Želja po ustvarjanju družine je globoko zakoreninjena, še posebej pri ženskah, in lahko postane neskončno močna. Kaj pa se zgodi, ko par spozna, da strah pred neplodnostjo postaja resničnost? Ljudje smo različni in v težavah posegamo po različnih metodah. Medtem ko se par, ki temelji na šibkih temeljih, v primeru težav razide, se bo drugi zatekel v vero in izročil svoje breme. Morda si bosta partnerja privoščila daljše počitnice, večjo spremembo, zamenjavo službe, vsekakor pa tudi neplodnostno zdravljenje… toda če otrok še kar ni, skoraj vsak prej ali slej pomisli tudi na umetno oploditev. Nekaterim se zdi umetna oploditev odlična rešitev za izpolnitev želja, spet drugi pa imamo pri njej pomisleke, vsaj v nekaterih primerih.
Kaj je umetna oploditev?
Umetna oploditev, znana tudi kot oploditev z biomedicinsko pomočjo (OBMP), je sklop medicinskih postopkov, namenjenih pomoči parom ali posameznikom pri zanositvi, ko naravna pot ni mogoča ali uspešna. Obstajata dve glavni obliki: homologna in heterologna umetna oploditev.
- Homologna umetna oploditev: Pri tej obliki sta tako semenčica kot jajčece pridobljena od obeh partnerjev v paru. To pomeni, da je otrok biološko povezan z obema staršema.
- Heterologna umetna oploditev: V tem primeru je vsaj ena od spolnih celic (semenčica ali jajčece) pridobljena od donatorja oziroma donatorke. To omogoča zanositev tudi v primerih, ko eden ali oba partnerja ne moreta zagotoviti zdravih spolnih celic.
V obeh primerih se oploditev lahko zgodi bodisi znotraj ženskega telesa bodisi zunaj njega, v laboratorijskih pogojih.
Postopki umetne oploditve: naravni poti in epruveta
Pri oploditvi znotraj ženskega telesa medicina v primeru homologne oploditve pomaga le toliko, da se oploditev zgodi, ko je žensko telo pripravljeno na nosečnost. To vključuje spremljanje ovulacijskega cikla, zagotavljanje optimalne ravni hormonov in, ko je jajčece zrelo, usmerjanje spolnih odnosov. Cilj je posnemati naravni proces oploditve, vendar z medicinsko podporo.
V primeru oploditve v epruveti (in vitro fertilizacija - IVF) gre za drugačen pristop. V laboratoriju se oplodi več jajčec, kar vodi do nastanka več zarodkov. Ti zarodki se nato lahko razvijejo v zdrave otroke. V maternico se običajno prenese en ali največ dva zarodka, da se zmanjša tveganje za večplodno nosečnost, ki je povezana z večjimi zapleti. Nekateri zarodki naravno odmrejo v maternici, drugi se zamrznejo za morebitno prihodnjo uporabo, nekatere pa se zavrže.
Vsem oblikam umetne oploditve pa je skupno tudi hormonsko zdravljenje, ki je za žensko telo lahko izjemno obremenjujoče in naporno. To zdravljenje ima lahko tudi dolgoročne posledice, o katerih se včasih premalo govori.
Glede na to, da medicina obstaja zato, da pomaga pri zdravstvenih težavah, se poraja vprašanje, ali so nekateri postopki umetne oploditve, zlasti ti, ki vključujejo več zarodkov in njihovo morebitno uničenje ali zamrzovanje, etično sporni.
Kaj je spočetje?
Spočetje ni zgolj biološka združitev moške in ženske spolne celice. Mnogi menijo, da je spočetje dar, ki bi moral biti posledica celostne združitve - čustvene, duhovne in telesne - med možem in ženo. Otrok ni zgolj produkt ali pravica, ki jo je mogoče pridobiti s tehničnim postopkom. Če spočetje ločimo od duhovne, telesne in čustvene dimenzije, lahko postane zgolj tehnično opravilo. To ni nujno povezano z verskimi predpisi, temveč z osnovnim razumevanjem človeške narave, saj razmnoževanje brez spolnosti nasprotuje celostni antropologiji, ki človeka obravnava kot celovito bitje.
Kdo so starši v primeru umetne oploditve?
V primeru umetne oploditve se vloga staršev lahko zaplete. V nekaterih primerih so starši zreducirani na raven posredovalca biološkega materiala. Če malo karikiramo, ima lahko en otrok več "staršev": biološko donatorko jajčeca, nadomestno mater, ki ga nosi, in zakonito ali vzgojno mater. Prav tako je lahko darovalec semena in skrbnik oče. Ta kompleksnost v vlogah in identitetah lahko predstavlja izziv tako za otroka kot za družino.
V koga vreči kamen - medicino ali par?
Četudi se ne strinjamo z nekaterimi oblikami umetne oploditve, ni naša naloga, da obsojamo tiste, ki so se zanjo odločili. Zavedati se moramo, da bi tudi ti starši raje zanosili po naravni poti, želja po otroku pa ni le želja, temveč naravna potreba, ki je lahko tako močna, da povsem prežame njihovo življenje. Verjamemo, da so taki starši lahko enako dobri, v nekaterih primerih celo boljši, od tistih, ki jim otrok "pride" brez težav.
Za konec… Tudi sama sem trenutno v fazi, ko naju včasih zgrabi strah, kaj če otrok ne bo več? A vseeno, sva se dogovorila, da otroka ne bova poskušala izsiliti.
Alternativni pristopi: FertilityCare in NaPro tehnologija
V luči pomislekov glede umetne oploditve se uspešno uveljavljajo alternativni pristopi, ki ponujajo naravnejše načine pomoči pri težavah z zanositvijo. FertilityCare in NaPro (Natural Procreative Technology) metoda predstavljata celosten pristop, ki se osredotoča na razumevanje in izboljšanje ženskega reproduktivnega zdravja.
FertilityCare je sistem, ki par poveže v natančnem spremljanju ženskega ovulacijskega cikla. To vključuje opazovanje telesnih znakov, kot so spremembe telesne temperature in karakteristike maternične sluzi. S pomočjo teh metod se najprej postavi diagnoza, zakaj sploh prihaja do težav z zanositvijo.
NaPro tehnologija je znanost, ki spremlja in ohranja žensko reproduktivno in ginekološko zdravje. Ta metoda temelji na natančnem opazovanju maternične sluzi, ki se med menstrualnim ciklom bistveno spreminja. Ko se ženska ali par nauči spremljati te znake, lahko z večjo gotovostjo določita plodne dni in se odločita za spolne odnose ali vzdržnost, odvisno od želje po zanositvi. Zdravnik lahko predpiše dodatne preiskave in posege, če se ugotovijo specifične težave, kot so pregrada v maternici ali neprehodnost jajcevodov. Ker se NaPro metoda osredotoča na izboljšanje delovanja ženskega cikla in/ali moške plodnosti, pozitivno vpliva na celostno zdravje posameznika oziroma para.
Pogled Cerkve na umetno oploditev
Katoliška cerkev ima glede umetne oploditve jasna stališča, ki temeljijo na njenem razumevanju življenja, družine in naravnega reda. V dokumentu "Dar življenja" iz leta 1987 Cerkev priznava življenje kot Božji dar in nalaga neplodnim zakonskim parom odgovornost, da poiščejo vzroke za svojo neplodnost in uporabljajo etično sprejemljiva zdravljenja.
Umetna oploditev za Cerkev ni sprejemljiva iz več ključnih razlogov:
- Ločitev ljubezni od spolnosti: Cerkev meni, da umetna oploditev ločuje dejanje spočetja od naravnega akta ljubezni med možem in ženo, ki je hkrati izraz njune enotnosti in odprtosti za življenje.
- Ustvarjanje več zarodkov: Postopek IVF pogosto vključuje ustvarjanje več zarodkov, od katerih jih večina ne preživi ali je zamrznjenih ter kasneje zavrženih. Cerkev spoštuje življenje od spočetja do naravne smrti in smatra, da je uničevanje ali zavržanje zarodkov etično nesprejemljivo.
- Neprimeren vpliv strokovnjakov: Cerkev nasprotuje biomedicinski pomoči tudi zaradi prevelike moči, ki jo imajo zdravniki in biologi pri odločanju o usodi zarodkov - kateri je "dovolj zdrav", kateri se bo ugnezdil, kateri bo uničen.
Frančiškan in moralni teolog dr. Tadej Strehovec je v oddaji Reflektor poudaril, da je treba vedno gledati na življenje kot dar. Poudaril je, da neplodni pari doživljajo veliko stisko, ki lahko vodi v krizo odnosa, obtoževanja in vprašanja o družinskem statusu. Opisal je primere, ko so se pari zaradi težav s plodnostjo razšli ali padli v krizo vere. Kljub temu Cerkev ne vsiljuje svojega stališča, temveč želi vernikom pokazati varno pot ohranjanja vere, mirne vesti in življenja v miru z bližnjimi. Dr. Strehovec poudarja, da je treba družine, ki so dobile otroke s pomočjo umetne oploditve, kljub temu sprejeti, saj so otroci dar.
Razprava o zakonu o umetni oploditvi v Sloveniji
V slovenski javnosti je potekala intenzivna razprava ob zakonu, ki bi naj urejal področje umetne oploditve. Pri tem se je pokazalo, da nekateri vplivni posamezniki in stranke na ideološki ravni ljudi delijo na konservativce in napredne, ne da bi se nujno poglobili v strokovne in etične argumente. Stranke, kot je SDS, so poudarjale, da je osnovni cilj zakona zdravljenje neplodnosti, ne pa zgolj umetna oploditev, in izrazile skrb za pravico otroka, da odrašča ob očetu. Tudi koalicijska stranka SLS+SKD je predlagala amandmaje. Slovenska škofovska konferenca je ponovila stališče, da je neplodnost problem biološke stvarnosti, ki je umetna oploditev ne more v celoti odpraviti.
Pogled na nerojenega otroka in etične dileme
V strokovni in javni razpravi se ključno vprašanje pogosto postavi: ali je nerojeni otrok potencialni človek ali človek s potencialom? Od odgovora na to vprašanje je odvisno, kako ravnamo z njim. Ko se soočamo z umetno oploditvijo, se odpirajo številne etične dileme, povezane z manipulacijo s človeškim življenjem, komercializacijo spolnih celic in trgovino z materinstvom.
Na televiziji ExodusTV je bila predvajana oddaja o umetni oploditvi, kjer so sodelovali strokovnjaki in ustanovitelji zavodov, ki se ukvarjajo s to tematiko. Poudarjeno je bilo, da je pri umetnih oploditvah velikokrat v ozadju veliko število zavrženih zarodkov, ki lahko končajo na različne načine, vključno z medicinskimi raziskavami. Prav tako je bila izpostavljena povezava med splavom in umetno oploditvijo, saj obe praksi vključujeta "popredmetenje" človeka in odločanje o življenju drugih.
Informiranost in komercialni interesi
Obstaja skrb, da pari ne dobijo dovolj informacij o vseh vidikih umetne oploditve, vključno s potencialnimi dolgoročnimi posledicami in alternativnimi možnostmi. Nekateri menijo, da so v ozadju morda komercialni in poslovni interesi ali interesi zdravnikov v smislu raziskav. Čeprav so pari danes bolj ozaveščeni kot včasih, še vedno ne poznajo vseh relevantnih informacij. Ginekologi včasih ne želijo dodatno obremenjevati žensk, vendar se te kasneje soočijo s problemi, o katerih nihče ni govoril.
Alternativne metode in celostna obravnava
Ginekologinja Milena Igličar je izpostavila, da se njeno stališče do ginekologije spreminja in da po izobraževanju o NaPro metodi lahko učinkoviteje pomaga parom, ki ne želijo umetne oploditve. Doc. dr. Janez Rifel pa je predstavil t.i. NaPro tehnologijo kot naravno zdravljenje neplodnosti, ki se je razvila v ZDA in je v Sloveniji prisotna že deset let. Prednost te metode je v njeni naravnosti in neposeganju v telo ter manipuliranju s spolnimi celicami. V tujini je NaPro tehnologija približno trikrat cenejša v primerjavi z in vitro fertilizacijo.
Ustanoviteljica Zavoda Živim, Katarina Nzobandora, je poudarila pomen sprejetja življenja takšnega, kot je, in raziskovanja naravnih metod, kot so NaPro tehnologija, Fertility Care in simptotermalna metoda. Zagovarja celostno obravnavo para, pomembnost zdravega življenjskega sloga in multifaktorskega načina zdravljenja. Pomembno se ji zdi, da se pari na ta način podpre in jim omogoči lažje odločanje za nadaljnje postopanje.
Otrok je dar, ne proizvod
V končni fazi je ključno sporočilo številnih razprav in pogledov, da je otrok dar, ne pa proizvod, ki ga je mogoče ustvariti s tehničnimi postopki. Verjeti je treba v naravne poti in celostno obravnavo, ki spoštuje človeško dostojanstvo od spočetja do naravne smrti. Zavedanje o tem, da se pari prehitro napotuje k umetni oploditvi, ne da bi predhodno predelali svojo izkušnjo neplodnosti, je pomembno. Poudarja se tudi pomen odnosa med možem in ženo ter njuno medsebojno podporo.