Policistični jajčniki (PCO) in sindrom policističnih jajčnikov (PCOS) sta izraza, ki se pogosto zamenjujeta, vendar se nanašata na različna stanja. Razumevanje njunih razlik, simptomov in vpliva na plodnost je ključno za ženske, ki se soočajo s temi izzivi, ter za razumevanje možnosti, ki jih ponuja umetna oploditev.
Razlikovanje med PCO in PCOS
PCO, ali policistični jajčniki, pomeni, da je v obeh jajčnikih občasno ali vsak cikel prisotno večje število manjših foliklov. To stanje navadno ne povzroča neplodnosti ženske. Pri teh ženskah se sicer za ultrazvokom vidi večje število foliklov na jajčnikih, sicer pa ne kažejo drugih znakov obolenja.
PCOS, sindrom policističnih jajčnikov, je mnogo kompleksnejše stanje, pri katerem je PCO le eden od simptomov, ne pa edini. Zaradi svoje kompleksnosti PCOS pogosto predstavlja oviro za zanositev in je posledično razlog za vključitev ženske ali para v postopek oploditve z biomedicinsko pomočjo (OBMP).
Simptomi in vzroki PCOS
Simptomov ali načinov, na katere se kaže PCOS, je veliko. Nekateri, vizualni, so zelo tipični, zato se hitro pomisli, da ima ženska to bolezen. Mednje sodijo visoka telesna teža, močne akne in poraščenost po moškem tipu. Vendar pa ni nujno, da ima vsaka bolnica enake simptome, izražene na enako močan način. PCOS je pravzaprav najbolj pogosta hormonska motnja pri ženskah.
Značilno za to bolezen je, da se pri ženski razvije veliko število jajčnih foliklov, od katerih se noben ne razvije v vodilni folikel in dozori, zato tudi ne pride do ovulacije ali pa so te zelo redke. To se zgodi, ker pride do motenj v delovanju centralnega živčevja. Izloča se preveč hormona LH (luteinizirajočega hormona), ki vpliva na nastanek moških androgenih hormonov, ki se naprej sintetizirajo v testosteron, in premalo hormona FSH (folikle stimulirajočega hormona). Povišani so tudi holesterol, inzulin in krvne maščobe, medtem ko sta estrogen in progesteron zmanjšana.
Prve opise sprememb, danes znanih kot policistični jajčniki, sta že leta 1935 podala ameriška ginekologa Stein in Leventhal, po katerih se je bolezen dolgo imenovala Stein-Leventhalov sindrom. Zaradi novejših znanstvenih dognanj in sodobnih diagnostičnih meril se to poimenovanje danes opušča. Sindrom prizadene 5-10 % žensk v starosti 12-45 let.
Redne ovulacije so odvisne od delovanja številnih hormonov. Poenostavljeno povedano jih omogoča povratna zanka, v kateri hipofiza v možganih sprošča v krvni obtok luteinizirajoči hormon (LH) ter folikle stimulirajoči hormon (FSH). Ti delujeta na celice jajčnikov tako, da spodbujata:
- dozorevanje foliklov,
- tvorbo estrogena in progesterona,
- ovulacijo (sprostitev jajčne celice iz folikla, potovanje po jajcevodu do maternice),
- vzdrževanje nosečnosti v primeru, da pride do oploditve.
Ta motnja v delovanju jajčnikov se lahko vidi tudi z značilno spremenjenim videzom med ultrazvočno preiskavo. Vidni so številni folikli (osem ali več), ki ne dosežejo velikosti 10 mm, ter povečan volumen jajčnika na račun večje količine osnovne substance, strome. Porušeno ravnovesje med hormonoma LH in FSH ter večja količina strome sta vzrok, da se v jajčnikih proizvaja večja količina moških spolnih hormonov, androgenov.
Vedno bolj se poudarja tudi vloga inzulina pri nastanku sprememb, značilnih za sindrom policističnih jajčnikov. Primarna vloga hormona inzulina je skrb, da periferna tkiva (mišice, maščevje, jetra) privzemajo glukozo iz krvi. Kadar je privzem glukoze iz krvi slabši, govorimo o inzulinski rezistenci. Telo se na težavo odzove tako, da začne iz trebušne slinavke sproščati večje količine inzulina. Ko trebušna slinavka ne zmore več proizvajati zadostnih količin inzulina, da bi uravnavala nivo sladkorja v krvi, nastopi sladkorna bolezen. Zvišana raven sladkorja v krvi okvari žile, povzroča aterosklerozo, poveča tveganje za nastanek srčnega infarkta, vodi v debelost in moteno presnovo maščob.
Ginekologi za postavitev diagnoze policističnih jajčnikov upoštevajo kriterije, ki so bili leta 2003 na pobudo evropskega in ameriškega združenja za reproduktivno medicino sprejeti v Rotterdamu. Po opravljenih preiskavah, ki vključujejo klinični pregled, ultrazvok, določanje nivoja različnih hormonov v krvi in izključevanje drugih vzrokov za težave, sledi pogovor, iz katerega zdravnik ugotovi, katera od težav je za bolnico najbolj moteča in katera oblika zdravljenja bi bila najbolj primerna.
Diagnoza PCOS
Za potrditev sindroma policističnih jajčnikov mora ženska imeti vsaj dva od treh značilnih znakov, in sicer:
- Večje število foliklov na jajčnikih (PCO). To se ugotovi z ultrazvočnim pregledom, kjer vidimo številne majhne folikle, ki so v jajčniku nanizani tipično v obliki biserne ogrlice.
- Neredne ali celo popolnoma odsotne menstruacije, ki so, ko pridejo, lahko zelo dolge ali močne. Posledično do ovulacije ne prihaja ali je prisotna le občasno. Neredne ali odsotne menstruacije so pogost vzrok, da ženska s PCOS poišče pomoč pri zdravniku. Odpravljanje te težave je pomembno iz več razlogov. Eden od razlogov je, da žensko, ki ne želi zanositi, razbremenimo stalnih skrbi zaradi izostanka menstruacije in morebitne nosečnosti. Dolgoročno pomemben razlog za zdravljenje težave pa je zmanjševanje tveganja za razvoj raka na maternični sluznici, ki so mu ženske s PCOS sicer podvržene zaradi stalnega vpliva estrogena, ki sluznico maternice debeli, in pomanjkanja progesterona, ki bi povzročil odluščenje (menstruacijo).
- Povišana raven androgenov (testosterona) v krvi, ki se lahko kaže tudi s kliničnimi znaki (povišana telesna teža, poraščenost ali plešavost po moškem tipu, močne akne, mastna koža). Povečana raven moških spolnih hormonov spodbuja rast dlak. Poraščenost se da z nekaterimi zdravili sicer omiliti, vendar jo je nemogoče zmanjšati do stanja pred pričetkom bolezni, zato o uspešnem lajšanju težave govorimo že, kadar dosežemo upozorjeno rast dlak. Če ženska ne želi zanositi, so terapija izbire kombinirane kontracepcijske tablete. Te poleg etinilestradiola vsebujejo ciproteron acetat, drospirenon ali klormadinon acetat, ki delujejo antiandrogeno in tako lajšajo težave s poraščenostjo. Ena od možnosti za odpravljanje težav s pretirano poraščenostjo je tudi laserska depilacija.
PCOS lahko poteka tipično, v eni petini pa ne, zato marsikatera ne ve, da ima hormonsko motnjo. Polovica vseh bolnic ni nikoli diagnosticiranih, saj ne razumejo, da se za zelo različnimi znaki skriva ena bolezen. Čeprav nekaterim bolezen tudi diagnosticirajo, pa se od osebnih ginekologov pogosto vračajo nezadovoljne in brez pravih usmeritev, čakalne dobe pri endokrinologih pa so zelo dolge.
Ginekologinja primarij Darija Strah, dr. med., spec. ginekologije in porodništva iz Diagnostičnega centra Strah, pojasnjuje, da ločimo dva tipa bolnic. "Prvemu pravimo presnovni fenotip, taka ženska je resno ogrožena in ima tipične znake PCOS," pravi Strahova, ki pojasnjuje, da je v ospredju debelost s presnovno prizadetostjo celega telesa. "Drugi tip je na videz drugačen, običajno z normalno telesno težo, pravimo, da imajo te bolnice le PCO," dodaja. Presnovni tip se pojavlja v 80 odstotkih vseh. "To so žal resne bolnice. Če jih ne diagnosticiramo zelo zgodaj, gre PCOS svojo pot," razlaga strokovnjakinja. Bolnice se zelo zredijo, tehtajo tudi krepko prek 100 kilogramov, maščoba pa se pri njih razvija okoli trebuha - gre za tako imenovano centralno debelost, pojasnjuje ginekologinja. "Menstruacije so zelo neredne, to je drugi tipični znak bolezni. Lahko se pojavijo le nekajkrat letno, stanje pa lahko pripelje v resne motnje zanositve, celo neplodnost," pravi Strahova.
Drugi tip bolnic praviloma nima povečane telesne teže, lahko so celo zelo suhe, brez aken in povečane poraščenosti, a lahko imajo inzulinsko neodzivnost in motnje menstruacije. Zdravljenje pogosto potrebujejo predvsem zato, da lahko pride do zanositve, hormonsko neravnovesje je tu seveda zelo prisotno. Vse moramo dobro pregledati, bolezen povzroča zamaščena jetra pri vseh fenotipih, pogoste so duševne težave, ki jih zmotno pripisujemo banalnim vzrokom in se nanje ne oziramo. "Zaradi inzulinske neodzivnosti, ki lahko pripelje do razvoja sladkorne bolezni, moramo zdraviti obe skupini bolnic ne glede na razlike," dodaja ginekologinja.
Vpliv PCOS na plodnost in nosečnost
Spontana zanositev ženske s PCOS je sicer možna, vendar otežena zaradi različnih razlogov. Zelo pogost razlog sta prevelika telesna teža in previsoka raven testosterona, ki preprečuje ovulacijo, brez katere do zanositve ne pride. Lahko prihaja tudi do različnih vnetij v telesu, ki neugodno vplivajo na endometrij in posledično zmanjšujejo zmožnost ugnezditve zarodka. Če ženska vseeno zanosi, se navadno med nosečnostjo sooča z več zapleti, kot so preeklampsija, prezgodnji porod in nosečniška sladkorna bolezen.
Ženske s PCOS proizvajajo preveč androgenih oz. moških hormonov (testosteron), ki negativno vplivajo na oz. preprečujejo ovulacijo. Poznamo več različnih t.i. fenotipov PCOS, med katerimi je moč najti tudi ovulatorni PCOS. Prav tako pa pri drugih fenotipih, kljub oligo-anovulaciji (neredni ovulaciji), do ovulacije vseeno lahko prihaja. V osnovi to pomeni, da je spontana zanositev možna, a izredno otežena in par se lahko v takšni situaciji trudi tudi več let.
Obvladovanje PCOS in pot do zanositve
PCOS sicer je bolezen, vendar ne v smislu, da se jo lahko čisto pozdravi. Bolj gre za blažitev raznih simptomov skozi katere se PCOS kaže, s čimer je življenje z njim veliko lažje, predvsem pa se prepreči večje in resne težave v prihodnosti, zaradi česar je obvladovanje PCOS pravzaprav nujno.
Zelo veliko lahko ženske za obvladovanje PCOS, svoje zdravje in posledično plodnost naredijo same z ustreznim življenjskim slogom, predvsem s tem, da znižajo telesno težo za 5 do 10 %. To je za njih sicer zelo težko zaradi težav s hormoni. Vendar, z izgubo telesne teže se bosta uredili menstruacija in pojavila ovulacija, s čimer se poveča možnost za naravno zanositev. Svetuje se uživanje živil z nizkim glikemičnim indeksom, saj imajo ženske s PCOS že v osnovi povišan inzulin in z uživanjem primerne hrane ugodno vplivajo na ustrezno raven sladkorja v krvi. Priporoča se gibanje takoj po obroku, ker se na tak način pripomore k znižanju nivoja inzulina v krvi. Zelo dobrodošla so tudi določena prehranska dopolnila, s katerimi telesu zagotavljate potrebne vitamine in minerale in zmanjšate možnosti vnetij, ki so v sicer malih količinah, pogosteje prisotna kot pri zdravih ljudeh, oz. kot pri ženskah brez PCOS.
Izguba telesne teže je pri PCOS težja kot pri zdravih posameznikih, vendar mogoče. Izgubo je mogoče doseči že z postopnimi, manjšimi spremembami v vsakodnevnem življenju. Za bolezen je značilna inzulinska rezistenca oz. se občutljivost receptorjev za inzulin zmanjša. Inzulin je hormon, ki nastaja v trebušni slinavki in celicam v telesu pomaga sladkor (glukozo) pretvoriti v energijo. Ženske s PCOS imajo pogosto višje ravni inzulina. V kolikor se v telesu ne proizvaja dovolj inzulina oz. se je razvila inzulinska rezistenca, se lahko raven sladkorja v krvi poveča. V prehrano vključimo: zelenjavo, stročnice, oreškov, polnovrednih žitaric, sveže zelenjave in sadja ter čaj poprove mete. Odsvetuje uživanje mastne, zamrznjene ali predelane hrane, saj se izgubi predvsem dragoceni mio-inozitol. Mio-inozitol je zelo pomembno prehransko dopolnilo. Ginekologinja pravi, da aktivira encime za metabolizem glukoze in znižuje povišani inzulin v krvi. "Pospešuje prehod glukoze v celice, vpliva na rast in obnovo živčevja, kosti, zarodnih celic ter uravnava hormone. Spada med sladkorje in s svojim delovanjem vpliva na izločanje inzulina, hormonov ščitnice in jajčnikov," pojasnjuje. "Bolnice ga rade uživajo, saj izboljša počutje in jim omogoči bolj kvalitetno življenje," je sklenila.
Če je PCOS že preveč razvit in ga ženska ne more več kontrolirati sama, se poseže po ustreznih zdravilih ali se jo napoti na operacijo in, če si želi postati mama, v OBMP.
Za obvladovanje PCOS se lahko uporabljajo določene kontracepcijske tablete, terapija za uravnavanje menstrualnega cikla in za pomoč pri ovulaciji ter zdravila za diabetike, ki lahko ženskam pomagajo pri nadziranju ravni inzulina oz. inzulinske rezistence in ščitijo pred razvojem diabetesa tipa 2. Značilno za ženske s PCOS namreč je, da imajo večjo količino inzulina in moteno toleranco za glukozo, zato so tudi bolj nagnjene v razvoj sladkorne bolezni, ki je sama po sebi zelo resna bolezen.
Če se tudi z vsemi temi pristopi ne doseže, da bi prišlo do ovulacije, se lahko z laparoskopijo opravi ‘navrtanje’ ali (angleško) drilling jajčnikov. Gre za t.i. laparoskopsko elektrokavitacijo ovarijev, kjer kirurg v vsak jajčnik s posebno iglo naredi 4 do 6 vbodov, s čimer se prebije zunanje tkivo jajčnika, posledično zniža raven testosterona, LH in popravi razmerje med LH in FSH. Vse to lahko privede do spontanih ovulacij in posledično do naravne zanositve.
V kolikor tudi to ne zaleže, se par, ki ima željo po otroku napoti na umetno oploditev, pri kateri je potrebno vzeti v obzir stanje ženske in njen PCOS ter temu prilagoditi terapijo.
Umetna oploditev kot možnost pri PCOS
V Sloveniji Zakon o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo (ZZNPOB) predpisuje, da je postopek dovoljen, kadar obstaja medicinska indikacija, zaradi katere na naraven način ni mogoče zanositi. Postopki so namenjeni zdravljenju neplodnosti pri parih, pri katerih je to edina možnost za doseganje zanositve. Postopki so dovoljeni za pare, ki so v zakonski ali zunajzakonski skupnosti. Medicinska indikacija mora biti potrjena pri enem ali obeh partnerjih. Postopki so dovoljeni le za zdravljenje neplodnosti in ne za druge namene. Pri ženskah: težave, kot so neprehodni jajcevodi, endometrioza ali sindrom policističnih jajčnikov (PCO). Pri moških: zmanjšano število ali kakovost semenčic, ki ne omogoča naravne zanositve. V Sloveniji postopke oploditve z biomedicinsko pomočjo delno krije obvezno zdravstveno zavarovanje, vendar le do določene starosti ženske (običajno do 43. leta). Število poskusov, ki jih krije zavarovanje, je prav tako omejeno.
Vse o IVF postopku z Majo Henigman | Anja Kikl - zdravje žensk
Kako poteka umetna oploditev in kakšen je postopek? Umetna oploditev temelji na stimulaciji jajčnikov z nekoliko višjimi odmerki hormonov, ki jih telo sicer proizvaja samo. Ta stimulacija poteka s pomočjo podkožnih injekcij (podobno kot si sladkorni bolniki aplicirajo inzulin) z zelo tankimi in majhnimi iglami. Ženska si injekcije daje od začetka ciklusa, običajno za obdobje od sedem do deset dni. V tem času opravi dva do tri ultrazvočne preglede, kjer se preverja rast foliklov (jajčnih celic). Ko folikli dosežejo določeno velikost, kar nakazuje prisotnost zrelih jajčnih celic, se določi termin za odvzem jajčnih celic. Odvzem poteka pod kratkotrajno anestezijo s pomočjo vaginalnega ultrazvoka (podobno kot pri ginekološkem pregledu). Zaradi anestezije ženska med posegom ničesar ne čuti in poseg prespi. Odvzete jajčne celice nato oplodijo zunaj telesa. Zarodki se nato pet dni razvijajo v inkubatorju, kjer jih vsak dan spremljajo pod mikroskopom. Po petih dneh se najboljši zarodek s pomočjo tanke silikonske cevke vstavi v maternično votlino. Tam se ga previdno odloži v upanju, da se bo ugnezdil in bo prišlo do nosečnosti. Končni rezultat je znan po 12 do 14 dneh.
Obstajata dve glavni metodi oploditve jajčne celice: klasična metoda IVF (In-Vitro-Fertilisation oz. oploditev in vitro), ki velja za osnovno metodo in se uporablja predvsem, kadar je vzrok za neplodnost pri ženski, medtem ko so spermiji zdravi in imajo dovolj moči, da sami prodrejo skozi steno jajčne celice. Naprednejša metoda je ICSI ali metoda neposrednega vnosa (intracitoplazmatska injekcija semenčice). Ta se uporablja v primerih, ko spermiji potrebujejo pomoč pri vstopu v jajčno celico. Pod mikroskopom z veliko povečavo se izbere posamezen spermij, ki se nato neposredno vbrizga v jajčno celico. Sam proces oploditve nato običajno uspešno opravita jajčna celica in spermij.
Verjetnost zanositve z umetno oploditvijo znaša približno 30 do 40 odstotkov na cikel zdravljenja. Ta odstotek je odvisen od starosti, poleg tega je treba vedno upoštevati individualne vzroke za neplodnost. Za primerjavo: pri naravnem ciklu je verjetnost zanositve približno 15 do 20 odstotkov. Veliko parov ima pogosto previsoka pričakovanja, saj menijo, da bo z medicinsko pomočjo verjetnost zanositve dosegla 70 ali celo 90 odstotkov. Pomembno je razumeti, da se umetna oploditev izvaja, ker naravna zanositev ni mogoča, in zato je ključno, da se že na začetku razjasni realne možnosti in pričakovanja.
Pari pogosto poiščejo tudi psihološko pomoč, kar je zelo dobrodošlo. Glede na to, kako dolgo že traja želja po otroku, je ta izkušnja za par lahko precej obremenjujoča - še posebej, če se zdi, da vsi v njuni okolici pričakujejo naraščaj, medtem ko njima ne uspe. V Sloveniji imajo pari, ki se zdravijo zaradi neplodnosti ali so vključeni v postopke oploditve z biomedicinsko pomočjo, pravico do psihološke podpore. Psihološka pomoč je del celostne obravnave para in jo izvajajo usposobljeni strokovnjaki v okviru zdravstvenega sistema.
Zaključek
Sindrom policističnih jajčnikov je kompleksna hormonska motnja, ki pomembno vpliva na reproduktivno zdravje žensk. Kljub izzivom, ki jih predstavlja, sodobna medicina ponuja številne pristope k obvladovanju simptomov in povečanju možnosti za zanositev, vključno z naprednimi postopki, kot je umetna oploditev. Celostna obravnava, ki združuje medicinske, življenjske in psihološke vidike, je ključnega pomena za ženske s PCOS na njihovi poti do materinstva.
tags: #policisticni #jajcniki #in #umetna #oploditev