Objava fotografije letošnje nagrajenke Prešernovega sklada Simone Semenič, na kateri je upodobljena noseča z razrezano slovensko zastavo, je v zadnjih dneh močno razburila del slovenske javnosti. Ta na videz benigen umetniški ikonoklazem je namreč sprožil plaz odzivov, ki segajo od ostrih kritik in sovražnega govora do pozivov k spoštovanju državnih simbolov. Medtem ko nekateri v potezi umetnice vidijo provokativno izjavo, ki izraža notranje stiske ali kritiko družbe, jo drugi obsojajo kot skrunitev državnega simbola in nespoštovanje lastne države. Ta dogodek je ponovno odprl vprašanje mej med umetniško svobodo, nacionalnim ponosom in veljavno zakonodajo ter osvetlil dvojno naravo nacionalnega simbola - kot svetinje, ki jo je treba spoštovati, in kot oznake, ki lahko prinaša ekonomske koristi.
Umetniška svoboda in državni simboli: Med provokacijo in malikovanjem
O absurdnosti napadov na letošnjo Prešernovo nagrajenko Simono Semenič, ki jih je pred kulturnim praznikom spodbudila njena devet let stara fotografija, je bilo že precej napisanega. V založbi Beletrina si niso mislili, da bodo z objavo umetnice, zavite v razrezano slovensko zastavo, dvignili zapornice leviatanu. Celotna zgodba je tako farsična, da se zdi poudarjanje svobode umetniškega ustvarjanja, ki si pač lahko prisvaja, smeši in maliči tudi državne simbole, skoraj odveč. Brez dvoma je umetnost pri takšnem početju lahko bolj ali manj prepričljiva, o čemer je vredno in nujno razpravljati. Toda nedavni odmev je žal bolj kot s kultiviranimi refleksijami postregel z obilico sovraštva, ki ga je Luka Lisjak Gabrijelčič v svoji kolumni za sobotno Delo tehtno identificiral kot pomemben simptom trenutnega stanja v slovenski družbi.
Meni se je ob prebiranju spletnih komentarjev utrl na videz bolj postranski uvid. Da je razmeroma benigen umetniški ikonoklazem uspel zbezati na površje tolikšen gnev, si lahko razlagam le z dejstvom, da je drža užaloščenih državljanov, ki so se jim ob pogledu na raztrgano zastavo zatresli temelji njihovega metafizičnega sveta, v svojem bistvu malikovalska. Čeprav se zdi takšen jezik anahron, potegnjen iz zgodovine monoteizmov, vendarle razkriva nekatera širša ozadja spletnih izbruhov. Še več, paradoks nacionalnega kulta, ki v imenu nemih institucij omejuje in celo izključuje svoje člane, je zgodovinsko povezan z družbenokritičnim ikonoklastičnim vzgibom, ki je pač nujno uničevalen in s tem moralno ambivalenten.
Vprašanje o umetniški svobodi
Sekularni ikonoklazem sodobne umetnosti, ki ima svoje predhodnike v zgodovini krščanstva, gre seveda iskati predvsem v začetku 20. stoletja, v podiranju muzejev, knjižnic in akademij, ki so jih napovedovali futuristi. Srečko Kosovel tako po njihovem vzoru in prosto po Nietzscheju v pesmi Destrukcije ruši vse po vrsti: Evropo, muzeje faraonov, prestole umetnosti. Vendar ne kar tja v tri dni. Na mesto zaprašenega naj bi prišla nova umetnost, preseganje nihilizma in poziv k etični revoluciji.
Toda čeprav si krščanski in avantgardistični ikonoklazmi delijo zavezanost resnici, ki zahteva destrukcijo obstoječe laži, so zadnji po večini deklarativno ateistični. So simptomi v procesu »nihilizacije« zahodne civilizacije, kot je pokazal David Bentley Hart, ki se krščanstvu in njegovi morali ni več mogla upreti z bogom, ampak zgolj z ničem. Pomislimo le na Antona Podbevška, kako je »razbijal stare kamnite plošče« in ustvarjal samo zanj »veljavne višje zakone«. Izbira tako postane radikalno omejena in antitetična: ali Bog ali pa nič, ki ni nič drugega kot človeška volja do moči.
Kot vemo, ta duhovni ikonoklazem ni bil zamejen na področje umetnosti, ampak se je manifestiral tudi v politiki, in sicer v revolucionarnih totalitarizmih 20. stoletja. V fašistični Italiji je tako Marinettijev futurizem postal celo semirežimska umetnost. Na srečo se je destruktivni prelom s tradicijo v umetnosti pozneje pogosto izrodil v izpraznjen ikonoklazem zavoljo ikonoklazma samega. Kako zares brez vsakršne vsebine so lahko takšne geste, priča primer vandalizma umetnika Vladimirja Umanetsa, ki je pred šestimi leti v imenu »yellowisma« s sprejem podpisal platno Marka Rothka v londonski galeriji Tate Modern. Smisel celotne akcije ni bil nič manj kot zvišati že tako prenapihnjeno ceno umetnine.
Ikonoklastični in malikovalski nagib se torej vzajemno potrjujata in drug drugega zrcalita. Ikonoklasti lahko hitro postanejo malikovalci in obratno. Potem ko so angleški protestanti izpraznili cerkve in uničili vso srednjeveško umetnost, ker niso brez razloga menili, da se je čaščenje podob sprevrglo v malikovanje, so na njihovo mesto obesili kraljevi grb, kar so katoliki - spet ne brez razloga - obsodili kot malikovanje posvetne oblasti. Heraldične živali so, kot se je pritoževal Nicholas Sander, katoliški duhovnik v izgnanstvu, nadomestile svete podobe krščanske vere. Še bolj gnusno pa se mu je zdelo, da so na mesto utelešenega Boga postavili simbol zemeljskega vladarja. Za eno stran je bil antikrist v Rimu, za drugo v Westminstru. Toda v deželi, v kateri, kot je zapisal zgodovinar Eamon Duffy, ustanovno doktrinarno vodilo reformacije ni bilo niti sola scriptura niti sola fide, ampak absolutna oblast Henrika VIII., je bila ekscesna sakralizacija posvetne oblasti nujna posledica.
Zakonodaja in njena interpretacija: Med svobodo izražanja in varovanjem simbolov
Država je odločilna pri zagotavljanju pravičnosti in brzdanja človeških strasti. To pa pomeni, da je sredstvo, ne pa najvišje dobro, ki bi nas kot vsemogočni idealistični produkt človeškega duha lahko odrešilo vsakršnega trpljenja. Malikovanje države je zabloda, ki prej ali slej vodi v nasilje. Čeprav se dandanes v svetu krepijo sile, ki nas želijo pahniti nazaj v preteklost, mora imperativ zahodnih družb ostati človekovo dostojanstvo, ne pa nacionalne institucije, ki »ne morejo niti oči uporabljati za gledanje, niti nosu za vdihovanje zraka« (Knjiga modrosti 15, 15).
Država in državni simboli terjajo svoje časti. Toda prav bizarno je, kako so legalistični patrioti na sporni fotografiji Semeničeve najprej uzrli razrezano zastavo in šele nato, če sploh, nosečnico. Čeprav je zastava od znotraj votla, od zunaj pa le barvasta rjuha, ima moč razveljaviti inherentno vrednost posameznika. Če je umetnica želela razbiti ideološko polituro in gledalcu predočiti živo esenco skupnosti, torej nekaj, kar bi vendarle moralo upravičiti njen ikonoklazem, pa se je domoljubni impulz izkazal za diametralno nasprotnega, namreč za malikovalskega do državnih simbolov.
Objava fotografije letošnje nagrajenke Prešernovega sklada Simone Semenič, na kateri je noseča z razrezano slovensko zastavo, v zadnjih dneh razburja del javnosti. Pod spletno objavo so se usuli tudi komentarji sovražnega govora. Fotografija umetnice Simone Semenič iz performansa izpred devetih let. Nekatere so zaradi tega razloga, kot pravi Ada Cajnko iz založbe Beletrina, tudi zbrisali. Šlo je za žaljive zapise, ki posegajo na osebno raven umetnice. "Včeraj zvečer pa so se začela tudi spletna obračunavanja med komentatorji. Ustava medtem v 59. členu govori o svobodi umetniškega ustvarjanja in izražanja, ob tem pa je v 39. Prijavo umetnice policiji ustavni pravnik Andraž Teršek komentira, da takšen odziv »ne sodi niti v strogo policijsko ali vojaško diktaturo. Prijavo zoper umetnico je ustavni pravnik Andraž Teršek komentiral z besedami, "da gre ob tem za popolni in čisti idiotizem. To lahko počnejo samo ljudje, ki se ali šalijo ali so intelektualno skromni. To je ne samo popolna pravna nepismenost nekoga, ampak leta 2018 iz tega delati temo je res neumno. Pri čemer še pravi, da takšen odziv "ne spada niti v strogo policijsko ali vojaško diktaturo. Glavni urednik in direktor založbe Beletrina Mitja Čander pravi, da je presenečen nad "tako količino gneva, ki se pojavi ob razmeroma benigni stvari, vzeti iz konteksta umetniškega dela. Razočaran sem, da je v Slovencih toliko te jeze. Verjetno bi se ta sprostila tudi, če bi bila prizadeta druga stran. V tem primeru so se oglasili t. i. Vendar pa tovrstni odzivi, ki smo jim priča, kot še pravi sogovornik, kažejo na stanje v družbi, v kateri ne znamo "sproščeno živeti in v tem smislu tako dojemati sami sebi. »Bomo začeli preganjati ljudi, ker v polju umetnosti izražajo svobodna stališča in se lahko z njimi tudi igrajo?,«ob pomenu svobode umetniškega izražanja glavni urednik in direktor Beletrine Mitja Čander podčrta tudi pomen svobodnega duha. Tako kot je distanca do sebe pomembna na osebni, pa velja tudi na družbeni in nacionalni ravni. "Bomo začeli preganjati ljudi, ker v polju umetnosti izražajo svobodna stališča in se lahko z njimi tudi igrajo," pa še ob pomenu svobode umetniškega izražanja podčrta pomen svobodnega duha. Umetnik Arjan Pregl pravi, da so v naši državi posamezniki, ki jim je mirno dopuščeno, da zanikajo holokavst, hujskajo s smrtjo proti beguncem, homoseksualcem in še kom. In kot še dodaja: "In potem ti isti ljudje ob umetniškem delu, kjer je pač kot rekvizit uporabljena zastava, popolnoma izgubijo glavo. Naenkrat je konec njihovega prepričanja o svobodi govora. Umetnico bi kar zaprli. Težava je v tem, da se prepoznajo v ogledalu, ki jim ga kaže, to pa jih šokira. In še o nedotakljivosti državnih simbolov. Umetnik Arjan Pregl: »In potem ti isti ljudje ob umetniškem delu, kjer je pač kot rekvizit uporabljena zastava, popolnoma izgubijo glavo. Naenkrat je konec njihovega prepričanja v svobodo govora. Umetnico bi kar zaprli. (…) In še glede nedotakljivosti državnih simbolov. Prva misel vizualne umetnice Samire Kentrić pa je ob pogledu na spletu objavljene fotografije Simone Semenič bila: "O, kako fina ideja. Spustimo novo noter (v državo) in hkrati tudi ven (iz telesa)! "Kadar pa umetniški ideji uspe prebuditi tako intenzivne odzive, lahko avtorici le čestitamo! Pri tem sta se sklicevali na umetniško svobodo in odklonili konkretnejše pojasnjevanje svojega dela.
Po slovenski zakonodaji je zloraba ali uničenje slovenske zastave kaznivo dejanje, za kar so zagrožene denarne kazni. 15. člen Zakona o varstvu javnega reda in miru določa kazen za tistega, ki "namenoma zažge ali kako drugače poškoduje ali uniči zastavo ali grb Republike Slovenije". Prav tako Zakon o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije ter o slovenski narodni zastavi predvideva denarno kazen za fizično osebo, "če uporablja grb, zastavo ali slovensko narodno zastavo, ki so poškodovani ali po zunanjosti neprimerni za uporabo". Kljub jasnim zakonskim določbam pa se v Sloveniji soočamo s primeri, ko se ta pravila zdijo nepomembna, zlasti ko gre za umetniška dela.
Primer Simone Semenič, ki je za svoje delo prejela tudi Prešernovo nagrado, je izpostavil to napetost. Medtem ko nekateri v njeni potezi vidijo provokativno umetniško izjavo, ki izraža kritiko ali notranje stiske, jo drugi ostro obsojajo kot skrunitev državnega simbola in nespoštovanje lastne države. Kritiki poudarjajo, da je zastava simbol narodne identitete, ki je bila ustvarjena s težkimi žrtvami, med drugim tudi v osamosvojitveni vojni, in da njeno raztrganje ali poškodovanje predstavlja žalitev vseh, ki so zanjo dali življenje.
Ustavni pravniki, kot je Andraž Teršek, medtem poudarjajo, da takšni odzivi, kot je prijava umetnice policiji, ne sodijo niti v strogo policijsko ali vojaško diktaturo in predstavljajo "popoln in čist idiotizem" ter "pravno nepismenost". Poudarjajo, da Ustava v 59. členu govori o svobodi umetniškega ustvarjanja in izražanja, kar vključuje tudi pravico do kritike in igre z nacionalnimi simboli. Glavni urednik založbe Beletrina, Mitja Čander, izraža presenečenje nad količino gneva, ki se sprosti ob "razmeroma benigni stvari, vzeti iz konteksta umetniškega dela", in poudarja pomen svobodnega duha ter distance do sebe, tudi na nacionalni ravni.
Slovenska zastava na kmetijskih pridelkih: Jamstvo kakovosti in porekla
Na drugi strani pa slovenska zakonodaja uvaja tudi nove, pozitivne načine uporabe slovenske zastave. Z novim Zakonom o hrani je bil namreč uveden Pravilnik o uporabi oznake z grafično podobo zastave Republike Slovenije pri označevanju kmetijskih proizvodov in živil iz shem kakovosti. Ta pravilnik, ki je začel veljati 21. marca 2026, omogoča proizvajalcem, ki izpolnjujejo stroge pogoje, da svoje izdelke označijo z grafično podobo slovenske zastave.
Uporaba te oznake je namenjena kmetijskim proizvodom in živilom, ki so vključeni v sheme kakovosti, kot so "izbrana kakovost - Slovenija", integrirani kmetijski proizvodi, ekološki proizvodi, zaščitena označba porekla in druge. Ključni pogoj je, da so vse faze pridelave, predelave in pakiranja zagotovljene v Sloveniji. Za proizvajalce predstavlja ta oznaka pomembno prednost, saj omogoča večjo prepoznavnost njihovih kakovostnih izdelkov in jasno razlikovanje od tujih konkurenčnih proizvodov. Za potrošnike pa uporaba slovenske zastave pomeni "absolutno jamstvo za 100-odstotno slovensko pot kmetijskega proizvoda ali živila".
Ministrica za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Mateja Čalušić poudarja, da izbira slovenskega proizvoda pomeni izbiro truda slovenskih kmetov, ohranjanje podeželja, kratke dobavne verige in trajnostne prihodnosti države. Direktor zadruge Tolmin Nikola Šavle dodaja, da slovenski živilski proizvodi predstavljajo nadstandard, vodja odkupa pri KGZ Sloga Marija Mehle pa poudarja, da bo kmet s tem dobil priznanje za svoje delo in pomen za slovensko podeželje ter kupce. Nadzor nad uporabo te oznake izvaja Uprava Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin.
Nacionalni simboli in družbeni odzivi: Med patriotizmom in toleranco
Vprašanje uporabe nacionalnih simbolov pogosto odraža širše družbeno stanje in odnose v državi. Medtem ko nekateri zagovarjajo strogo spoštovanje državnih simbolov kot izraz domoljubja in pravne države, drugi opozarjajo na nevarnost pretiranega nacionalizma in na pomen svobode izražanja.
Psihološke raziskave, kot so tiste v knjigi "In the Wake of 9/11: The Psychology of Terror", kažejo, da lahko patriotizem v času negotovosti ponuja lažen občutek varnosti in pomaga osmišljati življenje. Vendar pa lahko potlačeni strahovi in negotovost vodijo do pretiranih in včasih iracionalnih odzivov, ko so nacionalni simboli ali vrednote na videz ogroženi. Kritiki takšnih odzivov opozarjajo, da je lažje napadati zlorabo nacionalnih simbolov kot pa se konstruktivno soočati z resničnimi problemi v državi.
Nekateri zagovorniki strožjega odnosa do nacionalnih simbolov izpostavljajo primerjava z drugimi državami, kjer so zakoni o zaščiti državnih simbolov bolj strogi. Drugi pa poudarjajo, da demokratične družbe temeljijo na svobodi govora in izražanja, ki imata prednost pred zaščito nacionalnih simbolov, saj ti simboli sami po sebi jamčijo državljansko svobodo in pravico do kritike.
V končni fazi ostaja vprašanje, kako naj družba uravnoteži potrebo po ohranjanju nacionalnih simbolov in identitete z zagotavljanjem svobode umetniškega izražanja in kritike. Hkrati pa je pomembno prepoznati, da nacionalni simboli lahko služijo različnim namenom - od izkazovanja ponosa in enotnosti do zagotavljanja kakovosti in zaupanja v domače proizvode.