Anksiozne motnje so najpogostejše duševne motnje, saj naj bi za eno od njihovih oblik vsaj enkrat v življenju trpelo kar trideset odstotkov ljudi. Simptomi, kot so stalna tesnoba, zaskrbljenost glede določenega področja ali splošen, razpršen strah, ki se izraža s stalnim vprašanjem "Kaj bo, če…?", so večini dobro znani. Ti vključujejo telesne odzive, kot so potenje, vrtoglavica, razbijanje srca, ki se lahko stopnjujejo v panične napade s grozljivim občutkom izgube nadzora ali strahom pred smrtjo. Pogosti so tudi izogibanje situacijam z veliko ljudmi, strah pred izpostavljenostjo, ponavljajoče se neprijetne, obsesivne misli, ki jih poskušamo odgnati s ponavljajočimi se obredi, ter občutki otopelosti, zamrznjenosti ali prebliski mučnih spominov. Generalizirana anksiozna motnja, panična motnja, socialna fobija, obsesivno-kompulzivna motnja in posttravmatska stresna motnja so le nekateri izmed različnih obrazov anksiozne motnje, ki močno omeji vsakodnevno delovanje posameznika. Pri tem je pomembno omeniti, da je anksioznost dvakrat pogostejša pri ženskem spolu.
V obdobju nosečnosti in poporodnem obdobju pa anksiozna motnja ostane prevečkrat spregledana, napačno diagnosticirana ali celo razumljena kot izraz izjemno skrbne matere, ki se je pripravljena žrtvovati za svojega otroka. Resnica je drugačna. Izrazita zaskrbljenost za otrokovo zdravje in varnost, opuščanje aktivnosti iz časa pred obporodnim obdobjem, tesnobni občutki, mračne misli ali telesna simptomatika so lahko izrazi motnje, zaradi katere ne trpi samo mama, ampak tudi otrok in celotna družina.
Otožnost, psihoza ali kaj tretjega?
Tako nosečnost kot porod predstavljata eni večjih prelomnic v življenju ženske, ki ju spremljajo ogromne fiziološke in psihološke spremembe, podprte z drastičnim nihanjem hormonov. Z zadnjim tako laiki kot stroka pogosto pojasnjujejo in upravičujejo močnejše čustvene težave, ki mejijo na psihične motnje ali celo prehajajo vanje. Iz tega izhaja nevarno zmotno prepričanje, da je povsem normalno, če je nosečnica razdražljiva in tesnobna, novopečena mamica pa jokava. Nasveti, naj »še malo počaka, da se hormoni umirijo«, večkrat vodijo v prepozno in posledično težje zdravljenje motnje. Res je, da je poporodna otožnost, ki se pojavi kmalu po porodu, nekaj povsem običajnega in nenevarnega, toda le, če v nekaj dneh izzveni. Več tednov ali celo več mesecev trajajoče slabo počutje pa je treba v nosečnosti, po porodu in sicer resno obravnavati, raziskati vzroke, poiskati strokovno pomoč ter vztrajati pri temeljiti obravnavi in postavitvi natančne diagnoze. V praksi se diagnoza poporodne depresije prepogosto uporablja za razpon različnih diagnoz, od poporodne otožnosti, vseh različnih oblik anksioznosti do poporodne psihoze.
Emina zgodba: oropana lepih občutkov in sreče
Ema je prvič zanosila pri triintridesetih letih; otroka sta si s partnerjem močno želela. A srečo ob novici o nosečnosti je kmalu prikrila temna senca strahu. »V šestem tednu sem začela krvaveti, s tem se je vse začelo,« pripoveduje Ema. »Vame se je naselil mučen strah, vsako budno minuto sem razmišljala le o tem, da bom verjetno splavila, ponoči se mi je o tem tudi sanjalo.« Krvavitev se je po nekaj tednih ustavila, a to ni pregnalo njenega strahu; prava nočna mora se je šele začenjala. »Vsak dan sem ves prosti čas namenila branju forumov o tem, kaj vse gre lahko narobe. Vsaka, tudi najmanjša bolečina je bila zame znak, da je nekaj narobe, z nosečnostjo, z mano, otrokom. Izgubila sem apetit, spet sem začela kaditi, ponoči sem se zbujala.«
Čeprav je Emina nosečnost, z izjemo začetne krvavitve, minila brez posebnosti, ji ni ostala v lepem spominu. Nekaj dni po sicer precej nezahtevnem porodu je doživela prvi panični napad, kmalu je sledil drugi, nato tretji. Otrok je bil zdrav in je lepo napredoval, Ema pa je bila zaskrbljena zaradi vsake malenkosti, vse noči je bedela in preverjala, ali diha. Partner in starši so ji bili v oporo, a jih je začela zavračati. Čutila je, da le sama najbolje poskrbi za otroka, drugim ni zaupala. Strah, da bi se mu kaj zgodilo, je dopolnil strah pred paničnimi napadi ter pol leta po porodu še strah pred okužbo in nečistočo. Ponoči je bedela ob otroku, podnevi pa razkuževala stanovanje. Bila je kronično neprespana, shujšala je daleč pod mejo primerne telesne teže; nekega dne je izgubila zavest. »Tisti dan je bil zame prelomnica. Zavedati sem se začela, da moram nekaj narediti. Da škodujem sebi, otroku, da je ogrožen moj partnerski odnos. Zdravnica me je napotila k psihiatru, začela sem se zdraviti z zdravili ter obiskovati psihoterapijo. Po dobrem mesecu so se panični napadi zmanjšali tako po intenzivnosti kot pogostosti, ponoči sem začela spati, vrnil se je apetit. Vseeno sem žalostna, ko se spominjam nosečnosti in prvega leta po rojstvu sina. Zdi se mi, kot da me je nekaj oropalo lepih občutkov in sreče.«
Anksioznost nima pravil
Emina zgodba je eden izmed primerov, ko anksiozna motnja ostane (pre)dolgo neprepoznana. To se ne zgodi redko, čeprav jo ima po najbolj pesimističnih izsledkih raziskav kar petindvajset odstotkov nosečnic ter sedemnajst odstotkov novopečenih mamic in je najmočnejši dejavnik za razvoj depresije, s katero hodita pogosto z roko v roki. Več kot trideset odstotkov tistih, ki trpijo za depresijo, hkrati muči anksioznost, več kot osemnajst odstotkov anksioznih pa je hkrati depresivnih. V obporodnem obdobju se obe motnji lahko pojavita prvič, lahko gre za ponovitev ali pa se simptomatika, ki je bila prisotna že pred obporodnim obdobjem, poveča. Anksioznost ne pozna pravil, v turbulentnem času ob prihodu novega življenja še sploh ne.
»Mamice, zlasti tiste, ki so rodile prvič ali so imele kakršne koli zaplete v nosečnosti ali med porodom, so v čisto posebnem psihičnem stanju v prvih nekaj dneh ali celo tednih po porodu. Kar naenkrat ne skrbijo več samo zase, ampak še za enega človečka. Večina ob tem čuti tesnobo, tudi zaradi novega, tujega okolja, novih ter nepoznanih ljudi, ki se nenehno menjajo, povrh vsega pa spoznavajo novorojenega otročička, kar s seboj prinese kup nepričakovanih okoliščin in dvomov. Ženska se mora čez noč naučiti skrbeti za otroka, ga nahraniti, pravilno prijeti, ga umiti in obleči, ugotoviti, kaj potrebuje, ko joka, in podobno. Pogosto opazim, da se mamice zelo obremenjujejo prav s temi postopki, kar je čisto razumljivo. Včasih so tako obremenjene z otrokom, da pozabijo nase. Naloga zdravstvenih delavcev je, da jim posvečamo kar največ pozornosti in smo jim na voljo za pogovor o temah, ki jih ne razumejo in o katerih bi želele vedeti več, vendar na žalost nimamo vedno časa za to,« pove Mirjam Golež, študentka babištva, ki končuje diplomsko delo o psiholoških motnjah porodnic in opravlja prakso v ljubljanski porodnišnici.
Živčna mamica, živčen otrok
Seveda je zmerna zaskrbljenost v obporodnem obdobju pričakovana in normalna, a le, če imamo zanjo razlog ter če se nam uspe pomiriti, ko je razlog odpravljen. Ko zapravimo vedno več časa za razmišljanje o negativnih scenarijih, ko drastično spremenimo življenjski slog in se začnemo določenim ljudem ali aktivnostim izogibati, ko nam okolica vztrajno prigovarja, da so naše skrbi pretirane, ko močno povečujemo nadzor nad lastnim ali otrokovim zdravjem, ko se pojavijo nerazumni strahovi, ki jih prej nismo poznali, ter naše psihološko stanje izzove fizične posledice (nespečnost, spremembe apetita, zdravstvene težave …), se moramo zavedati, da smo prestopili mejo zmerne zaskrbljenosti. »Pomembno je, da prepoznamo tiste mamice, pri katerih bi lahko tesnoba prerasla v kaj patološkega. Te navadno pozabijo nase in so pretirano zaskrbljene zaradi otroka. Skrbi jih tudi, ko je otrok popolnoma zadovoljen, in tega sploh ne opazijo,« opozarja Mirjam Golež. Prej ko ukrepamo, praviloma krajše bo zdravljenje in manj posledic bomo imeli tako mi kot otrok in okolica. Nezdravljena anksioznost in depresija namreč povečata možnost rizičnega vedenja, kajenja, uživanja alkohola in drog, kar v obporodnem obdobju pomeni še več tveganja kot sicer. Izrazita anksioznost v nosečnosti je tudi eden od napovednikov čustvenih in vedenjskih težav otroka. Duševne težave v nosečnosti povečujejo možnost za preeklampsijo, prezgodnji porod z več zapleti, majhno porodno težo otroka, kasnejše težave z dojenjem ter težave v partnerstvu, ki vplivajo na celoten potek nosečnosti in tudi počutje vseh po porodu. Anksioznost zviša raven kortizola, kar v nosečnosti lahko vpliva na razvoj možganov. Otrok ima tako povečane možnosti za kasnejši razvoj anksioznosti, hiperkinetične motnje in srčno-žilnih obolenj. Anksioznost matere po porodu pa vpliva na njen odnos do otroka, saj mu teže posveča pozornost, se teže uglasi na njegove potrebe, zato nastanejo težave pri navezovanju, kar se kaže v njegovih poznejših vedenjskih in čustvenih težavah.
»Živčna mamica, živčen otrok. Naši dojenčki zaznajo, v kakšnem psihičnem stanju smo. Še prej nas začutijo kot marsikateri odrasli. Kadar je mamica v prevelikem stresu, nemirna in negotova, se boji ali ji je neprijetno, bodo tudi otroci postali nemirni. Nemiren otrok pa lahko takšno stanje mame le še stopnjuje, zato mora misliti tudi nase. Otročka v tem primeru za nekaj minut predajte novopečenemu očku ali komu drugemu, ki mu zaupate. Ohladite glavo, umaknite se od otroka in se po nekaj minutah vrnite. Razlika bo opazna tudi v njegovem vedenju,« svetuje Mirjam Golež.
Mental Health Support During and After Pregnancy | Kaiser Permanente
Kaj pričakovati, ko pričakujemo?
Prvi razlog za pojav obporodnih duševnih motenj je fiziološki. Ob spočetju začneta vrednosti estrogena in progesterona strmo rasti, kar traja vso nosečnost, po porodu pa le v nekaj urah padeta na raven pred zanositvijo. Nihanje je torej gromozansko. Koliko pa bo to vplivalo na razpoloženje nosečnice oziroma mlade mamice ter s tem na nastanek ali poslabšanje anksioznosti ali depresije, pa je odvisno od občutljivosti njenega centralnega živčevja oziroma psihične odpornosti. Velika težava se skriva tudi v nerealnih pričakovanjih nosečnice, povezanih s sporočili družbe o tem, kako lepa je nosečnost in kako osrečujoče materinstvo. Višja pričakovanja pomenijo večje razočaranje, kar prinaša večje možnosti za psihične težave. Pomanjkanje spanca že samo po sebi močno oslabi tako fizično kot psihično odpornost. Temu se po porodu pogosto pridružijo materino pomanjkanje časa zase, za odnose z bližnjimi in aktivnosti, ki jo veselijo, pomanjkanje pozornosti bližnjih, katerih fokus se preseli na novorojenčka, padec samozavesti ob odvečnih kilogramih, teža novih stvari, ki se jih je primorana naučiti čim hitreje, občutek, da ni dovolj dobra mama, ter pomanjkanje potrditev s službenega, športnega ali katerega drugega, njej pomembnega področja. Stvari torej niso le rožnate, in zaradi ohranjanja psihične stabilnosti je dobrodošlo, da so naša pričakovanja stvarna.
Prebujeni spomin telesa
V obporodnem obdobju se, poleg naštetega, žal ne tako redko zgodi še en proces, ki je za žensko še posebno mučen. Dogodki in okoliščine v nosečnosti in ob porodu namreč pogosto izzovejo prve spomine na morebitno spolno zlorabo iz preteklosti, kar sproži nastanek posttravmatske stresne motnje. Glede na evropske raziskave naj bi bilo spolno zlorabljenih kar trinajst odstotkov deklic. Spomin na to se včasih, sploh če je bilo nasilno dejanje storjeno v zgodnjih letih, z obrambnim namenom, da deklica »psihično preživi«, potlači v podzavest. Travmatičnega dogodka se deklica oziroma ženska kasneje ne spominja, značilno pa je, da se delčki lahko začnejo vračati v zavest ob posebnih dogodkih, ki po nekaterih elementih spominjajo na zlorabo, ali ob prelomnicah, kot so puberteta, začetek novega partnerskega odnosa in intimnih odnosov, zanositev, nosečnost in porod. Telo v nosečnosti in porodu doživlja veliko novega; v nekaterih okoliščinah lahko uvidimo elemente, ki zbudijo spomin na spolno zlorabo. V nosečnosti se pozornost usmeri na telesne občutke in trebuh, žrtve spolne zlorabe pa imajo odcepljene telesne občutke ter težnjo po skrivanju telesa. Pogosti ginekološki pregledi lahko spominjajo na dogodek zlorabe, ob epiduralni anesteziji se ženska ne more premikati, kar lahko izzove spomin na fizično omejevanje gibanja ali zamrznjenost ob zlorabi. Podobnost lahko vidi tudi v izgubi nadzora nad lastnim telesom in v odvisnosti od avtoritete, tokrat zdravnika, nad lastnim telesom. V obporodnem obdobju se pogosto zbudi spomin na druge travmatične izkušnje; posttravmatsko stresno motnjo večkrat spremlja močna anksioznost, včasih pa se pridruži tudi depresija.
Razbijmo tišino
Anksiozne motnje v obporodnem obdobju največkrat ostanejo nezdravljene zaradi nepoznavanja simptomatike, napačne diagnostike ali nepotrebnega strahu pred zdravljenjem z antidepresivi, ki pa navadno ne prinašajo nevarnih posledic za mamo ali otroka ter brez katerih pri močneje izraženih motnjah ne gre. »K zmanjšanju problematike tesnobe pri mladih mamicah bi veliko pripomogla podpora partnerja in svojcev že v porodnišnici, seveda na željo mamice. Morda ni najbolje, da so obiski omejeni le na nekaj ur dnevno, verjetno bi bilo laže, če bi vsaj partner lahko ob mami in otroku preživel več časa. Lahko bi preizkusili tudi sobivanje partnerja in sorojencev v porodnišnici z mamo, kot v sosednji Avstriji. Po odpustu iz porodnišnice in vrnitvi očka v službo bi lahko organizirali skupinska srečanja za mamice, da bi razširile svoj socialni krog, spoznale druge mamice, ki se srečujejo s podobnimi izzivi, in med sabo delile izkušnje. Z več opore iz različnih virov bi laže prestale to izjemno ranljivo obdobje svojega življenja,« razmišlja o mogočih načinih pomoči Mirjam Golež. Tudi v prvih 3 mesecih po porodu se število psihiatričnih motenj pri ženskah bistveno poveča, v primerjavi z ženskami enake starosti, ki niso rodile. Ženske, ki so imele kdajkoli prej depresijo (med prejšnjo nosečnostjo ali pa čisto neodvisno od nosečnosti), bodo imele ob naslednjih nosečnostih večje tveganje za razvoj poporodne depresije.
Kakšnemu tveganju se izpostavimo, če ne zdravimo depresije? Depresivna nosečnica manj pazi nase, se slabše prehranjuje, lahko kadi ali pije alkohol, gre manj redno na kontrole h ginekologu. Novorojenček lahko trpi, ker depresivna mama ne zmore enakovredne skrbi za otroka. Antidepresivi so kljub temu zdravila, katerih jemanje ni brez tveganja. Panična motnja sodi k motnjam tesnobe (anksiozne motnje), ki pa so najpogostejše duševne motnje, pri katerih večkrat opazujemo medsebojno prepletanje, neredko pa se jim pridruži tudi depresija. Za panično motnjo so značilni ponavljajoči nepričakovani panični napadi, ki pa z izrazitim občutkom strahu ter številnimi možnimi telesnimi in kognitivnimi simptomi anksioznosti predstavljajo največjo možno tesnobo. Zaradi omenjenega se osebam s panično motnjo bistveno spremeni življenje, ki je navadno na mnogih področjih zelo osiromašeno. So telesno in duševno manj dejavni, morebitne druge pridružene anksiozne motnje in depresija pa še dodatno zmanjšujejo kakovost njihovega bivanja. Panično motnjo ima okrog 3% ljudi, ženske dvakrat pogosteje kot moški. Motnja se običajno pojavi v zgodnjih dvajsetih letih in ima praviloma kroničen potek. O panični motnji govorimo pri osebah, ki imajo nepričakovane, ponavljajoče panične napade vsaj en mesec in so že vnaprej zaskrbljene za vse napade, ki bi jih lahko še imele. Za panično motnjo so značilni ponavljajoči nepričakovani panični napadi, ob katerih bolnik ne prepozna konkretnega sprožilca. Za postavitev diagnoze sta potrebna vsaj dva nepričakovana napada v razdobju enega meseca, vendar jih ima večina bolnikov precej več. Nepričakovanim se večkrat pridružijo tudi z določenimi okoliščinami izzvani panični napadi. Opisanim telesnim znakom so lahko pridruženi občutki vrtenja, negotovosti, omedlevanja, spremenjenega doživljanja sveta in samega sebe, strah pred izgubo kontrole, norostjo in smrtjo. Za panični napad sta značilna nenaden začetek in hitro stopnjevanje simptomov tesnobe, ki dosežejo svoj vrh običajno v prvih desetih minutah in redko trajajo dlje kot pol ure. Bolnika praviloma spremljajo občutki grozeče nevarnosti in močne potrebe po umiku iz okoliščin, v katerih je doživel panični napad. Mnogo bolnikov s panično motnjo ima pridruženo t.i. agorafobijo. Zanjo je značilen strah pred situacijami oz. prostori, iz katerih je odhod otežen ali nemogoč oz. je pomoč v njih težko dostopna. Pri občutljivem posamezniku lahko na razvoj panične motnje vpliva prepletanje različnih bioloških in psiholoških vzrokov ter trenutnih obremenitev. Ugotovljeno je, da je za vznik in vztrajanje panične motnje pomembna genetika oziroma dednost. Vsi občutki, čustva in doživljanja imajo svojo biološko osnovo, kar velja tudi za duševne motnje in za njih značilne simptome. Znanstveniki so ugotovili, da gre pri panični motnji za porušeno ravnovesje več, med seboj so-odvisnih (nevrotransmiterskih) sistemov, ki so v možganih odgovorni za prenos impulza iz ene živčne celice na drugo. Tako so odkrili spremenjeno aktivnost noradrenergičnega, serotoninskega in GABA-ergičnega (nevrotransmiterskega) sistema oz. spremenjeno občutljivost receptorjev za noradrenalin, serotonin in GABA. Ena od hipotez nakazuje, da so bolniki s panično motnjo preobčutljivi na spremembo ravni CO2 in mlečne kisline (pH) v krvi. Takšna sprememba naj bi aktivirala t.i. Neugodne zgodnje izkušnje ali neustrezen odnos staršev do otrok prav tako lahko predstavljajo dejavnik tveganja za pojavljanje panične motnje v odrasli dobi. Simptomi tesnobe, ki se lahko stopnjujejo tudi v panične napade, so lahko izraz porušenega duševnega in telesnega ravnovesja, ki nastane kot posledica prevelikih obremenitev in nezadostnega zadovoljevanja osnovnih potreb, ki jih ima sicer vsako bitje. Zdravilo prve izbire za zdravljenje panične motnje je antidepresiv. Ta izboljša klinično sliko oziroma umili ali odpravi simptome panične motnje. Najprej zmanjša pogostost in jakost paničnih napadov, čez čas pa omogoči tudi umik tesnobe pričakovanja in neustreznega izogibalnega vedenja. Redno uživanje antidepresiva ugodno vpliva tudi na morebitne pridružene simptome depresije in drugih anksioznih motenj. Antidepresivi ne povzročajo odvisnosti. Pri zdravljenju panične motnje (v zadnjem desetletju) uporabljamo predvsem antidepresive, ki delujejo na serotoninski sistem. Ta zdravila sprva povečujejo koncentracijo serotonina v sinaptični reži, kasneje pa zmanjšujejo občutljivost serotoninskih receptorjev na postsinaptični membrani. Poleg neposrednega delovanja na serotoninski sistem ti antidepresivi (posredno) vzpostavljajo tudi ustrezno ravnovesje v noradrenergičnem sistemu. Predvsem na začetku zdravljenja z antidepresivi lahko bolniki jemljejo tudi pomirjevala, najbolj pogosto benzodiazepinske anksiolitike. Ti začnejo delovati takoj in zmanjšajo tesnobo in olajšajo bolnikovo trpljenje. Nekaj tedensko uživanje pomirjeval je povsem ustrezno, saj je zdravljenje tako bolj učinkovito in bolniku prijazno. Anksiolitiki povzročajo telesno odvisnost in toleranco, zato se odsvetuje dolgotrajna uporaba. Poleg zdravljenja z zdravili, predpisanimi na recept, so za lajšanje tesnobe in zdravljenje panične motnje na voljo tudi zdravila rastlinskega izvora. Pri tesnobi lahko pomagajo baldrijan, melisa, hmelj, pasijonka in sivka; pri depresiji pa šentjanževka. Pri zdravljenju panične motnje z zdravili je zelo pomembno upoštevati navodilo zdravnika in farmacevta, tako pri začetku zdravljenja z zdravili, v času terapije in pri ukinjanju terapije. Upoštevanje nasvetov lahko bistveno pripomore pri prenašanju zdravljenja in k učinkovitosti zdravljenja panične motnje. Podatki tujih raziskav namreč kažejo, da je bilo štiri do šest let po končani obravnavi panične motnje zdravih 30% bolnikov, izboljšanj s posameznimi simptomi tesnobe je bilo deležnih 40 do 50% bolnikov, pri 20 do 30% zdravljenih bolnikov pa so simptomi tesnobe pomembno zmanjševali kakovost njihovega življenja.
Stres med nosečnostjo je upravičena skrb vsake bodoče matere. V času nosečnosti je skorajda neizogiben, saj se tudi takrat telo odziva na »nevarnosti«. V službi te nevarnosti predstavljajo razni roki za oddajo dokumentacije, poročil, napetost v odnosih med zaposlenimi, odnos s šefom ipd., pri nosečnosti pa to nevarnost predstavlja skrb za otroka, tudi misel na možne zaplete v času nosečnosti ipd. Vsi vemo, da stres negativno vpliva na naše zdravje. Na temo stresa med nosečnostjo je bilo narejenih kar nekaj raziskav. Nekaj študij je pokazalo, da stres lahko povežemo s prezgodnjim porodom in nižjo telesno težo dojenčka. Seveda dejstvo, če bo nosečnica izpostavljena prevelikemu stresu, še ne pomeni, da se bo to preneslo tudi na dojenčka. Res pa je, da obstaja več možnosti, da se to zgodi v teh primerih, kot pa pri nosečnicah, ki niso izpostavljene tovrstnim stresnim situacijam. Tako kot se vsak človek drugače odziva na stres, tako se tudi zarodek oz. otrok. Vsekakor pa je priporočljivo, da nosečnice niso izpostavljene prevelikem stresu zaradi omenjenih in tudi drugih škodljivih posledic. Problem raziskav je tudi ta, da je težko povezati oz. izločiti vpliv prekomernega stresa v času nosečnosti s težavami, ki jih ima otrok oz. kasneje odrasel človek v svojem življenju. Nekaj raziskav je pokazalo, da bi lahko bili otroci, katerih matere so bile v času nosečnosti izpostavljene stresu, bolj nagnjeni k anksioznosti, depresiji, težavam pri učenju. Vsekakor morajo matere, ki so izpostavljene prekomernem stresu, poskrbeti, da le-tega med nosečnostjo odpravijo oz. Jejte zdravo in uravnoteženo in se izogibajte hitro pripravljeni in nezdravi hrani. Telovadite redno. Zmanjšajte intenziteto dela in se razbremenite. Stres med nosečnostjo je neizogiben, lahko pa ga v večji meri zmanjšate. Upoštevajoč zgornje nasvete boste upravljali s stresom na najvišji ravni in poskrbeli za zdravje svojega novorojenčka.
V nedavni britanski raziskavi so ugotovili, da so otroci, katerih matere so bile med nosečnostjo v stresu, dovzetni za duševne in vedenjske težave, kakršna je motnja pozornosti, lahko pa so tudi anksiozni ali preplašeni. Profesorica Yvette Glover s Kraljevega kolidža v Londonu je ugotovila, da je še zlasti škodljiv stres, ki ga povzročajo prepiri s partnerjem ali njegovo nasilje. Rezultati študije se ujemajo s predhodnimi dokazi, da materin stres med nosečnostjo vpliva na možgane otroka, posledice pa so dolgoročne in morda trajne. shutterstockŽenske, ki so bile noseče v času terorističnih napadov na Svetovni trgovinski center 11. septembra 2001 in ki so zbolele za potravmatsko stresno motnjo, ker so bile priče katastrofi, so učinke stresa prenesle na novorojenčke. Pri enem letu so ti otroci imeli neobičajno visoko raven stresnega hormona kortizola. Toda največja sprememba je bila opažena pri otrocih, katerih matere so bile 11. septembra 2001 v zadnjem trimesečju nosečnosti. Dejstvo, da je obdobje nosečnosti, v katerem je ženska bila v času tragedije, tesno povzano z višino neobičajne ravni kortizola, torej nakazuje, da gre za učinek v maternici. Dokazano je bilo, da je pri živalih in ljudeh, ki so doživeli materin stres med nosečnostjo, večja verjetnost, da bodo imeli motene mehanizme za obvladovanje stresa še precej po porodu, kar ustvarja dejavnik tveganja za zasvojenost.