Zagotavljanje ustrezne varnosti v slovenskih bolnišnicah predstavlja kompleksen izziv, ki je močno povezan z infrastrukturo, kadrovskimi zmožnostmi in vedno bolj tudi z varnostjo zaposlenih pred nasiljem. Eden ključnih dejavnikov, ki vplivajo na požarno varnost, je starost bolnišničnih zgradb. Številne slovenske bolnišnice se namreč nahajajo v objektih, katerih začetki segajo več desetletij, celo stoletij v preteklost. Tako na primer bolnišnična dejavnost v Slovenj Gradcu sega 120 let v preteklost, v Celju 130 let, medtem ko bolnišnica v Trbovljah deluje že 150 let. Nekatere bolnišnice še vedno izvajajo dejavnost v objektih, ki so bili zgrajeni v prvotni letnici njihove ustanovitve. Na primer, ena izmed bolnišnic je nastanjena v več stoletij stari graščini Katzenstein, druga pa ima najstarejšo stavbo iz leta 1887. V novejšem objektu, starem 40 let, je nameščena približno polovica bolnišničnih oddelkov, medtem ko je druga polovica še vedno v starejših stavbah. Najstarejša zgradba, v kateri se še vedno izvaja zdravstvena dejavnost, je stavba oddelka za infekcijske bolezni in vročinska stanja. Ta starostna struktura objektov neposredno vpliva na stopnjo požarne varnosti, saj starejše zgradbe pogosto ne izpolnjujejo sodobnih standardov protipožarne zaščite.
Požarna varnost: Izvorna težava dotrajanih objektov
Starost slovenskih bolnišnic je eden največjih problemov pri zagotavljanju požarne varnosti. Velik del bolnišnic se sooča z dejstvom, da delujejo v objektih, ki so bili zgrajeni v času, ko standardi požarne varnosti niso bili tako rigorozni kot danes. To pomeni, da je v mnogih primerih potrebna celovita obnova ali celo nadomestitev starih objektov z novimi, sodobnimi zgradbami. Bolnišnica v Celju, ki deluje že 130 let, in bolnišnica v Trbovljah, ki ima 150-letno zgodovino, se soočata s specifičnimi izzivi zaradi starosti svojih objektov. S tem se sooča tudi bolnišnica, ki je nastanjena v graščini Katzenstein, njena najstarejša stavba pa izvira iz leta 1887. V tej bolnišnici je polovica oddelkov v 40 let starem objektu, druga polovica pa v starejših stavbah. Zaradi tega si že več let prizadevajo za nadomestno novogradnjo, ki bi omogočila preselitev oddelkov iz dotrajanih zgradb. Zavedajoč se, da bo takšen projekt trajal več let, so bolnišnico vsaj do leta 2024 morali obratovati v starih prostorih. Zato so se odločili za celovito obnovo sistema javljanja požara, ki jo skladno s finančnimi možnostmi tudi uresničujejo. Sistem za javljanje požara so centralizirali v urgentnem centru in zagotovili 24-urno prisotnost varnostnika.
V SB Novo mesto je velik del bolnišnice že na visoki stopnji požarne varnosti, kar vključuje grafično-nadzorni sistem, ki je pod 24-urnim nadzorom receptorjev, in je povezan z Gasilsko-reševalnim centrom. Vendar pa je v interni stavbi, ki je stara 125 let, stopnja požarne varnosti nekoliko nižja. Zaradi dotrajanosti in z namenom zagotovitve višje stopnje varnosti, vključno s požarno, v prihodnjih letih načrtujejo celotno prenovo te stavbe. Poleg tega aktivno izvajajo izobraževanja iz požarne varnosti in redne evakuacijske vaje.
Druga bolnišnica, stara 143 let, je energetsko sanirala svoje objekte leta 2009. Njihov kirurški novi del je bil zgrajen leta 1974, porodnišnica z dializo pa leta 1991. Zaposlene redno izobražujejo o varstvu pri delu, kar vključuje tudi požarno varnost, za katero sicer skrbijo zunanji izvajalci.
V SB Celje, ki praznuje 220-letnico, je za požarno varnost poskrbljeno s požarnim redom, vgrajeno aktivno požarno zaščito in ročnimi napravami za gašenje. Aktivna požarna zaščita je povezana z varnostnim nadzornim centrom in gasilci. Najstarejša zgradba v tej bolnišnici je stavba oddelka za infekcijske bolezni in vročinska stanja. Z zaposlenimi vsaj enkrat letno izvajajo požarne vaje in vaje evakuacije, požarne načrte redno predajajo gasilcem, označujejo evakuacijske poti ter vzdržujejo vse požarne sisteme, gasilnike in hidrante. Za požarno varnost skrbijo zunanji izvajalci.
Bolnišnica Jesenice predstavlja poseben primer, saj se sooča z varnostnimi izzivi, povezanimi s pacienti s psihičnimi motnjami. Stopnja varnosti je obratno sorazmerna s stopnjo prostega razpolaganja nastanjenih oseb s svojo lastnino. Bolnike na oddelkih nadzorujejo, kolikor jim to omogočajo finančna sredstva. V primeru namestitve zahtevnejših in nevarnih bolnikov razporedijo dodaten kader, kar pa je možno le z nadurnim delom, kar ne more biti stalna praksa.
Slovenj Gradec, z 120 letno zgodovino, se je soočal s požarno sanacijo v preteklosti. Njihova bolnišnica ima požarne javljalnike v vseh zgradbah. Upajo, da je bila izdelava teh sistemov kakovostnejša kot pri prezračevalnih napravah na dializnem oddelku, ki so lani odpovedale sredi poletnih temperatur. Za požarno varnost imajo zunanje skrbnike, notranji pa so v vlogi koordinatorjev.
Varnost pacientov in zaposlenih: Večplastni koncept
Varnost pacientov je bistveno načelo kakovosti v zdravstvu. Pomembno je, da se zagotovi odsotnost kakršnih koli posledic za paciente, zaposlene ali druge zaradi varnostnih incidentov. Ko pacienti vstopajo v sistem zdravstva, pričakujejo spoštljiv in empatičen odnos ter celovito obravnavo človeka z boleznijo, ne le bolezni ali organskega sistema. Pacienti so del zdravstvenega tima in morajo gojiti obojestranski partnerski in spoštljiv odnos. Pogosto v sistem vstopajo s strahom in negotovostjo zaradi svojega zdravstvenega stanja, bojijo se tudi morebitnega škodljivega dogodka zaradi napak. Občutek varnosti je ena največjih potreb pacientov in predstavlja osnovno človekovo pravico.
Varnost pacientov je stroka v zdravstvu, ki uporablja metode znanosti o varnosti za doseganje zanesljivega sistema izvajanja zdravstvene dejavnosti z zmanjševanjem preprečljivih škodljivih dogodkov zaradi napak in nekaterih kršitev. Upošteva tako retroaktivni pristop (ko se je napaka že zgodila) kot tudi proaktivni pristop z ravnanjem s tveganji za preprečevanje napak. Na ministrstvu za zdravje stremijo k prenovi obstoječega sistema sporočanja opozorilnih nevarnih dogodkov ter vzpostavitvi nacionalnih in lokalnih sistemov varnosti pacientov.
Napaka je opredeljena kot neuspeh načrtovanih dejanj za dosego cilja. Načrt delovanja je lahko primeren, vendar stvari ne gredo po načrtu, ali pa gredo, kot je načrtovano, vendar načrt sam ni primeren za dosego cilja. Napake lahko delimo na tehnične (pomanjkljivosti aparatur ali potrošnega materiala) in organizacijske (pomanjkljivosti v strukturi ali načinu izvajanja dela, torej v procesih dela). Človeške napake pa izvirajo iz pomanjkljivosti človeških možganov, tudi pri osebju, ki dela v zdravstvu. Lahko gre za storitev ali opustitev dejanja, ki lahko privede do škode za pacientovo zdravje. Človeška napaka je pogosto le simptom, ne pa vzrok škodljivemu dogodku.
V Sloveniji neenotno strokovno in laično poimenovanje pojmov varnosti pacientov vnaša zmedo, zato je nujno poenotenje in ureditev tega področja. Preiskovanje varnostnih incidentov v Sloveniji ni sistematično urejeno. Obstaja več mehanizmov za merjenje, preverjanje in nadzorovanje kakovosti, kot so sistem pritožb po Zakonu o pacientovih pravicah, sistem nadzorov na podlagi Zakona o zdravstveni dejavnosti ter postopki akreditacije in certificiranja.
Izzivi in prihodnost: Nasilje v zdravstvu in sistemske rešitve
Poleg požarne varnosti in splošne varnosti pacientov, se slovensko zdravstvo sooča tudi z vse večjim problemom nasilja nad zdravstvenimi delavci. Državna sekretarka na ministrstvu za zdravje Sandra Tušar je po sestanku potrdila, da so vse bolnišnice poročale o različnih oblikah ogrožanja varnosti zdravstvenih delavcev, predvsem verbalnem nasilju, medtem ko se fizično nasilje med organizacijami razlikuje. Direktor Klinike Golnik, Matjaž Fležar, je navedel, da imajo v povprečju en nasilen primer na mesec, ki ga rešujejo sami. Fležar meni, da bi bilo treba okrepiti varnostne službe in morda potrebovati usposabljanje od psihiatrov za pogovarjanje z nevarnimi posamezniki, kar je težava, ki se vleče že desetletje. Kot enega izmed mogočih razlogov za izpade nasilja vidi Fležar v tem, da so v preteklosti preveč poudarjali pravice bolnikov, premalo pa pravice zaposlenih in njihovo ogroženost.
Strokovnjak za varnost, Marjan Miklavčič, je izpostavil, da je temeljni razlog za nasilne izpade predvsem frustracija, ki izvira iz nesorazmerja med pričakovanjem o zdravstveni storitvi in tem, kar dejansko pacient dobi. Ob tem je dodal, da bo v prihodnje treba graditi predvsem na zavedanju, izobraževanju in treningu scenarijev ukrepanja.
Na sestanku niso sprejeli konkretnih sklepov, vsaka bolnišnica bo znotraj svoje hiše vzpostavila lastne sisteme varnosti. Miklavčič bo pregledal pogodbe bolnišnic z varnostnimi službami, da preveri, ali res zagotavljajo ustrezno varnost in usposobljenost varnostnikov za posredovanje v kriznih situacijah.
Radivoj Nardin, direktor izolske bolnišnice, kjer je nedavno prišlo do tragičnega dogodka, je pojasnil, da so po nesrečnem dogodku okrepili varnost v bolnišnici, med drugim z uvedbo videonadzora, snemanja pogovorov in 24-urnim varovanjem v urgentnem centru. Ministrstvo za zdravje bo poslalo varnostnega inženirja, ki bo preveril stanje in svetoval o ukrepih.
Generalni direktor UKC Ljubljana, Andraž Kopač, je omenil, da se v največji slovenski bolnišnici spoprijemajo s posameznimi napadi na zdravstveno osebje, kar rešujejo z zagotavljanjem ustreznih varnostnih razmer. Opažajo trend porasta teh napadov, ki jih pripisujejo družbenemu ozračju. V nekaterih primerih pokličejo policijo, imajo pa tudi lastno varnostno službo.
Zlata Štiblar Kisić z Onkološkega inštituta Ljubljana je izrazila pričakovanje več konkretnih ukrepov, ne le splošnih. Poudarila je potrebo po ukrepih na makro- in mikroravni, vključno z varnostnimi načrti, usposobitvijo in okrepitvijo varnostnih služb. Kot ključno rešitev na mikroravni vidi trening komunikacijskih veščin za vse zaposlene, da bi znali prepoznati pretečo nevarnost. Predlaga tudi usposabljanje za boljšo psihofizično kondicijo in znanja iz samoobrambe za zaposlene.
Nacionalna strategija kakovosti in varnosti v zdravstvu za obdobje 2023-2031 je rezultat projekta Podpora izboljšanju kakovosti zdravstvenega varstva in varnosti bolnikov v Sloveniji. Ta strategija poudarja kompleksnost zdravstvenega sistema in predvideva ukrepanje na vseh ravneh.
Varnost v zdravstvu je tesno povezana tudi z univerzalno dostopnostjo do zdravstvenega varstva (UDZV), ki je bila od leta 1948 visoko na prednostni lestvici svetovne zdravstvene politike. UDZV je tudi ključna pri doseganju vseh trajnostnih razvojnih ciljev, povezanih z zdravjem. Svetovna zdravstvena organizacija je UDZV razglasila za temeljno človekovo pravico, ki vključuje različne dimenzije dostopnosti: ekonomsko, geografsko, pravočasno, informacijsko, etično ter človekove pravice. Zagotavljanje dostopnosti do zdravstvenega varstva ali zdravstvenih storitev je glavni cilj zdravstvenih politik, ki ne predstavlja le ukrepov za zadostno število izvajalcev v mreži javne zdravstvene službe. Poleg univerzalne dostopnosti, slovenski zdravstveni sistem temelji na načelu solidarnosti, ki omogoča uresničevanje pravice posameznika in skupnosti do dostopa do univerzalnega zdravstvenega varstva v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja. Razvejana mreža javne zdravstvene službe omogoča relativno enakomerno geografsko dostopnost do zdravstvenih storitev. Pomemben pokazatelj zagotavljanja dostopnosti so čakajoči pacienti, saj lahko čakanje na pregled ali poseg poslabša zdravje posameznika. Ministrstvo za zdravje namerava obstoječe stanje nasloviti s sistemskimi ukrepi, pri čemer kratkoročni ukrepi finančne narave ne bodo zagotovili dolgoročne dostopnosti.
tags: #nosecnost #bolniska #pojavljanje #v #javnosti