Časi se spreminjajo, tako je tudi z otroki. V zadnjem času pedagogi opažajo, da ima vse več malčkov težave s povsem preprostimi gibalnimi vzorci, problematična je lahko že hoja po naravni podlagi. Življenje pred nekaj desetletji je bilo povsem drugačno od današnjega, očitno pa je to vplivalo tudi na otroke, saj se najočitnejše razlike pojavljajo prav med otroki danes in pred dvajsetimi, tridesetimi leti. »Opažamo predvsem pomanjkanje moči, pa tudi vztrajnost počasi pada. Slabše je razvita tudi fina motorika, gibljivost pa morda še najmanj odstopa,« pojasnjuje Breda Benedik, vzgojiteljica v Vrtcu Škofja Loka. Pred tridesetimi leti so z otroki v gozdu nabirali sadeže, čofotali po vodi in se bosi vrnili nazaj v vrtec. Z malčki so peš odšli na bližnji hrib, slabi dve uri počasnega hoda od vrtca in se vrnili nazaj. Lani pa so prvič po vseh desetletjih morali organizirati avtobusni prevoz, ki jih je pripeljal nazaj, saj so pravilno predvideli, da otroci tega ne bodo zmogli. Situacijo iz prve roke razloži Benedikova, ki ob tem doda, da so nekateri starši iskali vse mogoče izgovore, da se njihovim otrokom ne bi bilo treba odpraviti na takšen izlet. Starši so zaskrbljeni, saj želijo le, da bi otrok užival in se imel fino, medtem ko pozabljajo na pomen vztrajnosti in vzdržljivosti. Ob tem velja omeniti, da v vrtcu tovrstne izlete organizirajo že od samih začetkov. Vendar pa sta za otroke vztrajnost in teženje k cilju še kako pomembni, saj večji kot je trud, večje je tudi veselje.
Izzivi sodobnega gibalnega razvoja
»Nekatere otroke že ob barvanju risbic začne boleti roka, veliko težav pa jim povzroča tudi metanje žoge, saj nimajo koordinacije. Sploh roke so zelo kritične, saj otroci z njimi vse premalo delajo,« opozarja Benedikova. Prav zato jih je treba vključevati v čim več hišnih opravil. Otroci v tem zelo uživajo, le dopustiti jim moramo, da se tega lotijo. Ne smemo vsega narediti namesto njih. »Plezanja po drevesih danes ni več. Pa ne da ne bi bilo drevja ali kamenja, temveč težava leži v nas, v samem strahu pred poškodbami. V vrtcih se sicer vedno bolj osredotočamo v zunanje dejavnosti, sprehode. Vendar pa so otroci polni strahov, saj se ustrašijo že manjšega klopa, ki pleza po roki, ali sonca. Številnih informacij ne morejo predelati kot odrasli, zato lahko mislijo, da lahko že najmanjši sončni žarki povzročajo hude bolezni,« pojasnjuje Benedikova.
Starši zaradi pomanjkanja časa, želje otrok ali nekakšnih drugih nagibov otroke kaj hitro vpišejo k popoldanskim dejavnostim, ki pa niso vedno dobre za otroka. Velika večina dejavnosti je danes nadomestilo družine, med njimi so tudi kakovostne, pa vendar nihče ne more nadomestiti časa s starši. Ti ta čas čakajo v avtu, v dobri veri, da so otroku omogočili zabavno preživljanje prostega časa. Pa vendar je to le navidezno dobro. Otroci se teh dejavnosti udeležujejo zaradi kondicije, vendar je problem, ker bi to morala biti naloga družine. Starši so prvi in najboljši učitelji, zato bi morali več časa preživeti z otroki, se sprehajati, hoditi po hribih, raziskovati gozd. Otrok potrebuje vaš čas! Razmere so danes drugačne kot nekoč. Za to seveda niso krivi le starši, ki se jim zaradi hitrega življenjskega ritma neprestano nekam mudi. Po mnenju sogovornice jim je bilo vcepljeno v glavo, da morajo narediti nekaj zase, vendar pa v svoje dejavnosti ne znajo vplesti otrok. Medtem ko starši tečejo, bi namreč lahko otrok veselo kolesaril ob njih. »Družina je prva, vsi ostali pa jo le nadomeščamo. Starši so prvi in najboljši. Seveda niso edini, saj jim pedagogi in trenerji pri tem pomagamo, vendar bi morala biti družina vseeno na prvem mestu. Danes namreč ne znajo več razporediti moči, saj se že v samem začetku zaženejo, potem pa jim pojenjajo moči. Radi bi vse in to takoj. Tako kot tudi njihovi starši. Ti morajo pri vzgoji izkazati veliko mero potrpežljivosti, otroke pa je treba neprestano opogumljati pri dejavnostih.
Janja Bogataj, ravnateljica škofjeloškega vrtca, opaža, da se je vloga spolov v gibalnih aktivnostih skorajda obrnila. »Včasih so bili fantje tisti močnejši, odločnejši in z željo po telesnih izzivih, danes pa je vloga skorajda obrnjena. Dečki so sramežljivi in se raje umikajo, zato se nemalokrat zgodi, da jih morajo vzgojiteljice ščititi pred dekleti. Punce se ne dajo in brez težav tekmujejo s fanti, počutijo se zelo močne in samozavestne.« Bogatajeva prizna, da so igre na prostem pred leti bile povsem drugačne, saj so nekatere veščine gibanja malčki prinesli od doma, danes pa jih moramo učiti pravilne hoje in celo preskakovanja luže. Številnim otrokom to povzroča nemalo težav. Razlog za slabšo gibalno motoriko otrok vidi v velikem številu rizičnih nosečnosti. Mamice se takrat prepustijo skrbi okolice, saj morajo zaradi narave nosečnosti počivati, ko pa na svet prijoka otrok, se skrb prinese tudi nanj. Veliko so k temu pripomogli tudi razni pripomočki, v katere lahko posedemo ali postavimo otroka. Poleg tega se tudi odrasli ne posvečajo več gibanju, več pozornosti raje usmerijo v tehnološke naprave, večino dneva preživijo sede. »Potreba po gibanju ni več primarna potreba odraslih. Otroci posnemajo starše v vseh obdobjih odraščanja, zato je tudi za starše pomembno gibanje, športno udejstvovanje. Včasih opazim, da vozijo otroke, ki že hodijo, kar v vozičku, da so zmožni daljših razdalj,« priznava ravnateljica, ki verjame, da so otroci v naravi dosti bolj srečni in pomirjeni, saj gre vendarle za njihovo primarno okolje. Gibalne sposobnosti so odvisne bolj od pripravljenosti staršev, ki skrbijo za otrokov razvoj in gibanje. Pri spretnih otrocih se namreč hitro opazi drugačna dinamika družine, medtem ko se nekateri s temi veščinami že rodijo.
Vloga vrtca pri razvoju gibalnih sposobnosti
»Otroci, ki se ne gibljejo dovolj, bodo imeli težave z zdravjem, saj ni predihanosti, drže, pa tudi odpornosti ne, da o debelosti sploh ne govorimo. Malčki dandanes vedno več časa preživijo za računalniki in tehnološkimi napravami, zato jim že povsem preproste športne dejavnosti povzročajo težave,« pojasnjuje Tina Šolar, vodja otroških vadb pri športnem društvu Partizan. »Gre za pomanjkanje športne dejavnosti v zunanjem okolju, medtem ko je notranjih dejavnosti pri otrocih dovolj, vendar se velikokrat pojavi problem, saj želimo malčke že v zelo rani mladosti, tudi v predšolskih letih, strogo usmeriti v le en sam šport. V predšolski dobi mora otrok osvojiti čim večjo paleto gibalnih vzorcev, ne le brcanja žoge, temveč vse vrste dejavnosti. Mislim, da bi otroci v predšolskem obdobju morali pridobiti osnovno motoriko, potem pa v drugem ali tretjem razredu združevanje s športi, kot so plavanje, atletika in gimnastika. Slednja je odlična za koordinacijo in gibljivost ter moč. Je namreč osnova vsakega športa.«
Pomanjkanje gibljivosti in moči se najbolje odraža v predelu ramenskega obroča, saj se otroci ne gibljejo več kot nekoč, ne plezajo po drevesih in se ne obešajo po vejah. Hitro se tudi spotikajo, nekateri pa sploh ne znajo teči. Pedagogi namreč postavimo gibalne poligone, ki temeljijo na njihovih naravnih oblikah gibanja, vse od plazenja do skokov. Vse te elemente skozi igro vključimo v dejavnost. Otrokom pridejo prav tudi poskoki, plezanje, trampolin in prevali, pa tudi igre z žogo,« pove športna pedagoginja, ki verjame, da gibanje koristi tudi pri razvoju refleksov, ki se odrazijo pri padcih, saj se otrok pred njimi lažje zaščiti. Več gibalnih vzorcev kot osvoji v mladosti, več mu jih bo tudi ostalo v spominu. Otroci, ki niso vpeti v športne in gibalne dejavnosti, bodo namreč zaradi današnjih vzorcev imeli težave v kasnejših obdobjih, ki se bodo zrcalile v zdravstvenih problemih, poleg tega pa tudi zavračanju športnega udejstvovanja.
Andreja Demšar, univ. dipl. psihologinja, poudarja, da otroci danes ne znajo niti obuti čevljev na vezalke, saj starši namesto njih prevzemajo odgovornosti. Čevlji na vezalke so daleč najkakovostnejši za otroke, vendar je za zavezovanje potrebna potrpežljivost. V vrtcih opažajo, da ima veliko otrok težave z gibanjem in koordinacijo. »Že hoja po naravni podlagi jim lahko povzroča težave. Starše zato spodbujamo, da spodbujajo otrokovo naravno gibanje, da se naučijo tudi pasti ali pa se udarijo. Vse to je del izkušnje, ki mu bo koristila vnaprej. Gibalni razvoj je predvsem pri predšolskih otrocih zelo pomemben, otroci imajo težave z razvojem grobe motorike in preostalimi gibalnimi vzorci, od plazenja do hoje. Kasneje se pojavijo težave tudi s fino motoriko, kar lahko vpliva tudi na govor. Otrok mora izživeti svoje impulze po gibanju, vsaj v začetnih fazah je to pomembneje kot usmerjeni šport,« je prepričana Demšarjeva, ki verjame, da so otroci nemirni prav zaradi tega, ker ni zadoščeno njihovim potrebam.
V vrtcih se zavedajo pomena gibanja za celosten razvoj otroka. Gibanje je del vsakdanjih aktivnosti, pomembno za zdrav celostni razvoj otroka. Z gibanjem otrok zaznava in odkriva svoje telo, preizkuša, kaj telo zmore, doživlja veselje in ponos ob razvijajočih se sposobnostih in spretnostih ter gradi zaupanje vase. Hkrati gibanje daje otroku občutek ugodja, varnosti, veselja in dobrega počutja. Vrtci pogosto sledijo filozofiji mednarodnih projektov, kot je "Svet gibanja, svet veselja, svet zdravja", katerega cilj je razvijati in ustvarjati učenje skozi gibanje in igro. Izvajajo se gibalne minutke, ki trajajo od 3 do 5 minut, vadbene ure, ki so temeljna oblika športne vzgoje, in aktivni sprehodi, ki so najpogostejša oblika dejavnosti. Mnogi vrtci so vključeni tudi v gibalne/športne programe, kot je "Mali sonček", pod okriljem Zavoda za šport RS Planica, ki poudarja igro in vadbo, prilagojeno otroku. Vsako leto se izvajajo tudi 10-urni plavalni tečaji za otroke, stare od 5 do 6 let, s ciljem spoznavanja sebe, navajanja na vodo ter odpravljanja morebitnega strahu pred njo. Vrtci se pogosto udeležujejo tudi nagradnih natečajev za najbolj športni vrtec.
#32 prof. dr. Ljubica Marjanovič Umek - vzgoja in razvoj otroka
Ključni elementi gibalnega razvoja v predšolskem obdobju
Zelo pomembno je, da otrok v predšolskem obdobju pridobi čim bolj pestro in široko paleto gibalnih izkušenj, ki so osnova kasnejšim zahtevnejšim gibalnim vzorcem. Gibanje je eno izmed temeljnih dejavnikov in potreb otrok. Otrokom je treba omogočiti in jih spodbujati h gibanju; postopoma naj se zavedajo lastnega telesa in doživljajo ugodje v gibanju. Otroci naj razvijajo in spoznajo svoje gibalne sposobnosti ter pridobijo zaupanje v svoje telo. Potrebi po gibanju in igri sta temeljni otrokovi potrebi. Z gibanjem otrok spoznava svoje telo, razvija ravnotežje, koordinacijo, moč in samozavest. V igri z vrstniki otrok občuti veselje, radost in pripadnost. Spoznava pravila igre, ki jih mora spoštovati, se uči sprejemati zmage in poraze, spoznava svoje telo, gibe, vrednote kot so vztrajnost, tovarištvo, spoštovanje. Gibanje otrok v naravi budi ljubezen, kulturen in spoštljiv odnos do narave in okolice.
Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) priporoča, da so otroci in mladostniki vsak dan telesno aktivni od 60 do 90 minut. Vendar pogosto ni tako. Sodoben potrošniško naravnan način življenja ter zabavne elektronske in komunikacijske pridobitve so povzročile pri mladih porazen gibalni primanjkljaj. Možgani otrok do sedmega leta starosti so prvenstveno senzorični procesor. Otrok s plazenjem, lazenjem, skakanjem, igro na igrišču, plezanjem po drevesih in raziskovanjem narave sprejema številne informacije. Z gibanjem telesa je pogojeno zaznavanje okolice, prostora, časa in samega sebe. Ko otrok začne obvladovati svoje roke, noge in trup, sčasoma začenja čutiti veselje, varnost, ugodje, dobro se počuti, pridobi si samozaupanje in samozavest. Pot razvoja, od naravnih oblik gibanja oziroma elementarnih gibalnih vzorcev (kot so npr. plazenje, hoja, tek, metanje itd.) do usvojitve zapletenih gibalnih/športnih veščin in spretnosti.
Obdobja gibalnega razvoja v teoriji sicer delimo v več stopenj: refleksno gibalno stopnjo (do 1. leta starosti); začetno zavestno gibalno (rudimentarno) stopnjo (približno od 1. do 2. leta starosti); temeljno gibalno stopnjo (približno od 2. do 7. leta starosti) in stopnjo specializacije gibanja (približno od 7. leta naprej). Ključno vlogo pri razvoju gibalnih veščin otroka imajo odrasli (starši, vzgojitelji, vaditelji). Odrasli smo namreč v predšolskem obdobju otroka najbolj odgovorni, da mu omogočamo dovolj gibalnih izkušenj, da ga spodbujamo k izvajanju dejavnosti gibalne narave ter da mu omogočamo gibalno spodbudno okolje. Več vzpodbude kot bodo imeli otroci iz strani odraslih, bolj bodo lahko razvijali svoj gibalni potencial.
Cilji gibalnega področja v predšolskem obdobju po Kurikulumu za vrtce vključujejo: razvoj gibalnih sposobnosti, predvsem koordinacije oziroma skladnosti gibanja (koordinacija gibanja celega telesa, rok in nog); sproščeno izvajanje naravnih oblik gibanja (hoja, tek, skoki, poskoki, valjanje, plezanje, plazenje, itd.); usvajanje osnovnih gibalnih konceptov: zavedanje prostora, načina gibanja, spoznavanje različnih položajev in odnosov med deli lastnega telesa, predmeti in ljudmi; razvoj prstnih spretnosti oziroma fine motorike; usvajanje osnovnih načinov gibanja z žogo, sproščeno gibanje v vodi in usvajanje osnovnih elementov plavanja; pridobivanje spretnosti vožnje s kolesom, kotalkanja itd. Eden od pomembnih ciljev je poleg učenja novih gibalnih veščin tudi zasledovanje trajanja in intenzivnosti dnevne gibalne aktivnosti. Priporočila Svetovne zdravstvene organizacije navajajo, da naj bi otroci med 3. in 4. letom starosti bili telesno dejavni vsaj 180 minut dnevno, od tega naj bo vsaj 60 minut zmerne ali visoko intenzivne telesne dejavnosti. Slovenski strokovnjaki so v letu 2014 izdali Slovenske smernice za telesno dejavnost otrok in mladostnikov.
Otroci sami ali v stiku z okoljem osvajajo številne gibalne spretnosti in razvijajo sposobnosti, ki so potrebne za izvedbo različnih vrst gibanja. Z dejavnostjo postaja njihovo dinamično in statično ravnotežje vse boljše, gibanje pa vse bolj usklajeno in ritmično. Pri 3 do 4 letih večinoma že obvladajo vrsto gibalnih vzorcev: plezanje, tek, skakanje, metanje predmetov in lovljenje žoge. Proti koncu tega obdobja postaja njihovo gibanje učinkovitejše, bolj ritmično in usklajeno. Sposobni so izvajati tudi različne manj zahtevne vrste sestavljenega gibanja. Pri izvajanju obojestranskih gibalnih nalog, zelo natančnih gibanj (fina motorika) in kompleksnih gibanj pa imajo še vedno težave. Ob koncu tega obdobja so primerne tudi gibalne dejavnosti, ki poudarjajo obojestranskost izvedbe, in dejavnosti, ki obsegajo usklajenost vida in dejavnosti rok. Zaključimo lahko, da je razvoj gibalnega področja predšolskega otroka izjemno pestro in vsebinsko bogato obdobje.
doc. dr. Matej Plevnik, prof. šp. vzg., dejaven kot docent za področje kineziologije na UP FVZ, poudarja, da mora otrok imeti izkušnjo izvajanja gibalnih nalog v različnih okoljih. Sposoben mora biti slediti navodilom za izvajanje gibalnih aktivnosti v okviru skupine. Sposoben mora biti izvajanja gibalnih aktivnosti, ki skupaj presegajo eno uro. V kolikor bomo odrasli poskrbeli, da bodo naši otroci predšolsko obdobje zaključili s to popotnico, smo otroku ustvarili odlično podlago za nadaljnji gibalni razvoj in pridobivanje novih gibalnih izkušenj.
Gibanje ima pri najmlajših otrocih izjemen pomen, saj vpliva na njihov celostni razvoj - telesni, čustveni, socialni in spoznavni. Z gibanjem otrok spoznava svoje telo, razvija ravnotežje, koordinacijo, moč in samozavest. V vrtcih se vsak dan posveča čas gibanju - tako v igralnici kot na prostem. Uporabljajo se različni športni rekviziti, kot so žoge, obroči, blazine, tuneli in vrv, s katerimi otroci skozi igro razvijajo gibalne spretnosti in občutek za prostor. Posebej ponosni so na prve skupne pohode, kjer otroci z veliko radovednostjo in veseljem opazujejo okolico in naravo. Poudarek je na igri in vadbi, ki sta prilagojeni starosti otroka. Gibanje je osnovna otrokova potreba in je eno najpomembnejših področij otrokovega razvoja. Strokovnjaki so ugotovili, da kar zamudimo v tem zgodnjem obdobju, v celoti kasneje težko nadomestimo. Če otrok potrebo po gibanju, poleg ostalih, zadovolji, odraste v zadovoljno, zdravo in celovito osebo. S športom prispevamo k sproščenemu načinu življenja.
Vrtci sodelujejo v različnih programih, kot je "Mali sonček", ki se deli na ravni glede na starost otrok (zeleni za 3-4 leta, oranžni za 4-5 let, rumeni za 5-6 let). Vse štiri ravni se vsebinsko povezujejo, dopolnjujejo in nadgrajujejo. Najpomembnejše pri programu je proces sodelovanja. Otroci se vseh gibalnih aktivnosti razveselijo in v njih uživajo. Potreba po gibanju je ena izmed osnovnih otrokovih potreb, ki jo v vrtcu zadovoljujejo vsakodnevno. Gibalne minutke v igralnici, v telovadnici, na terasi, na igrišču, sprehodi in druge aktivnosti zunaj so možnosti, kjer otroci krepijo svoje gibalne zmožnosti in spretnosti. Zelo radi se odpravijo na šolsko igrišče, kjer navdušeno pretečejo cel krog, nekateri otroci zmorejo preteči že dva. Sledi še igra na plezalu, kjer se urijo v plezanju in koordinaciji.