Učne težave predstavljajo enega najpomembnejših izzivov v otroštvu, ki lahko bistveno vplivajo na otrokov šolski uspeh, samozavest in splošno psihično počutje. Razumevanje teh težav zahteva vpogled v razvojne procese, ki se začnejo že v predšolskem obdobju, še posebej pa v razvoj fonološkega zavedanja, ki je ključni temelj za uspešno opismenjevanje. Neupoštevanje teh zgodnjih znakov lahko vodi do dolgotrajnih posledic.
Razumevanje in razvrščanje učnih težav
Učne težave delimo na splošne in specifične. Splošne učne težave so pogosto povezane z različnimi razvojnimi in okoljskimi dejavniki. Na primer, otrok, ki doma govori drug jezik kot v šoli, lahko potrebuje dlje časa za razumevanje učne snovi, čeprav ima povsem normalne intelektualne sposobnosti. Pri razlagi splošnih učnih težav je pomembno razlikovati med samimi učnimi težavami in intelektualnimi primanjkljaji. Otrok z nižjimi intelektualnimi sposobnostmi (nizek IQ) ima praviloma težave na več področjih učenja, kar se kaže kot splošna učna neuspešnost. Vendar v tem primeru ne govorimo o učni motnji, temveč o motnji v duševnem razvoju, ki je ločena diagnostična kategorija. Splošne učne težave se pojavljajo pri otrocih, ki imajo nižje kognitivne sposobnosti, manj spodbudno okolje ali težave z motivacijo. Njihovo učenje je oteženo na več področjih hkrati in napredek je počasnejši.
Specifične učne težave so nevrobiološko pogojene in se kažejo kot izrazite težave na področju osnovnih akademskih spretnosti. Ključna značilnost je, da otrok kljub povprečni ali nadpovprečni inteligentnosti težko osvoji bralne, pisne ali matematične veščine. Težave so vezane na točno določeno področje (npr. branje, pisanje, računanje). Potrebujejo prilagoditve, ki ciljajo točno določeno področje. Disleksija se kaže kot težave pri prepoznavanju črk, sestavljanju zlogov in razumevanju prebranega. Diskalkulija se kaže v težavah pri razumevanju števil, računskih postopkov in količin. Otroci imajo lahko težave pri pomnjenju formul, ocenjevanju razdalj ali razumevanju ure. Neverbalne učne težave (NVD) pa se nanašajo predvsem na razumevanje neverbalnih informacij. Otroci težje razumejo telesno govorico, se slabše znajdejo v prostoru in imajo izzive pri organizaciji nalog. ADHD (motnja pozornosti s hiperaktivnostjo) se pogosto povezuje z učnimi težavami, a ne spada med specifične učne motnje. Čeprav ADHD sam po sebi ne povzroča primanjkljajev pri branju, pisanju ali matematiki, ima pomemben vpliv na učenje. Otrok se težko osredotoči na nalogo, težje vztraja in pogosto spregleda podrobnosti.
Zgodnje prepoznavanje in vloga predšolskega obdobja
Učne težave se ne kažejo le v šolskih rezultatih. Dolgoročno lahko vplivajo tudi na otrokovo duševno zdravje in socialne odnose. Na primer, otrok z disleksijo, ki se trudi prebrati besedilo, lahko doživi ponavljajoče se neuspehe. Otroci z učnimi težavami se pogosto soočajo z nerazumevanjem okolice. Namesto da bi odrasli prepoznali specifične ovire pri učenju, njihovo vedenje včasih napačno razlagajo kot lenobo ali pomanjkanje motivacije. Zgodnje prepoznavanje učnih težav zato ni le pedagoški ukrep, temveč tudi varovalni dejavnik za otrokovo duševno zdravje.
Otrokom pred vstopom v šolo še ni potrebno znati brati in pisati. Da bi bili predšolski otroci ustrezno pripravljeni na šolo, potrebujejo trdne temelje zgodnje pismenosti, ki jim omogočajo, da pri kasnejšem učenju branja in pisanja nimajo večjih težav, prav tako pa jim lahko omogočajo doseganje boljših učnih uspehov, kar potrjujejo številne raziskave. Vendar pa nekateri predšolski otroci pri kognitivnem jezikovnem razvoju, tj. usvajanju jezika, razumevanju sporočil in govorjenju, ne potekajo tako skladno in uravnoteženo kot pri večini vrstnikov. Včasih zaostajajo na posameznem jezikovnem področju tudi dve do tri leta za svojimi vrstniki, čeprav so lahko normalno ali celo nadpovprečno inteligentni. Za te otroke, ki v razvoju jezika toliko zaostajajo, strokovnjaki uporabljajo različne izraze: otroci s specifičnim zaostankom v govorno-jezikovnem razvoju, otroci z razvojno disfazijo itd. Nekateri imajo večje težave le pri sprejemanju sporočil, drugi pri njihovem tvorjenju, tretji pri obojem in še na kakšnem drugem področju (so nemirni, imajo slabo časovno in prostorsko orientacijo itd.). Težave v jezikovnem sporazumevanju so lahko izražene v milejši obliki in takrat raje govorimo o jezikovnih težavah. Manjših odstopanj v razvoju se včasih niti ne opazi in se do šole že toliko omilijo, da potekata procesa branja in pisanja skoraj nemoteno ali le z malo več truda. Rečemo, da otrok šibka, težavna področja nadomesti s svojimi dobrimi, močnimi področji (npr. dobro logično sklepanje, spomin). Vedno pa ni tako. Starši so včasih presenečeni, če otrok v šoli naleti na težave pri branju. Prepričani so bili, da bo vse v redu, saj v razvoju niso opazili nič posebnega. Na nekaterih področjih je njihov otrok lahko vrstnike celo prekašal (npr. glasno branje). Strokovnjaki menijo, da otroci, ki na začetku šolanja zaostajajo za svojimi vrstniki v razvoju jezika, teh nikoli ne ujamejo. Še slabše: težave se povečujejo kot snežena kepa in razkorak med njimi in sošolci se celo povečuje. Zato je zmotno pogosto prepričanje staršev, da je uspeh v branju odvisen le od pravilnega poučevanja v šoli. Žal je takrat že precej zamujenega. Branje je zelo kompleksna sposobnost, ki zahteva dobro razvite predbralne zmožnosti, ki pri nekaterih otrocih niso bile usvojene in avtomatizirane. Logopedi odkrivajo, da ima kar 40 do 70 odstotkov predšolskih otrok z govorno-jezikovnimi težavami v šoli bralne težave, ki so povezane še z drugimi učnimi težavami. Za otroke z jezikovnimi težavami uporabljamo v šolskem obdobju pogosteje izraz otroci s specifičnimi učnimi težavami. Pojem zajema otroke s specifičnimi težavami pri branju, pisanju in matematiki. Večina teh otrok je na splošno normalno inteligentnih, vendar so njihove sposobnosti neenakomerno razvite. Pravimo, da imajo svoja močna in šibka področja. Včasih se te težave kombinirajo še z motnjami pozornosti in koncentracije, slabšim govornim izražanjem, poslušanjem ali spominom. Ker so jezikovno manj spretni, se v okolju lažje sporazumevajo, lažje se učijo iz učbenikov, pri pisnih preizkusih se slabo odrežejo. Te težave so pogostejše pri fantih.
Fonološko zavedanje: Ključ do opismenjevanja
Veščine dekodiranja vključujejo otrokovo prepoznavanje in razumevanje tiska ter otrokovo zaznavanje glasov oziroma fonološko zavedanje. Med te veščine sodi otrokova zmožnost prepoznavanja črk, besed in simbolov v nekem tiskanem gradivu, otrokovo razumevanje, da si besedilo sledi od leve proti desni, da se črke združujejo v enote, da bi sestavile besedo in da se tiskana besedila pojavljajo na različnih mestih (na letakih, v časopisu, na embalaži in podobno). Izjemno pomembno pa ni zgolj poznavanje črk oziroma glasov, temveč tudi otrokovo razumevanje pomena oziroma vsebine zgodb, pravljic in drugih besedil. Otrok morda ne pozna veliko besed, ki jih določeno besedilo vsebuje, prav tako lahko slabše razume vzrok nekega dogajanja v zgodbi in je pozoren le na dejansko dogajanje ter na konkretno podane informacije v zgodbi. Pomembna veščina kritičnega mišljenja je otrokov besednjak. Širše, kot je otrokovo besedišče, več besed otrok pozna in razume, kar pomeni, da se iz vsebin lažje uči novih izrazov, prav tako pa razume tudi ozadje zgodbe oziroma razume tisto vsebino v besedilu, ki je zapisana »med vrsticami«. Slednje mu tako omogoča, da prepozna tiste dele vsebine, ki v določeni zgodbi niso neposredno podane.
Najboljši napovednik otrokovega kasnejšega napredka pri v procesu opismenjevanja je njegovo fonološko zavedanje. Otroci z dobro razvitim fonološkim zavedanjem so v branju in pisanju veliko bolj uspešni v primerjavi z vrstniki, ki imajo slabše razvito fonološko zavedanje. Otroci v predšolskem obdobju sprva pričnejo prepoznavati besede v stavku, nato pa nadaljujejo z razčlenjevanjem besed na manjše enote, tj. zloge in glasove. Otrok z ustrezno razvitim fonološkim zavedanjem razume, da je govor sestavljen iz besed in da so le-te sestavljene iz manjših enot (zlogov ter črk oziroma glasov). Ti otroci razumejo, da obstaja povezava med črko in glasom oziroma razumejo, da vsaki črki ustreza določen glas.
Dejavnosti, ki spodbujajo razvoj fonološkega zavedanja, vključujejo:
- Iskanje rim (na primer poiskati, kaj se rima na besedo mačka, tj. tačka).
- Ugotavljanje dolžine besed z zlogovanjem (na primer prešteti število zlogov v besedi vrt, tj. en zlog).
- Prepoznavo prvega, zadnjega in vmesnega zloga v besedah (na primer navesti prvi zlog v besedi kokoš, tj. ko).
- Prepoznavo prvega, zadnjega in vmesnega glasu v besedah (na primer prepoznati prvi glas v besedi avto, tj. a).
- Preštevanje glasov v besedi (na primer prešteti število glasov v besedi muca, tj. m-u-c-a, štirje glasovi).
Kadar otrok posamezne glasove samostojno pravilno izreče, vendar jih znotraj besed in daljših izjav, zaradi težav v jezikovnem procesiranju oziroma slabše razvitega fonološkega zavedanja, uporablja napačno, govorimo o fonološki motnji. Fonološka motnja je jezikovna motnja, ki vpliva na sposobnost zavedanja glasov znotraj besed. V govoru se lahko pojavljajo konsistentne ali nekonsistentne napake, kar pomeni, da so napake v govoru lahko ves čas enake ali pa se spreminjajo. Otrok ima kasneje lahko težave tudi pri branju in pisanju.
Praktični pristopi za spodbujanje fonološkega zavedanja
Za spodbujanje razvoja fonološkega zavedanja pri otroku ni potrebno poseči po posebnih didaktičnih pripomočkih ali se lotiti izdelave materiala. Mlajši predšolski otroci se na branje in pisanje pripravljajo že takrat, ko na primer starši na embalaži njihove najljubše hrane ali pijače izpostavljajo natisnjene besede in črke ter jih poimenujejo. Otrokovo fonološko zavedanje lahko spodbujate tudi med kopanjem. Poiščite embalažo otroškega mila in poglejte, če se na napisu nahaja katera od črk njegovega imena ali imen družinskih članov. Ob tem ga ne spodbujajte, da za vami ponavlja, katera črka je to, temveč zgolj komentirajte: »Poglej, ta črka je enaka kot prva črka v tvojem imenu! « Obenem lahko poiščete enako črko tudi na kakšni drugi embalaži.
Ko se opravljate z otrokom po nakupih živil, vam lahko pomaga pri oblikovanju nakupovalnega seznama. Zapišite besede živil, ki jih boste kupili. V trgovini otroka vključite v nakupovanje tako, da mu pokažete besedo na spisku in besedo, ki je zapisana na označbi izdelka oziroma na označbi police, kjer se izdelek nahaja. Če bo otroka aktivnost zanimala, se bo morda vanjo vključil in pri ostalih izdelkih sam preveril, ali se na prvem mestu nahaja enaka črka oziroma ali je sosledje črk enako kot na spisku. Ob tem ni potrebno, da pozna vse črke, lahko jih le primerja po izgledu. Med oblačenjem ali zlaganjem perila v ali iz pralnega stroja, komentirajte napise na različnih oblačilih in izpostavite katero od napisanih črk ter jo poimenujte (na primer: »MMMojster MMMiha. To je M! Med vožnjo z avtomobilom se lahko zabavate tako, da otroku naročite, da dobro opazuje okolico in poišče nekaj, kar se začne na posamezni glas. Otroka lahko igrivo spodbujate tudi med sprehodi. Izmišljujete si lahko številne rime in sestavite svojo rimano zgodbico. Ob branju knjig je pa zelo pomembno, da prebirate tiste, ki so otrokom všeč in ki jih po možnosti izberejo sami. Takrat bo motivacija za sodelovanje pri branju toliko večja.
Za razvoj fonološkega zavedanja lahko otroci izvajajo vaje na podlagi poslušanja ali preko igre s pomočjo slikovnega materiala. Pri vajah slušnega razlikovanja minimalnih parov uporabimo tiste glasovne kombinacije (besede), ki ustrezajo otrokovi govorni produkciji, torej tiste, ki jih otrok v govoru zamenjuje oz. napačno izgovarja. Kombinacije slušno podobnih glasov ali glasov, ki se podobno artikulirajo in jih otroci največkrat menjajo, so: K-T, G-D, K-G, B-P, D-T, S,Z,C-Š,Ž,Č, idr.
Diagnostika in podpora pri učnih težavah
V Sloveniji poteka prepoznavanje specifičnih učnih težav v več korakih - od opažanja težav v razredu, pogovorov med starši in učitelji, vključevanja svetovalne službe, do diagnostičnega pregleda pri logopedu ali specialnem pedagogu. Prvi korak je vedno opažanje - starši ali učitelji zaznajo, da otrok kljub trudu in rednemu delu doma naleti na ponavljajoče se težave. Starši se najprej pogovorijo z učiteljem. Če težave vztrajajo, se vključi šolski svetovalni delavec (psiholog, pedagog, socialni delavec). Pomembno: Specifične učne težave se lahko diagnosticirajo šele po zaključku formalnega poučevanja osnovnih veščin (pisanje, branje, pravopis, računanje). Praviloma jih ne prepoznavamo pred 3. razredom osnovne šole. Če težave kljub šolski pomoči vztrajajo, se starše napoti v zunanjo strokovno institucijo. Diagnostični pregled opravijo logoped ali specialni in rehabilitacijski pedagog in psiholog. Ko so težave uradno prepoznane, šola pripravi t. i. Izvirni delovni projekt pomoči (IDPP). To pomeni, da otrok prejema dodatno pomoč v okviru dopolnilnega pouka ter individualnih ali skupinskih srečanj. Če so potrjeni težji primanjkljaji, starši skupaj s šolo in strokovnjaki vložijo vlogo na Zavod RS za šolstvo. Ko je odločba izdana, šola pripravi individualiziran program pomoči (IP).
Psiholog ima osrednjo vlogo pri prepoznavanju in ocenjevanju učnih težav. Pravočasna podpora ima lahko odločilno vlogo. Učne težave so kompleksen pojav, ki zahteva razumevanje, strokovnost in sodelovanje vseh vpletenih - staršev, učiteljev in strokovnjakov. Pomembno je vedeti, da otrok z učnimi težavami ni len ali nezainteresiran. Potrebuje ciljno usmerjeno podporo, ki temelji na njegovih zmožnostih.
Primeri iz prakse
Miha sem spoznala v tretjem razredu, ko se je njegova uspešnost v šoli poslabšala predvsem zaradi bralnih težav. Njegovo glasno branje še vedno ni bilo tekoče, je pa dobro razumel, kar je prebral. Pri branju je delal tudi precej napak. Kazal je predvsem odpor do samostojnega branja. Skoraj vsako branje se je začenjalo z jokom. Mnogo raje je poslušal, zato so mu starši še vedno pomagali brati daljše knjige za domače branje. Najbolj uspešen je bil pri matematiki. Pri spoznavanju narave in družbe je bil uspešen pri ustnem spraševanju, pri pisnih preizkusih pa se je slabše odrezal. Težko se je zbral, delal veliko napak in skoraj vedno mu je zmanjkalo časa, da bi dokončal vse naloge. V predšolskem obdobju se je staršem zdel zelo bister, saj je rad poslušal krajše zgodbe, bil radoveden in nikoli pri miru. Tudi pri televiziji ni zdržal dolgo časa. Za črke ni kazal posebnega veselja, zato ga z učenjem branja niso silili. Pred šolo je znal napisati le svoje ime. Najraje je bil zunaj in se igral z otroki. Čeprav je rad risal, ni bil preveč spreten. Starši in vzgojitelji bi v predšolskem obdobju lahko težave precej omilili, če bi fanta usmerjali k takšnim dejavnostim, ki zahtevajo vztrajnost in dobro koncentracijo ter razvijanje ročnih spretnosti. Izbirati je treba med dejavnostmi, ki jih ima otrok rad. V začetku so zaposlitve z njimi lahko le kratkotrajne, sčasoma pa se ta čas podaljšuje. To je lahko poslušanje in gledanje različnih bralnih gradiv (leposlovje in neleposlovje), sestavljanje lego kock, gledanje otroških oddaj s prisotnostjo staršev, risanje itd. Važno je, da otrok vztraja in dejavnosti dokonča. Starši naj ga pri tem spodbujajo in mu pomagajo, če je potrebno.
Petro sem spoznala v 7. razredu, ko ji je grozilo, da bo razred ponavljala. Kljub splošni normalni inteligentnosti (velik razkorak med besednimi in nebesednimi sposobnostmi) je bila v šoli skoraj pri vseh predmetih neuspešna. Najtežje ji je šlo pri angleščini. Deklica je imela urejene zvezke, smisel za ples in dobre ročne spretnosti. Glasno je brala precej tekoče, več težav je imela pri razumevanju in urejanju informacij v smiselne celote. Znanje je bilo zato precej fragmentarno. Največkrat se je učila na pamet, saj je drugače pojme pomešala med sabo. Najhuje je bilo, da je izgubila vso voljo do učenja. V razredu je bila bolj priljubljena kot pred leti, saj je bila pri interesnih dejavnostih zelo uspešna. Starši so povedali, da je imela v predšolskem obdobju težave s sluhom. Spregovorila je pri treh letih, v stavkih pa se je začela izražati šele pri šestih letih. V predšolskem obdobju bi deklica potrebovala intenzivno (tudi individualno) razvijanje slušnih sposobnosti in glasovnega zavedanja ob slikovnih in drugih konkretnih gradivih ter materialih. Pomembne so pogoste ponovitve in utrjevanje pojmov, saj jih ti otroci usvojijo šele ob večkratnih ponovitvah v različnih kontekstih. Tako kot v prvem primeru je tudi tu potrebna postopnost in zmernost.
Iz primerov vidimo, da nastane največji problem takrat, ko otroci zaradi težav na nekaterih področjih izgubijo veselje za učenje tudi na področjih, kjer so močni. Šolski neuspeh postane njihovo pravilo in se tako specifičnim učnim težavam pridružijo še čustveni in vedenjski problemi.
Dolgoročni vpliv in pomen celostne podpore
Otroci, ki teže avtomatizirajo nekatere spretnosti, npr. bralne, lahko v rednem času ne končajo niti osnovne šole, vendar tega navadno niso krive njihove sposobnosti, vzrok se skriva pogosteje v motivacijsko-čustvenih problemih. Upoštevajmo otrokov razvoj sposobnosti in veščin in le počasi dodajajmo nove jezikovne dejavnosti, ki jih bo otrok lahko usvojil z ne prevelikim trudom. Nekateri otroci marsikdaj še niso zreli za določene predbralne dejavnosti, ki jih imajo vrtci in druge ustanove na programu. Zato pretirano hitenje zanje ni ustrezno. Tako npr. otrokom začnemo brati krajše zgodbe in pesmice iz knjig, ko pa branju lahko sledijo daljši čas, začnemo izbirati daljša besedila. Otroci zelo zgodaj pokažejo, da jih zanimajo različne vsebine in različni načini podajanja, zato naj se čim več gibljejo v okolju z bogatimi bralnimi in komunikacijskimi spodbudami (knjige, zgoščenke, video programi, gradiva z jezikovnimi vajami). Pri nas imajo knjižnice ogromno gradiva, ki pogosto ne pride do uporabnikov. Programi za predšolske otroke v knjižnicah pomagajo, da otroci vzljubijo okolje, bogato s knjigami in radi hodijo v knjižnice tudi, ko so starejši. Pomen branja naj otroci spoznajo iz koristi, uporabnosti, ki jo branje prinaša v življenju (npr. pri iskanju informacij).
Otroci z jezikovnimi težavami nove pojme počasneje usvajajo, zato jih je treba vaditi v različnih kontekstih, kot bi se učili tujega jezika, in na različne načine. Npr. pojem narišemo, izgovorimo in ga uporabimo v različnih povedih. Definicije pojmov (npr. kaj pomeni beseda) za te otroke niso primerne. Pri branju ali pripovedovanju jih moramo »ujeti« na njihov interes. Vsebina jih mora zanimati. Mnogi otroci z jezikovnimi težavami radi poslušajo že znane vsebine, ki jim počasi dodajamo kaj novega. Tako gradimo besednjak. Dobro slušno razumevanje pojmov bo tem otrokom pomagalo ob morebitnih kasnejših težavah pri branju. Če obstaja možnost, naj starši izbirajo vrtce, v katerih usposobljeni strokovni delavci izvajajo preventivne vaje in programe. Starši naj spodbujajo otrokova močna področja, kjer se lahko izkažejo in doživijo uspeh.