Pogosto slišimo, da mlade, moderne mamice svoje novorojenčke in dojenčke "čisto preveč razvajamo". Kaj pa le - če trznemo na vsak njihov jokec. Vsakič, ko se zdi, da jim je malo neugodno, dobijo vso našo pozornost. Dojimo jih kar naprej, ne na tri ure, kot so to delale naše mame. Še več - nekateri spijo celo z nami, v naših posteljah! Ta dinamika pogosto povzroča zmedo pri mladih mamicah, ki se soočajo s poplavo nasprotujočih si informacij o tem, kako ravnati z dojenčkom.
Zmeda pričakovanj in realnosti pri novopečenih starših
Logično je, da so mlade mamice zmedene. Tudi avtorica teh vrstic je bila, še posebej po rojstvu prve hčerke. Pričakovanja so eno, realnost pa nekaj drugega. "Hotela sem, da spi v svoji postelji, pa je najboljše vedno spala ob meni. Dojila sem jo na tri ure, pa se ni dovolj redila in sva se potem pač dojili bolj pogosto. Vsakič, ko je kazala znake neugodja, so se ti stopnjevali, dokler ji nisem ponudila varnega zavetja in tolažbe, tako da sem sčasoma reagirala na začetne znake in nisem več čakala," opisuje izkušnjo. Pri drugi hčerki ni nič več testirala, ampak vse, kar se je pri prvi naučila, uvedla že na začetku. "In uganite kaj - manj težav sva imeli z medsebojnim uglaševanjem, lažje in hitreje sem ugotovila, kaj jo muči in kaj potrebuje od mene. Pa sta zato razvajeni? Jaz resnično upam, da ne - ampak za to imata obe še čas," dodaja.
Okno priložnosti: Zgodnje otroštvo in razvoj možganov
Ste vedeli, da najzgodnejše otroštvo predstavlja okno priložnosti, saj lahko otrokovi možgani v tem obdobju vsako sekundo tvorijo 1000 novih povezav? Gre za najvišjo hitrost tvorjenja možganskih povezav v katerem koli obdobju v življenju posameznika, ki predstavlja temelj za odraslo dobo. Ko se novorojenček rodi, ima 200 milijard možganskih celic, vendar skoraj nobene povezave med temi možganskimi celicami in racionalnim delom možganov. Te povezave določajo čustveno in socialno inteligenco otroka. In prav na te povezave imajo starši pomemben vpliv.
Dokazano je, da reakcije in čustvena stanja staršev ter povezanost z dojenčkom vplivajo na kemično ravnovesje v dojenčkovih možganih. Način, kako poslušamo svojega dojenčka, se z njim igramo in crkljamo, ga pomirimo, ga okaramo, mu pojemo pesmice in mu posvečamo pozornost - prav vse, kar z njim počnemo ali ne počnemo - je za dojenčka pomembno. Vse, kar počnemo, vsaka naša reakcija in vsako naše čustvo je za dojenčka pomembno. Skozi starše se dojenček uči sprejemati in doživljati svet, skozi starše se nauči, kako varen in sprejet je. Pomanjkanje čustvenega ugodja - ki vključuje dojenje in primerno prehrano, ljubezen in priložnost za rast, razvoj in igro v varnem in zdravem okolju - lahko okrni razvoj teh ključnih povezav v otrokovih možganih. Investicije v zgodnje otroštvo so najučinkovitejši način za povečanje možnosti za vse otroke, da dosežejo svoj polni potencial - to posledično pomeni večje možnosti za učenje v šoli, v odrasli dobi pa večje možnosti za blaginjo in delovno produktivnost. Za otroke, ki odraščajo v revščini, je to ključnega pomena.
Razvajenost: Pojem in sodobna interpretacija
Psiholog Bogdan Žorž v svoji knjigi "Razvajenost - rak sodobne vzgoje" išče odgovore na vprašanja, ki si jih starši, vzgojitelji, kateheti in sorodniki postavljajo glede vzgoje odgovorne osebnosti in zavarovanja otroka pred zankami življenja. Pod besedo razvajenost običajno razumemo prekomerno zahtevnost v materialnem pogledu, prekomerno izbirčnost v hrani, morda še neko lenobnost, neurejenost glede pospravljanja in podobno. Vendar je razvajenost že od nekdaj bila veliko širši pojem. O razvajenosti govorijo pravljice, pa tudi Sveto pismo. Pravljice govore o razvajencih dokaj posmehljivo. V večini so razvajenci v pravljicah orisani kot nekoliko omejeni, neiznajdljivi, nesamostojni ljudje, obenem pa svojeglavi, zahtevni, zamerljivi, ozki. Modri Sirah nas v Svetem pismu resno svari pred razvajanjem z besedami: »Kdor sina razvaja, mu bo moral obvezovati rane in ob slehernem kriku bo vztrepetalo njegovo srce.« In še: »Kar razvajaj otroka, pa boš strmel, igračkaj se z njim, pa te bo spravil v žalost.« Tako modrost pravljic, kot tudi svetopisemska modrost učita, da je razvajenost pogubna za ene kot za druge: za starše, ki razvajajo, in za razvajene otroke.
Bistvo razvajanja in razvajenosti je v tem, da starši v vzgojnem procesu otroka ne naučijo (raz-vaditi lahko razumemo kot ne navaditi, ali, še bolje, narobe, nasprotno navaditi), da zna sam poskrbeti zase, da prevzema odgovornost za svoja dejanja. Bogdan Žorž pojasnjuje, da je pojem razvajenost bolj znan v pedagogiki kot v psihologiji ali psihoterapiji. Psihoterapevti veliko raje govorijo o travmah, nevrozah, zavrtostih in podobno. Toda tudi razvajenost vključuje vse to, čeprav je težko prepoznavno. Običajno mislimo, da razvajajo starši, ki imajo otroka zelo radi. V resnici pri tem ne gre za pravo ljubezen. Saj starši z razvajanjem otroka prikrajšajo za pomembne izkušnje, brez katerih v življenju zelo težko shaja.
Vzgojni vzorci in sodobni vplivi
Starši v glavnem vzgajajo v najboljši veri, da vzgajajo dobro in v želji, da bi svoje vzgojno poslanstvo opravili čim bolje. Pri tem nehote ponavljajo vzgojne vzorce, ki smo jih bili deležni kot otroci, ki so jih uporabljali že naši starši pri naši vzgoji. Nekateri starši se zavestno skušajo izogibati napakam, ki so jih počeli njihovi starši in pri tem pogosto gredo v drugo skrajnost. Starši, ki so bili sami trdo vzgajani, v današnjem času pogosto nehote začnejo razvajati - ker nočejo biti tako trdi, strogi, kot so bili njihovi starši.
V današnjem času pa je mnogo razvajanja tudi na neki način medijsko pogojeno. V zadnjih desetletjih se je namreč zelo izostrila splošna občutljivost za otrokove pravice, izostrila se je tudi kritičnost do nasilja pri vzgoji. Vse to je sicer čudovit dosežek naše dobe - a spet se dogaja, da v preveliki vnemi in skrbi za otrokove pravice pravzaprav otroke razvajamo. Svoje pa seveda doda še blagostanje, hiter materialni razvoj naše zahodne civilizacije, kar še povečuje izzive, skušnjave in pasti za razvajanje. Iz izkušenj si avtorji upajo trditi, da je razvajanja danes veliko več kot pred desetletji.
Ali so razvajeni otroci res srečni?
Pogosto zelo zmotno mislimo, da so razvajenci srečni, zadovoljni, brezskrbni ljudje. To še posebej mislimo o otrocih. Pogosto slišimo izjavo v slogu: »Dokler je otrok, je še lahko brezskrben, naj bo srečen, saj ga čakajo težave, ko odraste!« Takšno govoričenje ima dve temeljni zmoti. Prva je mišljenje, da je razvajen otrok srečen, zadovoljen. Brezskrben je sicer res, nič ga ne skrbi, z ničemer se ne obremenjuje - a to je tudi vse. Razvajeni otroci, s katerimi se srečujejo strokovnjaki, trpijo za nekakšnim kroničnim nezadovoljstvom. Kar naprej nekaj želijo, kar naprej jim nečesa manjka, največkrat pa še sami ne vedo, kaj si pravzaprav želijo - in od tod njihovo kronično nezadovoljstvo. Modro vzgojeni otroci znajo biti razposajeni, živahni. Razvajeni pa niso več razposajeni, ampak razbrzdani, saj gre njihova (lažna, navidezna) razposajenost preko vseh meja.
Izbruhi besa, ko odidete? Kaj pravi otrokov razvoj
Če bi to nekoliko karikirano opisali, bi dejal nekako takole: Razvajen otrok ne ve, kaj si v resnici želi, saj se ni naučil prepoznavati svojih želja, vendar pričakuje, da mu bodo to izpolnili drugi, saj so ga starši tako naučili. In ker se to ne dogaja, ker pravzaprav niti ne ve, ali so mu drugi njegove želje izpolnili ali ne (ker jih ne pozna) - je kronično nezadovoljen. Ker razvajenec pričakuje, da bodo njegove probleme reševali drugi, je do okolja zelo zahteven. Najprej se ta zahtevnost kaže v odnosu do staršev, potem do učiteljev… Razumljivo je, da tak razvajenec nima nikakršnega socialnega čuta. Če opravlja kako socialno dejavnost, je to neke vrste igra, nastopanje, niso pa to pristna dobra dela. Ker razvajenec ne pozna meja, meni, da mu je vse dovoljeno. Dokler je otrok majhen, je ljubek, tudi če je razvajen. Sploh so nekateri tipi razvajanja takšni, da oblikujejo zelo ljubke otroke. Pa tudi, če so trmasti, zahtevni in uporni, se to staršem včasih zdi imenitno - pravijo, da bo imel otrok »močan karakter«. Prave težave se začnejo pri večini razvajencev kasneje, v najstniški dobi, ko naj bi otrok začel osamosvajati - pa tega pravzaprav ne zmore.
Radovednost, ustvarjalnost in duhovni razvoj
Radovednost otroka žene naprej, k odkrivanju novega, neznanega, ga poganja k dejavnosti. Ustvarjalnost je že nekako izpopolnjena, kultivirana, višje razvita radovednost. S spodbujanjem radovednosti pripomoremo tudi k razvoju ustvarjalnosti. Razvajeni otroci imajo to vrojeno potrebo po radovednosti zatrto, zakrnelo. Od tod izvira problem, s katerim se tako zelo težko ubadajo učitelji, vzgojitelji in kateheti: da današnjo mladež tako zelo - nič ne zanima! Razvajenim otrokom je vse »brez veze«, da uporabimo kar sodobno najstniško frazo. Poleg tega je za zadovoljevanje radovednosti in za ustvarjanje potreben napor, in napor postane nekaj dobrega, pomembnega, koristnega!
Tudi duhovni razvoj. Pravzaprav ustvarjalnost sama sega z enim delom že v področje duhovnosti. Ko govorimo o duhovnosti, običajno mislimo o zadovoljevanju temeljnih potreb po smislu (Kdo sem? Od kod sem? Zakaj sem?…) udejanjanju svoje svobode, odgovornosti in ljubezni. Vse to se pri otroku po naravni danosti začne prebujati že zelo zgodaj, morda najprej v obliki radovednosti, ki smo jo že zgoraj omenili. Potrebno pa je, da otroku okolje (starši) nudi oporo pri tem duhovnem razvoju. Razvajenec takšne opore nima. Starši, ki otroka razvajajo, se obnašajo do njega, kot do zelo malega otroka, ko se ta duhovnost še ne javlja, in otrok ostane duhovno zakrnel. Tudi če takšni starši prakticirajo vero in če otroka učijo živeti po verskih načelih, ostaja ta vernost le na ravni nekih verskih obrazcev, ne pride do ponotranjenja.
Razvajenost v sodobni družbi in njene posledice
Kot psihoterapevt in vzgojni svetovalec se Bogdan Žorž čedalje pogosteje srečuje z razvajenostjo. Pri mlajših otrocih je razvajenost pogosto v ozadju učno-vzgojnih težav, nemirnosti, neprilagodljivosti, konfliktnemu vedenju… Pri najstnikih se vse te težave le še stopnjujejo in se kažejo v odklanjanju šole in drugih obveznosti, brezvoljnosti, prekomerni zahtevnosti do staršev, v begih od doma, prekomerni zahtevi po prostosti, pa tudi kot nasilniško obnašanje. Zanimivo je, da se srečuje z razvajanjem tudi v povezavi z nasiljem v družini, tudi z zlorabami. Še posebej rad pa opozarja na razvajanje pri otrocih s posebnimi potrebami.
Izkušnje učijo, da je tudi razvajenost ozdravljiva - a zelo težko! Pri manjšem otroku gre lahko vse dokaj hitro in uspešno. Vendar so tu običajno problem starši: le redki zmorejo sprejeti resnico, da namreč svojega otroka razvajajo. Starši najstnikov so že bolj pripravljeni to sprejeti - a tu je že težje. Razvade so namreč zelo utrjene, najstnik sam pa nima nikakršne motivacije, da bi karkoli spremenil: on le zahteva, da se okolje obnaša tako, kot on želi.
Razvajen otrok, kot posledica razvajanja oz. permisivne vzgoje, se mnogim zdi danes zelo pereč vzgojni in družbeni problem. Za tajkunsko (zlorabljevalsko) mentaliteto očitno predstavlja razvajen otrok, ki ga zanimajo zgolj lastne želje in potrebe, hudo grožnjo. Razvajenega otroka namreč ni mogoče izkoristiti, ker je on tisti, ki izkorišča (odrasle). Seveda pa ima ta »strokovna javnost«, ki zagovarja izključne pravice sveta odraslih, ki naj bi bile grobo kršene s strani sveta otrok, še vedno pravo slepo pego pri resnično tragičnih posledicah škodljive vzgoje, ki jih povzročajo škodljivi starši svojim otrokom. Posledice take vzgoje niso nujno vidne že v otroštvu. Nevrotični, prestrašeni, zlomljeni mladi ljudje, ki so na antidepresivih, pomirjevalih in so jih starši že od otroštva naprej dušili, zatirali, nenehno kritizirali, uničevali osebnost, jim uničili življenja in jih obsodili na »life long suffer«, “celoživljenjsko” trpljenje z nevrotičnimi simptomi, so resnični (še vedno prikrit)družbeni problem. Razvajen otrok ali mladostnik ne trpi, trpijo le odrasli okoli njega, zato je razumljivo zakaj odrasle razvajen otrok tako zelo moti. Ni tako veliko odraslih, ki bi imeli empatijo za trpljenje otroka, ki ga otroku povzročajo egocentrični pomembni odrasli. Medtem pa ima nevrotik polomljena krila, da bi sploh lahko poletel iz gnezda svojih staršev v širše socialne odnose izven družine. Škodljivi starši, ki so lastnega otroka uničili in razvili nevrotika, ga imajo pogosto na koncu doma na grbi, nesposobnega, da bi se osamosvojil. To jim ne ustreza le na zavestnem nivoju, nezavedno pa ob sebi potrebujejo nekoga, ki ga lahko vsakodnevno kritizirajo, ponižujejo, sramotijo, itd. Škodljivi starši namreč brez nemočne žrtve, ki jo lahko nenehno napadajo, boleče začutijo praznino in bolečino lastnega življenja.
Tudi razvajeni otroci se razvijejo ob odraslih, ki imajo sami moten občutek zase in za postavljanje lastnih osebnih meja, vendar je v tem primeru, v odnosu, tehtnica zadovoljitve potreb in želja močno nagnjena na stran otroka, na škodo staršev (v tem primeru so starši poraženci). Razvajen otrok dobi in doseže vse kar si zaželi, naredi vse kar si zaželi, vse mu je izpolnjeno, vse mu je ponujeno na krožniku, za nič se mu ni treba potruditi, vse dobi brezpogojno brez truda, v konfliktih vedno zmaga, itd.
Mnogi odrasli se kar naježijo ob značilnostih razvajenih otrok, vendar se zdi, da taka vsedopuščujoča vzgoja najbolj ogroža odrasle z visoko stopnjo narcizma, tiste, ki postavljajo svoje potrebe in želje pred otrokove, ki mislijo, da jim je že zaradi tega, ker so odrasli in starši, vedno dovoljeno uporabljati svojo moč nad otrokom in biti vedno v vlogi zmagovalca (in hočejo videti otroka v vlogi poraženca). Psihološko dejstvo je, da je najhujše kar se lahko otroku zgodi, to, da ima starša narcisa. Taki starši se zanimajo le zase in svoje potrebe in niso sposobni razumeti in priznati, legitimnih potreb drugih oseb v odnosu, kar še posebej velja za njihove otroke, ki so po naravi stvari, razvojno na stopnji primarnega narcizma in naravnanosti nase in svoje potrebe. Roditelj, narcis, ki je nesposoben ljubezni in dajanja, se mora tako vsakodnevno soočati z naravno upornostjo in egocentričnostjo svojih otrok, z njihovo potrebo »biti v središču«, »biti center dogajanja«, kar pri njem nujno sproža neprijetne občutke ljubosumja, tekmovalnosti, zavisti in besa. Edini način, ki ga roditelj narcis zmore v odnosu do svojega otroka je, da uniči njegov primarni narcizem, da uniči njegovo naravno potrebo po »postavljanju«, »biti center«. Tak roditelj, nesposoben ljubezni in dajanja, pahne otroka na pot v nevrozo, že zelo zgodaj, ko je njegov naravni primarni narcizem še močno izražen (že v prvih mesecih in letih življenja) tako, da ignorira njegove naravne potrebe po odvisnosti in hkrati zatira njegove naravne težnje po avtonomiji. Bistvo dileme »ali nevrotik ali razvajenec«, je torej v tem kam je v odnosu nagnjena tehtnica moči in s tem zadovoljevanja potreb in želja, ali na stran staršev ali na stran otroka. Nevrotični, psihopatični, mazohistični ali narcistični starši bodo vedno imeli problem ravnovesja moči in s tem pravičnosti, pri zadovoljevanju potreb v odnosu z otrokom. Eni bodo hoteli biti prepogosto zmagovalci, imeti moč v svojih rokah, na račun otrokove moči in zadovoljenih potreb, drugi pa se bodo obratno postavljali v vlogo poražencev, ki vedno popustijo otroku, in s tem zatajijo lastno moč in lastne potrebe.
Kakorkoli je razvajen otrok lahko zoprn (kar tudi je), se moramo le zavedati, da pretirano svobodni, »razpuščeni« otroci ne bodo, ko bodo postali odrasli, imeli potrebe po antidepresivih, ne bodo obiskovali psihoterapije, to bodo počeli tisti mladi, ki so bili vzgajani prestrogo in brez take ali drugačne možnosti svobodnega izražanja. Nevrotiki se ne naredijo v preveč svobodnih (»razpuščenih«) družinah, temveč v družinah z nič ali premalo svobode, kjer so člani preveč navezani, prepleteni med sabo, kjer so meje med člani zabrisane, kjer je nujno doma, ne vedno vidno, zlorabljanje najranljivejših. O nevrotičnih mladih ljudeh, kot množičnem, patološkem družbenem pojavu, ki so rezultat slabega ravnanja škodljivih staršev, je v našem prostoru veliko pisal že znani psiholog Marjan Košiček, pa ni bilo prav nobenih javnih odzivov na njegove ugotovitve. Košiček je bil edini v našem prostoru, ki je brez dlake na jeziku omenjal pojem »škodljivi starši«. Omenjal je čustveno motene starše, ki uporabljajo vse vrste poniževanj in razdiralnih kritik v odnos do svojih otrok, tudi takrat ko so ti v stiski, in bi potrebovali starševsko podporo. Od rojstva naprej vsakodnevno doživljajo duševno (in telesno) trpinčenje in sistematično uničevanje njihove osebnosti in samopodobe. Nedvomno vsakodnevno poslušajo klasične parole črne pedagogike: »razvajen si, len si, da kar smrdi od tebe!«, »tako, kot si boš postlal, tako boš ležal«, »brez muje se še čevelj ne obuje«, in podobno. Vedeti je treba, da je beseda »razvajenost« najbolj priljubljena ravno pri škodljivih oz. strupenih starših (kot jih je imenovala Susan Forward v knjigi Strupeni starši), ki hkrati nerealno zahtevajo od svojih otrok popolnost. Razvijanje nekakšne paranoje pred razvajenostjo in »mita o razvajenosti«, hkrati pa poskusi zanikanja duševnega trpljenja otrok in mladih ljudi v družinskih okoljih, najbolj jasno kaže na dejstvo, da je družba danes še vedno, bolj na strani odraslih in ne na strani otrok (kot je to revolucionarno pronicljivo ugotavljala Alice Miller). Nihče ne zagovarja razvajenosti, vendar je res, da je razvajen otrok nevaren tekmec, grožnja nevrotičnemu odraslemu, ki se boji, da bo s tem izgubil svoj privilegij moči, ki ga ima v odnosu do otroka.
Strokovna mnenja in empatija
Znani slovenski psihiater in sodni izvedenec, dr. Gorazd Mrevlje, je v pogovorni oddaji na RTVSLO 1 povedal za ta trenutek že kar bogokletno misel, da je »današnji mladini težko pri odraščanju in vključevanju v družbo«. Ta javno izrečena misel je v popolnem nasprotju s tistim, kar je trenuten trend, ki se kaže v močni nestrpnosti do t.i. razvajenosti in s tem do otrok in mladih ljudi nasploh. Dr. Mrevlje spada med tiste žlahtne ljudi in strokovnjake, ki sta jih predstavljala že psihiater dr. Jože Lokar in dr. Slavko Ziherl. Ti strokovnjaki niso podlegli splošnemu mitu o razvajenosti, temveč so se zavedali, da je svet odraslih tisti, ki je problematičen in ne svet otrok, ki naravno pričakuje pomoč in podporo za lastno samostojno življenje od odraslih.
Po mnenju avtorja besedila je ključna značilnost, ki ločuje te strokovnjake, predvsem EMPATIJA. Po slovensko bi rekli sočutje in občutljivost za človeka, pristna človeška toplina. Pri večini strokovnjakov vidimo tega zelo malo, medtem ko druge ta žlahtna lastnost določa in krasi v njihovi osebnostni celovitosti. V zvezi s tem ne smemo pozabiti primera, kako je dr. Lokar javno pokazal svojo empatijo ob poskusu okupacije JLA na Slovenijo, junija 1991. Njegova ogorčenost, ko smo vsi v medijih lahko gledali predaje mladih vojakov JLA, ki sami po sebi niso bili ničesar krivi, niti niso vedeli, kaj se dogaja in v kakšne namene jih bodo uporabili generali, je bila nepozabna. Takrat je Lokar ogorčeno javno vzkliknil: »Ne mučite mladih ljudi!« Verjamemo, da tisti, ki zelo vztrajajo na domnevnem »zlu«, ki ga imenujejo »razvajenost«, pogosto ne premorejo potrebne empatije za mlade, kot tudi ne za sočloveka nasploh ne. Še več, vsak, ki trpinči ali zlorablja otroke (telesno, duševno, spolno, ekonomsko), bo hkrati prisegal na splošno zlo, ki se imenuje razvajenost. Čeprav ne trdimo, da razvajenost ne obstaja in da ni zoprna, menimo, da ni potrebna nobena paranoja in pretiravanje z nekakšnim »mitom o razvajenosti« in da to ni noben tako zelo hud družbeni problem.
Danes so merila, ki jih postavlja družba še veliko ostrejša, večja je tekmovalnost, pričakovanja in obremenitve, ni služb, ni stanovanj za mlade družine, družbena realnost pa, z vsemi katastrofalnimi zgledi korumpiranih družbenih avtoritet, nič kaj obetavna. Mladi ljudje pa potrebujejo upanje za naprej. In podporo. Če tega družba kot celota in odrasli v njej ne zagotavljajo, potem je to znak, da je z družbo nekaj hudo narobe.
Od rutine k otrokovemu počutju: Sprememba v starševskih pristopih
Ne tako daleč nazaj so strokovnjaki svetovali, da se že pri dojenčkih uvede striktna rutina. Rutina hranjenja dojenčka na 3 ure. Verjeli so, da je toliko časa potrebnega, da dojenček hrano prebavi (tako dolgo se dejansko prebavlja adaptirano mleko). In da nima nobenih drugih potreb. Zagovarjali so svojo resnico, da ni prav nobenega razloga, da bi ga dojili oziroma hranili ali ga imeli v naročju pogosteje kot na tri ure, ker bo sicer razvajen. Na srečo se je ta nehumana praksa čez čas začela spreminjati.
Današnje teorije o starševstvu zagovarjajo pristop, kjer je dojenček središče naše oskrbe. Starši MORAMO izpolniti vse dojenčkove potrebe, kajti dojenčki so popolnoma odvisni od nas. Dojenčki z jokom komunicirajo. Z jokom nam sporočajo svoje potrebe. Kadar jočejo, resnično nekaj potrebujejo. Včasih nam sporočajo, da so lačni, da potrebujejo bližino, dotik, da jih zebe, da jim ni udobno, da so utrujeni, … Drugič jočejo zaradi preproste potrebe dobiti našo pozornost - veliko pozornosti. Jok je njihov način sporočanja, da nekaj potrebujejo. In NE želijo. To je njihova osnovna biološka potreba, ki MORA biti zadovoljena. Zato se na njihov jok enostavno moramo odzvati. In s tem, ko se odzovemo, jih ne razvajamo. Zelo majhni dojenčki potrebujejo zagotovljen aktiven človeški stik, da sploh preživijo, da se jim možgani in živčevje primerno razvijajo, da imajo zagotovljeno rast in da se počutijo varne. Prvo leto življenja je izjemno pomembno. Izkušnje, ki jih v tem času dojenček pridobi, bodo model za nadaljnje življenje. Primarna razvojna potreba dojenčka v njegovem prvem letu je povezovanje s starši in pridobivanje zaupanja, da bodo starši poskrbeli zanj.
Kako dojenčku to zagotavljamo? Ko dojenček raste in se razvija, se bo večkrat za krajši čas sposoben samostojno zaposliti z njemu zanimivo aktivnostjo. Ne bo nenehno iskal pozornosti. Kadar bo potreboval pozornost, njegova potreba po njej ne bo izhajala iz paničnega strahu, da je popolnoma sam. Otroci, ki se že šolajo, so razumna, socialna bitja, ki se učijo, kako živeti v realnem svetu z drugimi ljudmi, s katerimi se morajo naučiti sodelovati na spoštljiv, civiliziran način. V nasprotju pa so dojenčki popolnoma nemočna bitja, katerih preživetje je odvisno od ljubeče skrbi njihovih staršev. Dejstvo je, da bo dojenček, ki uživa ljubečo pozornost svojih staršev, razvil zdravo zaupanje v ljudi, ki ga obkrožajo in bo zmogel prenesti tudi zavrnitve.
Avtizem in razvajenost: Razlikovanje ključnih znakov
Pri avtizmu se neobičajno obnašanje pri otroku pojavi pred 3. letom starosti, čeprav ga je pogosto težko prepoznati. Značilne so posebnosti v odnosih z ljudmi (nezainteresiranost), posebnosti v komunikaciji in stereotipno, ponavljajoče se vedenje. Otroci običajno zaostajajo v govoru, nekateri govora celo nikoli ne razvijejo. Kar okoli 80% jih zaostaja v razvoju. Danes govorimo o spektru avtističnih motenj: obstaja kontinuum različno izraženih simptomov, od očitne prizadetosti, pa vse do blago izraženih posebnosti v vedenju.
Aspergerjeva motnja: Nekateri otroci kažejo primanjkljaje v socialnih spretnostih ter omejeno, ponavljajoče vedenje, razvoj govora pa ni upočasnjen. Intelektualne sposobnosti so normalne, čeprav jih pogosto zaradi posebnosti v vedenju težko izkažejo. Znaki, na katere naj bodo pozorni starši, vzgojitelji in učitelji:
- Pomembna prizadetost nebesednega komuniciranja, s katerim se vzpostavlja kontakt z ljudmi: otrok pri pogovoru ne gleda v oči, se ne zanima za otroke v okolici, ne opazuje ljudi, deluje sam sebi dovolj, ima nenavaden (odsoten) izraz na obrazu.
- Otrok ne razvije odnosov z vrstniki, ki bi bili primerni njegovi starosti.
- Ne zna se na primeren način vključiti v igro vrstnikov oz. ga ta ne zanima (socialna izolacija in egocentričnost).
- Otrok ne deli interesov, zadovoljstev ali dosežkov z drugimi ljudmi.
- Odsotnost socialne in čustvene navezanosti.
- Zapozneli ali nerazvit govor (brez poskusov nadomeščanja z drugimi načini komuniciranja, npr. z mimiko, gestami).
- Pri otrocih z razvitim govorom je izrazito prizadeta sposobnost vzpostavljanja in vzdrževanja dialoga.
- Stereotipna in ponavljajoča uporaba jezika (ponavljanje besed).
- Težave z uporabo zaimka »jaz«.
- Odsotnost simbolične igre ter posnemanja v igri.
- Preokupiranost z enim ali več stereotipnimi interesi, ki je abnormna zaradi intenzitete ali usmerjenosti.
- Določene sposobnosti so lahko nadpovprečno razvite (npr. mehanski spomin, računanje, konstrukcijske sposobnosti).
- Nefleksibilno vztrajanje na specifčnih, nefunkcionalnih rutinah in ritualih.
- Stereotipni in ponavljajoči gibi (npr. zvijanje prstov ali dlani, hoja po prstih, nenavadni načini hoje, tekanje v krogu, kriljenje z rokami).
- Trajna preokupiranost z deli predmetov.
- Jezavost pri poskusu preusmeritve pozornosti na aktivnost, ki si je otrok ni sam izbral.
- Kratkotrajna pozornost.
- Slabo zavedanje pravil vedenja.
- Prekomerna ali premajhna občutljivost na dražljaje (npr. preobčutljivost na zvoke, vonje, neobčutljivost na bolečino ipd.).
- Nerazumljivi strahovi pred običajnimi stvarmi, odsotnost strahu pred nevarnostmi.
- Neodzivnost na dogajanje v okolju (deluje, kot bi bil gluh).
- Ne razume humorja.
- Lahko je gibalno nespreten.
Kako lahko otroku pomagajo starši? Avtizem je ena od motenj, ki jo je težko opaziti, zlasti takrat, kadar je otrok govorno in intelektualno normalno razvit. Pri težje prizadetih otrocih, ki zaostajajo tudi v duševnem razvoju, so simptomi opazni takoj po rojstvu in jih je lažje prepoznati. Sistematski pregledi pri pediatru, logopedu ali psihologu (3 leta) v primeru manj izraženih simptomov pogosto niso dovolj občutljivi in ne odkrijejo teh otrok oz. ugotovijo zaostanek v razvoju, ne pa tudi vzroka. Kadar Vas skrbi, da se otrok ne razvija po pričakovanjih ali ima neobičajne značilnosti vedenja, se pogovorite z otrokovo vzgojiteljico ali učiteljico, ki otroka opazuje v vsakodnevnih stikih z vrstniki. V sodelovanju s psihologom bo morda izpolnila lestvico Socialno vedenje otrok, s pomočjo katere se ocenjuje otrokova socialna spretnost in zrelost. Obiščite otrokovega pediatra, ki bo opravil osnovne preiskave. Kadar obstaja sum na pervazivno razvojno motnjo, otroka pregleda in opazuje več strokovnjakov, kot so: (razvojni) pediater, nevrolog, klinični psiholog, logoped, specialni pedagog, otroški psihiater. Idealno je, če se ti pregledi opravijo med 2. in 3. letom otrokove starosti. Na osnovi diagnoze je otrok vključen v intenzivni terapevtski program, ki je tem bolj učinkovit, če je začet dovolj zgodaj, vsekakor v predšolskem obdobju.
Nekateri razvajenost pripisujejo joku, ki se kljub hranjenju in previtju ne neha. To, da otrok potrebuje le hrano in toploto, ne drži. Prav tako kot mi, odrasli, tudi dojenček potrebuje nežnost, crkljanje in človeški stik. Potreba po povezanosti je pri njem enako močna kot potreba po hrani. Razvajen je otrok, ki pričakuje, da mu bo okolica takoj ustregla, da mu bodo drugi izpolnili vse želje in da je njegova želja ukaz staršem. Mali človeček še tega ne zmore in prav gotovo še ne more biti razvajen, pač pa vas potrebuje in vam z jokom to sporoča. Dojenčki zahtevajo takojšnjo in popolno izpolnitev svojih želja. Kadar so lačni, želijo piti tisti hip in jih je treba ne glede na čas prejšnjega hranjenja nahraniti. Kadar so mokri in pokakani, jokajo, da opozorijo na to. Kadar jim je dolgčas, cmevkajo in s tem prisilijo odrasle, da jih vzamejo v naročje. Kako se to razlikuje od razvajenosti? V tem, da je tako ravnanje dojenčkov način preživetja in da noben dojenček s svojimi odzivi ne manipulira. Ko zajoka dojenček, ste lahko gotovi, da mu nekaj ne ustreza. In vaša naloga je ugotoviti, kaj je to. Tu grešijo tisti starši, ki otroku takoj potlačijo dojko ali stekleničko v usta, češ morda je pa lačen. Dobro je predvidevati, kaj mu ta hip manjka.
Izkušnje in nasveti staršev v forumih
Na forumih pogosto zasledimo vprašanja, ki odražajo skrbi staršev glede "razvajenosti" njihovih dojenčkov. Ena izmed mamic, Jana, deli svojo izkušnjo: "Imam 4-mesečno hčerko, ki čez dan zaspi nekajkrat po pol ure ali največkrat do ene ure. V času budnosti pa hoče biti samo v naročju, kjer je najbolj zadovoljna. Če jo odložim v voziček, ležalnik ali stolček, ji dam kakšno igračko, je tam mogoče tiho 10 minut, potem že začenja nergati in nazadnje jokati, dokler je ne vzamem k sebi. Pustila sem jo že nekajkrat, da se joka dalj časa, toda na koncu popustim jaz. Glede na to, da imam še eno hči staro 4 leta, ki me tudi potrebuje in še nekaj gospodinjskih opravil, ki smo jih skrčili na minimum, je to zelo naporno. Mislite, da je razvajena? Je imel morda kdo podobno situacijo, da se vsaj malo potolažim in lahko upam, da bo kdaj tudi bolje."
Odgovori na njeno vprašanje so polni razumevanja in praktičnih nasvetov: "Ni razvajena, ker dojenčka ne moreš razvaditi, ampak potrebuje tvojo družbo oz. nekoga, ki jo bo zamotil. Če jo daš na stolček in tam pustiš, ji je seveda dolgčas, meni bi tudi bilo. Malo se igraj z njo, kupi ji npr. baby gym ali kako se že imenuje tisto, ko leži na tleh, nad sabo pa ima “most” s katerega bingljajo razne živobarvne stvari. Ali pa ji vsake nekaj minut, takrat ko vidiš, da izgublja zanimanje za določeno stvar, drugo stvar v roke. Moja ima zelo rada razne šumeče stvari, npr. vrečko od sadja (pri kateri obvezno zraven sedim), ali plišasto živalco, v kateri je nekaj šumečega. Moja ima živorumeno račko. Lahko pa tudi zaposliš svojo 4 letnico, da jo zabava. Saj je že dovolj velika, da ji razložiš kaj hočeš. Po moje je to kar normalno, tudi naš dojenček ni bil ravno najbolj miren in zadovoljen, ampak jaz sem vedno poskušala najti zlato sredino. Kar naprej tudi ne moreš biti na razpolago in nekatere stvari je pač treba narediti (recimo skuhati kosilo). Gre pa res veliko živcev, ko kar ne veš, kaj je bolj nujno, in imaš stalno občutek, da te nekdo preganja. Sčasoma bo bolje. Ni razvajena, potrebuje te."
Druga uporabnica dodaja: "Med štiriletnico in štirimesečnico je že taka razlika, da lahko zadovoljiš potrebe obeh hkrati - malo imaš v naročju (uporabi štorkljo, trak ali kengurujčka), s starejšo pa počneš, kar si pač želi - ji bereš, se z njo pogovarjaš,… Verjemi, da gre, ker je pri nas zelo podobna situacija. Pri štirih mesecih je bil sinko veliko v štorklji (in zato zadovoljen), s starejšo pa sem se lahko ukvarjala. In sedaj, ko ima deset mesecev, je stalno sestrici za petami, jaz pa imam mir (kolikor toliko, seveda). Torej, malo v naročje in dela opravljaj z njo. Pustiti otroka jokati pa se meni ne zdi primerno (vsaj ne zelo dolgo). Razlogov je polno, meni je naprimer hudo, da se otrok tako nauči, da na mamo ne more vedno računati."
Uporabnica I.G. pa zaključi s povzetkom: "- dojenčki niso in ne morejo biti “razvajeni”, ker ne premorejo logičnega aparata, ki bi jim omogočal za to potrebne miselne operacije!!! - dojenčki imajo različne potrebe in se rodijo z različnimi temperamenti (npr. so različni glede vztrajnosti, s katero izražajo svoje potrebe in terjajo, da jih starši zadovoljijo) - niste edini, ki imate otroka, ki bi bil rad ves čas v naročju (naša je bila še bolj zahtevna - res!) - če ji boš ugodila in jo boš ves čas imela v naročju ali štorklji, ji boš s tem samo koristila, nikakor razvajala ali škodila!!! - s časom bo njena potreba po tesnem telesnem stiku s tabo vedno manjša - verjemi! - ko imaš nujno delo, vključi starejšo hčerko - naj se počuti pomembna! - kupi si štorkljo, da boš lahko v njej nosila mlajšo, medtem ko se boš posvečala starejši (ji brala, se igrala itd…) - ne puščaj je jokati, s tem je ne boš naučila “samostojnosti”, ampak samo to, da njene potrebe niso pomembne in da ona ni vredna, da bi se ji prisluhnilo!!! Plavaj s tokom - ne proti njemu! 😉"
Kje potegniti črto med skrbjo in razvajanjem?
Vsi želimo svojim otrokom podariti prav vse, da bodo v življenju lahko uspeli, vendar kje zarišemo črto med tem in čistim razvajanjem? Če opaziš, da se je tvoj otrok začel vesti razvajeno, se moraš najprej vprašati o svojem vedenju. Otroci se ponavadi začnejo tako obnašati takrat, ko od staršev dobijo preveč in ko starši preveč stvari naredijo namesto otrok. Ok, to definicijo razvajenosti poznamo vsi, ampak v resnici je precej težko prekiniti to navado, saj je skrb za svoje otroke staršem zmeraj na prvem mestu. Vseeno pa lahko prevelika skrb vodi do težav; če starše preveč skrbi, da bo njihov otrok žalosten ali naredil napako, raje vse naredijo namesto njega, namesto da bi mu pomagali. In ravno to je največja zmota staršev, ki verjamejo, da s tem v resnici otroka osrečujejo in delajo prav. Vzgajanje razvajenega otroka je težko za starše, hkrati pa bo tako vedenje slabo vplivalo tudi na ostala razmerja v otrokovem življenju. Ravno ta misel lahko staršem služi kot glavna motivacija pri prekinitvi slabih vzorcev pri vzgoji.
Naučite ga odgovornosti!
Otroka morajo starši sprejeti, takšnega kot je. Prepoznati njegove dobre in slabe strani, mu prisluhniti in ga spoštovati. Skušajo naj mu postopno in odločno postaviti osnovne meje, ki jih do sedaj ni bilo. Predstavijo naj mu pravila, brez katerih v skupnosti ne gre. Starši morajo otroku pokazati lastno pot, ga naučiti sposobnosti odločanja oziroma izbire v danih situacijah in prevzemanja odgovornosti za izbrano. Otrok se mora naučiti poslušati druge (do sedaj je bil navajen ukazovati oziroma komunicirati z jokom, cepetanjem…) in tudi spoznati, da ni on gibalo vsega. Prepoznati mora svoja čustva in čustva drugih ter o njih spregovoriti (povedati, da je jezen in da zato kriči, pa tudi, kako lahko to razreši; ali ugotoviti, zakaj je bil vrstnik med igro žalosten, ko mu je vzel igračo in kako bi se on počutil v takem položaju). Spoznati mora svoje želje in ugotoviti, kako jih uresniči brez pomoči staršev. Pri takem načinu življenja bo otrok krepil svojo samozavest, zmožnost odločanja in trdnost v odnosih do vrstnikov. Ob doživljanju dobrih ali slabih izkušenj bo iskal svoje poti, z lastnimi odločitvami pa bo prevzemal tudi odgovornost za svoja dejanja.
V sodelovanju z otroki, strokovnim kadrom ter včasih še z zunanjimi strokovnjaki starši med seboj izmenjujejo informacije, se naučijo prepoznavati lastne motive za razvajanje svojega otroka, ozaveščajo svoje ravnanje in svoje vzgojne vzorce tudi spremenijo, če ugotovijo, da ne ustrezajo. Vsako popuščanje otroku, upoštevanje njegovih želja in hotenj še ne pomeni razvajanja. Nasprotno - otrok ima pravico do malih razvajanj, vendar do prave mere! Enako pravico pa imajo tudi starši - saj prijetno dene, če svojega otroka z nečim razveselimo in ga pocrkljamo!