Prvo leto življenja dojenčka je obdobje izjemne rasti in razvoja, polno novih odkritij, ki jih spremljajo številni starši z navdušenjem in včasih tudi z rahlo skrbjo. Eden izmed najbolj pričakovanih in opazovanih mejnikov je zagotovo postavitev na noge in prvi samostojni koraki. Vendar pa se v tem procesu pojavljajo tudi različna prepričanja in nasveti, ki jih je dobro razumeti, da bi otroku omogočili čim bolj zdrav in naraven razvoj.
Od prvih refleksnih gibov do samostojnega raziskovanja
Že od prvega meseca življenja dojenček izraža gibalno aktivnost, ki je sprva bolj nekontrolirana in odvisna od prirojenih refleksov. V prvem mesecu je gibanje pogosto opisano kot "vse ali nič", saj celotno telo sodeluje pri vsakem gibu, ne glede na to, ali gre za iztegovanje nogice ali poskus dviga glave na trebuhu. V drugem mesecu se pojavi več usmerjenosti in nadzora, glava se že zadrži v sredini, na trebuhu pa dojenček dvigne nos od podlage. Tretji mesec prinaša še večjo stabilnost: glava je pokončna, noge so aktivne, roke pa se pripeljejo na sredino telesa.
Okoli četrtega meseca se položaj na hrbtu spremeni, medenica se dvigne od podlage, noge so prosto v zraku, otrok pa se začne obračati na bok. Na trebuhu se opira na komolce in lahko že premika glavo v vse smeri. Peti mesec zaznamuje še močnejši dvig medenice, zanimanje za stopala in prstke ter bolj stabilen bočni položaj. Pojavi se tudi "plavanje" - položaj, ko dojenček na trebuhu dvigne roke in noge. Prehod iz petega v šesti mesec prinaša obračanje na trebuhu (pivotiranje) in odrivanje na vse štiri.
Kobacanje in prvi poskusi dvigovanja
Okoli sedmega meseca se prične premikanje po vseh štirih, kar nekateri dojenčki sicer preskočijo, a to še ne pomeni težav v razvoju. Ta faza je ključna za pridobivanje stabilnosti v trupu in koordinacije, kar je temelj za nadaljnje gibalne podvige. Ko otrok obvlada kobacanje, je le še vprašanje časa, kdaj bo poiskal oporo za dviganje.
Najpogosteje se otroci najprej dvignejo ob posteljici, ograjici ali drugem stabilnem pohištvu. Sprva se pri tem bolj opirajo na roke, kasneje pa se vse bolj odrivajo od nog. Pomembno je, da se otrok nauči dvigovati in tudi spuščati nazaj na tla, kar sprva pogosto počne s padcem na ritko. S ponavljanjem te vaje otrok pridobiva na stabilnosti in nadzoru, postopoma pa se nauči tudi kontroliranega spuščanja v počep.
Postavitev na noge: Naravni proces, ne prisiljen dogodek
Vprašanje, kdaj je primerno postaviti dojenčka na noge, je pogosto predmet debat med starši in ostalimi skrbniki. Pomembno je razumeti, da ni prepovedano otrokom omogočiti, da sami stojijo, če to sami želijo in so za to fizično pripravljeni. Prepoved se nanaša bolj na forsiranje otroka v stojo ali hojo, preden je pripravljen, kar lahko prinese več škode kot koristi. Otrok, ki se sam postavlja na noge, brez zunanje pomoči, je očitno dovolj močan in pripravljen na nove izzive.
Ko otrok obvlada dvigovanje ob opori, se začnejo prvi poskusi hoje ob opori, znane kot "križarjenje" (cruising). Pri tem se otrok premika ob pohištvu, prenaša težo z ene noge na drugo in s tem gradi stabilnost ter ravnotežje. To je izredno pomemben proces, saj otrok pridobiva na koordinaciji in samozavesti.
Pogoste napake in zmotna prepričanja
- Vodenje za roke: Mnogi starši v želji po pomoči otroku sledijo napačnemu prepričanju, da je otroke treba voditi za roke, da bi shodili prej. S tem pa otroku odvzamemo možnost, da sam razvije ravnotežje in prenos teže, kar je ključno za kakovostno hojo. Otrok, ki ga vodijo za roke, bo pogosto shodil kasneje.
- Hojice: Uporaba hojic je prav tako odsvetovana. Hojica otroku odvzame možnost naravnega razvoja ravnotežja in prenosov teže, poleg tega pa je lahko tudi nevarna.
- Forsiranje otroka: Siliti otroka v hojo ali stojo, preden je sam pripravljen, ni priporočljivo. Vsak otrok se razvija v svojem tempu in naravni razvoj je najpomembnejši.
Kdaj naj skrbimo?
Čeprav je vsak otrok edinstven, obstajajo določeni razvojni mejniki, ki služijo kot okvir. Če dojenček pri devetih mesecih še ne more samostojno sedeti, ne brblja, se ne odziva na svoje ime, se ne poskuša postaviti na noge, ne prepoznava poznanih odraslih, ne usmeri pogleda tja, kamor ga vi vodite, ali ne zmore podajati igrače iz ene v drugo roko, je morda čas za posvet s pediatrom ali fizioterapevtom.
Naravni razvoj kot vodilo
Najboljša spodbuda za otrokov gibalni razvoj je nenehna komunikacija, spodbujanje k raziskovanju in dovoljenje, da otrok sam odkriva svoje zmožnosti. Opazujte svojega malčka, pustite mu, da se sam uči in razvija v svojem ritmu. S tem mu omogočate zdrav in trden temelj za nadaljnje gibalne izzive. Čeprav se nekateri otroci plazijo, drugi pa preskočijo to fazo in se takoj dvignejo na noge, je pomembno, da otrok sicer uporablja obe strani telesa enakomerno in napreduje v drugih veščinah. To je znak, da je njegov razvoj pravilen in skladen.
Če otrok sam izraža željo po stoji in to počne brez naše pomoči, to pomeni, da je že dovolj močan in pripravljen na nove izzive. To, ali se bo otrok plazil ali bo raje takoj stal, je odvisno od njegove individualne telesne konstitucije in dedne zasnove. Kot so že omenile nekatere mamice, ni nič nenavadnega, če otrok preskoči plazenje, saj se nekateri raje dvignejo na noge, kot da bi se plazili. Vsekakor pa je pomembno, da otroku omogočamo čim več svobodnega gibanja in ga ne omejujemo. S tem mu omogočamo, da sam razvija svoje gibalne sposobnosti in se postavlja na noge, ko je za to pripravljen.