glava in trup naj bosta v isti liniji, otrokove roke in noge pa naj bodo rahlo pokrčene pred telesom. Ko dojenčka spuščamo, je vrstni red obrnjen.
Pravilno dvigovanje in polaganje dojenčka
Dvig dojenčka: pri dvigu dojenčka na desnem boku, z levo roko držimo dojenčkovo pokrčeno desno nogo, in levo roko pomaknemo med nogicami vse do desne rame, kjer z dlanjo podpremo otrokovo desno lice (glavo). Z desno roko, od komolcev do prstov, podložimo otrokovo ritko, hrbet in glavo. S prsti moramo dobro prijeti glavico. Z desno roko nato otroka preložimo na levo roko, otroka rahlo stisnemo med obema rokama (med celima podlahtema obeh rok) in ga počasi dvignemo. Vrstni red je enak kakor prej - najprej glava, ramena, na koncu medenica. Ko otrok enkrat začne samostojno držati glavo, je postopek dviga enak, le da z roko sežemo le do ramen, saj glavo od podlage lahko dvigne sam.
Polaganje dojenčka: pri polaganju otroka na desni bok, damo levo roko med otrokove noge, mu podložimo trup in dojenčkovo desno ramo. Z desno roko tudi nadzorujemo položaj glavice in leve rame otroka. Ko se dojenček z medenico dotakne podlage, otroka še vedno čvrsto pridržimo. Otrokovo ramo spustimo na podlago šele, ko sta obe nogici usmerjeni naprej.
Pri starejšem otroku, ki glavo že nadzoruje, je postopek enak, le da s prsti obeh rok ne sežemo na glavo, ampak le do ramen, pri dvigu otroka pa s svojo desno roko otrokovo levo ramo rahlo potisnemo navzdol, da sam dvigne glavo od podlage. Popolnoma enako ravnamo, če ga želimo dvigniti z drugega boka, le naše roke se zamenjajo.
Ko želimo otroka položiti na desni bok, je naša leva roka med otrokovimi nogami položena na trup in pod otrokovo desno ramo. S svojo desno roko smo na otrokovem levem boku, delno hrbtu, in nadzorujemo položaj leve rame in glave. Ko otrokova medenica pride v stik s podlago, z obema rokama še vedno čvrsto držimo otroka. Preden spustimo na podlago še ramo, poskrbimo, da sta obe otrokovi roki usmerjeni naprej. Ko je rama na podlagi, jo spustimo in nadzorujemo še glavo, dokler tudi ta ni na podlagi. Čim starejši je otrok, tem bolj bo sodeloval in več bo naredil sam. Ko vidimo, da otrok sam nadzoruje glavo, mu to pustimo, prav tako tudi, ko se sam opre na roko pri polaganju. Enako ravnamo pri polaganju na drugi bok, zamenjamo le svoji roki.
Pravilno držanje in pestovanje dojenčka
Mnogi starši delajo napako, da dojenčka prehitro pestujejo preveč v sedečem oz. dvignjenem položaju. Do 3. meseca naj bi dojenčka držali le v pol-ležečem položaju, na trebuščku, na boku in tako, da ga v naročju nosimo z njegovim hrbtom naslonjenega na naše telo. Manjši kot je dojenček, bolj je pomembno, da upoštevamo to pravilo. Pri novorojenčkih je zelo priporočljiv t.i. položaj lunice (pol-ležeč položaj), vsekakor pa morajo biti starši pozorni na zategovanje otroka in rinjenje glavice nazaj ali v eno smer. Do rinjenja glavice ali zategovanja celega telesa lahko prihaja pri krčih, ki so pogost spremljevalec prvih treh mesecev otrokovega življenja. Ne glede na to, v katerem položaju držimo majhnega dojenčka, je pomembno, da mu v zadostni meri podpiramo najširši del njegove glavice. Da bi se otrok v obe strani telesa enakomerno razvijal in krepil svoje mišice, moramo starši skrbeti za to, da ga izmenično držimo na eni in na drugi strani svojega telesa in na ta način skrbimo za enakomeren razvoj. Pri držanju in pestovanju dojenčka v naročju je pomembno tudi, da ima dojenček vedno obe rokici spredaj in ne, da eno pušča zadaj, kar se pogosto dogaja. To namreč povzroča asimetrijo dojenčkovega telesa. Če ga nosimo obrnjenega na bok, potem mora biti njegov hrbet tesno ob našem trupu, zgornja nogica dojenčka pa naj bo pokrčena. Trebušni položaj mnogim dojenčkom pomaga zlasti, če se pojavijo kolike oziroma krči, pri tem pa je pomembno, da s svojo dlanjo podpremo obrazek otroka in da sta obe dojenčkovi roki čez našo roko, s čimer preprečimo, da bi dojenček iztegoval glavico nazaj.
Prve mesece dojenčki skorajda preživijo v materinem naročju, zato sta pravilna drža in rokovanje še toliko bolj pomembna. Prvih nekaj mesecev ne zmorejo kaj več od obračanja glavice ter iztegovanja svojih rok in nog. In dokler dojenček ne zmore sam držati glavice, jo je potrebno ves čas podpirati. Med pestovanjem in med dojenjem v naročju naj malček leži, z roko mu hkrati podpiraj hrbet in glavico. Bradica naj se rahlo naslanja na njegove prsi, roke pa stisni k telesu, da ne visijo na stran.
Kako pravilno nosimo dojenčka
Ko smo dojenčka dvignili v naročje z boka, ga moramo, če ga želimo pravilno držati v naročju, dati v ustrezen položaj. Tako ga držimo tisti trenutek, ko smo ga dvignili in potem samo zamenjamo roke in ga preprimemo. Dojenčka si namestimo na sredino svojega telesa in njegovo medenico podpremo z roko, s katero držimo nogo. Tukaj narahlo potegnemo navezen in navzgor, da rahlo podaljšamo njegovo stran telesa, ki je oddaljena od nas. Druga roka je pomembna za oporo glave. Z drugo roko ga ne držimo za roke, noge, pomembno je, da je komolec oziroma opora naše roke na najširšem delu glave. Nikakor ne smemo podpirati glavo v predelu vratu, ker potem dojenček avtomatsko spusti glavo nazaj. Obe roki morata biti usmerjeni naprej, ne sme se zgoditi, da dojenček pušča roko zadaj, ker lahko po več ponovitvah poveča asimetrijo oziroma neskladnost njegovega telesa. Obe roki naprej, spodnjo roko, s katero držimo oporo za medenico, moramo nogice pokrčiti vsaj za 90 stopinj, da naredimo položaj stolčka, s tem omogočimo, da je dojenček čim bolj aktiven v predelu trebuha in da lažje kontrolira glavo.
Dojenčka lahko nosimo tudi na drugačen način, s tem da ga naslonimo na svoje telo. Pri tem načinu mora dojenček vsaj malo že znati obvladovat svojo glavo. Vsa teža dojenčka je na naši spodnji roki in ga držimo z roko za njegovo stegne oziroma za kolk. Zopet je pomembno, da ni samo to, da ga držimo, ampak da malo potegnemo navzgor in navzven. S tem držimo aktivnost v njegovem trupu, obe roki morata biti obrnjeni naprej. Pomembno je, da je teža dojenčka na spodnji roki, zgornja roka je samo za dodatno oporo, kot nekakšna ograjica, če spustimo spodnjo roko, potem dobimo iztegnjene noge in dobimo vso težo na zgornji roki. To ni dobro za dojenčka, s tem dojenčku odvzamemo aktivnost. Se pravi noge pokrčene, vsaj 90 stopinj, držimo rahel nateg, nogice visijo čez naše roke, rokici sta obrnjeni naprej.
Če dojenček glave še nekontrolirano ne obvlada zadostno, lahko naredimo položaj, tako da ga primemo za obe nogici, rahlo privzdignemo navzgor njegovo medenico. S tem dosežemo, da dojenčkova glava počiva na našem telesu. Rokice so sproščene. Če v tem položaju dojenček rokice preveč obrača nazaj oziroma jih zateguje nazaj, potem je bolje, da ta položaj izpustimo.
Dojenčka moramo v vsakem primeru, pri držanju, dvigovanju v naročje, hranjenju biti pozorni na to, da dojenčka držimo enkrat na eni strani, drugič na drugi strani. Pravilno držanje dojenčka je pomembno in nikakor se ne smemo navaditi samo na eno stran, na tisto, ki je nam lažja, še slabše na tisto, ki je lažja dojenčku.
Z izmenjavanjem strani svojih rok skušamo dati dojenčku občutek enakosti obeh strani. Če dojenčka držimo v tem položaju, ga lahko čisto preprosto obrnemo tudi na drugo stran. Pomembno je, da primemo rokico dojenčka, ki je ob našem telesu. Primemo jo tako, da je dlan obrnjena proti njegovem obrazu. Potem pa z obema rokama naenkrat po svojem telesu, obrnemo dojenčka na drugo stran. Preprimemo roki. Druga roka sedaj podpira medenico in glavo.
Položaji za hranjenje in podiranje kupčka
Tudi pri hranjenju po steklenički velja enako, pri čemer je najbolj enostavno, da otroka držiš v naročju, medtem ko ti sediš. Po vsakem hranjenju sledi podiranje kupčka, ki preprečuje, da se v trebuščku zadržuje zrak, ki ga je »pojedel« med hranjenjem. Tega najhitreje podreta tako, da si otroka položiš čez ramo in se malenkost nagneš nazaj. Ob tem pa bosta nežno božanje in masaža po hrbtu malčku dobro dela, nikar pa ne pozabi zaščititi svojo ramo s tetra pleničko.
Ko sedi v naročju, ga z drugo roko podpremo ob pasu. Pri hranjenju po žlički je najbolje, da nam sedi v naročju. Spet mu podpremo hrbet in glavo, ki mora biti pokonci. Žličko položimo na spodnjo čeljust in konico jezika ter počakamo, da otrok z ustnicama sam pobere hrano z nje. Če se mu zaleti, pa ga le zasukamo navzdol in po potrebi udarimo z roko po hrbtu. V starosti, ko začnemo dodajati mešano hrano, dojenčki še ne morejo sedeti samostojno. Če otroka hranimo v stolčku ali »lupinici«, kjer je naslonjen nazaj, pa hrana sama steče navzdol in verjetnost, da se mu bo zaletelo, je večja. Dokler je otrok v hrbtu še mehak, ga ne posedamo med blazine. Bolje je, da ga položimo na tla. Tam bo lahko bral in se prevračal po mili volji ter si tako krepil mišice, hrbtenica pa pri tem s težo ne bo obremenjena. Samostojno lahko sedi šele, ko je sposoben sedeti z zravnano hrbtenico.
Prevzemanje pleničke in oblačenje
Kmalu za hranjenjem bo sledilo previjanje pleničke. Ko dojenčka odlagaš na previjalno blazino (ali v posteljico), ga najprej objemi preko ramen tako, da istočasno podpreš tudi njegovo glavico, potem ga obrni na bok in najprej z ritko nasloni na podlago. Pri previjanju je pomembno, da otroka ne dviguješ za stopala, temveč da ga prijemaš za stegna, pri čemer ritko privzdigneš le toliko, da pod njo namestiš plenico. Z enakim prijemom ga obrneš na bok, ko ga začneš po previjanju oblačiti.
Obstaja več različnih načinov, kako na pravilen način zamenjati dojenčkovo pleničko. Ena možnost je, da pleničko menjavamo z dvigom. Pri tem je zelo pomembno, da dvigujemo enkrat z eno roko, nato pa drugič z drugo. Če namreč vedno previjamo le z eno roko, s tem zaviramo otrokov enakomeren razvoj obeh strani telesa. Druga možnost je, da pleničko menjavamo tako, da dojenčka obrnemo na bok ali po diagonali. Pri tem vse rotiranje na bok ali po diagonali opravimo tako, da otroka primemo čez medenico (prsti roke so iztegnjeni čez otrokov trebušček) in ga zarotiramo oziroma prevalimo na en bok. Pri nameščanju pleničke je najbolj pomembno to, da je plenička vedno naravnost in čim bolj ozko med nogami. Slednje je pomembno zato, ker s tem dojenčku omogočimo, da se lahko prosto giba oziroma miga z nogicami.
Veliko lahko za lajšanje tega opravila, ki večini dojenčkov in majhnih otrok ni prav nič všeč, storimo že s tem, da izbiramo oblačila, ki so predvsem praktična in se jih da oblačiti na čim bolj enostaven način. To pomeni, da za novorojenčka kakšne ozke jeans hlačke ali ozki puloverčki, ki gredo težko čez glavo, morda niso najboljša izbira, pa tudi, če so videti še tako simpatično. Za novorojenčka je zato najbolje kupiti bodije na preklop, ki se jih oblači brez tega, da bi jih morali obleči preko dojenčkove glave. Pri oblačenju je pomembno pravilo predvsem to, da dojenčka pri oblačenju nikoli ne vlečemo za en ud, npr. Dojenčka obrnimo na bok preko medenice in rokav oblačila oblečemo dojenčku tako, da najprej naberemo rokav in na nasprotni strani skozenj potisnemo svoje prste, s katerimi lažje primemo dojenčkovo dlan in nato lepo nežno potegnemo rokav po dojenčkovi rokici. Da bi oblekli še drugo roko, dojenčka prevalimo še na drug bok in postopek ponovimo. Hlačke ali žabice oblačimo tako, da jih najprej naberemo, nato pa nežno ulovimo dojenčkovo roko in jo s svojimi prsti nežno potisnemo skozi odprtino hlač oz. žabic. Ko želimo hlače potegniti preko ritke, nikoli ne dvigujemo dojenčka, ampak ga obrnemo na bok, hlače pa nežno potegnemo čez medenico.
Gibalni razvoj dojenčka v prvih mesecih
Razvoj otroka je hiter proces, pri čemer pa je pomembno, da spremljate njegovo držo in ga po potrebi popravljate. Eden pomembnejših položajev za zdrav razvoj otroka je pasenje kravic. To pomeni, da otrok leži na trebuhu in se opira na svoje roke, pri čemer pa glave ne naslanja na podlago. Če mu pri opiranju na komolce roki uhajata nazaj, ga podprite ob ramenih in nadlahteh. V pomoč pri pasenju kravic vam je lahko tudi blazina za dojenje ali gnezdece z obrobo. Ko otrok obvladuje položaj glavice, ga lahko začnemo nositi pokonci, vendar še vedno s podporo v trupu. Najbolj enostaven in udoben položaj je ta, da ga z eno roko naslonite k sebi s hrbtom, da gleda svet okrog sebe, z drugo roko pa mu podpiraš ritko in stegna.
Gibalni razvoj dojenčka: Prvi mesecV prvem mesecu bi gibanje novorojenčka lahko poimenovali z »vse ali nič«, saj za novorojenčka še niso značilni selektivni gibi in niti nadzorovano gibanje. Zaradi normalno zvišanega tonusa novorojenčkov pride pri gibanju do verižne reakcije in lahko opazimo, da v gibanju sodeluje celo telo, nepovezano z velikimi gibi in nekoordinirano. Ko novorojenček iztegne nogico, se ta takoj pokrči nazaj v prvotni položaj, kar imenujemo refleks na nateg, sledijo ji druga nogica, rokici in celo telo. Ko se novorojenček giba, to počne s celim telesom, miruje le v spanju, zato izraz vse ali nič. V hrbtnem položaju poskuša glavico prinesti proti sredini, vendar mu ta takoj pade nazaj na eno ali drugo stran. V trebušnem položaju so rokice in nogice pokrčene k telesu, težišče telesa pa je na glavi in vratu, otrok poskuša dvigniti glavo od podlage, vendar mu to še ne uspeva najbolje.
Gibalni razvoj dojenčka: Drugi mesecV drugem mesecu se že postopoma začne usmerjati proti sredini, gibanja »vse ali nič« ni več, tudi obseg gibov je manjši, pri gibanju se nogice in rokice ne vrnejo več v isti položaj. Glavo že prinese na sredino in jo za kratek čas tudi zadrži, za kratek čas celo fiksira pogled. Kadar ima glavo obrnjeno na stran, je obrazna stran telesa bolj iztegnjena (roka, noga), zatilna stran telesa pa bolj pokrčena, kar imenujemo asimetrični tonični vratni refleks, ki gradi občutek sredine in prispeva h graditvi občutka leve in desne strani telesa. Na trebuhu so roke pokrčene ob telesu in na sredini lahko glavico dvigne že toliko, da nos dvigne od podlage.
Gibalni razvoj dojenčka: Tretji mesecGlavo že zadrži v srednjem položaju ter pogleda levo in desno. Noge že postavi v položaj, kjer so kolena pravokotno dvignjena nad kolki, v tem položaju so noge aktivne, stopala pa se dotikajo in gibajo. Noge tudi spusti na podlago, na zunanji rob stopal. Roke pripelje na sredino, vendar na telesu, saj ne posežejo še v prostor. Prisotno je nenehno drobno gibanje celega telesa, imenovano drencanje, ki je pomembno za pridobivanje stabilnosti in občutka sredine. Na trebuhu sta komolca za malenkost postavljena bolj naprej kot rami, kar dojenčku zagotovi stabilen in funkcionalen položaj, v katerem se lahko dviga in spušča.
Gibalni razvoj dojenčka: Četrti mesecNa hrbtu leži vzravnano in vzdržuje sredino. Vzravnan položaj omogoči dvig medenice od podlage in noge prosto postavljene v prostor. Noge so pokrčene v kolenih in kolkih približno 90°. Vid vzpodbudi poseganje z rokami v prostor, ko zagleda svoja kolena, pa se jih poskuša dotakniti. Prekucne se tudi že na bok, kjer glavo za kratek čas lahko dvigne od podlage. Za igro pa se še vedno obrne nazaj na hrbet. Na trebuhu je na komolcih, z glavo lahko giba v vse smeri. Če se istočasno odrine od komolca in kolena na isti strani telesa, se lahko prekucne na hrbet.
Gibalni razvoj dojenčka: Peti mesecDvig medenice v hrbtnem položaju je še močnejši, zanimajo ga njegova stopala in prstki na nogah. Ko se zasuče na trebuh, že med zasukom aktivira dvig glave. V bočnem položaju je stabilnejši in ga zadrži dalj časa, tudi za igro. Na trebuhu je obremenjena noga bolj iztegnjena kot noga, ki je bolj razbremenjena in je v bolj pokrčenem položaju. Pojavi se tudi dejavnost, ki ji rečemo plavanje, med katero so noge popolnoma iztegnjene in roke dvignjene, glava pa gleda v prostor. Na začetku gleda samo naravnost, pozneje pa tudi levo in desno.
Gibalni razvoj dojenčka: Šesti mesecNa prehodu iz petega v šesti mesec se na trebuhu začne vrteti v levo ali v desno stran, kar imenujemo pivotiranje. Sposoben je hotenega odpiranja in zapiranja dlani, ko vidi predmet, gre z rokami proti njemu. Na hrbtu se opre z nogami na podlago in dviguje medenico. Na hrbtu pogleda vstran in nazaj za mamo ali igračo ter se tako obrne na trebuh. Ko je na trebuhu oprt na dlani, mu uspe odriniti se nazaj na vse štiri.
Gibalni razvoj dojenčka: Sedmi mesecPribližno pri tej starosti se začne premikati po vseh štirih. Nekateri dojenčki tega nikoli ne počnejo, vendar pa to še ne pomeni, da je z razvojem kaj narobe. Iz položaja na vseh štirih lahko izteguje eno ali drugo nogo vstran in kmalu ugotovi, kako se lahko samostojno, brez pomoči staršev, usede z zasukom na eno stran. Približno pri tej starosti otrok v gibanju res postane svoboden ter ima vse možnosti za raziskovanje in odkrivanje okolja. Vendar pa ni nujno, da se vse to res zgodi do sedmega meseca. Do vsega opisanega lahko pride tudi precej pozneje, pa je še vedno v mejah normale.
Ko je otrok enkrat sposoben, da se po vseh štirih premika po prostoru, je le še vprašanje časa, kdaj se bo začel dvigovati ob opori in se postavljati na noge.
Stoja in hoja
Prvi poizkusi stoje se začnejo, ko se otrok z rokami poskuša povleči gor, da bi se postavil na noge. Ko se nanje postavi, se še ne zna kontrolirano spustiti nazaj na tla, zato se spusti in pade nazaj na zadnjico. S čedalje več ponovitvami se otrok nauči odriva od nog in se ne vleče več gor z rokami, tudi spuščanje nazaj na podlago sčasoma postane postopnejše in bolj načrtovano, zato moramo otroku omogočiti čim več svobodnega gibanja po prostoru in ga ne smemo omejevati.
Prva stoja je vedno nekoliko nestabilna in širokobazna. Čim večkrat to ponavlja, tem več stabilnosti in ravnotežja pridobiva. Na začetku se drži z obema rokama, pozneje samo še z eno in na koncu stoji brez držanja z rokami. V rokah lahko drži igračo in se z njo igra (vendar ne med hojo). Če ga kakšna stvar posebej zanima, pa je previsoko, da bi videl, se dvigne tudi na prste, in ko poteši radovednost, se spusti nazaj na cela stopala.
Otrok se najprej nauči hoje vstran, pri čemer si pomaga z oporo rok na različne predmete v okolici, najprej z obema rokama, nato samo z eno. Ko otrok za hojo ne potrebuje več opore rok, kar pomeni, da je pridobil dovolj stabilnosti in ravnotežja ter vso težo prenese na noge, začne hoditi naprej, in ne več vstran. Prva hoja je negotova, širokobazna, s pomanjkanjem stabilnosti in ravnotežja, roke so visoko in komolci rahlo za linijo ramen, tudi medenica še ni čisto poravnana s telesom, vendar je rahlo bolj nazaj. Hoja počasi postaja bolj gotova in stabilna, roke se spustijo, medenica se poravna in tudi ravnotežni odzivi se izboljšajo.
Kaj lahko pričakujete v drugem mesecu?
Bobni, prosim … Tu je trenutek, na katerega ste čakali že odkar ste prvič spoznali vašega malega dojenčka. Okoli starosti drugega meseca bi vam že moral podariti nasmešek - to še ne bo tisti široki nasmeh, ampak popoln majhen nasmešek, pri katerem bo ena stran ustnic malce višje kot druga. Ampak vseeno nasmešek. In ta nasmešek bo najverjetneje naredil vse tiste neprespane noči vredne ali vsaj poskrbel, da bo vse skupaj znosnejše vsaj še za kratek čas. Mogoče se bo vaš dojenček prvič zasmejal pri šestih tednih, morda pa boste na nasmeh morali počakati še kakšen mesec - ni pravila, zato ne skrbite.
Dojenčkova čutila v drugem mesecu
Vid: Razlike med barvami postajajo dojenčku vse bolj jasne in začenja jih ločevati. Še vedno bo imel rajši žive, osnovne barve in enostaven, jasen dizajn in oblike. A sedaj vaš dojenček že vidi malce dlje kot v prvem mesecu svojega življenja. Dojenček v drugem mesecu vidi že do okoli 60 centimetrov daleč. Vzpodbujajte vašega dojenčka in mu kažite svetle slike.
Sluh: Dojenček, star dva meseca, bo postal vedno boljši poslušalec in bo že razlikoval med različnimi zvoki, ki jih pogosteje sliši. Redno pogovarjanje ali petje vašemu dojenčku je odličen način, da se navadi na vaš glas. Prav tako pa je to odlična metoda, kako otroka pomiriti, saj mu bo vaš glas postal poznan in domač.
Motorične sposobnosti dojenčka v drugem mesecu
Brcanje in mahanje: Dojenčkovo gibanje postaja vse manj sunkovito in počasi postaja bolj koordinirano. Dojenčki pri tej starosti zelo radi začnejo brcati, ko ležijo, kar je odlična vaja in pomoč pri krepitvi nog. Prav tako se lahko že zgodi, da bo vaš dojenček mahal s svojimi majhnimi pestmi, ko bo nad čim navdušen.
Dviganje in valjanje: Vaš dojenček ima morda že dovolj razvite mišice vratu, da za kratek čas lahko drži glavico pokonci, medtem ko leži na trebuščku, naslonjen na vaša ramena - a ne za dolgo. Najbrž boste opazili, da se vaš dojenček vse bolj prevrača. Še vedno se ne bo mogel popolnoma prevaliti na drugo stran (čeprav mu bo tudi to uspelo že zelo kmalu), vseeno pa ga še vedno pozorno opazujte, še posebej, če je dojenček na višji legi, npr. na previjalni mizi ob menjanju pleničk.
Prijemanje in odpiranje: Vaš otrok je bil rojen s prijemalnim refleksom, a ne ve, kako izpustiti stvari, ki jih je prijel. Dolgolase mamice najbrž sedaj že veste, da se lahko pripravite na morebitne boleče trenutke. In ravno nekje pri starosti dveh mesecev boste najbrž opazili, da vaš otrok že odpira svoje pesti in skuša z njimi pomahati.
Drugi razvojni dogodki dvomesečnega dojenčka
Slinjenje: Zobje dvomesečnemu dojenčku sicer še ne rastejo, a morda ste že opazili, da se je že začel nekoliko bolj sliniti (in pri tem naredi mali nered), saj se njegove žleze slinavke razvijajo. Strah je odveč, saj slina vsebuje veliko encimov, ki uničujejo bakterije in nikakor ni nič hudega, če slina pride na dojenčkove igrače ali druge površine, s katerimi je dojenček v stiku.
Spanje: Najbrž opažate, da vaš dojenček sedaj začenja spati v bolj trdnih časovnih odmerkih (5 ali 6 ur), a pri dveh mesecih je še vedno zelo pogosto, da se dojenček zbuja sredi noči.
Kako pomagati dvomesečnemu dojenčku pri razvoju?
Ko se pogovarjate z dojenčkom, mu dajte čas, da se odzove na vaše govorjenje s pogledom ali mehurčki, ki bodo prišli iz njegovih ust, medtem ko vam bo skušal odgovoriti. Raziskave so pokazale, da otroci, ki jim starši dajejo na voljo dovolj časa za odziv, spregovorijo prej. To obdobje je idealno, da otroku predstavite telovadbo - naj poskušajo z rokami udariti ali ujeti viseče igračke, a previdno, nikar ne pretiravajte; 5-10 minut povsem zadošča in nikar pri vaji ne vztrajajte, če dojenček joče. Opustite vse skupaj in čez nekaj tednov ponovite, morda mu bo tedaj ”vaja” oziroma igra všeč.
Mnogim mamicam je nerodno, ko se je treba pogovarjati s svojim otrokom in nimajo niti najmanjše ideje, kaj naj rečejo. En izmed načinov je, da komentirate, kaj počnete. Npr. ”No, a bova oblekla plašček?” ali: ”Zdaj pa pojdiva na sprehod” in: ”Tako, greva v voziček”. Otroci bi morali poslušati besede toliko časa, kolikor časa so budni. Dojenčki so namreč že od rojstva odprti za učenje jezika.
Igre z dvomesečnim dojenčkom
Poskusite vašemu dojenčku predvajati različne zvrsti glasbe in ga opazujte, kako brca z nogami in je, medtem ko posluša glasbo, nadvse skoncentriran na poslušanje le-te.
V posnetku Špela Gorenc Jazbec, dipl. fiziot., terapevtka razvojno nevrološke obravnave (RNO-Bobath) prikaže vse položaje in prijeme za pravilno držanje dojenčka med 0-3 mesecem. Pri vseh je pomembno, da dojenčka podpiramo v najširšem delu glave in da menjavamo strani, da dojenček dobi občutek obeh svojih strani.