Vsak novorojenček s seboj prinese edinstven nabor sposobnosti, ki mu omogočajo, da se povezuje s svetom okoli sebe. Z vsakim mesecem dobiva vse, kar dojenček vidi, sliši, občuti, okusi in zavoha, večji pomen in v možganih ustvarja edinstveno celično mrežo. Čeprav si pogosto predstavljamo novorojenčka kot bitje, ki je v veliki meri odvisno od zunanje pomoči, raziskave in opazovanja kažejo, da so nekatera čutila že ob rojstvu presenetljivo dobro razvita. Ta zgodnja sposobnost zaznavanja okolice je ključna za preživetje, učenje in vzpostavljanje prvih pomembnih povezav.
Vonj: Prva prepoznava in varnost
Vonj je eno izmed čutil, ki je pri novorojenčkih izjemno dobro razvito že ob rojstvu. Študije so pokazale, da novorojenčki že 45 ur po rojstvu prepoznajo svojo mamo samo po vonju, kar opisuje Desmond Morris v svoji knjigi "Otrok". Ta sposobnost je ključna za vzpostavitev prve vezi in zagotavljanje varnosti. Novorojenček se namreč obrne proti izvoru hrane, kar mu zagotavlja preživetje, tudi v temi.
Sicer je težko natančno določiti, kako se dojenčki odzivajo na vsakodnevne vonjave, vendar raziskave dokazujejo, da se že dva dni stari dojenčki odzovejo na močne vonje, kot sta vonj po česnu ali kisu. Dokazano je tudi, da se pet dni star dojenček obrne z glavo k blazinici, ki je prepojena z materinim mlekom. Do svojega desetega dneva starosti pa že rajši izberejo vonj mleka svoje matere kot vonj mleka drugih žensk. Ta zgodnja preferenca za materin vonj ni le vprašanje prepoznavanja, temveč predstavlja tudi temelj za občutek varnosti in domačnosti. Voh je tesno povezan tudi z oblikovanjem čustev. Dražljaji, ki jih zaznamo z vonjem, se namreč prenašajo na nižje ležeče centre vegetativnega živčevja, ki je odgovoren za delovanje telesnih funkcij, kot so dihanje, prebava in srčni utrip. Zato ne preseneča blagodejni učinek aromaterapije, ki izkorišča moč vonjav za sproščanje in pomirjanje. Otroke je zato priporočljivo redno vključevati v zaznavanje različnih vonjev v naravi, saj jim to pomaga pri razvoju sposobnosti ubesediti čustva in najti značilne lastnosti v vonjih.
Vid: Svetloba, kontrasti in obrazi
Včasih so domnevali, da je vid pri novorojenčkih zelo slabo razvit, vendar sodobne raziskave kažejo drugačno sliko. Že v maternici lahko plod loči med temo in svetlobo. Ob rojstvu novorojenček dobro vidi na razdalji od 20 do 25 centimetrov, kar je ravno prava razdalja, da prepozna obraz tistega, ki ga pestuje. Verjetno pa lahko razloči tudi predmete, ki so oddaljeni do šest metrov. Najbolje vidi predmete, ki so v popolnem kontrastu z okolico, torej črno-bele, prepozna pa tudi izrazite osnovne barve.
Posebno zanimanje pa dojenček kaže za obraze. Študije so dokazale, da se veliko raje zanima za risbe obrazov kot za naključne vzorce in ima veliko raje smejoče se kot potrte obraze. Ta preferenca za obraze, še posebej tiste, ki izražajo pozitivna čustva, poudarja pomen vizualne interakcije za zgodnji razvoj dojenčka. V prvih dveh mesecih otrokovo pozornost najbolj pritegneta bela in črna barva, zato je priporočljiva uporaba črno-belih kombinacij slik ali igrač. Od približno tretjega meseca dalje pa dojenček začne slediti predmetom, prepoznava obraze in premika oči neodvisno od glave. Začne opazovati svoje roke in noge, kasneje pa tudi igrače. V tem obdobju se razvija tudi globinsko zaznavanje.
Pri razvoju vida je pomembno poudariti, da novorojenčki ne vidijo izključno črno-belo, temveč se odzivajo na močne kontraste, ker jih najlažje vidijo. Če otroku ponudimo izbiro med barvnim in močno kontrastnim predmetom, se bo vedno zagledal v tistega, ki je bolj kontrasten. Zato je priporočljivo, da starši na steno v bližini otroka namestijo črno-bele vzorce ali slike, na primer zebre ali krave, ki jih lahko otrok opazuje, ko ga držijo v naročju. Z nadaljnjim razvojem vida, okoli šestega meseca starosti, otrok dlje časa spremlja pogledom prostor in začne uporabljati prve preproste geste, kot je "papa" ali "poljubček". V tem obdobju opazimo tudi zrcaljenje emocij nazaj, kar predstavlja začetek komunikacije, ki temelji na vidu. Če do enega leta starosti ni opaziti zrcaljenja emocij, lahko strokovnjaki posumijo na težave z ostrino vida, kontrastom ali celo nevrološko okvaro. Od sedmega do desetega meseca starosti so premiki oči že nadzorovani, kar pomeni, da dojenček sledi premikanju predmetov po prostoru. Prepozna že delno skrite predmete in začne opažati majhne predmete, kot so mrvice. Okoli prvega leta starosti otrok pozornost usmerja na podrobnosti, prepoznava določene slike in fotografije ter pogosto meče predmete na tla, da bi opazoval njihov padec.
Pomembno pravočasnega odkritja razvojnih težav pri dojenčku
Sluh: Zvoki maternice in prepoznavanje glasu
Sluh je edino čutilo, ki se do konca razvije že pred porodom in svojo odraslo velikost doseže že na polovici nosečnosti. Že nekaj trenutkov po rojstvu novorojenčka vznemirijo glasni zvoki, zato zajoka. Dobro sliši in takoj prepozna materin glas, prav tako tudi glasbo in druge zvoke, ki jih pozna še iz maternice. Bolj je pozoren na človeški govor kot na druge zvoke in raje ima visoke tone.
Raziskave kažejo, da otrok v maternici na glasnejše zvoke nekoliko trzne že med 18. in 25. tednom nosečnosti, ko je sluh že razvit. Štiri do pet mesecev star plod jasno sliši in ve, kaj mu je všeč: odgovarja mu mirna glasba, medtem ko pri glasni glasbi postane nemiren. Že novorojenčki, le nekaj tednov po rojstvu, prepoznajo melodijo, ki so jo slišali v maternici. V eni raziskavi so nosečnice od 35. do 37. tedna nosečnosti vsak dan otroku v trebuhu predvajale poseben tonski vzorec. Ko so ta isti zvok dojenčki poslušali pri štirih tednih starosti, se je njihov srčni utrip upočasnil za približno 12 utripov na minuto, kar kaže na prepoznavanje in odziv na znane zvoke. Ko nekaj slišimo, kar poznamo, se v nas lahko prebudi lep občutek, spomin na nekoga, ki ga imamo radi, ali dan, ko smo bili veseli.
Dotik: Prva povezava in občutek varnosti
Plodovo telo postane občutljivo na dotik že kmalu po spočetju. V 32. tednu nosečnosti se na dotik odzivajo že vsi deli telesa. Že nekaj dni po rojstvu dojenček dobro razloči med različnimi dotiki. Prve reakcije na dotik kože prikazuje zarodek že pri starosti 50 dni. Najprej se pri dojenčku prebudi občutek dotika: že v sedmem tednu lahko otrok čuti, kako je obdan s plodovnico, občuti pa tudi delovanje materinih notranjih organov. Najprej čuti z ustno regijo, kjer je v koži največ živčnih celic. Dojenček v dvanajstem tednu nosečnosti že ima majhne roke in vsak prstni odtis je opremljen z mrežo občutljivih celic. Do 17. tedna je čutilo za dotik razvito že v vseh regijah kože.
Od približno 22. ali 24. tedna po spočetju se pojavi občutek za bolečino. To je pomembno spoznanje, saj je v preteklosti obstajalo zmotno prepričanje, da dojenčki v maternici ne čutijo bolečin, kar je vodilo celo do operacij nedonošenčkov brez anestezije. Od 17. tedna nosečnosti se verjetno razvije tudi občutek za ravnotežje, saj otrok čuti, kadar mati spremeni svoj položaj. Vsaka nosečnica je verjetno opazila, da otrok v maternici nekoliko trzne ob uporabi električne zobne ščetke ali ob glasnem loputanju z vrati.
Dotik je ključnega pomena za občutek varnosti pri človeku. Otrok preko kože raziskuje maternico, kasneje pa mu jo nadomesti materino toplo naročje, kamor se ob nevarnosti umakne. Otrok refleksno išče toplino in varnost, saj brez nje nastopijo strahovi. Z odraščanjem sicer razvija čutila "na daljavo", kot sta vid in sluh, vendar je pomembno, da ne pozabi na tip, ki mu v predšolskem obdobju zagotavlja občutek varnosti in poguma. Vsa čutila so po besedah Alana Wattsa oblika dotika. Ko gledamo, se "dotikamo" svetlobe, ko poslušamo, se "dotikamo" zraka. Molekule vonjav in okusov potujejo skozi zrak in se fizično dotaknejo naših čutil. Naše senzibilno telo je čudovito orodje za zaznavanje življenja, ki nam omogoča, da s pogledom na drevo ali okusom slive sprožimo stik z nečim v nas, kar nas je ganilo.
Okus: Povezanost s prehrano in raznolikost
V maternici plod požira amnijsko tekočino, njen okus pa je odvisen od materine prehrane. Novorojenček ima približno 10.000 okušalnih brbončic, kar je veliko več kot pri odraslem človeku. Te brbončice niso omejene le na jezik, ampak jih najdemo tudi na nebu, ličnih predelih in zadaj v ustni votlini. Sčasoma dodatne brbončice izginejo.
Okus je osnova za sprejemanje odločitev. Prvi okus, ki ga dojenček izkusi, je materino mleko, ki ga v povezavi s toplino maminih rok do potankosti razišče. Ta izkušnja mu pomeni varnost, pripadnost in ljubezen. Že v otroštvu naj bi se naučili, kaj lahko sprejmemo in kaj odklonimo. Vsiljevanje hrane torej ni prava vzgojna odločitev. Otrok hrano odklanja zato, ker je bodisi ne mara, bodisi je sit, in to je potrebno spoštovati. Starši lahko otroka spodbujajo k preizkušanju novega, vendar morajo vedeti, da manj kot so vsiljivi, bolj jih bo otrok poslušal. Človek sicer razlikuje med stotinami različnih okusov, ker je okus vezan na zaznavo vonja, tipa in toplote ter celo bolečine. Pretežni del okušalnih brbončic je na jeziku, ki mu daje značilno rdečo barvo. Grenak okus v ustih ostane dlje časa kot sladek, nanj smo tudi najbolj občutljivi.
Drugi pomembni čuti
Poleg omenjenih petih osnovnih čutil obstajajo tudi drugi, manj očitni, a prav tako pomembni čuti, ki se razvijajo že v zgodnjem obdobju. Občutek za ravnotežje (ekvilibriocepcija) se verjetno razvije že v 17. tednu nosečnosti, ko otrok zaznava spremembe položaja matere. Propriocepcija, sposobnost poznavanja lege delov telesa, ne da bi jih videli, je ključna za koordinacijo gibov. Tudi občutek za temperaturo in bolečino sta pomembna za preživetje in učenje o okolju.
Pomembno je poudariti, da človeška čutila nikoli ne delujejo povsem ločeno. So del živčnega sistema z vlogo sprejemanja in obdelave informacij iz okolja, da bi jih lahko gibalno predelali v neko aktivnost. Gibanje in um sta torej neobhodno povezana. Čutila so edina povezava med živčevjem in zunanjim okoljem, zato je njihovo verodostojno odslikavanje okolja ključnega pomena za pravilne odločitve posameznika. Vsako čutilo je vrata v notranjost, skupaj pa tvorijo portal v nas. Dražljaji, ki jih zaznamo s čutili, niso le fizični vplivi, temveč predstavljajo naše spomine, zaznave in povezavo z nečim, kar nas je oblikovalo v edinstveno osebo. Zato je pomembno, da svojo zaznavo opazujemo, jo sprejemamo takšno, kakršna je, brez obsojanja ali oklepanja. S tem si ustvarimo prostor notranje svobode in se povežemo z ustvarjalnostjo, ki izvira iz polnega življenja.