Nekega zimskega dne na začetku 20. stoletja se v majhni ribiški vasici na severovzhodu Italije zgodi neizrekljiva tragedija. Mlada Agata rodi mrtvo hčerko. Po strogem katoliškem izročilu je duša mrtvorojenca obsojena na večno tavanje v predpeklu, brez možnosti odrešitve. A med ljudmi kroži tudi šepet o čudežnem svetišču nekje na severu, kjer naj bi obstajala priložnost, da se otroka oživi, a le za en sam dih - dovolj, da ga krstijo in tako rešijo njegovo večno dušo. Neomajna v svoji materinski ljubezni, si Agata na hrbet priveže zaboj s hčerkinim drobnim telescem in se poda na dolgo, na videz neizvedljivo pot proti temu oddaljenemu, upanja polnemu kraju.
Agata: Junakinja nenapisanega zakona ljubezni
Režiserka Laura Samani, ki je film "Telesce" postavila v svoje rodno okolje Furlanije, poudarja, da so zgodbe o ljubezni, izgubi in iskanju univerzalne. S tem filmom se potopi v srž človeškega obstoja, kjer se ustaljeni družbeni red sooči z močjo brezpogojne materinske ljubezni. Agata ni le mati, temveč junakinja, ki se zoperstavi normam svojega časa. Njena dejanja niso vodena zgolj s prepričanji, temveč z globljim, skorajda božanskim zakonom: absolutno ljubeznijo. Njeno neizmerno hrepenenje ni le po oživitvi hčerke, temveč po tem, da bi ji dala ime, da bi jo kot samostojno bitje dokončno spustila od sebe. To potovanje v svetišče postane metaforično spuščanje v podzemlje, potovanje, ki postopoma razkriva tanko mejo med življenjem in smrtjo, med resničnostjo in magijo.
Samani je film snemala kronološko, s čimer je doživela Agatino pot od morskih lagun Caorleja in Bibioneja vse do zasneženih karnijskih in trbiških gora. Ta metoda je omogočila, da je film rasel skupaj z ekipo, da so se ustvarjalci poglobili v pokrajino in njene prebivalce. Med iskanjem snemalnih lokacij je režiserka srečala ljudi, ki so postali navdih za like, ali pa so sami liki v filmu, tako tesno se je prepletla resničnost in fikcija.
Jezik in kultura: Oživitev narečij kot izraz identitete
Zavedajoč se pomena jezika kot nosilca identitete in kulturne dediščine, se je Samani odločila za snemanje v beneškem in furlanskem narečju. Ta izbira ni bila zgolj umetniška, temveč tudi politična. Proces vsiljevanja standardizirane italijanščine, ki se je začel v drugi polovici 19. stoletja in se okrepil v času fašizma, je bil namenjen vzpostavitvi nadzora nad ozemljem in je povzročil veliko kulturno osiromašenje. Kljub temu pa ta homogenizacijska politika ni uspela povsem uničiti bogate raznolikosti narečij.
Laura Samani poudarja, da je narečje dragocena in pogosto ganljiva obogatitev. V furlanščini na primer otroku rečejo ‘frut’, kar pomeni ‘sad’ ali ‘plod’, s tem pa se poudari njegova povezanost s starši. Ta jezikovna odločitev omogoča igralcem, od katerih mnogi niso profesionalni igralci, temveč ljudje iz lokalnih skupnosti, včasih kar cele družine, da se izrazijo na najbolj naraven in avtentičen način.
Bog v svetu brez čudežev: Ljubezen kot edina resničnost
V filmu "Telesce" ne bomo iskali Boga v tradicionalnih čudežih ali molitvah, niti v dogmah, ki posmrtno življenje delijo na raj, pekel in predpekel. Bog je po mnenju režiserke nekje drugje. Je v Linceju, ki s svojim pragmatičnim neverjem ostaja nedotaknjen s prvotno idejo o čudežu. Je v Agati, ki svojo jezo in odločnost uporabi, da bi premaknila meje mogočega. In nenazadnje, Bog je v odnosu med tema dvema osamljenima življenjema, ki se za trenutek, zahvaljujoč tej neobičajni povezavi, zdita manj boleči. Film ponuja prostor za dialog, brez iluzij o iskanju absolutnih odgovorov, ter spodbuja k skupnemu življenju v dvomu in iskanju pomena.
Kritiški odzivi: Zrelost, moč in magični realizem
Kritiki so film "Telesce" sprejeli z velikim navdušenjem, izpostavljajoč njegovo zrelost, moč in edinstveno estetiko. John Bleasdale iz CineVue je film primerjal s čarobnostjo kratke zgodbe Itala Calvina, ki združuje elemente ljudske pripovedi z značajem vesterna, ko Agata z malim zabojem na hrbtu krene na epsko potovanje. Pohvalil je tudi "veliko zrelost in moč" dela, ki se pogumno sooča z osebno žalostjo in ji daje "mitsko razsežnost".
Diana Sanchez s filmskega festivala v Torontu je poudarila močna in prepričljiva igralska nastopa ter grobo lepoto in neposrednost posnetkov iz roke, ki odražajo pokrajino in odsotnost sodobnih pritiklin. Označila ga je za "neodvisno filmsko ustvarjanje v svoji najbolj drzni, domiselni in filozofsko ambiciozni obliki", ki premošča prepad med materialnim in duhovnim.
Raffaele Meale iz Quinlana je v svetu "sterilne" italijanske kinematografije izpostavil drznost Laure Samani, da razmišlja o telesu, tako živem kot mrtvem. Film "Telesce" se ne ustraši temnih plati življenja, temveč pogumno kljubuje naturalizmu in postavlja pod vprašaj objektivnost resničnosti, pri čemer v vodnih globinah najde toplino človeka, ki je svoje žalovanje preživel v sanjah.
Simon Popek v Dnevniku izpostavlja, da je film "prepojen z rustikalno liriko" in občasno prevzame "magičnorealistične konture", pri čemer je močno podrejen pristnemu okolju Furlanije in njegovemu narečju. Adrian Wootton z Londonskega filmskega festivala ga je označil za "gotsko pravljico", ki odlično izkorišča pokrajino Furlanije-Julijske krajine in je na trenutke "osupljivo lepa", ter kot "izjemno suveren prvenec".
Marcel Štefančič, ml. v Mladini, je film opisal kot zgodbo o opolnomočenju ženske, kjer narava stopi na njeno stran, patriarhalne vrednote pa delujejo protinaravno. Poudarja, da se film ne boji soočiti s tabuiziranimi temami in da lahko vraže, miti in folklora dobijo "revolucionarni potencial".
30 fascinujících faktů o filmu Samotáři
Zanimivosti: Prepletanje krščanskih in predkrščanskih verovanj
Temeljna nit zgodbe "Telesca" - materin boj za odrešitev hčerkine duše - nedvomno izhaja iz krščanske predstave o nekrščenih otrocih, obsojenih na večno bivanje v predpeklu. Vendar pa film presega zgolj katoliško doktrino in se poglobi v mnoga nekrščanska, predvsem pa stara indoevropska verovanja, ki so zaznamovala življenja ljudi v Furlaniji na začetku 20. stoletja in ponekod še danes ostajajo del njihove identitete.
Od razsvetljenstva dalje so se ta tradicionalna verovanja v Evropi postopoma umikala, a na ruralnih območjih so se ohranila. Film subtilno prepleta krščansko teologijo z starodavnimi predstavami o smrti, ki se deli na "dobro" in "slabo". Ideja o "dobri" smrti, ki naj bi bila naravna, domača in obkrožena z bližnjimi, je implicitna že v sami besedi "smrt" v slovanskih jezikih. Na drugi strani pa so "slabo" ali "ne-svojo" smrt doživeli tisti, ki so umrli nasilno, prezgodaj, ali pa niso bili deležni pravilnih obsmrtnih obredov. Ti posamezniki so postali "nečisti umrli", katerih duše so obsojene na večno bivanje v vmesnem prostoru med svetovoma živih in mrtvih, strašljivi navzoči, ki lahko povzročajo nesrečo.
Pod vplivom krščanstva se je v slovenski folklori uveljavil izraz "vicane duše" za te nečiste umrle. V to kategorijo sodijo tudi otroci, ki so umrli brez krsta ali simbolne sprejetosti v skupnost, podobno kot Agatina hčerka, ki je bila pokopana pod ogrado, daleč od posvečene zemlje.
Film spretno uporablja tudi druge tradicionalne simbole. Rudnik, jama ali votlina v gori, skozi katero mora Agata, ima v mnogih kulturah konotacijo onstranstva, prostora, kamor gredo duše po smrti. Vstop v gorsko votlino je lahko metafora za smrt. Pepel, s katerim si Agata in njen spremljevalec natreta obraz pred vstopom v goro, je simbol zakrivanja pred mrtvimi, da jih ne prepoznajo kot tujce iz sveta živih.
Poleg gorskih votlin, ki so pogosto razumljene kot maternice, iz katerih se utelešajo nove duše, ima v tradicijskih verovanjih še večjo konotacijo onstranstva vodna površina. Morje, reka ali jezero simbolizirajo mejo med svetovoma živih in mrtvih, rekojo Styx iz grške mitologije vredno. Agatino potovanje v čolnu po jezeru in njena potopitev vanj lahko simbolizirata njen dokončni vstop v onstranstvo. Voda je tudi simbol materničnih vod, iz katerih se rojevajo otroci in iz katerih prihajajo nove duše. Ta predstava o cikličnem prehajanju duš vzpostavi narativni krog filma: od obrednega vstopa v morje ob rojstvu otroka do ponovne združitve z mrtvo hčerko v morju ob Agatini smrti.
Dokumentarec "V Maternici" (In Utero) in slovenski film
Poleg "Telesca" je v kontekstu teme maternice in njenega vpliva pomemben tudi dokumentarec "V Maternici" (In Utero), ki raziskuje, kako obdobje v maternici vpliva na celotno življenje posameznika. Film se opira na najnovejša odkritja epigenetike, nevroznanosti in psihologije, da bi pokazal, kako močno nas zaznamujejo nosečnost, rojstvo in zgodnje otroštvo, pa tudi prenašanje bremen prednikov na naslednje generacije.
V Sloveniji je filmska produkcija v zadnjih letih doživela pomemben razcvet, zlasti pod vodstvom Nataše Bučar na Slovenskem filmskem centru (SFC). Povišana sredstva ministrstva za kulturo so omogočila razpis evropsko primerljivih sredstev za posamezne filme, vključno s podporo igranim serijam, razvoju scenarijev, žanrskim filmom in celo mikroproračunskim projektom. Slovenski film je postal prepoznaven del evropske kinematografije, z uspehi na mednarodnih festivalih in v distribuciji. Zanimivo je, da so najuspešnejši filmi pogosto delo avtoric, kar odraža strateški cilj SFC, da se uravnoteži ustvarjalnost med spoloma.
Vendar pa delež gledalcev domačega filma v slovenskih kinematografih ostaja med pet in deset odstotkov, kar kaže na potrebo po nadaljnjem delu pri približevanju filmov domačemu občinstvu. Prihodnost slovenskega filma je obetavna, z željo po ohranjanju kontinuitete v kakovosti in obsegu, ter z ambicijo po novih nominacijah in nagradah na evropski ravni.