V svetu ameriške feministične znanstvene fantastike, kjer se meje med realnostjo in domišljijo zabrisujejo, se pogosto srečujemo z radikalnimi preizpraševanji ustaljenih družbenih norm. To področje literature, ki je cvetelo v poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih letih 20. stoletja, je ponudilo prostor za raziskovanje motivov spolne dvoumnosti, kritiko heteronormativnosti in izzivanje binarnih spolnih opredelitev. S pomočjo prefinjenih pripovednih postopkov so avtorice, kot so Joanne Russ, Octavia E. Butler in Ursula K. Le Guin, skupaj z avtorji, kot sta Theodor Sturgeon in Samuel R. Delany, ustvarile svetove, ki ne le odražajo, temveč tudi aktivno preoblikujejo naše razumevanje spola, identitete in družbene organizacije. To delo se poglobi v besedilne strategije, s katerimi manjšinski subjekti v teh delih izzivajo dvospolni red, ter obravnava tudi zgodovinsko obravnavo feministične znanstvene fantastike, zlasti v luči esencializma in biologizma, ki sta obvladovala literarno teorijo pred vzponom queer teorije.
Sovražno Območje Heteronormativnosti v Deliusih Joanne Russ
Institucionalizirana heteronormativnost ostaja osrednje sovražno območje, ki ga Joanna Russ z duhovito subverzivnostjo razkrinka. V svojih delih ga zasmehuje, parodira in postavlja v nasprotje z dvema izrazito drugačnima svetovoma: utopično skupnostjo žensk Whileaway in negativno utopijo, kjer vojna med spoloma divja že štirideset let. Ti vzporedni svetovi ne ponujajo enoznačnih rešitev, temveč ustvarjajo prostor, kjer lahko subjekti, ki so bili s poudarjanjem biološkega spola marginalizirani - ženske, lezbijke in geji - prevzamejo vlogo govorečega subjekta in izrečejo svoj univerzalni pogled. Judith Butler v svojem delu iz leta 2001 poudarja, da takšni prostori omogočajo, da se "ženske, lezbijke in geji - vsi, ki so bili z identifikacijo z 'biološkim spolom' partikularizirani - zasedejo položaj govorečega subjekta in njegove invokacije univerzalnega pogleda" (Butler, 2001a:128).
Russ nasprotno kartezijanskemu subjektu in realistični mimetičnosti postavi manjšinski subjekt, ki ga opisuje kot "štiri različice enega genotipa, ki se vse srečajo, vendar niti skupaj ne tvorijo celote" (Haraway, 1999:287). V romanu "The Female Man" se srečamo z Jeannine, ki leta 1969 živi v patriarhalnih ZDA, še vedno obremenjenih s gospodarsko krizo. V bolj permisivni izvedbi istega leta srečamo izobraženo in emancipirano žensko, Joanno, ki se zaveda, da mora postati "moški, sebe, Joanno. Mislim žensko- moškega, seveda" (Russ, 1990b:5), da bi dosegla polno človeškost. Njen glas se pogosto prepleta z glasom avtorice, kar ustvarja zanimivo prepletanje fikcije in avtorefleksije.
Janet Evason je prebivalka izključno ženske in lezbične družbe prihodnosti, Whileaway, kjer so moški pred devetimi stoletji izginili zaradi obsežne kuge. Jael živi v antiutopični prihodnosti, kjer poteka nenehna vojna med Ženskami in Moškimi. Roman "The Female Man" razkriva dvojni pogled na realnost, saj se štirje možni svetovi nenehno prepletajo in spreminjajo ob vsakem srečanju pripovedovalk. Ko Janet obišče ZDA, jo vodita Joanna in Jeannine. Ko slednje obiščejo Whileaway, jih vodi Janet. Jael pa popotnice popelje skozi sprti deželi Moških in Žensk, medtem ko jo Jeannine vodi skozi ZDA.
Dialektično razmerje med temi štirimi identitetami se v romanu nikoli ne umiri. Russ bolj kot enotnost poudarja protislovnost in raznolikost političnega subjekta Žensk, ki postanejo kolektivni junak romana. Prehodi med glasovi so tako nenadni, da je včasih nemogoče natančno določiti pripovedovalkin "jaz". Kot primer navaja stavek: "Poslovila sem se in pospremila Laur, jaz, Janet; gledala sem ju, jaz, Joanna; potem sem šla Jael razkazat mesto, jaz Jeannine, jaz Jael, jaz sama" (212). Prebivalke Whileawaya verjamejo, da je identiteto "nemogoče opredeliti (…), je protislovje, ki se nenehno spreminja" (103). Spolni identiteti ne posvečajo posebne pozornosti, dokler Janet ne obišče ZDA. Od tega trenutka naprej se strinjajo z Judith Butler, ki trdi, da je "prepričanje, da moramo najprej razpravljati o 'identiteti' in šele potem o družbenospolni identiteti (…), napačno zaradi preprostega razloga, ker 'osebe' postanejo jasne le tedaj, ko jim v skladu s priznanimi merili družbenospolne jasnosti pripišemo družbeni spol" (Butler, 2001a:28).
Kritika Esencializma in Biologizma v Literarni Teoriji
Roman "The Female Man" se bolj kot spekulativnim pogojem za konstituiranje subjekta v Whileawayu posveča "merilom družbenospolne jasnosti" ali "zdravi pameti". Ta temelji na prepričanju, da "ženske in človeka ne moreš združiti, tako kot ne moreš združiti snovi in antisnovi" (Russ, 1990b:151). Wittigova dodaja, da "ker teži k univerzalnosti, lahko zdrava pamet predstavlja le takšno kulturo, družbo, kjer heteroseksualnost odreja vse človekove odnose, produkcijo konceptov in vse procese, ki se izognejo zavesti" (Wittig, 2000:62-63). Ker je v tej logiki moški spol izenačen s človeštvom, je samo polovica človeštva spolno obeležena, kar pomeni, da obstaja samo en konkreten in diskurzivno proizveden spol - ženski. To izključitev iz polja univerzalnosti ponazarja tudi ponavljanje stavka "Jaz, jaz, jaz. Ponavljaj kot bi bil urok. To nisem jaz. Jaz nisem taka. Luter se iztrže iz zbora kot bi bil obseden: NON SUM, NON SUM, NON SUM! To je podzemlje mojega sveta" (Russ, 1990b:195), ki ga izrečejo Janetina ljubimka Laura in Jael.
Judith Butler, Monique Wittig in Joanna Russ zagovarjajo tezo, da tako biološki kot družbeni spol obstajata zgolj diskurzivno in relacijsko, pri čemer sta "'moški' ali 'ženska' (…) politična koncepta nasprotij" (Wittig, 2000:65). V tem kontekstu postane razumljiv sarkazem, s katerim Russ opiše preseganje protislovij z njihovo združitvijo v sebi. Za Joannino učlovečenje ne zadošča intimna združitev z moškim, niti androginost, ki bi jo dosegla z duhovnim ali operativnim posegom v telo. Joanna mora postati moški. Vendar, da bi postala moški, mora najprej postati ženska. Ta proces je izjemno zahteven: "je trening v nečimrnosti, trening v ubogljivosti, trening v ponižnosti, trening v ustrezljivosti, trening v odvisnosti, trening v pasivnosti, trening v rivalstvu, trening v neumnosti, trening v spravljivosti" (Russ, 1990b:151). Sprašuje se, kako lahko vse to združi s svojim "človeškim življenjem, intelektualnim življenjem, svojo samoto, svojo transcendenco, možgani in plahimi, plahimi ambicijami" (151).
V procesu spreminjanja v žensko se celo njena "dikcija spreminja v žensko in tako razkriva mojo pravo naravo. Nič več ne pravim 'Prekleto' ali 'Bum'; v besedilo vnašam prislove kot je 'precej', pišem v malih zadihanih ženskih frazah, vrgla se je na posteljo, nimam strukture (je pomislila), moje misli se razlivajo kot menstrualni tok, vse je zelo žensko in globoko in bistveno, zelo je primitivno in polno 'in-ov', temu se reče prožen tok pripovedi" (137). To je neposredna kritika esencialističnih zagovorov specifično ženske pisave. Hélène Cixous se je pred protislovji materialnega sveta zatekala v "imaginarno kraljestvo" simbolov in mitov, medtem ko Joanna Russ in Monique Wittig simbolno reprezentacijo zavračata, ker s tem materialno in fizično prestavita na področje irealnih idej in tako mistificirata dejstvo, da je ta diskurz "ena od realnosti našega zatiranja" (Wittig, 2000:59).
Russ parodično per-verzijo uporablja predvsem v tistih delih romana, ki jih pripoveduje romantična Jeannine. Med bolj zabavne parodije spada kvazi-daoistični nauk 13. Stare Whileawayske Filozofinje. Ta modra ženska, ki sedi med svojimi učenkami, brez opozorila vtakne prste v vagino, jih izvleče in nato vpraša: "'Kaj imam tukaj?'". Učenke se globoko zamislijo. "'Življenje', reče mladenka. 'Moč', reče druga. 'Gospodinjsko delo', reče tretja. 'Minevanje časa', reče četrta, 'in tragično neponovljivost organske resnice.'" Filozofinjo njihovo strastno mitologiziranje močno zabava. "'Vadite svoje domišljijske projekcije', reče, 'na tistih, ki se ne morejo braniti.' Ko razpre dlan, se izkaže, da so njeni prsti neomadeževani s krvjo, deloma zato, ker slike in domišljave reprezentacije prej ali slej izginejo, razen če imajo to srečo, da se izločajo kar same, kot se, recimo, telesni izločki ali trtni cvet. (…) Po naših, whileawayskih predstavah o spodobnosti s tem ni nič narobe; to je priložnost za neskončno veselje" (Russ, 1990b:154).
The secret life of sturgeon
Preoblikovanje Identitete in Jezikovne Strategije
Izkaže se, da je postati moški oz. ženska-moški precej lažje. Ta sprememba je povezana z dvojnim pogledom, "dojemanjem vseh izkušenj skozi dvoje oči, dva sistema vrednot, dvoje pričakovanj, skoraj dveh umov" (138). To pomeni nenehno zavedanje moške univerzalnosti in ženske drugosti. Ženska postane ženska-moški oz. človek tako, da si prisvoji mesto izjavljanja in ženski subjekt postavi na mesto univerzalnega. "Vsakič, ko rečem 'jaz'", zapiše Monique Wittig, "reorganiziram svet z mojega vidika in si z abstrakcijo prilastim univerzalno" (Wittig v Ayres, 1995). V utopiji "Les Guérillères" je Wittig v ta namen uporabila ženski spol množine, ki je "dobil bogu podobne razsežnosti" in "ženskam dal možnost, da 'govorijo svoj izhod iz družbenega spola. (…) Cilj tega prijema ni feminizacija sveta (…), temveč napraviti kategorije biološkega spola jezikovno zastarane'" (Wittig v Butler, 2001:126-129). Gre seveda za kratkoročno strategijo, ki jo zagovarja tudi Joanna: "Če smo vsi Človeštvo [Mankind], potem moje vedoželjne, poštene in v tem trenutku zelo svetle in okrogle oči verjamejo, da sem tudi sama Človek [Man] in sploh nisem ženska" (Russ, 1990b:140).
V Jeannininem letu 1969 so spolne vloge še strožje določene. Jeannine si prisvaja moški pogled, da bi lahko nadzorovala svojo zunanjo podobo in ocenila svojo privlačnost za potencialnega moža. Poročiti se mora in sprejeti vlogo gospodinje/žene, sicer njena ženska identiteta ne bo potrjena. Sanjari o "Tistem. (…) Rešitvi. Izpolnitvi. (…) Mojem princu" (125), vendar se po vrsti neuspešnih zmenkov odloči za poroko s starim ljubimcem, ki jo spravlja v zadrego, saj se z njo hoče "Ljubiti" (16). Sprašuje se, če ji bo po poroki spolnost "bolj všeč" (150) in z zgroženostjo spremlja lezbično razmerje med Laur in Janet. Vibrator, ki ga najde v Janetini sobi, jo vrže iz tira, Joanna pa jo opozori, da je vibrator neskončno nevaren, saj "to, kar povzroči tvojemu telesu… ni nič v primerjavi s tistim, kar povzroči tvojemu mišljenju, , Jeannine. In ti boš mrtva, mrtva, mrtva" (148).
Jeannine se pritožuje že ob najmanjših odmikih od heteroseksualne norme: ljubimcu zameri neodločnost in solze. Najbolj jo zmede veselje, ki ga ima s preoblačenjem v njene obleke. "Rad bi bil igralec, veš. Vendar mislim, da je z njim nekaj narobe. Je to tisto, čemur pravijo transvestizem" (85)? Jeannine ob srečanju z bolj emancipiranimi "jazi" heteronormativnosti ne zavrne, vendar podvomi v mit o Ženski in prepozna potrebo po političnem (so)delovanju. Na osebni ravni je stara triindvajset let, in deloma zato, ker je prav tisto jutro umrla, za Jeannine že odločitev, da bo poslej počela tisto, kar se ji pač zljubi, predstavlja uporniško dejanje.
Ženske v separatistični distopiji zagovarjajo androcidno politiko, ki parodira esencialistične boje Žensk proti Moškim. "Womanlanderke" so kiborške vojščakinje, opremljene z jeklenimi kremplji in zobmi, ki jih skrivajo pod človeško površino. Moški svet je razdeljen na tri sloje: "prave moške", ki vladajo, "spremenjence" (iz moškega v ženski spol), ki skrbijo za otroke, ki jih moški kupujejo od žensk, in "pol-spremenjene", ki "ohranijo svoje genitalije, vendar shujšajo, postanejo slabotni in ženstveni, kar so učinki duha" (167). Oba svetova sta heteroseksualna: ženske se ljubijo z roboti, ki so "najlepši moški na svetu" (189), v moškem svetu pa so "vsem pravim moškim (…) všeč spremenjenci; nekaterim pravim moškim so všeč pol- spremenjeni; noben pravi moški ne mara pravega moškega, ker bi bilo to nenormalno" (167).
Svet, v katerem ženske zavzamejo patriarhalno pozicijo, ne odpravi heteroseksizma in seksualizacije žensk. Jael se "Manlanderjem" maščuje z umori, vendar se njeno zmagoslavje izteče v občutek krivde, "krivde obstoja", tega, da je "Pička" (193). Njena biologija jo je zaznamovala tako usodno, da kljub moči, s katero ta Amazonka razpolaga, ne more postati ženska-moški. "Morila sem, ker sem kriva" (195), kriči Jael. Joanna Russ v Jaelinem svetu heteroseksualni red potrjuje s parodičnimi prijemi v odlomkih, kjer Joanno, Jeannine in Janet - preoblečene v prave moške - Jael pelje v deželo moških. V rekreativnem centru srečajo Anno, pol-spremenjenca, ki skrbi za nabavo otrok. Oblečen je v "rožnato krilo iz šifona, nosi rokavice, ki segajo do ramen, spomenik nepomembnosti na visokih petkah, lepotička s preveč lepimi oblinami in prožno tresočo boo iz rožnatega perja" (171). Jael je prepričana, da se "nekje mora skrivati ženstveno podzemlje, ki jih uči, kako naj se obnašajo" (171) ali pa "jim je to v krvi. A čigavi" (172)? Anna je prepričan, da so obiskovalci pravi moški, zato "se spogleduje, si vlaži ustnice (…), jemlje cel svet kot (…) odločitev pravega moškega, da bo častil Annino rit; svet obstaja, da bi gledal Anno; on -ali ona -je pravi moški, obrnjen odznotraj navzven" (173). Ženske, ki se oblačijo v moške, in moški, ki se oblačijo v ženske, parodirajo izvirno ali avtentično spolno identiteto. Čeprav "preobleka ustvarja poenoteno podobo o 'ženski' (čemur kritiki pogosto nasprotujejo), razkriva tudi razločenost tistih vidikov doživljanja družbenega spola, ki so z regulatorno fikcijo heteroseksualne koherence naturalizirani kot lažna enotnost. Preoblačenje pri oponašanju družbenega spola implicitno razkriva posnemovalno strukturo samega spola -kot tudi njegovo kontigentnost" (Butler, 2001a:146). Pol-spremenjeni in spremenjenci so parodija parodije. Jael dvomi, da manlanderski "kirurgi sploh vedo, kako izgleda prava ženska. Iz leta v leto jim pošiljamo vse bolj nore specifikacije, a nikoli ne ugovarjajo" (Russ, 1990b:169).
Janet prihaja iz lezbične skupnosti Whileaway, ki je univerzalnost izenačila z ženskim nadzorom. V razmerah, ki jih obvladuje "nesmiselna" komunikacija in statistična predvidljivost možnih odzivov nanjo, Delany ne izpostavlja junaka, ki bi iz reda izstopal, temveč povprečneža, ki ga z drugimi povprečneži "druži" njegovo pristajanje na družbene norme in njegova odtujenost, pasivnost in apolitičnost. Delany se odpove tako kartezijanskemu kot manjšinskemu subjektu: prvemu odreka koherentnost, drugemu, ki se je koherentnosti odpovedal sam, pa Delany odreka revolucionarno vlogo, ki jo manjšinski subjekt v znanstveni fantastiki tako pogosto privzame skupaj z utopično idejo in kolektivnim junakom, ki ju zastopa. V kontekstu queer teorije Delanyjev roman kritizira domnevno inherenten prevratniški naboj queerovskih utopij, pa tudi same teorije. Zgodba se odvija na Tritonu, eni od Neptunovih lun, ki se leta 2112 pripravlja na vstop v vojaški spor med Zemljo in Marsom. Pripovedovalec Bron Helstrom se za politično dogajanje ne zanima, saj je prepričan, da živi v "najboljšem možnem svetu" (Delany, 1990:116). Na Triton se je, tako kot mnogi drugi ljudje, preselil z Marsa, da bi izbrisal preteklost (bil je prostitut) in na novo zaživel v Tritonovi razburljivi in svobodni sedanjosti. Glavno in z zakonom zaščiteno načelo te neoliberalne države je, da je "subjektivna resničnost (…) vsakega posameznika politično nedotakljiva" (269). Posameznik svojo individualnost lahko izrazi v kateremkoli od "štiridesetih do petdesetih osnovnih spolov" (117), spol lahko večkrat operativno spremeni, ob tem pa lahko poskrbi tudi za "refiksacijo" seksualnih preferenc. Kdorkoli lahko dobi otroka na deset do petindvajset načinov. Izbira lahko med najmanj stotimi religijami, tridesetimi ali celo sedemintridesetimi političnimi strankami, ki vse zmagajo na vsakih volitvah, lahko se pridruži interesnim skupinam, denimo "Ubožnim …
Celična Teorija: Temelj Razumevanja Življenja
Celična teorija, ki trdi, da so vsi živi organizmi zgrajeni iz celic kot nosilk življenjskih procesov, predstavlja eno temeljnih načel biologije. Ta koncept je bil ključen za razumevanje življenja na Zemlji in je še vedno osnova za številna znanstvena področja.
Odkritje celice sega v leto 1665, ko je Robert Hooke pod mikroskopom opazoval tanke rezinice plute. Zagledal je številne majhne "kamrice", ki jih je poimenoval cellulae (celice), saj so ga spominjale na celice, v katerih so živeli menihi. Hooke je opazoval mrtve celice in videl le celične stene. Kljub temu je bilo njegovo odkritje pomemben korak k razvoju celične teorije, ki je ponudila alternativo vitalizmu, teoriji, ki je trdila, da življenje izvira iz nečesa nadnaravnega.
Opažanja znanstvenikov, kot so Hooke, Leeuwenhoek, Schleiden, Schwann in Virchow, so postopoma vodila do razvoja sodobne celične teorije. Avtorstvo te teorije se pogosto pripisuje trem ključnim znanstvenikom: Theodorju Schwannu, Matthiasu Schleidnu in Rudolfu Virchowu. Leta 1839 sta Schwann in Schleiden predlagala, da so celice osnovna gradbena enota življenja. Njihova teorija je postavila temelje prvim dvema trditvama sodobne celične teorije. Leta 1855 je Rudolf Virchow dodal še tretje načelo, ko je izjavil, da vse celice izhajajo iz že prej obstoječih celic.
Celična teorija velja za vsa živa bitja, ne glede na njihovo velikost in zapletenost. Ker so celice skupne vsem živim organizmom, nam lahko podajo dragocene informacije o vsem življenju na svetu. Razumevanje celične strukture in funkcije je ključno za razumevanje procesov, kot so presnova, rast, razmnoževanje in dedovanje.
Theodor Schwann, nemški fiziolog in zoolog, je bil eden od ključnih pionirjev celične teorije. Njegovo delo je bilo tesno povezano z delom Matthiasa Schleidna, botanika, ki je raziskoval rastlinske celice. Skupaj sta leta 1839 objavila svoje ugotovitve, ki so predstavljale temelj celične teorije. Schwann je poudaril, da celice niso le gradbeni elementi, temveč tudi nosilci življenjskih procesov. Njegove raziskave so segale tudi na področje prebave, kjer je odkril encim pepsin, ki sodeluje pri razgradnji beljakovin. Njegovo delo je imelo pomemben vpliv na razvoj fiziologije in medicine.
Razvoj celične teorije ni bil enostaven proces. Številni znanstveniki so skozi desetletja prispevali svoje raziskave in opažanja. Delo Henrija Dutrocheta v zgodnjem 19. stoletju, ki je raziskoval anatomsko in fiziološko strukturo živali in rastlin, je prav tako prispevalo k boljšemu razumevanju celičnih procesov. Antonie van Leeuwenhoek, nizozemski znanstvenik iz 17. stoletja, je s svojimi izboljšanimi mikroskopi prvi opazil bakterije in druge mikroorganizme, ki jih danes poznamo kot enocelične organizme. Njegova odkritja so odprla novo poglavje v biologiji in pokazala, da obstajajo živa bitja, ki so bistveno manjša od tistih, ki jih lahko vidimo s prostim očesom.
V sodobni biologiji celična teorija ostaja temeljni kamen. Nadaljnje raziskave celične biologije, molekularne biologije in genetike nenehno odkrivajo nove podrobnosti o kompleksnosti in raznolikosti celičnih procesov. Znanstveniki še vedno preučujejo, kako celice komunicirajo med seboj, kako se odzivajo na okoljske spremembe in kako se razvijajo bolezni na celični ravni. Razumevanje teh procesov je ključno za razvoj novih zdravil, terapevtskih pristopov in za globlje razumevanje samega življenja.