Umetna prekinitev nosečnosti, znana tudi kot splav, je postopek, ki ima dolgo zgodovino, saj so ga poznali že stari Egipčani in Rimljani. Kljub temu ostaja tema, ki še vedno močno razdvaja sodobno družbo. Medtem ko je splav dovoljen v številnih državah zahodnega sveta, se sooča z množičnim obsojanjem v mnogih kulturah. V Sloveniji število splavov že vrsto let upada, kar je verjetno posledica dobre osveščenosti javnosti o sodobnih metodah zaščite. Kljub temu je splav še vedno tabu tema, ki se je mnogi izogibajo. Vendar pa je pomembno, da se o tej tematiki razpravlja odprto in informirano, da bi lahko ženske sprejemale najboljše odločitve za svoje zdravje in dobro počutje.
Splav v Sloveniji: Zakonodaja in dostopnost
V Sloveniji je umetna prekinitev nosečnosti legalizirana od januarja leta 1951 z Uredbo o postopku za dovoljeno odpravo ploda. To pomeni, da je na zahtevo ženske, ne glede na vzroke, do zaključenega 10. tedna nosečnosti (10 tednov 0 dni) splav dovoljen. Po tem obdobju (od 10 tednov in 1 dneva dalje) mora nosečnica podati zahtevo za prekinitev nosečnosti na Komisijo prve stopnje. Zakaj je splav na zahtevo ženske dovoljen le do 10. tedna? Gre za arbitrarno postavljeno višino nosečnosti, pri kateri je splav še možno narediti varno, brez večjega tveganja za zaplete. Višja kot je nosečnost, večje je tveganje. Komisija odobri prekinitev nosečnosti na osnovi medicinskih vzrokov (če nadaljevanje nosečnosti ogroža življenje oz. zdravje ženske, gre za nepravilnosti ploda, nezdružljive z življenjem …) in socialnih dejavnikov. Do 16. tedna nosečnosti Komisija prve stopnje poleg medicinske indikacije upošteva tudi socialno. Pogosto zavrnjeno prošnjo (če ni medicinske indikacije) za prekinitev po 16. tednu je težje pridobiti.
Zato ni nobene potrebe, da bi se ženske izpostavljale tveganju ob zapletih in morebitni smrti v primeru nestrokovnega posega. Zakonodaja v Sloveniji zagotavlja, da je splav dostopen v zakonsko določenih okvirjih, kar ženskam omogoča varno izbiro.
Vzroki za odločitev za splav
Razlogi za odločitev za splav so kompleksni in zelo individualni. Mladostnice najpogosteje sprejmejo odločitev, ker želijo prej opraviti šolanje, se osamosvojiti. Večinoma so odgovorne in poskrbijo za učinkovito zaščito. O kontracepciji se veliko govori in piše, dostopni so podatki v revijah, na spletu, v šolah. Pogovarjajo se z vrstniki in s starši. Nekatere odrasle ženske, ki že imajo družino, ne želijo imeti še enega otroka. Nekaj jih je bilo tudi takšnih, ki so si otroka želele, vendar so se zaradi partnerjevega pritiska odločile za splav. Spet druge dobijo dolgo pričakovano službo, ki je noseče ne bi mogle obdržati. Zanosijo lahko tudi doječe matere, ki ne uporabljajo zaščite. Dojenje ni kontracepcija, saj imajo lahko ob tem ovulatorne menstrualne cikluse. Nekatere zanosijo že ob prvem takem dogodku. Ker dojijo, nimajo dodatno povečanih dojk in jutranjih slabosti, zato svojo nosečnost ugotovijo šele, ko opazijo rastoči trebuh.
Partner v odnosu igra pomembno vlogo pri načrtovanju prihodnosti. Pri načrtovanju družine morata enakopravno sodelovati oba partnerja. To je večinoma res, ko se pogovarjata o načrtnem povečanju družine. Če ne želita več otrok, je odgovornost obeh, da imata kot par ustrezno zaščito. V večini primerov to nalogo prevzame ženska. Težava nastopi, ko gre za nenačrtovano nosečnost. Ta je včasih posledica neučinkovitosti zaščite, večinoma pa gre za pomanjkanje le-te. Žensk, ki pridejo k nam, ne sprašujemo, na osnovi česa in s kom so se odločale o svojem postopku. Le tiste, pri katerih je razvidno, da gre za stisko, povprašamo, če so dobro premislile o dejanju in se o tem pogovorile s partnerjem. Moje mnenje je, da se morata oba partnerja pogovoriti in skupaj dogovoriti, kako naprej v primeru nenačrtovane nosečnosti. Če se njune želje razhajajo in nista pripravljena popustiti, vsekakor prevlada odločitev ženske, saj je ona nosilka nosečnosti in se sama odloča o svojem telesu in posegih na njem. Nihče ne more doseči, da plod splavi ali obdrži, če ona tega noče.
Sodobne metode prekinitve nosečnosti
Do leta 2007 je v Sloveniji prevladovala kirurška tehnika splava, kjer se z instrumenti posega v maternično votlino z namenom njene izpraznitve. Maja 2007 pa so začeli pospešeno uvajati novo metodo, po kateri se splav sproži s pomočjo zdravil. Namen tega je, da se izzove splav, podoben spontanemu, ni poseganja v maternico in s tem ni zapletov, značilnih za kirurške splave. Prav tako ženska ne dobi anestezije.
Pri kirurški metodi se do 10. tedna nosečnosti uporablja metoda vakuumske aspiracije vsebine maternice, po 10. tednu pa mehanična razširitev materničnega vratu in evakuacije vsebine z abortivnimi kleščami.
Pri proženju splava z zdravili oz. medikamentni prekinitvi nosečnosti uporabljamo dva protokola:
- Do zaključenega 9. tedna (63 dni nosečnosti): Ženske po obravnavi prejmejo vsa potrebna zdravila za splav, protibolečinska zdravila in navodila za naprej - kako zdravila uporabiti, bolniški dopust, kontrolo. Postopek nato izvedejo doma, v domačem okolju.
- Po zaključenem 9. tednu (od 64. dne nosečnosti dalje): Dva dni po zaužitju prve tablete ženska pride v bolnišnico za nadaljevanje protokola (določeno časovno zaporedje dajanja zdravil lahko traja 2 dni) in ostane v bolnišnici do zaključenega splava (2-3 dni). Tak protokol je nujen, saj lahko po 9. tednu pride do močnejših krvavitev.
Preizkušeno učinkovita kirurška metoda umetne prekinitve nosečnosti je vakuumska aspiracija s kontrolo kirete. Primerna je predvsem za ženske, ki so že rodile in tudi za doječe matere. Je kratkotrajen poseg (nekaj minut) in malo boleč - opravimo ga v splošni anesteziji.
Metoda s kombinacijo abortivnih tabletk je v zgodnjem obdobju možna in uspešna v približno 95 %. V določenih situacijah, kot so znana alergija na zdravila, huda oblika astme, srčna aritmija, zmanjšano delovanje ledvic ali jeter, visok krvni pritisk, huda slabokrvnost in nekatera druga redka obolenja, je potrebna skrajna previdnost pri uporabi teh zdravil, zato je vedno potreben temeljit pogovor z zdravnikom pred izvedbo. Po pregledu pri nas zaužijete tabletko (mifepriston 200 mg) in greste domov.
Možni zapleti in tveganja
Čeprav sta obe metodi splavitve varna in učinkovita, kot vsak medicinski poseg, tudi ti nosita določena tveganja in možne zaplete.
Pri kirurškem splavu lahko pride do:
- Poškodbe maternice ali njenega predrtja.
- Obilnejše krvavitve iz maternice.
- Vnetja po posegu s posledično tvorbo zarastlin v votlini maternice.
- Neuspešne izvedbe posega ali zaostalih delčkov produktov nosečnosti.
- Zapletov zaradi anestezije (alergijske reakcije ali poslabšanje že obstoječe bolezni).
V primeru zapletov vas zadržijo v bolnišnici dlje časa, ukrepajo glede na zaplet in poskrbijo za vašo varnost, kar praviloma zahteva dodatno terapijo. Če med posegom ni prišlo do zapletov, lahko bolnišnico zapustite v nekaj urah, priporočljivo je v spremstvu svojcev ali partnerja.
Pri splavu s pomočjo zdravil (medikamentnem splavu) se pojavijo:
- Nekoliko močnejše krvavitve (kot močna menstrualna krvavitev).
- Občasno lahko tudi počasnejše izločanje tkiva in posledično pogostejše oz. številčnejše kontrole.
- V primeru zaostalih delcev je pristop k obravnavi konservativen (zdravila, ev. histeroskopija).
Večina splavov se dokonča nezapleteno in nima dolgoročnih fizičnih posledic za žensko. Vendar pa se pri ženskah, ki so se zaradi anomalij ploda odločile za prekinitev sicer želene nosečnosti, lahko pojavijo duševne težave.
Dolgoročne posledice in psihično zdravje
Splav je odločitev, ki lahko žensko zaznamuje za vse življenje. Nekaj časa je še prisotna krvavitev oz. krvav izcedek. V tem času se je treba izogibati situacijam, pri katerih bi lahko prišlo do vnosa vnetja (tamponi, spolni odnosi, kopanje v stoječih vodah). Pozorne morajo biti na novo nastalo bolečino, vročino, smrdeč izcedek in druge znake vnetja. Vsekakor morajo iti na kontrolo k izbranemu ginekologu, da oceni stanje.
Pri obeh načinih splavitve so prekinitve nosečnosti lahko tudi neuspešne in nosečnost se s tem nadaljuje. V tem primeru se prekinitev ponovi. Pacientke se dogovorijo z ginekologom za učinkovito zaščito, ki jo je treba uporabljati. Prekinitev nosečnosti ni metoda kontracepcije. Je le izhod v sili.
Ženske, ki so imele enega ali več induciranih splavov, imajo znatno povečano tveganje, da pri naslednjih nosečnostih rodijo predčasno. Dokazano je, da splav prizadene psihično zdravje. Pri nekaterih ženskah so ta negativna čustva zelo močna in se pojavijo po nekaj dneh ali po nekaj letih. Postabortivni stres (PAS) je oblika posttravmatske stresne motnje, ki se pogosto pojavi pri ženskah, ki so opravile enega ali več umetnih prekinitev nosečnosti. Splav lahko pusti dolgoročne posledice v obliki stresa ali travme, ki jih je potrebno razrešiti. Zanikanje ovira naravni proces žalovanja, postabortivne ženske pa pogosto odklanjajo svojo odgovornost pri splavu. Simptomi PAS-a se običajno pokažejo šele nekaj let po splavu, lahko pa izbruhnejo bolj ali manj neposredno po umetni prekinitvi nosečnosti. Čeprav nam družba govori, da splav ni nič posebnega, se v Zavodu ŽIV!M zavedamo, da je lahko splav za mnoge travmatična izkušnja. Če je obžalovanje splava del vašega življenja, potem niste sami. Lahko vam pomagamo.
Najpogostejši zapleti po umetnem splavu na telesni ravni so: krvavitev iz maternice, perforacija maternice, nepopoln splav, vnetja (endometritis - vnetje maternične sluznice ali medenična vnetna bolezen) in Ashermanov sindrom. Ob telesnih zapletih, ki so lahko posledica umetne prekinitve nosečnosti, velja posebej izpostaviti stres po prekinitvi nosečnosti (postabortivni sindrom), ki se kaže v ponavljajočem podoživljanju izkušnje prekinitve nosečnosti kot travmatičnega dogodka, ki žensko globoko in dolgotrajno zaznamuje. Porušenje duševnega ravnovesja spremljajo negativni občutki in čustva ter nesposobnost predelovanja žalosti in žalovanja. Takoj po umetni prekinitvi nosečnosti nekatere ženske občutijo takojšnje olajšanje. Občutena stiska je končana in življenje se vrne v normalo. Za mnoge ženske pa se stiska takrat ne konča.
"Jutranja tabletka" - hitra pomoč ali dolgoročna rešitev?
V lekarnah je na voljo t. i. jutranja tabletka. Jutranja tabletka ali postkoitalna kontracepcija (kontracepcija po spolnem odnosu) je namenjena posameznicam, ki so imele nezaščiten spolni odnos ali je zaščita zatajila (npr. počen kondom, snet kondom), žrtvam posilstva. Čas za zaužitje le-te je največ 72 ur po nezaščitenem spolnem odnosu. Prej ko jo zaužijemo, večja je učinkovitost. Jutranja tabletka je namenjena izjemnim priložnostim in se ne sme uporabljati pogosto kot način kontracepcije. Če pričakovana menstruacija zaostaja, je treba narediti nosečniški test. Do 16. leta tabletko dobimo na beli recept, po 16. letu pa jo lahko kupimo brez recepta.
Pomembno je poudariti, da jutranja tabletka ni splav. Njen namen je preprečiti ali zmanjšati možnost oploditve ali ugnezditve zarodka. Če je do oploditve že prišlo in se je zarodek ugnezdil v maternico, jutranja tabletka ne bo prekinila nosečnosti.
Zaključek
Umetna prekinitev nosečnosti je kompleksna tema, ki zahteva informiran pristop in razumevanje tako medicinskih kot tudi psihosocialnih vidikov. V Sloveniji je legalizirana in dostopna, kar ženskam omogoča varno izbiro v zakonsko določenih okvirjih. Kljub temu ostajajo možni zapleti in dolgoročne posledice, tako fizične kot psihične, ki jih je treba jemati resno. Odprta komunikacija, dostop do zanesljivih informacij in podpora v času odločanja in po njem so ključnega pomena za dobro počutje žensk, ki se soočajo s to težko odločitvijo.
tags: #komplikacije #p #mini #splavu