Vsak otrok se razvija na svoj način, zato je tudi vsak po svoje dojemljiv. Kot starši se ne smete omejevati z roki in predpostavljati, kdaj bi moral doseči določen mejnik. Ne glede na napotke in nasvete strokovnjakov o tem, kdaj naj bi otroci dosegli določene razvojne mejnike, so si otroci med seboj različni. Ključna vedenja v razvoju otroka imenujemo mejniki, ki so pomembna za določeno razvojno obdobje. Pojavljajo se po določenem zaporedju in omogočajo usvajanje zahtevnih vedenjskih oblik. Mejnike otrokovega razvoja sicer starostno opredelimo, vendar pri kateri starosti dejansko otrok doseže mejnik ni točno določeno. Nekateri otroci ga lahko dosežejo prej, drugi kasneje. Vsak otrok je namreč individualen in se razvija drugače. Zato otroku pustite nekaj več časa, ga ustrezno spodbujajte in prej ali slej bo osvojil določeno vedenje.
Zgodnji razvoj sluha in vida
Že v maternici dojenčki zaslišijo glasove, vključno s svojim imenom. Po rojstvu nadaljujejo s poslušanjem glasov staršev, kar jim omogoča zgodnje prepoznavanje. Vid se razvija postopoma. V prvih mesecih novorojenček vidi predmete oddaljene le 20-30 cm, kar je idealna razdalja za opazovanje obraza staršev. Privlačijo ga kontrastne barve in močni vzorci. Glavo in oči obrača proti izvoru svetlobe, vendar zvoka še ne more lokalizirati. Miren in znan glas ga pomiri in potolaži. Z razvojem sluha in vida se postopoma razvija tudi sposobnost prepoznavanja in odzivanja na zvoke iz okolice.
Gibalno-motorični razvoj v prvem letu
Gibalno-motorični razvoj poteka po določenem zaporedju. V prvem mesecu dojenček v ležečem položaju na trebuhu že dvigne glavico, čeprav je še ne more dolgo držati pokonci. Roke ima stisnjene v pest s palci na sredini. Prisotni so številni refleksni gibi, kot so prijemalni, iskalni, sesalni in Morojev refleks. Proti koncu drugega meseca mišice vratu postanejo močnejše, dojenček lahko za trenutek zadrži glavico pokonci. V legi na hrbtu pogosteje iztegne roke in noge ter vse pogosteje razpre dlani.
Pri treh mesecih otrok že čvrsto drži glavico pokonci in se v ležečem položaju na trebuhu opira na komolce. Gibi rok postajajo hotni, izboljšuje se koordinacija roka-oko. Vidno polje se poveča, dojenček gleda roke in jih nosi v usta.
Četrti mesec prinaša še boljši nadzor nad glavo in vratom. V trebušni legi se opira na iztegnjene roke in "pase kravice". V sedečem položaju potrebuje še veliko podpore, a že koordinirano premika glavo, noge in roke. Predmete prijema s celo dlanjo, jih obrača in že prenaša v drugo roko.
Petmesečnik ob podpori že sedi, nekatere pa se že obrnejo s trebuha na hrbet. Zna oceniti razdaljo do predmeta in hitrost njegovega gibanja.
Šesti mesec je pogosto čas, ko dojenčki obvladajo obrat v obe smeri in se pričnejo samostojno gibati po prostoru. Ob koncu šestega meseca nekateri že samostojno sedijo. Posegajo po predmetih izven dosega rok in jih preprijemajo iz roke v roko.
Sedemmesečnik večinoma samostojno sedi in se v tem položaju igra. Prijem postaja bolj zanesljiv, uporablja primek s palcem, kazalcem in sredincem. V ležečem položaju na trebuhu prijema oddaljene predmete.
Pri osmih mesecih dojenček povsem samostojno vzravnano sedi, sam se že posede in se v sedečem položaju sklanja ter obrača. Izboljša se ravnotežje, zavzame štirinožni položaj, se guga in prične plaziti. V stoječem položaju ob podpori že prenaša težo z noge na nogo. Prstki so vse spretnejši, občasno uporablja pincetni prijem.
Devetmesečnik se rad intenzivno premika po prostoru s kotaljenjem, drsenjem ali plazenjem. Ob opori se poskuša dvigniti na noge, občasno že samostojno stoji nekaj sekund. Prijema majhne predmete s palcem in kazalcem (pincetni prijem).
Desetmesečnik je neprestano v gibanju. Plazi se do prve opore in se dvigne. Stoji brez opore in uživa ob pogledu z "višine". Pincetni prijem je lahko že popoln.
Enajstmesečnik je navdušen nad premikanjem po prostoru, zavedati se začne svojih sposobnosti gibanja. Že povsem samostojno stoji in poskuša napraviti prve korake. Ravnotežje je še problem, zato so prvi koraki širokotirni. Samostojno drži žlico pri hranjenju.
Dvanajstmesečnik ob podpori hodi vedno bolj samozavestno, veliko otrok že povsem samostojno hodi. Roke so vedno bolj gibljive, v roki drži dva predmeta, riše črte z debelim svinčnikom, drži žlico.
Duševni razvoj in komunikacija
Duševni razvoj dojenčka je tesno povezan z njegovimi čutili in interakcijo z okoljem. Novorojenček večino dneva prespi, v budnem stanju pa opazuje obraze, pritegnejo ga oči. Obrača se v smeri zvoka, izvora pa še ne lokalizira. Igre v tej fazi vključujejo prepoznavo mimike obraza, kontrastnih barv in različnih barv glasu. Glasba, petje in branje ga pomirjajo.
Pri dveh mesecih se prvič zavestno nasmehne, vzpostavi očesni kontakt in sledi predmetom z gibanjem do 180 stopinj. Glas družinskih članov prepoznava in se obrača proti izvoru zvoku. Glasno se smeji, spušča glasove in dela grimase. Igra se z rokami, jih opazuje in nosi v usta.
Pri treh mesecih dojenček gleda roke in jih nosi v usta, posega po predmetih v dosegu rok. Komunicira z gruljenjem, vriskanjem, glasnim smehom in glasovi "aah, ngah, oh…". Začenja raziskovati svoje telo in se dotika ušes, nosu, nogic. Loči čustva, ki se izražajo preko glasu in mimike obraza, ter prepozna mamico, očeta in bližnje.
Štiri mesece prinaša aktivno sodelovanje v dogajanju okoli sebe. Pozorno opazuje okolico, s pogledom sledi gibanju. Glasno se smeje, čeblja in s tem poskuša pritegniti pozornost staršev. Z jokom, smehom in obrazno mimiko izraža svoja čustva. Samoglasnikom pridruži nekatere soglasnike in menja višino tonov. Sliši ritem govora in intonacijo.
Pri petih mesecih dojenček čustva izraža s kombinacijo mimike, gestikuliranja in glasu. Pozorno posluša in opazuje starše. Iz glasu prepozna, da sta starša jezna ali vesela. Pozoren je na nove zvoke in glasove, jih ponavlja, dokler jih ne osvoji.
Šestmesečnik se naveže na starša in se od njiju težko ločuje. Prepoznava njun glas in se odzove, ko ga pokličeta po imenu. Joče, ko ju ne vidi. Vse pogosteje vokalizira, ponavlja iste zloge: ta-ta-ta. Lahko mu že uspe sestaviti dva zloga v besedo mama, a še ne razume pomena besede.
Sedemmesečnik loči domače od tujcev in kaže strah pred neznanci. Pričenja razumeti govor, vedno bolj je pozoren na govor odraslih. Spremlja zvoke iz okolice in jih poskuša posnemati. Čeblja tudi, ko je sam in odgovarja s čebljanjem, ko ga nagovorimo. Pozna svoje ime in se odzove, ko ga pokličemo.
Osemmesečnik vedno bolj razume govor in jezik. Veča se sposobnost koncentracije, otrok se zaigra. Igrače deli z najbližjimi in prepozna svojo igračo. Ve, da predmet, ki mu ga skrijemo, še vedno obstaja, kar ga vzpodbuja k raziskovanju. Zna se zabavati sam. Odkrito kaže čustva. V neznani situaciji najprej pogleda starše in če pri njih opazi strah, poišče zavetje v objemu in zajoka. Rad vzbuja pozornost. Meče predmete, igra se skrivalnice. S pogledom sledi gibanju in dogajanju v prostoru. Vedno bolj je navezan na starše in posnema njihovo obnašanje in čustvovanje.
Devetmesečnik pozna pomen posameznih besed. Razume, kaj pomeni "ne". Uči se s posnemanjem. Komunicira s telesom in predmeti. Kaže s prstom, s čimer izraža svoje želje ali opozarja na zanimive stvari. Razume vsakodnevne rituale (poljubček za lahko noč, mahanja ipd.). Drži svinčnik in čečka po papirju.
Desetmesečnik posnema geste in glasove najbližjih. Ponavlja zvoke, ki se mu zdijo smešni. Natančno preiskuje predmete okoli sebe, jih meče na tla in se uči zvokov ter sprememb, ki jih ustvarja njegovo početje. Vedno bolj posnema dejanja odraslih. Obvlada eno do dve smiselni besedi.
Enajstmesečnik ne zna še deliti stvari s sovrstniki, še vedno je osredotočen nase. Ne zna se še vživeti v občutke drugih, čeprav tudi sam zajoka, ko joka vrstnik ali mu ponudi igračo. Ponavlja začetne zloge v besede. Razume pomen nekaj besed: ne, pa-pa, am-am. Prepozna svoje ime in imena svojcev. Prepozna predmete v okolici in jih ob poimenovanju tudi pokaže.
Dvanajstmesečnik običajno ob letu izgovarja tri do štiri dvozložne besede, razume pa jih 20-50. Spremlja pogovor odraslih in se zraven oglaša. Predmete in dejanja poimenuje po svoje. Pozna vsakdanjo rutino. Hoče sodelovati in pomagati v družinskih opravilih. Oponaša vedenje odraslih. Razume enostavna navodila, še posebej, če jih spremljajo geste. Rad ima družabne dogodke, čeprav se drži ob starših. Občasno se vključi v igro vrstnikov. Postaja samostojen pri hranjenju in sprejme krajše ločitve od staršev. Daljše obdobje se samostojno igra.
Kdaj se dojenček odzove na svoje ime?
Načeloma bi se moral otrok na svoje ime odzivati, še preden začne govoriti. Strokovnjaki priporočajo, da otroka po imenu čim pogosteje kličemo že od samega začetka. Običajno se to zgodi v obdobju, ko začne opažati in spoznavati predmete okoli sebe, približno pri sedmih do desetih mesecih starosti. Nekateri starši sicer poročajo o odzivanju že pred tem obdobjem, vendar strokovnjaki pojasnjujejo, da gre pri tem pogosto še za prepoznavo materinega glasu in ne za otrokovo spoznanje, da mu je tako ime. Posledično naj ne bi imeli razloga za preplah vse do desetega meseca otrokove starosti, četudi se ta do takrat ne odziva, ko ga pokličete po imenu.
Če pa se otrok tudi po dopolnjenem prvem letu starosti ne odzove, ko ga pokličete po imenu, to pomeni, da ima morda kakšne težave, kot so težave s sluhom ali slabše razvita sposobnost komuniciranja.
Kako doseči, da se bo otrok odzval na svoje ime?
Ključ do uspeha je doslednost in ponavljanje. Otroka že od začetka ob vsaki priložnosti kličite po imenu. Kadar imate v roki kakšen predmet, povejte, kaj držite, oz. to poimenujte in potem pokažite s prstom na otroka ter izgovorite njegovo ime. Ravno tako s prstom pokažite na druge osebe in izgovorite njihovo ime, nato isto ponovite z otrokom. S temi enostavnimi vajami otrok postopoma povezuje zvok svojega imena s svojo identiteto.
Zgodnji znaki motenj avtističnega spektra (MAS)
Čeprav je vsak otrok individualen, obstajajo določeni razvojni mejniki, ki lahko nakazujejo morebitne težave. Pomembno je, da starši opazujejo otrokov razvoj in se, če opazijo odstopanja, posvetujejo s pediatrom ali razvojnim strokovnjakom. Nenavadnosti v socialnem delovanju, pozornost in interakcija z okoljem so lahko zgodnji opozorilni znaki.
Med zgodnje znake (0-12 mesecev) avtizma spadajo: redko ali kratkotrajno vzpostavljanje očesnega kontakta, malo odziva na nasmeh in obrazne mimike (po 2.-3. mesecu), redko obračanje na svoje ime po 6.-9. mesecu, manj oglašanja ali nenavadni zvoki, težje sledenje pogledu/gesti starša, pretirana ali zmanjšana senzorična občutljivost ter motorične težave.
Posamezen znak še ne pomeni avtizma; pomemben je vzorec več znakov in njihova vztrajnost skozi čas. Če opazite, da otrok ni socialnega nasmeha do 3. meseca, nima brbljanja do 9. meseca, se ne odziva na ime po 9.-12. mesecu ali nima kazanja/gest do 12. meseca, je priporočljiv posvet s strokovnjakom.
Zgodnje prepoznavanje motenj avtističnega spektra je ključnega pomena, saj omogoča zgodnje interveniranje, kar lahko bistveno vpliva na otrokov razvoj, vedenje in prihodnje dobro počutje.
Kdaj se posvetovati s pediatrom?
Čeprav je vsak otrok edinstven, obstajajo določeni znaki, pri katerih je priporočljivo obiskati pediatra. Če se otrok po 10. mesecu starosti še vedno ne odziva na svoje ime, to lahko nakazuje na težave s sluhom ali komunikacijo. Prav tako je pomembno biti pozoren na druge razvojne mejnike. Če otrok ne more samostojno sedeti, ne brblja, se ne poskuša postaviti na noge, ne prepoznava poznanih odraslih, ne usmeri pogleda tja, kamor ga vi vodite, ali ne zmore podajati igrače iz ene v drugo roko, se je priporočljivo posvetovati s pediatrom.
Zaupajte svojemu instinktu, saj nihče ne pozna vašega otroka tako dobro kot vi. Zgodnje prepoznavanje morebitnih težav in ustrezna podpora lahko pozitivno vplivajo na otrokov celostni razvoj.