V zgodovini kinematografije so se številni filmi dotaknili občutljivih in pogosto tabuiziranih tem, med katerimi izstopa pereče vprašanje splava. Ti filmi ne le dokumentirajo osebne izkušnje in družbene pritiske, s katerimi se soočajo ženske, temveč tudi spodbujajo kritično razmišljanje o reproduktivnih pravicah, telesni avtonomiji in širših etičnih dilemah. Z raziskovanjem različnih filmskih pristopov in perspektiv, od intimnih dram do družbenopolitičnih komentarjev, lahko bolje razumemo kompleksnost te teme ter njen odmev skozi čas in prostor.
"Dogodek": Intimna bitka za prihodnost
Francoski film "Dogodek" (L'Événement) iz leta 1963, režiserke Audrey Diwan, je močan in pretresljiv portret mlade študentke Anne, ki odkrije, da je noseča. V času, ko je bil splav v Franciji zakonsko prepovedan, se Anne sooča z izjemno težko odločitvijo: ali sprejeti svojo nosečnost in s tem tvegati svojo prihodnost, ali pa se odločiti za splav, kljub zakonskim in družbenim posledicam. Film se ne osredotoča le na sam splav, temveč na celoten spekter Anneinih občutkov, njenih notranjih bojev in njene želje po nadzoru nad lastnim telesom in življenjem.
Režiserka Audrey Diwan je poudarila, da je s filmom želela raziskati "občutke in se osredotočiti na intimno napetost, ki se skozi zgodbo stopnjuje". Ko dnevi minevajo, se dekletovo obzorje krči, telo pa postaja zapor. Anne prihaja iz delavske družine in je prva, ki se je vpisala na univerzo, kar jo postavlja v specifičen družbeni kontekst, kjer so "družbena pravila in moralni principi strožji". Njena skrivnost bi lahko pokopala vse njene upe. Diwanova dodaja: "Moj film ne govori o ljubezni, pač pa o želji. Druga tema, ki je zame zelo pomembna, je telesni užitek. Anne se implicitno bori za svojo pravico do užitka. Zavračam idejo, da je ženski užitek sprejemljiv le v smislu njenih čustev."
Kritiki so film pohvalili zaradi njegove "drznosti" in načina, kako "splav - poleg upodabljanja resnične bolečine - obravnava kot politično dejanje, predvsem pa kot katarzo". Film je opisan kot "spominsko delo, ki hkrati razkriva prihajajoče družbene kataklizme, zlasti v povezavi z zakonom o dekriminalizaciji splava". Anne postane "sublimna metafora seksualne revolucije in vseh novih vprašanj, ki jih ta odpira, pa tudi medgeneracijski simbol položaja žensk". Film se je izognil "pritiklinam kostumske drame" in je zgodba, "v celoti podana v sedanjiku", ki "slavi večni boj za reproduktivne pravice žensk, ki je danes prav tako aktualen kot nekoč". Film "Dogodek" je na beneškem filmskem festivalu prejel zlatega leva.
"4 meseci, 3 tedni in 2 dneva": Groza prepovedi v Romuniji
Romunski film "4 meseci, 3 tedni in 2 dneva" (4 luni, 3 săptămâni şi 2 zile) iz leta 2007, režiserja Cristiana Mungiuja, je še en močan vpogled v posledice prepovedi splava. Film spremlja študentki Otilio in Găbiţo, ki si delita sobo v študentskem naselju v Bukarešti leta 1987, v zadnjih letih komunizma v Romuniji. Găbiţa je noseča in se želi zateči k splavu, vendar oblast to prepoveduje. Otilia najame sobo v cenenem hotelu, kjer se bosta sestali z gospodom Bebejem, ki naj bi jima pomagal do nezakonitega splava.
Film je del projekta "Pripovedi iz zlate dobe", ki prikazuje "subjektivni prikaz komunizma v Romuniji v obliki urbanih legend". Scenarij temelji na "osebnih izkušnjah, kakršnih ljudje običajno ne delimo z drugimi", kar je vodilo do številnih "strašnih zgodb" med pogovori z ljudmi. Zgodovinsko ozadje je ključno: leta 1966 so v Romuniji sprejeli zakon o prepovedi splava, kar je povzročilo takojšen porast rodnosti. V naslednjih letih naj bi do konca komunizma zaradi nezakonitih splavov umrlo več kot 500.000 žensk. Splav je postal simbol "upora in odpor proti režimu". Po letu 1989 je bila ponovna legalizacija splava eden prvih ukrepov, kar je privedlo do skoraj milijon splavov v prvem letu.
Režiser Cristian Mungiu je pri ustvarjanju filma izpostavil pomembnost igralske zasedbe in natančnosti dialogov. Posebej je poudaril Vlada Ivanova za vlogo gospoda Bebeja, ki je "presenečen nad njegovo prepričljivostjo in natančnostjo". Lauro Vasiliu, ki igra Găbiţo, je opisal kot "izredno čustveno". Anamaria Marinca, ki igra Otilio, je bila izbrana kljub začetnim dvomom. Mungiu je vztrajal, da igralci "svoje celotno besedilo znajo na pamet", saj je to priložnost za razpravo o dialogu in zagotovitev naravne igre. Filmska estetika je bila namenoma "preprosta in neobičajna", z uporabo enega položaja kamere na prizor, kar je omogočilo igralcem več svobode gibanja.
"Levante": Sestrstvo v boju za reproduktivne pravice v Braziliji
Film "Levante" režiserke Lillah Halla, ki je bil predstavljen na festivalu v Cannesu 2023, ponuja nov pogled na vprašanje splava skozi prizmo sodobne brazilske družbe. Film sledi 17-letnici Sofii, ki igra v inkluzivnem odbojkarskem klubu, kjer so vsi igralci iz skupnosti LGBT+. Ko Sofia ostane noseča, se sooči z nezakonitostjo splava v Braziliji in išče način, kako bi se znebila zarodka.
Podobno kot filma "Dogodek" in "Nikoli redko včasih vedno", "Levante" pripoveduje o vsakdanjem življenju mlade ženske, ki je v primežu svoje usode. Vendar se od teh primerov razlikuje po tem, da Lillah Halla raziskuje to vprašanje skozi oči "današnje brazilske družbe, ki odločno obsoja prakso splava". Film postane "dušeč triler", v katerem je glavna junakinja nenehno vohunjena, preganjana in celo nadlegovana s strani prebivalcev mesta. Režiserka je poudarila močan občutek sestrstva med igralkami, ki se odraža v načinu snemanja, njihovih medsebojnih odnosih in prijateljstvu. "Lillah Halla slavi te pogumne ženske in jih naredi za junakinje impresivnega filma."
"Nenačrtovan": Osebna zgodba proti splavu
Ameriški film "Nenačrtovan" (Unplanned) iz leta 2019 je posnet po istoimenskem avtobiografskem romanu Abby Johnson, nekdanje direktorice teksaške klinike za splave Planned Parenthood. Film prikazuje njeno osebno izkušnjo, ko je kot sodelavka pri opravljanju splava prek ultrazvočne kamere opazovala, kako so otroka posesali iz maternice in ga razdrobili na koščke. Ta izkušnja jo je globoko pretresla in vodila do njene odločitve, da postane aktivistka proti splavu.
Glavna igralka, Ashley Bratcher, je imela tudi sama izkušnjo nenačrtovane nosečnosti. Kot je povedala, jo je otrok naučil "brezpogojne ljubezni" in "tega, da se je treba zanašati na Boga namesto nase". Film je naletel na različne odzive. Medtem ko ga nekateri kritizirajo kot "propaganda", drugi menijo, da "potrjuje, da je splav nasilno dejanje" zaradi nazornega prikaza postopka splava na ultrazvoku. Ustvarjalci filma so se pred snemanjem zavedali, da "bijejo bitko proti močnemu nasprotniku - hudiču", zato so prosili duhovnika za blagoslovitev prostorov snemanja. Film je bil s strani organizacije, ki podeljuje ocene primernosti filma za otroke, označen z drugo najstrožjo oznako, ki močno odsvetuje ogled osebam, mlajšim od 17 let, brez spremstva odrasle osebe, zaradi "nazornega prikaza nasilja".
"Sur L'Adamant": Dokumentarni pogled na človečnost v psihiatriji
Francoski dokumentarni film "Sur L'Adamant" avtorja Nicolasa Philiberta, ki je na 73. Berlinalu prejel zlatega medveda, ponuja drugačen, a prav tako pomemben vpogled v človeško izkušnjo. Adamant je dnevna klinika na splavu na Seni v Parizu, kjer svoj čas preživljajo ljudje z duševnimi motnjami. Philibert je poudaril, da je z dokumentarcem želel razbiti kliše, da so "pacienti in psihiatrija vedno stigmatizirani" in "vedno gledani skozi prizmo nasilja", ter pokazati, "kako človeški so".
Philibert je znan po svojem pristopu, kjer po koncu snemanja ostaja v stiku z ljudmi, s katerimi sodeluje. V filmu ni vedno jasno, kdo je pacient in kdo zaposleni, prav tako gledalec ne izve za diagnoze. Gre za "skupnost, ki ni odrinjena na obronke mesta", temveč deluje "sredi prestolnice". Obiskovalci se lahko udeležijo delavnic, pijejo kavo, se družijo in obiščejo filmski večer, pri čemer je pomembno, da so vključeni in soodločajo o poteku dneva. Režiser se izogiba "morebitnemu ekshibicionizmu uporabnikov storitev", še manj pa jih snema, ko niso v dobrem trenutku. Njegov cilj je bil film "od vseh" in da gre za "sodelovanje", kar je tudi osnovni namen dnevnega centra. Vodilo je, da ljudi druži "človečnost v vseh svojih obrisih" in da se skupnosti na Adamantu ne idealizira.
Širši kontekst in pomembnost filmskih upodobitev
Filmi, kot so "Dogodek", "4 meseci, 3 tedni in 2 dneva", "Levante" in "Nenačrtovan", predstavljajo pomembne kulturne in družbene dokumente, ki izzivajo tabuje in spodbujajo dialog o reproduktivnih pravicah in telesni avtonomiji. Ne gre le za prikaz posameznih zgodb, temveč za razumevanje širšega konteksta družbenih norm, zakonov in osebnih stisk. Tudi dokumentarni film "Sur L'Adamant" s svojim pristopom k človečnosti in razumevanju poudarja pomembnost empatije v sodobni družbi.
Skozi različne filmske pripovedi dobimo vpogled v to, kako so ženske skozi zgodovino in v različnih kulturah doživljale in še vedno doživljajo vprašanje splava. Ti filmi nam omogočajo, da "po zaključni špici iz kinodvorane stopimo v bogatejši in bolj odprt svet", saj nas spodbujajo k razmisleku o univerzalnih vprašanjih pravice, izbire in človeškega dostojanstva. Njihova moč leži v sposobnosti, da nas soočijo z neprijetnimi resnicami, nas potopijo v izkušnje protagonistov in nas na koncu opomnijo, da boj za reproduktivne pravice še zdaleč ni končan.