Vzgoja otrok je pogosto polna nepredvidljivih trenutkov, ki nas lahko spravijo na rob potrpežljivosti. Ko se soočamo z vedenjem, ki ga ne razumemo ali ki se nam zdi pretirano zahtevno, je naravno, da iščemo odgovore in rešitve. Ta članek se poglobi v izzive, s katerimi se srečujejo starši, ko njihovi otroci kažejo znake izgube nadzora nad svojim vedenjem ali pa se zatekajo k nesprejemljivim vzorcem. Posebno pozornost namenjamo primerom, ko otroci posnemajo druge, prekomerno "tožijo" o svojih napakah ali pa se zatekajo k agresivnemu vedenju.
Prepoznavanje otrokove stiske: Več kot le "neposlušnost"
Zakonska in družinska terapevtka Polona Greif poudarja, da je naloga odraslih, da pomagamo tistim, ki so nemočni, in to so največkrat otroci, med katerimi so tudi žrtve nasilja. Pogosto pod besedo nasilje najprej pomislimo na težje fizične akcije nad otrokom, kot je pretepanje ali zlorabe, premalo pa smo še razvili tankočutnost za prepoznavanje in odzivanje na telesno nasilje, ki je v naši družbi še vedno v mejah sprejemljivega - šeškanje, zadiranje. Kje je šele odzivanje na psihične oblike nasilja, kot so kaznovanje, sramotenje, ignoriranje ipd., ki so najmanj enako škodljivi kot fizično nasilje.
Težko je dati enoznačni odgovor na vprašanje, kako lahko prepoznamo otroka, ki je žrtev nasilja, saj otroci stisko izkazujejo na različne načine - eni jo kažejo navzven, drugi se zaprejo vase. Otroci so deležni različnih oblik nasilja (fizično, psihično, zanemarjanje …) in v različnih odnosih (v družini, med vrstniki, na internetu, v drugih odnosih itd.). Med otroki opažamo različne izrazne simptome, vsem pa je skupno, da so preplavljeni s stresom, z neprijetnimi občutki in s težo, s katero se ne zmorejo sami soočati in razreševati. Ta notranja bolečina jih nato vodi v različne odzive, zelo močno odvisne od tega, kako so se ob starših naučili ravnati ob stiski.
Ker je naš psihični aparat tesno povezan s telesom, pušča doživljanje nasilja svoj odtis tudi na telesni ravni - boleč trebuh, glavoboli, utrujenost, povečana ali zmanjšana senzitivnost na dražljaje. Tudi če je navzven videti, da je otrok po starševskem zadiranju, kreganju in kaznovanju bolj ustrežljiv, vodljiv, priden, in imajo odrasli občutek, da je njihov pristop učinkoval, so v veliki zmoti. Otrokov notranji svet je preplavljen s stresnimi hormoni, z neprijetnimi občutji manjvrednosti, osramočenosti, nesposobnosti, odrinjenosti, neprimernosti, osamljenosti in še bi lahko naštevali, to pa nadalje oblikuje njegovo vedenje, doživljanje, razmišljanje, seveda v nefunkcionalne oblike.
Ob nasilnih odnosih otrokom ne uspe razviti dobrih in konstruktivnih strategij zaščite, zato so tudi v kasnejših odnosih pogosto deležni različnih oblik nasilja ali pa so sami nasilni in se tega ne zavedajo. S tem pa se še poglablja občutek nemoči, osamljenosti itd. Prav tako ne morejo v nasilnih odnosih razviti spretnosti reguliranja čustev, zato jih le-ta nekontrolirano preplavljajo - in tukaj se ponovi vzorec nasilja. Nasilje povzroča večplastno škodo za zdrav razvoj otroka.
Pomembno je, da odrasli pri sebi prepoznamo, kdaj smo grobi (bodisi v besedah bodisi v dejanjih) in da smo pripravljeni spreminjati oz. izboljševati svoj odnos do drugih. Tukaj se začne!
Ko otrok posnema druge: Iskanje lastne identitete v svetu vzornikov
Situacija, ko otrok za vsako stvar trdi, da jo je naredil, ker jo je tako naredil nekdo drug iz vrtca, je pogosta faza v razvoju otroka, še posebej okoli šestega leta starosti. To obdobje lahko označimo kot drugo težavno obdobje, ko otroci intenzivneje iščejo odgovore na vprašanja "kdo sem, kaj sem, kaj zmorem" in na novo postavljajo temelje svoje osebnosti. Ko to obdobje mine, lahko opazimo, da postanejo vidno bolj osebnostno zreli.
V takšnih primerih je ključnega pomena, da starši ne sprejemajo tekmovalnosti, ampak iščejo vrednote, ki jih njihov sin sporoča. Na primer, če otrok reče: "Mami, sliko sem pobarval z rdečo, zato ker je Miha tudi pobarval z rdečo," je pomembno, da prepoznamo, da otrok morda želi izraziti, da mu je všeč rdeča barva ali da bi rad bil kot Miha, ki zna dobro risati. V mislih imejte dvoje: ne sprejemajte tekmovalnosti (če reče: Miha je najboljši!) in iščite vrednote (kaj vašemu sinu nekaj pomeni). Si si zapomnil, kako je vzgojiteljica pohvalila Mihca. Bi tudi ti rad, da te kdaj pohvali?
Pomembno je, da se ne bojujete proti primerjanju z drugimi, ampak preusmerjate pogovor na pogovor o vašem sinu. Preprosto dajte priznanje temu, kar sin sporoča (vrednota) in se pogovarjajte o vašem sinu. Na primer, na trditev: "Mami danes sem pojedel tri krožnike juhe, ker jih je Jaka tudi pojedel tri," lahko odgovorite: "No vidiš, zdaj si pa res sit!" Število ali količina niso pomembne, iščite vrednoto (sit) in govorite o vašem sinu.
Če otrok pove, da je jedel sladkorno peno, ker si jo je drugi fant želel, lahko odgovorite: "A tako." Samo potrdite, da ste slišali, brez drame, vsekakor brez občutka, da je kaj narobe. Ker v resnici nič ni narobe, samo "kriza identitete". Bolj kot se starši borijo proti temu, bolj otrok to počne.
Nekateri starši so uspešno rešili podobne situacije tako, da so preusmerili otrokovo pozornost na druge vzglede. Če otrok reče, da vozi kolo tako kot Peter, ga starš lahko spodbudi: "Poglej kako Matic brca žogo, frajersko, a?, je pravi nogometaš." S tem se pozornost preusmeri in otroku pokaže drug vzgled ali pa ga pohvali, da sam počne kako stvar veliko bolje od tistega, ki ga je navajal kot vzor. Miselnost, da si otroci v tem času postavljajo neke vzore in bi bili radi samo taki kot oni, kaže na neko vrsto tekmovalnosti, ki je lahko zelo moteča, a se s potrpežljivostjo in pravilnim pristopom lahko premosti.
Ko otrok "toži" sam o sebi: Prehod od kazni k učenju
Ko otrok za vsako stvar, ki jo naredi narobe, sam pove, to morda na prvi pogled deluje pozitivno, saj kaže na zavedanje napake. Vendar, ko se to zgodi za čisto vsako stvar, postane moteče. Če starši reagirajo z občutkom, da je otrok "tožljivec", ki sam sebe prijavi, je pomembno, da se zavedajo, da kazen ne vzgaja. S kaznovanjem ne naredijo nič dobrega, predvsem otroka nič ne naučijo.
Namesto tega je priporočljivo, da se iz vsake situacije naredi učna priložnost. Če otrok pove, da je potisnil bratca, ker mu je vzel tovornjak, je pomembno, da se pogovorita o tem, kaj se je zgodilo. Vprašajte: "Kaj se je pa zgodilo?" Nato nadaljujte: "Vzel mi je tovornjaka! In ti si ga porinil. Sine, povej z besedami, če si jezen! Povej mu, naj ti ga vrne nazaj."
Tehnike obvladovanja jeze za otroke - strategije za umiritev, ko se vam dvigne jeza
Če otrok pove, da je plezal po omarah, ker mu je dolgčas, se lahko odzovemo z vprašanjem: "In, kaj ti misliš o tem?" Ko otrok odgovori, mu ponudite alternativo: "Sine, če ti je dolgčas, pridi pa ti bom jaz dala delo!" ali pa predlagajte aktivnost, ki jo lahko počne, ko se želi "noriti" - na primer na trampolin.
Vzgoja naj se osredotoči na to, kaj otrok lahko počne, ne samo na to, česa ne sme. Namesto "Ne smeš plezati po omarah," raje povejte: "Če ne veš kaj bi delal, pa bi rad norel, greš lahko ven, na trampolin ali pa…" Če si grize nohte, mu pojasnite, da to pomeni, da je živčen, da ga nekaj muči, in ga vprašajte: "Kaj te muči?"
Vzgoja je torej učenje, kako se naučiti konstruktivnih načinov izražanja čustev in reševanja težav. Če otrok pove, da je bil udarjen, se lahko odzovete z besedami: "Na živce mi gre, da se tepeta, hočem, da si povesta, kaj hočeta, … ali pa pridita po mene, pa vama bom jaz pomagala, da se zmenita." Bistveno je, da se izogibate žaljenju in napadanju otrok, ampak se glasno pritožujete nad vedenjem.
Če otrok ščiti mlajšega brata, to kaže na bratsko ljubezen in ne nujno na to, da se ne zna postaviti zase. To pomeni, da morda starši preveč poudarjajo kaznovanje in premalo učenje dobrega vedenja. Otroci so pravzaprav naši največji učitelji, saj nam skozi svoja dejanja in odzive razkrivajo, kje so naše vzgojne šibke točke.
Ko otrok posreduje informacije o neprimernem vedenju: Vloga zaupanja in empatije
V primeru, ko otrok posreduje informacije o neprimernem vedenju, na primer, da je potisnil mlajšega brata ali plezal po elementih, čeprav ve, da ne sme, je pomembno, da ne odreagiramo z občutkom, da ga moramo kaznovati. Namesto tega ga lahko vprašamo: "Kaj se je pa zgodilo?" ali "Kaj ti misliš o tem?". S tem otroku damo priložnost, da pove svojo plat zgodbe in da sam razmisli o svojih dejanjih.
Če otrok pove, da se je zgodilo nekaj neprimernega, je ključnega pomena, da mu verjamete in mu daste vedeti, da ste tam zanj. Ne morete mu reči, da ne sme takšnih stvari povedati, ker se lahko zapre vase in vam kasneje ne bo povedal kaj hujšega. Pomembno je, da mu zaupate in ga spodbujate k odprti komunikaciji.
V primeru, da otrok preveč ščiti mlajšega brata, tudi ko ta naredi kakšno neumnost, in jo prenese nase, to lahko kaže na to, da se boji, da bo preveč izkoriščan od drugih otrok ali da se ne bo znal postaviti zase. V takšnih primerih je pomembno, da otroku pomagate razviti samozavest in ga naučite, kako se postaviti zase.
Vzgoja je proces, ki zahteva veliko potrpežljivosti, razumevanja in predvsem empatije. Ko otrok deli svoje izkušnje, se je treba potruditi, da se potrebi po moraliziranju in podučitvi (in torej tudi lastnemu jezu) odpovemo. Šele ko se otrok uspe potolažiti in vidimo, da se je pomiril, se je smiselno pogovarjati in z njim razmišljati, zakaj takšno vedenje ni bilo v redu, kaj je želel s svojim dejanjem urediti/povedati, kako je osebi, ki jo je prizadel, itd. Na ta način se bo otrok učil uravnavati svoja čustva in vedenje ter razvijati empatijo, ki bo temelj dobrih odnosov, v katerih se bo nahajal.
Ko so potrebni strokovna pomoč in podpora
Nasilje je način vedenja ob določenem načinu čustvovanja. Načina čustvovanja se naučimo ob ljudeh, ob katerih odraščamo. Postane naš notranji delovni aparat, zato rečemo, da razvijemo vzorec vedenja, saj ta naš notranji aparat dela vedno isto, razen če ga predelamo. Dokler vzorca ne predelamo, ne spremenimo, bomo vedno ravnali, doživljali, se odzivali na enak način - kot otroci, nato kot mladostniki, naposled kot odrasli.
Strokovna obravnava je dobrodošla vedno, kadar se pri nekom izkazuje nefunkcionalno vedenje, ki ne izzveni (v primeru, da je to pri otroku, je potrebna obravnava skupaj s starši, saj ob njih oblikuje vzorce), ali pa starši, ki so preveč negotovi in potrebujejo pomoči pri razvoju varnega starševstva.
Če so bili otroci žrtve nasilja (od enega od staršev, vrstniško nasilje itd.), je nujno čim prej vzpostaviti varnost. Stiska iz nasilja je zoprna, neprijetna in izredno kompleksna - med drugim prebudi veliko sramu, ki ne zaznamuje samo otroka, pač pa tudi odraslo osebo, katere otrok je žrtev nasilja. Zato se odrasli pogosto zavijejo v molk in se izogibajo pomoči drugih. Vendar je nujno, da zgradimo mrežo podpore in pomoči - vsaj še ena oseba mora vedeti, kaj se dogaja, za navzočnost nasilja - oseba iz družine, šole, CSD, policija.
Starše je treba spodbuditi, da se opogumijo, da se nasilju zoperstavijo in verjamejo, da je težave, zaplete in nesporazume mogoče reševati tudi na spoštljiv, varen, za odnose spodbujajoč način. Kadar pa čutijo, da tega ne zmorejo, naj si poiščejo strokovno pomoč, saj se morajo kot starši naučiti srečevanja z nasiljem - to jim pripada zaradi njih samih, kot zaradi njihovih družin in otrok. Le tako bodo lahko razvili tople in ljubeče odnose.
Pomembno je, da otroke spodbujamo, da o stiskah spregovorijo in se pogovarjajo z odraslimi, ki jim zaupajo. Poleg skrbnikov in vrstnikov otroke običajno dobro poznajo tudi njihovi učitelji, vzgojitelji in drugi pedagoški delavci. Za pomoč pri prepoznavanju nasilja v družini, zanemarjanje ali zlorabo otrok so na voljo različni spletni seminarji in izobraževanja.
V primeru, ko se starši soočajo z vedenjskimi izzivi otrok, je pomembno, da poiščejo ustrezno strokovno pomoč. Otroški psiholog ali družinski terapevt lahko nudita dragoceno podporo pri razumevanju vzrokov za vedenje, razvoju strategij za obvladovanje in krepitvi pozitivnih odnosov v družini.