Med drugo svetovno vojno je bila Jugoslavija, vključno s Slovenijo, razkosana in podjarmljena s strani sil osi. Slovenija je bila razdeljena med Nemčijo, Italijo in Madžarsko, medtem ko je bila Srbija pod neposredno nemško okupacijsko upravo. V tem viharju vojnega časa so se mnogi Slovenci znašli v izgnanstvu, pogosto v najtežjih okoliščinah, eden izmed najbolj pretresljivih krajev njihovega trpljenja pa je bilo taborišče Banjica v predmestju Beograda. Nemci so samo iz okupiranih delov Slovenije v Srbijo izgnali okrog 20.000 Slovencev, ki so si v vojnih razmerah delili usodo domačinov in drugih beguncev iz vseh koncev Jugoslavije.
Nastanek in upravljanje taborišča Banjica
Taborišče Banjica, znano tudi kot zaporno taborišče Dedinje ali "Konzentrationslager Serbien, Belgrad", je bilo eno izmed glavnih nacističnih taborišč na območju okupirane Srbije in Balkana. Odločitev o njegovi ustanovitvi je padla junija 1941, čeprav so nemške in srbske kolaboracionistične oblasti že prej razmišljale o uporabi obstoječih zaporov na Adi Ciganliji za zapiranje politično neželenih posameznikov ali skupin. Z napadom Nemčije na Sovjetsko zvezo so bile stavbe nekdanjega 18. pehotnega polka jugoslovanske armade zaupane Dragi Jovanoviću in upravi mesta Beograd, da jih prilagodijo za sprejem zapornikov. Glavna stavba je bila obdana z bodečo žico, obzidjem in stražnimi stolpi. Prve skupine zapornikov so v taborišče prispele 9. julija 1941, še preden so bile strukturne prilagoditve zaključene. To so bili komunistični partizani, aretirani v prvih dneh vstaje, ki se je začela 7. julija 1941.
V prvih mesecih je bilo taborišče pod nadzorom nemške vojaške uprave v Beogradu. Od februarja 1942 je prešlo pod poveljstvo višjega vodje SS in policije na območju vojaškega poveljnika okupiranih ozemelj v Srbiji, Augusta Meysznerja. Med poveljniki taborišča je bil gestapovski častnik Willy Friedrich najdlje na položaju, zadnji poveljnik pa je bil neki nadporočnik Becker.
Pomembna posebnost taborišča Banjica, v primerjavi z drugimi taborišči v nemško zasedeni Srbiji, je bila njegova dvojna struktura upravljanja. Medtem ko je bilo poveljstvo v nemških rokah, so srbski sodelavci, preko uprave mesta Beograda in notranjega ministrstva, imeli neposreden nadzor nad tretjino taborišča. Tudi varovanje taborišča je bilo pod dvojno oblastjo: v določenih obdobjih je za to skrbela policija vlade Milana Nedića, drugič pa jo je organizirala nemška Ordnungspolizei. Srbske kolaboracionistične oblasti so imele pooblastilo za aretacije in internacijo na lastno pobudo, vendar ne za izpustitev zapornikov.
Žrtve taborišča Banjica
Skozi štiri leta obstoja taborišča Banjica je bilo v njem zaprtih verjetno več kot 30.000 ljudi, med njimi neznano število Romov. Čeprav je natančno število zapornikov nemogoče določiti, je znana usoda 23.637 oseb, ki jih je registrirala uprava taborišča. Med zaprtimi je bilo v zgodnjem obdobju tudi mnogo Judov, skupno okoli 900, med njimi tudi tisti, ki so se skrivali ali pobegnili v tujino, a so jih vrnili Nemcem. Poleg njih in komunistov so bili med zaporniki simpatizerji drugih predvojnih političnih strank, pripadniki četniškega gibanja Draže Mihailovića, Romi, kmetje, ki niso izpolnili kvot oddaje žita, prostozidarji in "navadni kriminalci".
Med slovenskimi izgnanci, ki so končali v Banjici, je bil Josip Škabar, vojaški uradnik, rojen leta 1901 v Ljubljani. Ujet je bil kot pripadnik Požeškega četniškega odreda. Poslan je bil v taborišče Banjica, nato pa v Mauthausen, kjer je umrl. Ivo Tomc, rojen leta 1905 v Ljubljani, je bil zaradi suma podpiranja gibanja Draže Mihailovića napoten na prisilno delo. Najprej je bil v taborišču Banjica, nato pa deportiran v Mauthausen. Miroslav Gobec, rojen leta 1904 v Celju, je bil prokurist, ki ga je gestapo ujel. SS ga je leta 1944 dvakrat poslal v taborišče Banjica, nato pa ga je izpustil. Preživel je vojno in po osvoboditvi živel v Beogradu.
Posebej tragična je bila usoda Justine Vivod, rojene leta 1922. V času Užiške republike (september-november 1941) je delala v partizanski bolnišnici. Najprej so jo poslali v taborišče Banjica, nato pa v Auschwitz. V arhivu mesta Beograd je ohranjena četrta knjiga s podatki internirancev za leti 1941 in 1942, kjer so med zaporednimi številkami 6831 do 6834 vpisani Slovenci. To je ena od osmih ohranjenih knjig internirancev Koncentracijskega taborišča Banjica, ki jih je vodila uprava taborišča od 10. julija 1941 do 3. oktobra 1944. V njem je bilo zaprtih okrog 130 taboriščnikov slovenske narodnosti.
Zaporniki so bili razdeljeni v kategorije, najhujše ravnanje pa je bilo namenjeno komunistom in simpatizerjem osvobodilnega gibanja. Ti so bili tudi prvi izbrani za povračilne strelske akcije. Prvi Romi so bili internirani sredi septembra 1941. Po spopadu partizanov s srbsko žandarmerijo v bližini vasi Meljak, so srbski sodelavci obtožili Rome iz vasi, da so jim pomagali. Skupina 15 romskih moških je bila aretirana in poslana v Banjico, le nekaj dni kasneje pa so bili ustreljeni med povračilnimi ukrepi proti partizanom. Imamo imena 56 Romov iz seznama zapornikov taborišča Banjica. Vendar je težko ugotoviti skupno število Romov, ki so bili tam zaprti, in ali so bili aretirani zgolj kot simpatizerji partizanov ali kot posledica rasnega preganjanja, kot je bilo znano v primerih internacij v taboriščih Topovske šupe in Sajmište.
Slovenski izgnanci in usoda v Nemčiji
Nemci so iz okupiranih delov Slovenije samo v Srbijo izgnali okrog 20.000 Slovencev. Beguncem iz vseh koncev Jugoslavije je preskrbel nastanitev in hrano Komisariat za begunce v Beogradu, ki ga je ustanovila Nedićeva vlada. Slovenski izgnanci so si v vojnih razmerah tako delili usodo Beograjčanov, srbskega ljudstva in prebivalcev Srbije. Aretacije, zapiranja, povračilni ukrepi in streljanja so postali vsakdanjik. Talce, sumljive osebe in nasprotnike fašizma so odpeljali v policijske zapore, koncentracijska in delovna taborišča gestapa in specialne policije v Beogradu, Srbiji in po okupirani Evropi.
Grajski hlevi in barake pri gradu Rajhenburg v Brestanici so bili eno največjih zbirnih taborišč. Skozenj je od oktobra 1941 do julija 1942, ko so ga zaprli, šlo v nasilen izgon v Nemčijo 45.000 Slovencev, 7500 so jih izgnali v Srbijo in 10.000 na Hrvaško, 17.000 Slovencev pa je pobegnilo pred izgonom. Izgnani so bili prebivalci s celotnega Posavja, Obsotelja, severne Dolenjske ter stokilometrskega pasu ob tedanji nemško-italijanski okupacijski meji. Na domove teh ljudi je okupator naselil 15.000 kočevskih in drugih Nemcev.
Lojze Rupar iz Boštanja je bil star komaj nekaj mesecev, ko je bil skupaj z mamo in drugimi člani družine v Brestanici, kjer so čakali na izgon. "Tu nekje smo najbrž spali," pove, medtem ko hodita skozi nekdanji grajski hlev in konjušnico. V stavbi ni ničesar, le na tleh ob stenah "ležišča" iz slame. "Kar 50 mesecev smo bili v Nemčiji. Sestrica Ema je bila stara dve leti, ko je hudo zbolela. Oče jo je peljal k zdravniku, ta pa je le zamahnil z roko in rekel: eden lačen manj pri hiši. Veliko je takih krutih spominov," doda. Iz Rajhenburga so njegovo in stotine drugih družin odpeljali v eno od 400 delovnih taborišč v Nemčiji, oče je delal v tovarni letalskih motorjev in z enim kosom kruha na dan komaj preživel.
Ana Dukić z Mosteca je bila stara štiri leta, ko so leta 1941 prišli nemški vojaki. "Eden je s kopitom puške tolkel po naših vratih in kričal: Gute haus! Gute haus!" Cele družine so strpali na kamione in avtobuse ter jih odpeljali v Rajhenburg. "Bilo mi je zelo slabo, saj smo bili močno nagneteni. Ničesar nismo mogli vzeti s seboj. Nato so nas z vlaki odpeljali v taborišča v Nemčiji, najprej v Strigau, nato Weimar in druga." V Dresdnu je doživela bombardiranje. Videla je ožgane stavbe, ožgane ljudi. Med napadom jo je mama skrila pod drevo in jo pokrila z listjem. "Spomnim se domače hiše na Mostecu, ki smo jo morali zapustiti. Imela je lepa, pobarvana bruna. A ko smo se čez štiri leta vrnili, je bila povsem izropana, vse je bilo prazno, uničeno."
Ivana Kampijut, ki je bila stara leto in pol, ko so v Rajhenburg in nato naprej v Nemčijo odpeljali njeno šestčlansko družino, pripoveduje, da so bili v petih različnih taboriščih. "Odpeljali so nas 11. novembra 1941, vrnili smo se spomladi 1945. A nismo mogli v svojo hišo, saj je bila popolnoma izropana, bila je brez oken in vrat." Stara mama ji je umrla na Češkem na poti nazaj. "Bila je gluha, ves čas je molila. Stali smo na progi, ko je pripeljal vlak in jo povozil. Tam je tudi pokopana. Spomnim se tudi dogodka, ko je neka ženska zagrabila mojo sestro, češ kot da je njen otrok, da bi le dobila kaj hrane," nam je pripovedovala Kampijutova, nato pa se obrnila proti steni, kjer visi tabla z imeni tisočev umrlih v izgnanstvu. Iskala je ime svoje babice Frančiške Trampuž. In ga našla.
Po vojni so se izgnanci vrnili v izropane ali celo porušene hiše, na neobdelana polja, posekane vinograde. Okoli 2400 izgnancev je za vedno ostalo v tuji zemlji. Med izgnanimi je bilo več kot 20.000 otrok, mlajših od 10 let. "Za nas, otroke v izgnanskih taboriščih, je bilo zelo boleče gledati izčrpane starše, ki so se vračali s prisilnega dela. Težko smo prenašali lakoto, doživljali smo poniževanje, zmerjanje. Nekateri so morali za vsak prekršek spati na golih cementnih tleh. Najhujši pa je bil za izgnane otroke pogled na starše, ki so jih zakopali v tuji zemlji," je spomine na krute dogodke strnila predsednica Društva izgnancev Slovenije 1941-1945 Ivica Žnidaršič. Glas se mu je zatresel, solze stopile v oči. Pravi, da vojna človeka vendarle nekako okrepi. "Na življenje gledaš malo drugače. Vesel si vsakega trenutka."
Sovjetski prvak, ki je preživel 17 nacističnih taborišč
Po koncu vojne so bile stavbe taborišča Banjica predane Jugoslovanski ljudski armadi, ki je tam odprla svojo vojaško akademijo. V enem delu glavne stavbe je bil leta 1969 odprt muzej, posvečen taborišču, ki je vključeval rekonstrukcijo ene izmed sob, v kateri so bili zaporniki. Muzej prikazuje brutalnost okupacijskega režima in časti člane partizanskega gibanja.
Beograd skozi stoletja: Od srednjeveškega mesta do prestolnice
Medtem ko se osredotočamo na zgodbo taborišča Banjica, je pomembno razumeti tudi širši zgodovinski kontekst Beograda, mesta, ki je bilo priča številnim prelomnim dogodkom. Beograd je leta 1521 med vladavino Sulejmana Veličastnega padel pod turško oblast in postal eno največjih skladišč orožja v evropskem delu Turčije. Mesto se je razvijalo z ribolovom, kmetijstvom, trgovino in obrtjo ter je bilo okrašeno s stolpi, cerkvami, mošejami in karavanseraji. V 16. stoletju je postal pomembno trgovsko središče.
Mesto je večkrat prehajalo iz rok v roke med Avstrijskim cesarstvom in Osmanskim cesarstvom, kar je pustilo globoke sledi v njegovi arhitekturi in kulturi. Po osvojitvi Beograda s strani avstrijskih sil pod poveljstvom princa Eugena Savojskega leta 1717, je sledila obdobje avstrijske vladavine, ki je prineslo modernizacijo in razvoj. V tem času so bile zgrajene nove utrdbe, cerkve in javne zgradbe. Po mirovnem sporazumu v Beogradu leta 1739 se je mesto ponovno znašlo pod turško oblastjo.
V 19. stoletju je Beograd postal prestolnica Kneževine Srbije, kar je pospešilo njegov razvoj. Leta 1841 je postal prestolnica Srbije in od takrat se je začel njegov hiter razvoj. Mesto je dobilo sodobno ureditev z ulicami, tlakovanimi s kamni, vodovodom in tramvajskim prometom. Načrtovanje mestnega razvoja je potekalo po vzoru Dunaja, Pešte in Pariza. Vendar pa v prvih desetletjih 20. stoletja razvoj ni mogel slediti svojemu kontinuiteti.
Beograd je bil tudi središče kulturnega in političnega življenja. Po sprejetju Vukovih reform srbskega jezika leta 1847 je v kulturnem življenju prišlo do napredka, ki ga je spodbujalo tudi načelo "Piši kot govoriš". V mestu so delovali številni srbski in hrvaški književniki. V obdobju Kraljevine Jugoslavije se je Beograd še naprej razvijal kot kozmopolitsko središče, kamor so prihajali umetniki in intelektualci iz vseh jugoslovanskih krajev. Mesto je postalo simbol multietnične družbe, kjer so se prepletale različne svetovne religije in kulture.
Med drugo svetovno vojno je bil Beograd pod nemško okupacijo, kar je prineslo trpljenje in uničenje, kot ga je doživelo taborišče Banjica. Po vojni je Beograd postal prestolnica Socialistične federativne republike Jugoslavije in nadaljeval svoj razvoj kot veliko evropsko mesto. Kljub burni zgodovini je Beograd ohranil svoj kozmopolitski duh in ostaja pomembno kulturno, gospodarsko in politično središče.