Profesor dr. Marjan Pajntar, dr. med., specialist ginekologije in porodništva, univerzitetni diplomirani psiholog, redni profesor ter ugledni raziskovalec, je pustil neizbrisen pečat na področju medicine in psihologije v Sloveniji. Njegovo delo, ki se je skozi desetletja osredotočalo na psihosomatske vidike nosečnosti in poroda ter na razumevanje človeške psihe v soočanju z bolečino in trpljenjem, ostaja izjemno relevantno. Njegova zavezanost k celostnemu pristopu k ženski med porodom in njegovo pionirsko delo na področju uporabe hipnoze v porodništvu so ga postavili v vrsto najpomembnejših slovenskih zdravnikov in znanstvenikov 20. stoletja.
Življenjska pot in akademski dosežki
Prof. dr. Marjan Pajntar se je rodil 6. septembra 1932 v Ljubljani. Po končani gimnaziji je najprej leta 1958 diplomiral na Medicinski fakulteti v Ljubljani, nakar pa je leta 1961 nadaljeval študij psihologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Njegova akademska pot je bila zaznamovana z nenehnim iskanjem in povezovanjem različnih strokovnih področij. Specialistični izpit iz ginekologije in porodništva je opravil leta 1965, leta 1969 pa je bil promoviran za doktorja znanosti s tega področja. Njegova akademska kariera se je nadaljevala z napredovanji; leta 1971 je postal docent, leta 1978 izredni, šest let kasneje, leta 1984, pa je bil imenovan za rednega profesorja ginekologije in porodništva na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Januarja 1994 je zasedel to prestižno učiteljsko mesto, kar je potrdilo njegov izjemen prispevek k izobraževanju prihodnjih generacij zdravnikov.
Prof. Pajntar je prejel številna priznanja, ki pričajo o njegovi izjemni karieri. Že leta 1956 je bil dobitnik študentske Prešernove nagrade. Pridobil je diplomo športnega zdravnika (1973). Sekcija za perinatalno medicino Hrvaške mu je podelila diplomo za dolgoletno delo na tem področju, prav tako pa ga je z diplomo nagradilo tudi združenje ginekologov in porodničarjev. Zlato plaketo mu je podelilo Evropsko združenje za hipnozo v psihoterapiji in psihosomatiki, postal je tudi častni član dveh italijanskih strokovnih združenj za hipnozo. Ministrstvo za zdravstvo Republike Slovenije mu je 7. junija 1995 podelilo naziv višji svetnik za njegov aktiven prispevek na strokovnem, pedagoškem in raziskovalnem področju.
Pionirsko delo z uporabo hipnoze v porodništvu
Eno izmed najbolj prepoznavnih področij dela profesorja Pajntarja je nedvomno njegova uporaba hipnoze pri vodenju poroda. Njegovo zanimanje za obvladovanje bolečine sega v zgodnja najstniška leta, ko je bil priča bolečini svoje matere med porodom. Takratna družba in medicina sta na bolečino med porodom pogosto gledali kot na nekaj neizogibnega, celo naravnega. Miselnost "in rodila boš v bolečinah" je bila še vedno močno prisotna med zdravniki, ki so pogosto svetovali ženskam, naj "malo potrpijo".
Odkritje knjige o hipnozi v medicinski knjižnici je bilo zanj prelomno. Prepoznal je hipnozo kot terapevtsko sredstvo izjemnih razsežnosti, ki omogoča zmanjšanje bolečine, tudi med porodom. Svoje delo je začel v jeseniški bolnišnici, kjer je po prebiranju teorije takoj preizkusil prakso. Prva ženska, ki je leta 1962 rodila pod hipnozo pod njegovim vodstvom, je bila njegova sestrična. Njegovo delo se je nadaljevalo v Porodnišnici Kranj, kjer je s svojo metodo doseglo izjemne rezultate.
Profesor Pajntar je raziskoval vpliv hipnotičnih sugestij na nevromuskularno dejavnost okončin pri zdravih osebah, športnikih in bolnikih s poškodbami lokomotornega aparata. Njegova metoda zmanjševanja bolečine med porodom je temeljila na principu, da se senzorični podatki o bolečini, ki potujejo po hrbtenjači, lahko zaustavijo ali prehitijo s pozitivnimi predstavami. V hipnozi je porodnice pošiljal na prijetna mesta, kot je morje, kjer so se počutile sproščeno, in dražljaj o tem lepem počutju je do možganov prišel hitreje kot bolečina. V začetku sedemdesetih let je v kranjski porodnišnici kar 20 % vseh porodnic rodilo s pomočjo hipnoze.
Prijazna porodnišnica in celostni pristop
Profesor Pajntar ni bil le zagovornik zmanjševanja bolečine, temveč je bil tudi pobudnik uvajanja "prijazne porodnišnice". Njegova vizija je bila ustvariti okolje, ki spoštuje intimnost ženske med porodom. V ta namen je vpeljal:
- Bokse in postelje v lesu: Namesto strogo belih bolnišničnih postelj je spodbujal uporabo postelj v naravnih materialih, kot je les.
- Zelena oblačila za medicinsko osebje: S tem je želel ustvariti manj sterilno in bolj pomirjujoče vzdušje.
- Več intimnosti med porodom: Prizadeval si je, da bi babica čim dlje ostala ob porodnici.
Ta pristop je odražal njegovo globoko razumevanje, da porod ni zgolj medicinski dogodek, temveč tudi globoko čustveno in psihološko doživetje za žensko.
Psihosomatske težave in povezanost telesa in duševnosti
Dolgoletno raziskovalno delo profesorja Pajntarja se je osredotočilo na psihosomatske težave v porodništvu. Že v času, ko je uradna medicina večinoma zanemarjala vpliv duševnosti na telesno zdravje, je on trdil, da sta duševnost in telo neločljivo povezana. Njegova doktorska disertacija o hipnozi je bila v tistih časih, ko je veljala le materija, precej radikalna. Danes je znanstveno dokazano, da psihološki dejavniki, kot so anksioznost in nevrotičnost, lahko vplivajo na prezgodnji porod, saj se lahko ženske, ki se želijo čim prej rešiti otroka, psihološko "znebijo" nosečnosti.
Profesor Pajntar je poudarjal, da ženska ni le telo ali "hodeča maternica", temveč celostno psihosomatsko bitje. Njegovo delo je pokazalo, kako psiha vpliva na imunski sistem in kako lahko številne bolezni, kot so razjede na želodcu, kronična vnetja črevesja, nevrodermatitis, astma in alergije, temeljijo na psihosomatskih vzrokih. S svojim delom je pokazal, da je mogoče na tem področju veliko narediti s pomočjo hipnoze in razumevanja psiholoških dejavnikov.
Priprave na porod s hipnozo
Odnos do bolečine in sprejemanje
Profesor Pajntar je imel globok vpogled v naravo bolečine. Verjel je, da je bolečina potrebna za rast in razvoj, vendar ne v najhujši obliki. "Vsako stvar moraš občutiti, tudi bolečino, a ni treba, da v najhujši obliki," je dejal. "V življenju te mora stresti in opeči, da do neke mere okusiš bolečino, ker se samo tako učiš." Po njegovem mnenju je neznosno trpljenje, zlasti pri neozdravljivih boleznih, nesmiselno. Pri porodni bolečini je poudaril pomembnost zavedanja, da bo minila in da ob normalnem porodu ne bo pustila trajnih posledic.
Ključ do stabilnosti in lažjega prenašanja življenja vidi v sprejemanju. Razlikoval je med močnim človekom, ki mirno spreminja tisto, kar ni v redu v njegovem okolju, brez jeze in razburjenja, in trdnim človekom, ki sprejema stvari, ki se ne dajo spremeniti, in se zaradi njih ne razburja. Njegov primer moža z rakom, ki ga žena s svojim trpljenjem in nesprejemanjem dejstva smrti uničuje, ponazarja, kako pomembno je znati sprejeti neizogibno in se ne obremenjevati s stvarmi, na katere nimamo vpliva. Po njegovem mnenju je v takšnih primerih ključnega pomena kakovost ostanka življenja.
Raznoliki interesi in življenjska modrost
Poleg svoje izjemne medicinske in znanstvene kariere je bil profesor Pajntar znan tudi po svojih raznolikih hobijih. Z velikim veseljem se je posvečal gojenju rož, ptičev, rib in ovac. Njegova strast do dela in ustvarjalnosti je izhajala iz očetove vzgoje, ki je poudarjala vztrajnost in potrpežljivost. Za njega je bilo ključno, da delo ni samo mehansko, temveč da vključuje kreativnost, razmišljanje in študij.
Navdihuje ga misel, da "vse, kar si v življenju naredil, lahko ostane". Vse dobro, kar naredimo za človeštvo, ostane zapisano. Njegova ljubezen do narave in živali je bila globoka. Svojo zbirko sobnih rastlin je imel za največjo v Sloveniji, gojil je 350 ptičev, med katerimi so bili kanarčki in papagaji, s katerimi je celo tekmoval. Na morju se je prelevil v strastnega ribiča, kjer je nekoč ujel 3,65 kg težkega jastoga. Njegova skromnost in spoštovanje do hrane izvirata iz revščine med vojno in po njej, ko je oče vztrajal, da se nič ne sme vreči stran.
Zanimanje za umetnost, predvsem slikanje, in ljubezen do barv sta bila del njegovega bogatega notranjega sveta. Njegova ljubezen do konjev, ki sega v otroštvo, je odraz njegovega neustrašnega duha.
Prava ljubezen in pomen dajanja
Profesor Pajntar je bil tudi izjemen predavatelj o ljubezni in partnerskih odnosih. Poudarjal je razliko med zaljubljenostjo in pravo ljubeznijo. Zaljubljenost je poimenoval kot "sod smodnika, ki poči, ostane pa nič", medtem ko se ljubezen gradi počasi. Ključ do uspešnega razmerja vidi v sorodnih točkah med partnerjema in v medsebojnem dajanju. Ne gre za kompromise, temveč za to, da drugemu daješ tisto, kar ima rad, četudi sam tega ne maraš. Njegov primer nakupa barvitih rož za ženo, ki ima rada bele, ponazarja to načelo. Njegova druga poroka pri 56. letih in izjava na 70. rojstnem dnevu, da šele takrat ve, kaj pomeni, če te nekdo resnično ljubi, pričata o globini njegovega razumevanja te pomembne človeške izkušnje.
Rojstvo kot božanski dogodek in odgovornost porodničarja
Rojstvo človeškega bitja je za profesorja Pajnterja predstavljalo "božanski dogodek". Vidi ga kot proces, kjer se iz skoraj ničesar razvije krasen otrok. Njegova vloga kot zdravnika je bila skrb za nemoten razvoj otroka skozi nosečnost in zagotavljanje čim lažjega poroda brez dodatnih travm. Kritičen je bil do sodobnih porodničarjev, ki se po njegovem mnenju vse bolj izmikajo odgovornosti in raje posežejo po carskem rezu, namesto da bi s spretnostjo in znanjem izvedli porod z vakuumom, ko je to nujno in varno. Poudarjal je, da je porodništvo umetnost in da je pomembno, kako se otroci rodijo.
Profesor Pajntar, ki je bil tudi diplomirani psiholog, je s svojim delom pokazal, kako lahko medicinsko znanje in psihološko razumevanje skupaj ustvarita bolj človeško in učinkovito zdravstveno oskrbo. Njegova zapuščina živi naprej v generacijah zdravnikov, ki jih je navdihnil, in v njegovem neprecenljivem prispevku k razumevanju povezanosti telesa in duševnosti.