Vsak starš si želi, da bi njegov dojenček mirno spal in se brez težav hranil. Vendar pa se veliko novorojenčkov in dojenčkov sooča z nemirnim vedenjem med dojenjem, kar lahko predstavlja velik izziv tako za otroka kot za starše. Pogosto se pojavi vprašanje, zakaj je dojenček nemiren, zavrača dojko, premalo spi ali pa sploh ne, joče se, steguje roke in noge, ki so pri tem zelo trde. V takih primerih je prsni koš pogosto v povišanem položaju, otrok diha hitro in površno, glava je nagnjena v zaklon, pogosto v tako imenovani predilekciji - zvita na eno stran. Otrok zavrača položaj na trebuhu, kjer se ustvari velik nagib glave nazaj, roke se iztegnejo v stran in otrok dela tako imenovano letalo. Pogosto je tak otrok bolj jokav, nemiren, se hitro in neusklajeno giblje z rokami in nogami. Vse te težave lahko poslabšajo bolečine v trebuhu (neonatalne kolike). Čeprav je vsak živahnejši otrok še zdaleč ni hiperaktiven, je resnica, da je mnogo nemirnih otrok, ki so jih starši pojmovali kot bolj živahne ali poredne, dejansko hiperaktivnih in bi potrebovali ustrezno pomoč. Za hiperaktivnega otroka je namreč značilno, da je njegova pozornost kratkotrajna, pretirano je gibalno aktiven, slabo je organiziran, premalo je vztrajen pri dejavnostih, ki zahtevajo večjo zbranost, aktivnosti hitro menjuje in jih pogosto ne dokonča, slabše obvladuje čustva (občutljivost, jeza), pogosto se znajde v težavah in konfliktih, njegovo vedenje je za okolico moteče, med vrstniki je lahko nepriljubljen in osamljen, v odnosu do ljudi je manj kontroliran. V predšolskem obdobju so te značilnosti vedenja manj moteče, z vstopom v šolo pa opisane težave otroka ovirajo pri pouku, zato dosega slabše rezultate, kot bi jih glede na svoje sposobnosti zmogel.
Vpliv materinega počutja na otroka v trebuhu
Ker je dete stalno povezano z materjo, tudi ves čas spremlja, kaj mati dela in kako se počuti. Preko posteljice se na otroka prenašajo tudi materini hormoni. Če je nosečnica pod stresom, izloča hormon kortizon. Vse to pride tudi do otroka, ki to pokaže s tem, da postane nemiren, njegovo gibanje pa je neredno. Otroci naj bi se od 28. tedna naprej v takih trenutkih tudi že mrščili, kar je možno videti samo na ultrazvoku. V primeru, da je otrok podvržen stalnemu stresu, se lahko tudi rodi s slabše razvitimi možgani. Stres torej v nobenem primeru ni dober, v nosečnosti predstavlja celo težave na kvadrat. Če nosečnica doživlja srečne trenutke, pa se sprošča hormon endorfin in takrat je srečen tudi otrok. Dojenček bo takrat bolj veselo migal in se prevračal po maternici. V zadnjih tednih nosečnosti to seveda ni možno, ker dete preprosto nima več prostora za razne akrobacije. Tudi izraz na malem obrazku bo temu primeren, a videli ga boste samo, če imate pri roki napredno ultrazvočno napravo.
Čeprav je nemirnost dojenčka v trebuhu pogosto povezana z materinim počutjem, je pomembno razumeti tudi razvoj njegovih čutil. Prve odzive na dotik naj bi pokazal že okoli 7. tedna nosečnosti. Takrat je seveda še premajhen, da bi to pokazal zunanjemu svetu. V 12. tednu začne čutiti z rokami, v 17. tednu pa ima že razvita čutila na koži. Okoli 17. tedna že razvija občutek za ravnotežje in pridno začne izvajati salte in skoke čez popkovino. Med 18. in 25. tednom postane pozoren na glasne zvoke iz okolice, zato heavy metal koncerti niso najboljša izbira. Med 20. in 28. tednom pa se razvijejo še ostala čutila: vid, vonj in okus.
Očetovski vpliv in zaznavanje nemirnosti
Zanimiv je tudi razvoj dojenčkovih čutil pri očkih. Pravzaprav se tudi očki v času nosečnosti razvijamo podobno. Nekje do 7. tedna nosečnosti se še ne zavedamo povsem, da partnerka nosi otroka v sebi. V 12. tednu že krilimo z rokami, ker ne vemo, kam bomo dali vse otroške stvari. Okoli 20. tedna postanemo pozorni na premike v nosečniškem trebuhu. Od 28. tedna naprej pa so naši čuti bolj izostreni, saj ves čas bdimo nad nosečnico. Ker smo tudi moški del nosečniške zgodbe, lahko naše dobro izurjeno oko opazi razliko med veselim in stresnim stanjem, samo s pogledom na nosečniški trebuh. To je voda na mlin bodočih očetov, saj lahko kot iz topa ustrelimo: “Draga, kaj te muči?” ali: “Vidim, da te moje početje osrečuje.” Seveda pa moramo biti precej pozorni, ker hitro lahko zamenjamo veselo premikanje v trebuhu za stresno brcanje. Temu bi lahko rekli tudi nosečniška ruleta.
Pogoste skrbi nosečnic glede nemirnosti otroka
Pogosto se nosečnice obrnejo na strokovnjake z vprašanji o nemirnosti otroka. Barbara, ki je v 26. tednu nosečnosti, je izrazila skrb, saj se ji zdi, da je otrok zelo nemiren. Kljub temu, da ni imela drugih težav razen dveh hospitalizacij okoli 20. tedna (enkrat zaradi dehidracije in drugič zaradi rahlega rjavega izcedka), jo skrbi nenehno gibanje otroka, česar pri prvem otroku ni bila navajena. Tamala je brcala zvečer, ko se je umirila, in to se je začelo okoli 8. meseca nosečnosti. V tej nosečnosti pa ima občutek, da otroku nekaj ne odgovarja. Spala je skoraj nič, ker mu ni ustrezalo, če je bila na levem boku, če je bila na desnem, če je bila na hrbtu. Brce so bile tako intenzivne, da jo je od časa do časa že kar bolelo. Zaskrbljena je, da je z otrokom zaradi te njegove nemirnosti nekaj narobe. Trebuh ji je ves čas vibriral. Po prvem porodu je imela kar nekaj komplikacij: priraščena posteljica, vozel na popkovnici, močno je krvavela in dobila transfuzijo. Kljub temu pa je dr. Pušenjak pojasnil, da zapleti po prvem porodu nimajo vpliva na počutje drugega ploda. Vsak plod ima svoj značaj že v maternici in mnoge mamice že kmalu po porodu in prve mesece po njem vedo povedati, da otrok zunaj ni dosti drugačen, kot je bil že v maternici. Skratka, gibanje in brcanje ni nič izjemnega in tudi ne pomeni, da se plod ne bi počutil v redu. Je pač tak "fizični tip".
Druga nosečnica je opazila zvok, podoben zvoku statike, ki se pojavi občasno, ko se plod premakne. Sprva je mislila, da zvok prihaja iz prostora ali da gre za prebavo ali pokanje njenih kosti, nato pa je opazila, da ob vsakem "divjem" premikanju ploda tudi "poči". Čeprav ob vsakem takem premikanju ni slišati zvoka, ga sliši že kakšen teden vsak dan vsaj dvakrat. Zanima jo, ali je možno, da bi se slišalo plod, mogoče pokanje njegovih kosti. Sama je bila prepričana, da ne, ker plod plava v plodovnici in bi bil bolj "zadušljiv" zvok, ampak čedalje bolj se ji zdi, da je ta zvok povezan s plodom. Po navedbi, da je plod obrnjen z glavico navzdol, na njeni levi strani ima hrbtenico, nad popkom ritko in na desni strani nogice, ter da nikakor ne najde ustreznega položaja zase, brca in išče položaj tudi po kakšno uro, je dr. Pušenjak pojasnil, da gre najverjetneje za pokanje sklepov, podobno kot nam pokajo prsti, če jih raztegnemo. Pojav sicer ni ravno pogost, je pa znan.
Vpliv prehrane in prebave na nemirnost
Nemirnost dojenčka je pogosto povezana tudi s težavami v prebavi. Napenjanje je težava, ki se lahko pojavi v katerem koli življenjskem obdobju otroka, od novorojenčka pa do 18. leta starosti, ne prizanese pa niti odraslim. Moteče je še posebej tedaj, ko se poleg plinov pojavljajo še krči in bolečine v trebuhu. Vzrokov za napenjanje je veliko. Nikakor jih ne smemo zanemariti, saj je napenjanje lahko le prehoden pojav zaradi zaužitja določene vrste hrane (npr. stročnice), lahko pa je znak resne bolezni, ki jo je potrebno nujno zdraviti.
Pri dojenčkih se napenjanje in vetrovi v sklopu »trebušnih kolik« lahko pojavijo že takoj po rojstvu, večinoma pa med drugim in tretjim tednom starosti. Kolike nastopijo pri enem od petih otrok, pojavljajo se pri obeh spolih, pogosteje pa pri fantkih. Kolike se pojavljajo tako pri dojenih otrocih kot pri tistih, ki so hranjeni z mlečnimi formulami. Pri večini otrok je najhuje v šestem tednu starosti. Dojenček ima nenadne napade krčev (kolik) v trebuščku, ki jih spremlja neutolažljiv nemir in jok. Dojenčkove kolike starše zelo prestrašijo.
Dojenček s trebušnimi krči glasno joka, je nemiren, krči kolena, pogosto ima vetrove, lahko stiska pesti, v obraz je rdeč, okrog ust pa je bled in se ga ne da potolažiti. Joka lahko tudi do dve ali tri ure skupaj, med jokom pa hlastno išče bradavico ali dudo, ki pa jo že v naslednjem trenutku zavrne. Včasih mu uspe zadremati za nekaj trenutkov, a se prav kmalu predrami s hudim jokom. Le začasno mu odleže po odvajanju blata ali zraka. Vzroki za dojenčkove kolike še niso dokončno pojasnjeni, verjetno pa jih je več: nerazvitost prebavil pri dojenčku, pospešeno gibanje črevesa (peristaltika), preveliko zaužitje zraka ob hranjenju dojenčka, preveč mlečnega sladkorja (laktoze) v hrani, premajhna ali prevelika luknjica na dudi in zato prekomerno ali premalo hranjenja pri dojenčku. Običajno se kolike pojavljajo v poznem popoldanskem času ali zgodnjem večernem času, minejo pa same od sebe po štirih ali petih mesecih starosti. Pri dojenčku zdravljenje z zdravili zaradi kolik ni potrebno. Kadar mati zdravniku potoži zaradi dojenčkovih kolik, je treba dojenčka pregledati. Če je dojenček sicer zdrav, dobro napreduje pri telesni teži in primerno raste, staršem le povemo, da je z dojenčkom vse v redu. Če pa so kolike znak resnejše bolezni, je treba bolezen zdraviti.
Če mati otroka s kolikami doji, dieta pri materi ni potrebna. To so tudi navodila Evropskega združenja za pediatrično gastroenterologijo, hepatologijo in nutricionistiko iz leta 2008. Posebna dieta doječe matere je potrebna izključno takrat, če je pri dojenčku alergija na hrano dokazana. Če pa dojenček ni dojen in je hranjen z mlečno formulo, pa priporočamo izbiro take mlečne formule, ki mu bo pomagala. To so običajno »AC« mlečne formule, kar pomeni »proti kolikam«. Pri nas obstaja velika ponudba mlečnih formul proti kolikam. Njihova značilnost je, da imajo manj mlečnega sladkorja, obstajajo pa tudi take, ki imajo poleg znižane vsebnosti mlečnega sladkorja dodane tudi prebiotike, to so posebni sladkorji (fruktooligosaharidi in galaktooligosaharidi) in maščobe, imenovane »betapol«, ki delujejo proti kolikam, obenem pa še mehčajo blato.
Prebavne težave pri dojenčkih
Rešitve za pomiritev in izboljšanje počutja
Ko prepoznamo vzroke za nemirnost dojenčka, lahko pristopimo k iskanju ustreznih rešitev. Ključnega pomena je celostni pristop, ki upošteva tako fizične kot čustvene potrebe otroka in staršev.
Prilagajanje položaja in tehnike dojenja: Če otrok ne želi sesati mleka, poskusite z različnimi položaji dojenja. Pri tem naj velja, da ne obstaja pravilen ali nepravilen položaj; pomembno je le, da se vi in dojenček počutita udobno. Pri tem so lahko v veliko pomoč blazine za dojenje. Pravilno pristavljanje je ključno: dojenčkov nosek in brada se morata dotikati dojke, usta so široko odprta, ustnici pa obrnjeni navzven. Če odmaknete spodnjo ustnico, lahko vidite jeziček. Če sumite na priraščen jeziček ali ustnico, se posvetujte s svetovalko za dojenje ali zdravnikom. Ti lahko ocenijo, ali je potreben poseg za izboljšanje sesalnega refleksa in učinkovitosti dojenja.
Umetnost pomirjanja in ustvarjanje varnega okolja: Pravilno vedenje, nežno božanje, položaj, ki spominja na materino maternico, monotono zibanje, vse to razbremeni mišično napetost, poglobi dih in pomiri dojenčka. Otroka na hrbtu je najbolje umiriti tako, da mu pokrčimo noge, sprostimo nemirne rokice in jih nežno položimo ob njegovo telo. S svojo roko položimo na otrokove prsi, drugo pod glavo in ustvarimo občutek varnosti - rezervno maternico, v kateri je dojenček preživel devet mesecev. Okoli sebe je imel omejen prostor, kjer se je dobro počutil. Uporaba belega šuma, bitja srca ali zvoka dežja lahko posnema zvoke iz maternice in pomaga umiriti dojenčka. Zavijanje (povijanje dojenčka) lahko pomaga preprečiti Morojev refleks in mu daje občutek varnosti. V ležečem položaju so znaki hipertenzije, velik nagib glave, naklon nazaj, odsotnost opore na podlahti in nezadovoljstvo otroka na trebuhu. V tem primeru ga raje začasno ne polagamo na trebušček, ker se stanje še dodatno poslabša, otroka pa poskušamo umiriti na že omenjen način. Dojenček, ki dobi dovolj mleka, je sproščen, potešen in zadovoljen. Najbolj zanesljiv način, kako vedeti, če dojenček dobi dovolj mleka, je redno izločanje in pridobivanje na teži.
Vloga gibanja in čustvene podpore: Gibanje v vodi ima odličen vpliv na celoten psihomotorični in mentalni razvoj otroka. Starši se pod nadzorom izkušenega inštruktorja banjanja za dojenčke naučijo pravilno ravnati z dojenčkom in kako ga pravilno držati v vodi in na površju. S programom se rešijo in omilijo omenjene težave, spodbujajo celotna motorika telesa, koordinacija, osredotočenost, fina motorika, razmišljanje in uporaba rok in nog. Pomembno je tudi iz sebe stresti vso skrb in stres. Brez tega ne more nobena mama umiriti svojega dojenčka, tudi če ga ljubi najbolj na svetu.
Premagovanje nočnega nemira in izzivov s spanjem: Čeprav je nemirno spanje pogosto povezano z biološkim razvojem spanja, v redkih primerih lahko nakazuje na določen zdravstveni izziv, ki bi potreboval specialistično obravnavo. Redna večerna rutina pred spanjem, ki vključuje kopel, nežno glasbo ali zibanje, pomaga otroku ustvariti povezavo s spanjem. Rutina naj bo preprosta in ponovljiva. Vključitev očetov v nočna prebujanja otrok in dojenčkov vodi do bolj konsolidiranega vzorca spanja. Dogovor med partnerjema, da eden prevzame vsaj eno nočno prebujanje, lahko vodi do boljšega počutja mame in tudi boljšega spanja dojenčka. Če starši začutijo, da nekaj ni v redu, je vedno priporočljivo poiskati strokovno pomoč. Informacije na spletnih straneh ali v člankih niso nadomestilo za posvet z zdravnikom.
Vsak otrok je edinstven, in kar deluje za enega, morda ne bo delovalo za drugega. Pri dojenčkih so kile precej pogost pojav. Med njimi je prav gotovo najpogostejša t. i. popkovna kila, ki jo ima skoraj vsak peti novorojenček. Nekatere kile izginejo same od sebe, druge pa je potrebno operirati. Kirurški poseg pa je, ne glede na vrsto kile, nujno potreben v primeru preščipnjenja oz. ukleščenja. Kila nastane zaradi šibkosti trebušne stene, skozi katero se izbočita trebušna mrena in v trebušni votlini ležeča vsebina. Kila je torej vreča izbočene trebušne mrene, v kateri se običajno nahaja črevo, lahko pa tudi le tekočina. Opazimo jo kot mehko, različno veliko kožno izboklino, ki postane bolj izrazita ob napenjanju ali joku. Pri dojenčkih so kile običajno prirojene, pri večjih otrocih pa prevladujejo pridobljene, saj dobršen del prirojenih kil izgine, ko se s starostjo trebušna stena učvrsti, preostanek prirojenih kil pa je običajno že v zgodnjem otroštvu odpravljen s kirurškim posegom. Za vse kile velja, da običajno niso nevarne, razen v redkih primerih, ko pride do preščipnjenja oz. ukleščenja črevesa, ki se nahaja v kilni vreči. Na ukleščeno kilo pomislimo, če postane izbočena kila trda in je ne moremo potisniti navznoter. Otrok zaradi bolečine v trebuhu neutolažljivo joče, je nemiren, bled, se močno poti in lahko tudi bruha. Starši naj otroka, pri katerem sumijo na ukleščeno kilo, nemudoma peljejo k zdravniku. Zdravnik bo morda skušal otroka pomiriti in nato kilo potisniti navznoter v trebušno votlino. Kile so pri dojenčkih in malih otrocih zelo pogost pojav. Starši so velikokrat zaskrbljeni, vendar je potrebno poudariti, da so kile navadno nenevarne in jih večina spontano izgine še pred prvim rojstnim dnevom. Vedno, kadar je pri otroku ugotovljena kila in ta nenadoma postane neutolažljivo jokav, preverimo, ali se kila nemara ni ukleščila.