Gibalni razvoj dojenčka je čudovit in kompleksen proces, ki se od posameznika do posameznika razlikuje. Čeprav obstajajo splošna razvojna obdobja, je ključnega pomena zavedanje, da se gibalni razvoj dojenčka razlikuje od dojenčka do dojenčka. Do približno tretjega meseca starosti naj bi normalni razvoj potekal enotno in približno enako za vsakega dojenčka. Pozneje pa se v razvoju dojenčkov pokaže raznolikost in še vedno popolnoma zdrava odstopanja od normalnega. Starši naj otrok ne primerjajo med seboj, saj je vsak otrok drugačen. Popolnoma zdravo in normalno je v otrokovem razvoju naleteti na odstopanja oziroma razlike. Zato je opis razvoja dojenčka le okviren, in ne točno določen ter za vse enak. Ena izmed prvih in najpomembnejših nalog v gibalnem razvoju dojenčka je samostojno obvladovanje glave. Ta sposobnost predstavlja temelj za nadaljnje motorične dosežke in omogoča otroku, da začne aktivno raziskovati svoje okolje.
Prvi mesec: Začetki gibanja in refleksni odzivi
V prvem mesecu bi gibanje novorojenčka lahko poimenovali z »vse ali nič«, saj za novorojenčka še niso značilni selektivni gibi in niti nadzorovano gibanje. Zaradi normalno zvišanega tonusa novorojenčkov pride pri gibanju do verižne reakcije in lahko opazimo, da v gibanju sodeluje celo telo, nepovezano z velikimi gibi in nekoordinirano. Ko novorojenček iztegne nogico, se ta takoj pokrči nazaj v prvotni položaj, kar imenujemo refleks na nateg, sledijo ji druga nogica, rokici in celo telo. Ko se novorojenček giba, to počne s celim telesom, miruje le v spanju, zato izraz vse ali nič. V hrbtnem položaju poskuša glavico prinesti proti sredini, vendar mu ta takoj pade nazaj na eno ali drugo stran. V trebušnem položaju so rokice in nogice pokrčene k telesu, težišče telesa pa je na glavi in vratu; otrok poskuša dvigniti glavo od podlage, vendar mu to še ne uspeva najbolje. V tem obdobju je zelo pomembno, kako rokujete z njim. Izogibajte se dvigovanju iz hrbta in odlaganju na hrbet. Njegova glava je težka, zato mu jo je potrebno v zgodnjem obdobju ustrezno podpreti. Pa vendar to ne pomeni, da dojenčku glavo fiksirate z držanjem za glavo. S fiksiranjem glave in omejevanjem »samostojne borbe proti gravitaciji« lahko dojenčku nehote škodite in onemogočate naraven razvoj kontrole glave v vse smeri.
Drugi mesec: Usmerjanje k sredini in asimetrični tonični vratni refleks
V drugem mesecu se že postopoma začne usmerjati proti sredini, gibanja »vse ali nič« ni več, tudi obseg gibov je manjši; pri gibanju se nogice in rokice ne vrnejo več v isti položaj. Glavo že prinese na sredino in jo za kratek čas tudi zadrži, za kratek čas celo fiksira pogled. Kadar ima glavo obrnjeno na stran, je obrazna stran telesa bolj iztegnjena (roka, noga), zatilna stran telesa pa bolj pokrčena, kar imenujemo asimetrični tonični vratni refleks. Ta refleks je najbolj izrazit od drugega tedna do drugega meseca ter okrog 2. meseca starosti izveni. Ta refleks gradi občutek sredine in prispeva k graditvi občutka leve in desne strani telesa. Na trebuhu so roke pokrčene ob telesu in na sredini lahko glavico dvigne že toliko, da nos dvigne od podlage. Obseg gibov je manjši, pri gibanju se nogice in rokice ne vrnejo več v isti položaj. Zadrževanje glave v sredini se dobro razvija simetrija telesa. Roki ima ob tem v enakem položaju na obeh straneh telesa, vrat je dolg in brada usmerjena proti prsnici. Zakrčenost telesa je odvisna od položaja glave. Če gleda dojenček v desno, sta desna roka in noga iztegnjeni, prav tako telo. Zato je pomembno, da dojenček obrača glavo v obe smeri, ob tem se mu spreminja položaj telesa in na tak način pridobiva na občutku leve in desne strani telesa, kar pa dobro vpliva na občutek sredine telesa.
Tretji mesec: Stabilnost, simetrija in začetki koordinacije
Glavo že zadrži v srednjem položaju ter pogleda levo in desno. Noge že postavi v položaj, kjer so kolena pravokotno dvignjena nad kolki; v tem položaju so noge aktivne, stopala pa se dotikajo in gibajo. Noge tudi spusti na podlago, na zunanji rob stopal. Roke pripelje na sredino, vendar na telesu, saj ne posežejo še v prostor. Prisotno je nenehno drobno gibanje celega telesa, imenovano drencanje, ki je pomembno za pridobivanje stabilnosti in občutka sredine. Na trebuhu sta komolca za malenkost postavljena bolj naprej kot ramena, kar dojenčku zagotovi stabilen in funkcionalen položaj, v katerem se lahko dviga in spušča. V tem obdobju se dobro razvija simetrija telesa. Roki ima ob tem v enakem položaju na obeh straneh telesa, vrat je dolg in brada usmerjena proti prsnici. Zelo je pomembno, kako rokujete z njim v tem obdobju. Izogibajte se dvigovanju iz hrbta in odlaganju na hrbet. Njegova glava je težka, zato mu jo je potrebno v zgodnjem obdobju ustrezno podpreti. Pa vendar to ne pomeni, da dojenčku glavo fiksirate z držanjem za glavo. S fiksiranjem glave in omejevanjem »samostojne borbe proti gravitaciji« lahko dojenčku nehote škodite in onemogočate naraven razvoj kontrole glave v vse smeri.
Gibalni razvoj skozi mesece: Od prvih premikov do samostojne hoje
Gibalni razvoj dojenčka je proces, ki se nadaljuje skozi celotno prvo leto življenja in dlje, prinašajoč nove izzive in dosežke. Vsak mesec prinaša napredek na področju kontrole telesa, koordinacije in samostojnosti.
Četrti mesec: Vzravnanost, dvig medenice in prvi poskusi obračanja
Na hrbtu leži vzravnano in vzdržuje sredino. Vzravnan položaj omogoči dvig medenice od podlage in noge prosto postavljene v prostor. Noge so pokrčene v kolenih in kolkih približno 90°. Vid vzpodbudi poseganje z rokami v prostor, ko zagleda svoja kolena, pa se jih poskuša dotakniti. Prekucne se tudi že na bok, kjer glavo za kratek čas lahko dvigne od podlage. Za igro pa se še vedno obrne nazaj na hrbet. Na trebuhu je na komolcih, z glavo lahko giba v vse smeri. Če se istočasno odrine od komolca in kolena na isti strani telesa, se lahko prekucne na hrbet.
Peti mesec: Močnejši dvig medenice, zanimanje za stopala in aktivno obračanje
Dvig medenice v hrbtnem položaju je še močnejši, zanimajo ga njegova stopala in prstki na nogah. Ko se zasuče na trebuh, že med zasukom aktivira dvig glave. V bočnem položaju je stabilnejši in ga zadrži dalj časa, tudi za igro. Na trebuhu je obremenjena noga bolj iztegnjena kot noga, ki je bolj razbremenjena in je v bolj pokrčenem položaju. Pojavi se tudi dejavnost, ki ji rečemo plavanje, med katero so noge popolnoma iztegnjene in roke dvignjene, glava pa gleda v prostor. Na začetku gleda samo naravnost, pozneje pa tudi levo in desno.
Šesti mesec: Pivotiranje, odpiranje dlani in prvi poskusi opore na štirih
Na prehodu iz petega v šesti mesec se na trebuhu začne vrteti v levo ali v desno stran, kar imenujemo pivotiranje. Sposoben je hotenega odpiranja in zapiranja dlani; ko vidi predmet, gre z rokami proti njemu. Na hrbtu se opre z nogami na podlago in dviguje medenico. Na hrbtu pogleda vstran in nazaj za mamo ali igračo ter se tako obrne na trebuh. Ko je na trebuhu oprt na dlani, mu uspe odriniti se nazaj na vse štiri.
Pomagajte dojenčku okrepiti trup za plazenje in sedenje!
Sedmi mesec: Samostojno premikanje po vseh štirih in prvi poskusi samostojnega sedenja
Približno pri tej starosti se začne premikati po vseh štirih. Nekateri dojenčki tega nikoli ne počnejo, vendar pa to še ne pomeni, da je z razvojem kaj narobe. Iz položaja na vseh štirih lahko izteguje eno ali drugo nogo vstran in kmalu ugotovi, kako se lahko samostojno, brez pomoči staršev, usede z zasukom na eno stran. Približno pri tej starosti otrok v gibanju res postane svoboden ter ima vse možnosti za raziskovanje in odkrivanje okolja. Vendar pa ni nujno, da se vse to res zgodi do sedmega meseca. Do vsega opisanega lahko pride tudi precej pozneje, pa je še vedno v mejah normale. Ko je otrok enkrat sposoben, da se po vseh štirih premika po prostoru, je le še vprašanje časa, kdaj se bo začel dvigovati ob opori in se postavljati na noge.
Stoja: Prvi poskusi dvigovanja in pridobivanje ravnotežja
Prvi poizkusi stoje se začnejo, ko se otrok z rokami poskuša povleči gor, da bi se postavil na noge. Ko se nanje postavi, se še ne zna kontrolirano spustiti nazaj na tla, zato se spusti in pade nazaj na zadnjico. S čedalje več ponovitvami se otrok nauči odriva od nog in se ne vleče več gor z rokami; tudi spuščanje nazaj na podlago sčasoma postane postopnejše in bolj načrtovano, zato moramo otroku omogočiti čim več svobodnega gibanja po prostoru in ga ne smemo omejevati. Prva stoja je vedno nekoliko nestabilna in širokobazna. Čim večkrat to ponavlja, tem več stabilnosti in ravnotežja pridobiva. Na začetku se drži z obema rokama, pozneje samo še z eno in na koncu stoji brez držanja z rokami. V rokah lahko drži igračo in se z njo igra (vendar ne med hojo). Če ga kakšna stvar posebej zanima, pa je previsoko, da bi videl, se dvigne tudi na prste, in ko poteši radovednost, se spusti nazaj na cela stopala.
Hoja: Od hoje ob opori do prvih samostojnih korakov
Otrok se najprej nauči hoje vstran, pri čemer si pomaga z oporo rok na različne predmete v okolici, najprej z obema rokama, nato samo z eno. Ko otrok za hojo ne potrebuje več opore rok, kar pomeni, da je pridobil dovolj stabilnosti in ravnotežja ter vso težo prenese na noge, začne hoditi naprej, in ne več vstran. Prva hoja je negotova, širokobazna, s pomanjkanjem stabilnosti in ravnotežja; roke so visoko in komolci rahlo za linijo ramen, tudi medenica še ni čisto poravnana s telesom, vendar je rahlo bolj nazaj. Hoja počasi postaja bolj gotova in stabilna, roke se spustijo, medenica se poravna in tudi ravnotežni odzivi se izboljšajo. Ko bo zmogel, bo s ponavljanjem vzorcev gibanja naredil sam enako. Njegov vid se še razvija, zato se premikajte počasi in ves čas »lovite« njegov očesni stik, da bi mu s pogledom sledil in glavo premikal levo in desno. Od začetka mu bo težko premakniti glavo preko sredine na drugo stran. Okrog drugega meseca mu bo šlo že lažje in jo bo za kratek čas tudi že zadržal v sredini.
Dejavnost za razvoj dojenčka ★ 0–3 mesece ★ Gibi od roke do noge ★ Vaje in dejavnosti za dojenčke 💪❤️
Babyhandling: Ključ do pravilnega rokovanja in spodbujanja gibalnega razvoja
"Babyhandling" oz. rokovanje z dojenčkom predstavlja način, kako naj starši s pravilnimi prijemi in vodenjem spodbujajo dojenčkove naravne fiziološke vzorce drže in gibanja. Danes dajemo temu vse večji poudarek, ker je na tržišču vse več tehničnih pripomočkov, ki naj bi staršem pomagali pri dnevnem preživljanju časa z otrokom. Otrok potrebuje za svoje gibanje ravno površino, ki mu daje varnost, zato so tla najboljša izbira. Uporabi se kakovostna blazina, ki je dovolj velika, ni zdrsljiva in dojenčku nudi varnost pred padci. Otroci danes preživljajo vse preveč časa vpeti v vozičke, hojice, nosi se jih v različnih rutah, kengurujčkih in nahrbtnikih ter sta jim tako vse premalo omogočena igra in gibanje na tleh oz. travi. Otroka se na sprehodih naj ne bi prevažalo, temveč naj bi čim več samostojno hodil takoj, ko osvoji samostojno hojo. Do takrat se ga spodbuja h gibanju na tleh, da se čim več kotali, obrača, dviguje in vstaja po svojih zmožnostih.
Babyhandling oz. rokovanje z dojenčkom je del razvojno-nevrološke obravnave tistih otrok, ki imajo zaostanek ali odklon v razvoju in so vodeni v nevrofizioterapevtskih ambulantah. Pomembno je, da upoštevamo simetrijo leve in desne strani telesa. Vsi starši morajo biti ozaveščeni oz. poučeni o pravilnem rokovanju z dojenčkom, torej o dvigovanju, spuščanju, oblačenju, igranju in vseh ostalih postopkih v vsakodnevnem življenju družine. Starši lahko preprečijo slabe vzorce gibanja, kot so na primer iztezanje navzad v loku, spastičnost, iztezanje glave in trupa, križanje nog, metanje glave nazaj ipd. Ti slabi vzorci gibanja nastanejo zaradi poškodbe možganov in dojenčkove nezmožnosti, da pravilno napravi neke gibe (dvig glave, obrat s hrbta na trebuh in obratno, odriv od podlahti in dlani itd.). Z ustreznimi postopki se dojenčkovim možganom ves čas pošiljajo informacije o pravilnih položajih in kretnjah in tako dojenček nehote vadi ves dan. Pri pravilnem postopanju pazimo, da so dojenčkove roke vedno spredaj, ne smejo zaostati za njegovim hrbtom ali ob straneh, da so komolci pred rameni in da se izvaja rotacija v trupu, kar je še posebej pomembno za sedenje in hojo.
Dokler je dojenček še zelo majhen, naj počiva v rahlo skrčenem položaju, kot zarodek v maternici, ker je to nasproten položaj od iztezanja dojenčka v loku navzad. Ta položaj dobimo tako, da ga leže na boku podpremo s svitkom brisače ali pleničke. Dojenček in svitek imata obliko črke C. Ročice morajo biti pred telesom, prav tako pazimo, da glavica ni potisnjena nazaj. Ta položaj imenujemo gnezdo (angl. nest).
Dojenčka se ne sme dvigovati s podlage kot paket, torej tako, da damo roke pod njegovo glavico in ritko ter ga dvignemo, ali tako, da večjega otroka primemo pod pazduhe in ga kot lutko dvignemo v zrak. Pravilno je, da ga prek svoje roke rotiramo na stran, pri čemer je roka podložena med njegovimi nogami in drži ramo na tisti strani, na katero ga obrnemo. Njegovo zgornjo prosto roko potisnemo prek svoje roke, in če je to potrebno, pridržimo glavico in ga dvignemo. Pri spuščanju sledi obratni vrstni red kot pri dvigovanju. Dojenčka držimo bočno na svoji roki ter ga najprej počasi spuščamo bočno na njegovo ritko in kolk, nato pa ga nežno spustimo na podlago.
Običajno se dojenčka pri menjavanju plenic in negi ritke prime za stopala in dvigne noge v zrak. Dojenčka ne držimo za stopala, temveč svojo roko položimo med njegove noge in držimo njegovo stegno, medtem ko smo drugo nogico naslonili na svojo roko.
Polagajte dojenčka med igro na trebuh, kolikor časa je to mogoče. Morda se bo prvič obrnil, čeprav tega še niste pričakovali. Zmanjšajte uporabo igračk na minimum.
Hranjenje in položaji: Udobje in optimalno hranjenje
Rokovanje (Babyhandling) in položaji dojenčka med dojenjem so medsebojno povezane aktivnosti ob hranjenju in negi dojenčka. Novorojenček še ne zna držati glave, zato je potrebno nekaj pazljivosti. V prvih tednih je važno, da ga nikoli ne dvigujemo, ne da bi mu podprli glavico z rokami. Tudi če ga držite ob sebi z vzravnanim hrbtom, novorojenček vselej potrebuje podporo glavice. Tedenske oznake so le orientacijske, saj se otroci lahko v tem precej razlikujejo.
- Ob rojstvu: Glave ne drži sam; če je ne pridržimo, omahne naprej ali nazaj. Če ga položimo z obrazom na ležišče, zna sam obrniti glavico.
- Pri štirih tednih: Če ga počasi potegnemo in zadržimo v sedečem položaju, lahko za kratek hip zadrži glavo v pokončni legi.
- Pri šestih tednih: Če ga položimo na trebuh, začne dvigovati glavico in trup, zdrži pa približno eno minuto. Če ga položimo na hrbet, obrne glavico levo in desno ter jo skuša dvigniti.
- Pri osmih tednih: V sedečem položaju se glava že dlje časa zadrži v telesni osi, vendar še ni stabilna.
- Pri dvanajstih tednih: Leže na hrbtu drži glavo v srednji črti in jo dvigne. Leže na trebuhu lahko dvigne glavo in jo nekaj časa zadrži pokonci, če se ob tem opira na komolce.
- Pri šestnajstih tednih: Če leži na trebuhu ali na hrbtu, lahko za krajši čas dvigne glavico.
Ko dojenček glavo že dobro obvladuje (običajno med tretjim in četrtim mesecem, nekateri pa še kasneje), ga smemo nositi pokonci. Še vedno pa ga moramo podpirati v trupu. Zato je najbolj enostavno, da ga z eno roko naslonimo nase tako, da lahko gleda okrog sebe, z drugo pa podpremo pod ritko in stegni. Ko sedi v naročju, ga z drugo roko podpremo ob pasu.
Pri hranjenju po žlički je najbolje, da nam sedi v naročju. Spet mu podpremo hrbet in glavo, ki mora biti pokonci. Žličko položimo na spodnjo čeljust in konico jezika ter počakamo, da otrok z ustnicama sam pobere hrano z nje. Če se mu zaleti, pa ga le zasukamo navzdol in po potrebi udarimo z roko po hrbtu. V starosti, ko začnemo dodajati mešano hrano, dojenčki še ne morejo sedeti samostojno. Če otroka hranimo v stolčku ali »lupinici«, kjer je naslonjen nazaj, pa hrana sama steče navzdol in verjetnost, da se mu bo zaletelo, je večja. Dokler je otrok v hrbtu še mehak, ga ne posedamo med blazine. Bolje je, da ga položimo na tla. Tam bo lahko bral in se prevračal po mili volji ter si tako krepil mišice, hrbtenica pa pri tem s težo ne bo obremenjena. Samostojno lahko sedi šele, ko je sposoben sedeti z zravnano hrbtenico.
Ko otrok že obvladuje glavo in trup (večina okrog sedmega meseca), ga lahko nosimo v pokončnem položaju, in sicer tako, da ga z eno roko podpiramo pod stegnom in ritko, z drugo pa pazimo, da ne omahne. Običajno se močno zanima za svet okoli sebe in se v naročju ves čas vrti. Otroku se vedno dobro zdi, ko se z njim igrajo tudi starši. Prve mesece si ga položimo v naročje, kot kaže risba, in se pogovarjajmo z njim. Zazrl se bo v naš obraz, kmalu pa se nam bo tudi nasmehnil in nam začel »odgovarjati«.
Tudi glede hoje velja enako: nič siliti! Učenje hoje ni potrebno. Pustimo otroku, da kobaca po prostoru. Ko bo dovolj močan, bo začel plezati po nas ali se dvigovati ob pohištvu. S prestopanjem ob opori bo pridobil ravnotežje in ko bo dovolj stabilen, bo samostojno zakorakal v svet! Večina otrok shodi med 12. in 18. mesecem starosti.
Zaležana glava: Vzroki, preprečevanje in obravnava
Besedilo je povzeto po gradivu Zavrl N., Rok Simon M. Zaležana glava je pojem, ki označuje asimetrično oblikovano lobanjo pri dojenčkih in majhnih otrocih. Do njega pride zaradi delovanja neke zunanje sile oz. drugega pritiska na lobanjo med razvojem.
Kako pogosta je zaležana glava in kaj jo povzroči?
Pojavi se pri približno 20% dojenčkov, vendar večinoma ne povzroča resnejših zdravstvenih težav.
Do zaležane glave lahko pride:
- Med nosečnostjo: zaradi določenega položaja v maternici ali premalo prostora v maternici.
- Med porodom: Predvsem pri težkem in dolgem porodu ali drugih posebnosti poroda (ozek porodni kanal, drugi pritiski na lobanjo…).
- Po porodu (v prvih tednih): V prvem letu življenja je lobanja dojenčka relativno mehka in hitro raste, takrat doseže kar 85% svoje odrasle velikosti. To naredi glavo dojenčka zelo upogljivo, še posebej v prvih nekaj mesecih življenja. Ravno zaradi tega lahko dolgotrajen pritisk na en del lobanje vodi do sploščenosti. Če vaš dojenček preživi dolga obdobja na hrbtu z glavo v enem položaju, se lahko del njegove glave splošči.
Kako lahko s fizioterapijo pomagamo otroku, ki ima zaležano glavo?
Obisk fizioterapevta je lahko zelo koristen pri obravnavi zaležane glave, saj so fizioterapevti usposobljeni za oceno ter zdravljenje te težave. Zgodnje zdravljenje lahko pomaga preprečiti nadaljnje deformacije glave in zmanjša tveganje za kasnejše razvojne težave. Fizioterapevt bo staršem podal različne nasvete in priporočil vaje, ki lahko pomagajo izboljšati položaj glave in preprečujejo nadaljne zaležanje. Pomembno je, da se starši že od začetka posvetijo tej težavi, saj lahko zaležana glava pri dojenčku vpliva na razvoj in gibanje.
Kako izgleda zaležana glava?
Obstajajo različne vrste zaležane glave, odvisno od tega, kateri del glave je najbolj prizadet/zaležan:
- PLAGIOCEFALIJA: Plagiocefalija opisuje asimetrično sploščenost ene strani glave. To povzroči, da glava izgleda asimetrično; ušesa so lahko neusklajena in glava izgleda kot nekakšen paralelogram, ko jo gledamo od zgoraj. Včasih čelo in obraz na ploski strani malo »izbuljita«. Plagiocefalija je torej diagonalna asimetrija glave. Pogosto je ta splošnenost na eni zadajšnji strani glave in pogosto je asimetričen celoten obraz.
- BRAHIOCEFALIJA: Pri brahiocefaliji je zadnji del glave bolj zaležan/ ploščat, medtem ko je sprednji del glave izbočen. To pomeni, da je lobanja relativno široka in kratka (običajno je širina vsaj 80% dolžine). Pri brahiocefaliji postane zadnji del glave sploščen, kar povzroči, da se glava razširi. Lahko se pojavi tudi rahlo izbočenje čela in na splošno široko čelo.
Kako zaležano glavo sploh odkrijemo ter kako jo lahko odpravimo?
Praviloma so ravno starši tisti, ki prvi opazijo nepravilnosti. Diagnosticiranje zaležane glave je hitro in enostavno z običajnim pregledom pri pediatru. Ta pregleda in oceni glavo iz vseh možnih položajev, da lahko ugotovi samo obliko glave in morebitna odstopanja na področju čela, obraza, čeljusti in oči.
Zdravljenje se običajno osredotoča na spremembe v otrokovem položaju in spodbujanje različnih oblik gibanja in aktivnosti. Pri lažjih oblikah se zaležana glavica popravi že sama v prvem letu starosti.
Nekateri pristopi k zdravljenju vključujejo:
- MENJAVANJE POLOŽAJEV: Spodbujanje raznolikosti položajev med spanjem in med budnostjo lahko pomaga zmanjšati pritisk na eno stran glave. Ta se lahko priporoči, če se oblika glave vašega dojenčka z menjavo položaja ne spremeni ali če je stopnja sploščenosti visoka. Čelada uporablja nežne pritiske za preoblikovanje lobanje, saj usmerja rast glave v dele, kjer je to potrebno. Ker lobanja dojenčka ostane mehka kar nekaj časa ni potrebnega velikega pritiska, da se lobanja preoblikuje. Zdravljenje s takšno čelado se običajno začne med 4. in 6. mesecem, trajanje zdravljenja pa je odvisno od posameznega primera. Odvisno je predvsem od starosti dojenčka, resnosti stanja in hitrosti rasti dojenčkove glave.
- Kirurški poseg: V izjemnih primerih, ko konzervativni pristopi niso učinkoviti, se lahko zdravnik odloči za kirurški poseg, da popravi obliko lobanje. Vendar pa so ti primeri zelo redki.
- FIZIOTERAPIJA: Specialisti za fizioterapijo lahko priporočijo vaje in tehnike, ki pomagajo krepiti mišice vratu, hrbta in ramen ter spodbujajo bolj pravilen položaj glave.
Kako lahko zaležana glava vpliva na kasnejši razvoj otroka?
Dojenčki s sindromom zaležane glave so lahko bolj nagnjeni k zamudam v razvoju, vključno z motoričnim sposobnostim, jezikom ali kognitivnimi sposobnostmi, vse to pa lahko vpliva na njihov razvoj kasneje. Kljub temu je pomembno, da vemo, da zaležena glava ne vpliva na razvoj možganov dojenčkov, temveč le na obliko glave. Večina teh razvojnih zamud pa se sčasoma, s pravo pomočjo tudi odpravi.
Zaležena glava pri dojenčkih lahko vpliva na kasnejši razvoj otroka na več načinov:
- Dolgotrajna zaležanost glave lahko povzroči asimetričen razvoj lobanje in obraza.
- Vodi lahko v težave s hranjenjem ter težave z zobmi.
- Zaradi deformacij se lahko pojavijo težave s slušnim in vidnim razvojem.
- Povzroči lahko težave s spanjem.
- Povzroči lahko razne dihalne težave.
- Vpliva lahko na celoten psihosocialni razvoj otroka.
Načini kako lahko preprečimo zaležano glavo po rojstvu?
Za preprečevanje zaležane glave po rojstvu dojenčka je bistvenega pomena stalno spreminjanje položaja dojenčka. Njegovo gibanje naj bo čim bolj raznoliko že od samega začetka njegovega življenja ter skozi celoten razvoj.
PREŽIVLJANJE ČASA NA TREBUŠČKU: Verjetno najpomembnejša praksa za preprečevanje zaležane glave je, da zagotovite, da buden dojenček čim več časa preživi v trebušnem položaju. Vsak dan se poslužujte časa na trebuščku. S tem ne le preprečujemo zaležano glavo ampak je ta položaj za dojenčke pomemben tudi iz drugih razlogov:
- V trebušnem položaju dojenček krepi mišice vratu, ramen in rok, le te pa so potrebne za dvigovanje glave, obračanje ter sčasoma tudi kobacanje.
- Trebušni položaj spodbuja razvoj grobih motoričnih sposobnosti, ki so prav tako ključne za doseganje kasnejših mejnikov.
- Trebušni položaj pripomore tudi k senzoričnemu razvoju.Čas na trebuhu lahko začnete že nekaj dni po rojstvu. Začnite s krajšimi časovnimi obdobji (nekajkrat na dan po 2-3 minute naenkrat) in postopoma podaljšujte čas. Večina dojenčkov sprva ni navdušena nad tem položajem, zato so nekateri starši nagnjeni k temu, da se ga izogibajo. Čas na trebuhu je ključen za izogibanje in izboljšanje ravnih mest na glavi ter razvoj vratnih, ramenskih in drugih mišic, potrebnih za obračanje, sedenje in plazenje ter razvoj osnovnih motoričnih spretnosti. Obračanje dojenčka na trebuh je izjemno pomembno pri razvoju dojenčka, hkrati pa pomaga pri preprečevanju zaležanosti glave.
OMEJITE ČAS V AVTO SEDEŽIH, GUGALNIKIH IN DRUGIH PRIPOMOČKIH: Poleg časa na trebuhu je to verjetno najpomembnejši nasvet za izogibanje zaležani glavi. Uporaba lupinic in sedežev za daljša časovna obdobja, ko vaš dojenček spi ali je buden, omejuje gibanje njegove glave. Ko je dojenček v vozičku, bodite pozorni, v katero stran se obrača. Če gleda v napačno stran, mu s pripetimi igračami preusmerite pozornost na drugo stran. Med vožnjo z avtomobilom na vsake toliko časa menjajte položaj sedeža, tako da bo lahko otrok gledal skozi okna na obeh straneh.
SPREMINJAJTE POLOŽAJ VAŠEGA DOJENČKA V ZIBELKI: Tudi med spanjem je pomembno, da pri dojenčku menjavamo njegov položaj, s čimer preprečimo, da bi bila njegova glava vedno usmerjena v isto stran. Zato ga za spanje polagamo na različne načine. Dojenčki, ki spijo na trebuhu, imajo dvojno tveganje za sindrom nenadne smrti dojenčka (SIDS). Če se vaš dojenček sam premakne v drug položaj, ga ni potrebno premikati. Ko odložite dojenčka v posteljo, izmenično obračajte njegovo glavo na prednjo in zadnjo stran zibelke. Za spanje dojenčka vedno odložite na hrbet.
SPREMINJAJTE POLOŽAJ HRANJENJA DOJENČKA: Morda imate najljubši položaj za dojenje ali priljubljeno roko za hranjenje po steklenički. Spreminjajte položaj, da bo vaš dojenček obračal glavo v obe smeri. Pri zaležani glavici med hranjenjem oz. pestovanjem otroka podprite z roko na izbočeni strani.
NOSITE SVOJEGA DOJENČKA NA RAZLIČNE NAČINE: Menjava pozicij na ramenih in bokih pri nošenju dojenčka mu pomaga pri obračanju v obe smeri, da opazuje svet. Nosite ga s trebuhom navzdol na podlahti za podporo ali pa ga nosite obrnjeno stran od sebe, da gleda okolico. Ko potrebujete proste roke, so nosilke in prenosne otroške nosilke odlične alternative odlaganju dojenčka na hrbet v gugalnik.
Ko dojenčki potrebujejo čelado
Ne prestrašite se! Plagiocefalija ali brahicefalija ne bo škodovala razvoju možganov vašega dojenčka. Običajno je začasna, če upoštevate zgoraj opisane nasvete za preusmerjanje. Naši specialisti vam bodo pomagali ugotoviti, če je čelada prava rešitev ali če bo nadaljnje preusmerjanje, čas na trebuhu in v nekaterih primerih tudi fizioterapija, omogočila dojenčku samopopravke.
ZAKAJ BI TVEGALI?
Ali ima vaš malček zaležano glavo? Pozdravljeni, imam 4 mesece in en teden staro punčko. Do sedaj ko se ni skoraj nič gibala smo jo imeli večino časa na sedežni garnituri in sicer na previjalni podlogi z zelo trdnim dnom, ki je na strani, kjer ima glavico, podložena zato, da dobi naklon (zaradi polivanja). Drugače pa jo imamo tudi na tleh na blazini. Nosili pa smo jo v naročju v navadnem položaju za crkljanje. Sedaj se je začela močno dvigovati (glavo in obe nogi naenkrat) in noče se več nositi v naročju v normalnem položaju za crkljanje.
- V kakšnem položaju pa jo naj sedaj nosimo?
- Ali ji kar pustim, da se takole dviguje (glavo in nogi)?
- Ali je to v redu, da leži na sedežni na previjalni podlogi? Nič bolj pametnega nismo našli, da bi se dalo podložiti in ustvariti naklon zaradi polivanja.
- Ker je očitno, da noče biti več v ležečem položaju me zanima ali ji lahko menjamo košaro z športnim delom vozička?
- Začela se je obračati na trebuh in to naredi tudi ponoči med spanjem. Ali lahko dojenček spi na trebuhu ali ne? Jaz jo sedaj ves čas obračam nazaj na bok, vendar nič ne pomaga. Zaradi tega tudi slabo spim, saj sem praktično celo noč na straži.
Njlepša hvala za odgovore že v naprej.
Nosite jo v primernem položaju za dojenčke te starosti, v polsedečem položaju s pokrčenimi koleni in z oporo na trebuhu, naslonjenega na naš hrbet ali roko. V tej starosti je lega na hrbtu (vodoravna) dolgočasna, dojenček želi gledati okoli in je radoveden. Primerna lega je torej polsedeč položaj s pokrčenimi koleni. Ko se otrok zna sam obrniti na trebuh v spanju, ne moremo več kontrolirati, kako spi. Vedno se vprašajte: "Ali je to in to za otroka dobro?" ne glede na interese, mnenja, prepričanja drugih. Everything will be OK in the end. If it's not OK, it's not the end yet. In seveda: UPORABLJAJTE ISKALNIK!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!